SUŠA 2022

Lansko leto sem dogajanje na "našem" bajerju, ki ga je pobirala suša, zabeležil s kar devetimi objavami. Na veselje fotografov se je zgodba letos ponovila. V bajerju zaradi lanskega izlova ni ostalo prav dosti rib, a je izpostavljeno blato kljub temu privabilo številne ptice.

Letos sem se odločil, da bom vse obiskovalce strnil v eni malo daljši objavi. Glede na videno v prejšnjem letu večjih presenečenj ni bilo. Nekaj predstavnikov pobrežnikov letos ni bilo naokrog. Manjkala sta togotnik in mali prodnik in zaradi pomanjkanja rib ni bilo veliko čapelj. Pričakovali smo tudi zelenonoge martince, a niso prišli. Kljub temu je bajer vsakemu obiskovalcu, fotografu ali ljubitelju ptic postregel s pestrim dogajanjem.

RJAVA ČAPLJA

Rjava čaplja je očitno nekaj dni prenočevala v bajerju. Prihajala je običajno pozno popoldan, včasih šele v mraku in zjutraj odhajala zgodaj, še preden so se razkadile jutranje meglice.

MOČVIRSKI MARTINEC

Najbolj hvaležen fotomodel je bil tudi letos močvirski martinec. V blatu in plitvi vodi se je dnevno zadrževalo 5 do 7 osebkov.

Posledično se je nabralo tudi največ posnetkov tega martinca.

Zelene alge, ki so prerasle vodno površino, se je dalo uporabiti kot zanimivo ozadje. Še posebej v kombinaciji z mehko jutranjo svetlobo tako pred sončnim vzhodom kot tudi takoj po tem, ko je sonce vzšlo.

Ko se naveličaš klasičnih portretov, je čas za kakšne malo bolj drzne kompozicije.

/lanska objava/

PIKASTI MARTINEC

Pikasti martinci so prihajali in odhajali.

Ko imaš priložnost ptico opazovati tako od blizu, si toliko bolje zapomniš njene zunanje značilnosti in tudi vedenje vrste. Tako lahko kasneje vrsto lažje prepoznaš tudi na večji oddaljenosti in v slabših svetlobnih pogojih.

MOKOŽ

Mokož je v takem okolju dobesedno doma. Večinoma se skriva v trstičju in rogozu, brodi po obrežnem blatu, včasih pa se poda čez plano kar po vejah potopljenega odmrlega grmičevja in pokaže svoje dolge prste.

Vse ptice so najaktivnejše v zgodnjih jutranjih urah in ko sonce počasi zahaja za bližnjimi hribi.

/lanska objava/

GRAHASTA TUKALICA

Grahasta tukalica je mokoževa sorodna duša. Imata podobne navade in tudi po videzu sta si precej podobna. Sploh mladostni oz. prvoletni osebki. Seveda ju v osnovi loči povsem drugačen kljun in velikost. Tukalica je manjša.

KOZICA

Kozica je tiste sorte ptica, ki se ob naši navzočnosti hitro potuhne in ko se ji preveč približamo, hitro odleti na varno. Tako je poležavanje v blatu v dobri kamuflažni opremi edini recept za fotografiranje.

Sam običajno zavzamem svojo prežo še v zavetju noči. Tako ptic ne splašim in lahko fotografiram takoj, ko se začne daniti. Predhodno je potrebno teren preučiti in ugotoviti, kje se ptice med prehranjevanjem najpogosteje zadržujejo. Kljub temu se prav lahko zgodi, da bodo ptice naslednjega dne našle največ hrane ravno na drugem koncu.

Sam kozic tako od blizu nisem fotografiral še nikjer drugje.

 /lanska objava/

MODRA TAŠČICA

Modrih taščic tu pred leti nismo opazovali. Možno je, da se tu zadržujejo le, kadar v bajerju začne zmanjkovati vode in postane habitat zanimiv za njihov način prehranjevanja. Možno pa je tudi, da enostavno nismo bili dovolj pozorni.

Pojavijo se točno na določenem mestu vedno ob približno enaki uri.

/lanska objava/

OSTALI PREBIVALCI IN OBISKOVALCI

Kljub pomanjkanju vode je uspešno gnezdil par malih ponirkov.

Vodomci so se morali zadovoljiti s paglavci in žabami.

Stalno prisotne so bile sive pastirice.

Ravno tako veliko število prvoletnih belih pastiric.

Cikovt je na robu bajerja vedno našel kaj za pod zob.

In tudi v rogozu je bilo kar živahno. V začetku septembra so bile zelo pogoste bičje trstnice.

Nekje v sredini septembra se je vreme poslabšalo. Prve padavine so napolnile bajer in fotografskega paradiža je bilo konec. Ptice na preletu so nadaljevale svojo pot, jaz pa sem iskal meni drage pobrežnike na drugih lokacijah.

Malega prodnika, recimo, sem našel na naši obali.

