POZABLJENA TROFEJA IN NOVE ZMAGE

Te dni kar nekaj časa preživljam v blatu bajerja, ki ga trenutna suša počasi pobira. Tisto malo vode, ki jo je še ostalo, razveseljuje ptice vseh vrst, ki se prihajajo hranit v samopostrežno ribarnico. Ne manjka niti mrčesa in ostalih dobrot, ki so v veselje pticam, ki jim ni toliko do ribjih specialitet. Prvo objavo iz te serije nameravam posvetiti čapljam.

Pri fotografiranju čapelj, se vedno spomnim svoje največje "trofeje" te vrste, ki sem jo "uplenil" leta 2009, povsem na začetku svoje poti v naravoslovno fotografijo. Klasični primer začetniške sreče. Istočasno ugotavljam, da je bila fotografija posneta pred časom bloga FREE BIRDS/ svobodne ptice in tu še ni bila objavljena.

Pa se vrnimo k zgodbi našega bajerja. Čaplje pridejo na pojedino zelo zgodaj. Prvi gosti že pred sončnim vzhodom, zato moramo fotografi biti na svojem položaju še preden se začne daniti. Male bele čaplje so se mi sproščeno sprehajale pred objektivom, kar pomeni, da je bila moja preža dovolj nevidna.

Ko je slika dobila že malo več barve, so prišle velike bele čaplje.

Ob 6. uri je fotografiranje še vedno loterija. ISO 3200+ in časi zaklopa okrog 1/125 s. Seveda je najbolj ostra fotografija z najmanjšo ribico.

Po šesti je že kazalo da bodo zlato uro zagrnili oblaki. Ravno ko je siva čaplja zavzela tisto resno pozo, so se oblaki zopet razgrnili. S časi zaklopa sem nekako prilezel do 1/500 s, ISO je ostal na 3200, kar bi moralo zadostovati za ne preveč divjo akcijo.

Čaplja je sprožila prvi strel v plitko blatno vodo in nekaj zadela.

In zdaj bi imel še fotografijo, ko ribico vrže, ujame in nato pogoltne.

: )

Zame povsem nov svet: zoom objektiv, ki je za povrhu še zelo oster pri maksimalno odprti zaslonki in največji goriščnici 400 mm (800 mm, preračunano na polni format).

Akcija je trajala 1 minuto in 5 sekund preden je linj izginil. Ko sem pregledal fotografije, sem si rekel: "To je to za danes." Pa sem se uštel. Vztrajal sem še dobro uro in pol, do osmih, in nabralo se je še nekaj zame kapitalnih trofej. Več o tem prihodnjič.

Po zajtrku so se čaplje odpravile nekam drugam in bajerček je navidezno sameval do poznega popoldneva, ko so spet začeli prihajati gostje v večjem številu.

Popoldanska svetloba je povsem drugačna. Na voljo sem imel delno kontra svetlobo ali senco. Ker so se v glavnem ponavljali jutranji prizori, le v slabši svetlobi, nisem imel dosti dela. So pa čaplje lovile dosti manj intenzivno. Novost je bila urejanje pred spanjem.

Ker me je zanimalo, kaj se dogaja po tem, ko sonce zaide, sem vztrajal do mraka. Ob 19:30 je na samopostrežno večerjo priletela rjava čaplja. Čas ekspozicije se je zopet spustil na mejnih 1/80 s. Za takole prikovano čapljo to sicer ni problematično. Večji izziv je to bil za stabilizacijo v objektivu in v fotoaparatu.

Olympus OM-D E-M1 II, M. ZUIKO 100-400 mm, 400 mm (800 mm), f6.3, 1/25 s, ISO 6400

Malo pred osmo so na bajer začeli prihajati še kvakači. Fotografija je dokumentarna. Bolj poizkus ali tehnika to zmore. Kljub temu da je bilo stojalo v nahrbtniku, naredim fotografijo brez stojala, iz roke. Za ljubitelje fotografije navajam podatke o nastavitvah in opremi.

Ko se je začelo temniti, so vse čaplje razen kvakačev odletele na svoja prenočišča. In ko so se v grmovje pospravili še zadnji škorci in utihnili vsi pobrežniki, je na bajerju zopet zavladala spokojna tišina.