Nazaj k zgodbi letošnjega poletja. Kozica, ta nam ne bo pustila blizu. Nimamo niti najmanjše možnosti, da bi se ji približali na primerno razdaljo za fotografiranje. Potrebno je najti način, da se bo ona približala nam.
Kjer bo našla dovolj hrane in bo imela mir za prehranjevanje, tja se bo vračala znova in znova. Vendar ne računajmo na to, da se bo kmalu vrnila, če jo z našo nerodnostjo zmotimo in splašimo. Minile bodo ure preden se vrne. Lahko da šele naslednji dan.
Našel sem perfektno mesto, kjer bi mi lahko prišla blizu, mogoče celo preblizu. Po preizkušenem receptu se priplazim na položaj še pred prvo svetlobo dneva. Nato sledi malo dolgočasno poležavanje, dokler se ne prižgejo "luči".
Prva ptica, ki se mi je kot privid prikazala v iskalu, je bila prav kozica. Prva svetloba dneva je tako mehka, da je tudi fotografiranje v senci prava milina. Mešanje toplih in hladnih barv je odlična kombinacija.
Naslednji dan ista lokacija, a povsem drugačne svetlobne razmere. Sonce je vzhajalo dosti bolj sramežljivo med oblaki, ne tako direktno v jasno nebo, kot dan poprej. A so se oblaki kmalu razblinili in izsuševanje bajerja, ki je bil že bolj podoben luži, se je nadaljevalo.
Vse dogajanje je bilo iz dneva v dan čedalje bolj oddaljeno, ker je bila voda in nekaj blata le še povsem na sredini. Kozica potrebuje za zapikovanje svojega ne tako trdega kljuna predvsem mehka tla. Vsemu lepemu vedno enkrat pride konec.
Ker kozica pač ni pujs, se po kosilu lepo očedi. In to je čas, da se ujame še kakšno zanimivo pozo.
In teh na moje veselje ni bilo malo : )
Ni komentarjev:
Objavite komentar