ŠKURH - Rab II.

Druga ptica, ki mi na letošnjem dopustu ni dala miru, je bila veliki škurh. Prva lokacija, kjer sta se vsak dan sprehajala vsaj dva škurha, je bila od plaže oddaljena dober kilometer, druga, kjer je bilo škurhov več, pa na drugi strani otoka, v opuščenih solinah.

Ker so bila jutra rezervirana za udobno fotografiranje hudournikov, so škurhi prišli na vrsto šele kasneje, ko je sonce že pošteno žgalo. Na srečo sem imel na razpolago šop manjšega trstičja, kjer sem se lahko skril in upal, da bo škurh prikorakal bližje.

To so bili pogoji, ko bi vsak normalen fotograf pospravil svojo opremo, se skril v senco in naročil pivo. 

Svetloba je bila uri primerna in tudi škurh ni deloval ravno navdušen nad opoldanskimi temperaturami.

Naslednji dan sem se pozno popoldan odpravil na drugo lokacijo, v soline, da preverim, kako dostopen je teren. Soline so običajno zelo zanimiva lokacija za opazovanje ptic. Za fotografiranje pa malo manj.

Tudi v tem primeru nisem našel dostopnega kritja na odprtem terenu opuščenih solin. Ptice so se sprehajale po velikem območju in težko bi se odločil za mesto, kjer bi z večjo gotovostjo lahko dočakal kakšnega ptiča. No, če bi imel res veliko časa za poležavanje na tej lokaciji, bi se seveda tudi kaj ujelo.

Projekt veliki škurh je bil tako hitro zaključen z izplenom teh šestih fotografij.

HUDOURNIKI - Rab I.

Letošnji dopust na otoku Rabu smo si nastanitev delili z glasnimi sosedi, sivimi hudourniki. Sam bi jih sicer poimenoval rjavi. Zakaj se imenuje sivi, nisem uspel raziskati. Pri nas na celini v glavnem videvamo njegovega bližnjega sorodnika, črnega hudournika, ki pa je res črn.

Je pa res, da so pred sončnim vzhodom res videti povsem sivi.

Vsem, ki so kdaj na morju opazovali lastovkam podobne, zelo glasne ptice, ki so se v jatah podile okrog cerkvenih zvonikov in ostalih stavb starih mestnih jeder, je jasno, da gre za izredno hitre in spretne letalce.

Fotografiranje teh ptic zaradi njihove hitrosti in nenadnih in sunkovitih manevrov res ni mačji kašelj. Imel sem srečo, da je nekaj parov gnezdilo prav na naši hiši in nekaj na sosednjih v naselju. Tako sem zgodnja jutra preživel z občudovanjem in fotografiranjem teh čudovitih ptic.

Sivi hudourniki so gnezdili pod strešno opeko in niti približno mi ni jasno, kako prenašajo temperaturo pod razbeljenimi strešniki. Očitno brez težav.

S fotografiranjem sem začel običajno takoj po sončnem vzhodu, da je bilo sonce dovolj nizko in je osvetljevalo hudournike od spodnje strani. Zato je včasih rjava barva njihovega perja skoraj zlato rumeno žarela.

Še najlažje jih je bilo ujeti, ko so v nizkem letu zvrnjeni na bok leteli mimo naše terase. Bil pa je problem, ker v glavnem niso prišli dovolj blizu. Če pa so že prileteli bližje, se je to zgodilo s preveliko hitrostjo, da bi jih lahko ujel v objektiv.

Ker se je predstava odvijala vsako jutro, sem imel na razpolago dovolj priložnosti da ujamem različne faze njihovega leta. Moram priznati, da je tu fotografu v veliko pomoč funkcija avtomatskega ostrenja, ki prepoznava ptico v letu. Tu so sodobni brezzrcalni fotoaparati, ki to funkcijo imajo, v veliki prednosti pred klasičnimi zrcalorefleksnimi modeli.

Klasična zrcalorefleksna tehnika tako hitrim pticam, kot so hudourniki, najverjetneje ne bi bila kos. Vsaj v letu, ko ptica leti direktno proti nam ne, oz. bi bil uspeh posledica srečnega naključja ali kakšne druge spretnosti fotografa. Na primer, da bi ptico v letu lovil z vnaprej določeno točko fokusa...

Kljub mojemu navdušenju nad sodobno tehniko, moram priznati, da posnetki niso povsem brezhibni. Na večini posnetkov je narejenega kar nekaj izreza, uporabljene so visoke ISO nastavitve, kvaliteta pa je tako zadovoljiva "le" za objavo na spletu.

Do osme ure zjutraj so se hudourniki razgubili. Vrnili so se zopet pozno popoldan. Takrat je bilo sonce na povsem napačni strani in svetloba za fotografiranje neuporabna. V slabem tednu sem samo s hudourniki napolnil spominsko kartico s približno 1200 posnetki. Končni izplen je bil 20 uporabnih fotografij.