IZLIV SOČE Isola della Cona II.

Za ponovni obisk Izliva Soče so me navdušili posnetki Kajetana Kravosa, posneti v letu 2011 in 2012. Sam v aprilu lanskega leta nisem opazoval takega števila gosi, zato sem izkoristil enega redkih sončnih dni letošnjih zimskih počitnic.


V zraku sem našel 1158 ptic. V večini sive in beločele gosi ter nekaj škurhov.

Že pred vstopom v naravni rezervat, sem na travnikih opazoval veliko jato (1000 +) sivih in beločelih gosi, ter kakih 50 velikih škurhov.

Prizor je bil podoben velikemu mednarodnemu letališču. Ptice so se neprestano dvigale in pristajale, dokler niso odletele v smeri rezervata, kjer sem pri počitku kasneje opazoval verjetno še večje število gosi.

Pri fotografiranju v naravnih rezervatih, kjer se v večini opazuje in fotografira iz za to namenjenih opazovalnic, je naš uspeh navadno odvisen od tega, kako blizu se bodo zadrževale ptice in kako dolg objektiv imamo s seboj.

Rečni galeb Larus ridibundus

Ker na začetku ni kazalo, da se mi bo kakšna zanimiva ptica približala v moj "domet", sem fotografiral vse, kar je prišlo dovolj blizu.

Črna liska Fulica atra

Ko sem fotografiral liski, sem se odloči, da bom poskušal narediti serijo fotografij s pticami v paru.

 

Kreheljc Anas crecca

 

Duplinska kozarka Tadorna tadorna

 

Žličarka Anas clypeata

 

Dolgorepa raca Anas acuta

 

Najbolj sem se razveselil dolgorepe race, ki na gladini, sploh samec, deluje kot predrta žoga s krmilom, in konopnice, katere pa nisem uspel fotografirati.

 

Siva gos Anser anser

 

Ok, gosi pa je toliko, da se bo menda dalo narediti kaj boljši posnetek? Gosi so postale malo bolj zanimive, ko so začele z urejanjem perja. Takrat je priložnost, da ujamemo kakšno zanimivo pozo. Sploh ko se tunkajo in sušijo perje.

 

 

 

 

Pri fotografiranju narave se ne smemo omejevati samo s portreti živali. Zato le naredimo sem ter tja še kakšen širši kader. Na srečo nam včasih to uspe, ker pač ne moremo bližje.

 

 

 

 

 

TEHNIKA

Večina posnetkov narejenih s crop ohišjem in 400 mm objektivom in kar nekaj z dodanim 1.4X konverterjem.

IWC 2013

IWC (International Waterbird Census) pri nas poimenujemo kar z januarskim štetjem vodnih ptic. Letošnje šteje je bilo v znamenju premagovanja debele snežne odeje. Ker sem imel sam s seboj dovolj dela, je bilo za fotografiranje bolj malo časa.

Vseeno, ali pa mogoče ravno zaradi tega, sem na istem odseku reke Krke, letos (v primerjavi z lani) preštel večje število ptic. Letošnje štetje je potekalo tudi izven sezone lova na race mlakarice. Štelo se je 19. oz. 20. januarja.

Po končanem štetju sem se pridružil še Andreju Hudoklinu, skupaj sva na prenočišču preštela 60 velikih kormoranov. Številka bi bila lahko tudi večja.

ČRNA PROSENKA Pluvialis squatarola

Črna prosenka se pri nas ustavi na preletu, redko tudi prezimi. Letos se na Sv. Katarini da opazovati dve ptici. Kljub dežju se odločim, da naredim vsaj kakšen dokumentarni posnetek.

Ptici sta se prehranjevali blizu druga drugi, zato se je dalo napolniti posnetek, četudi se jima nisem mogel dovolj približati. Svetloba je bila na minimumu, dež je padal vedno močneje. Fotografiranje je bilo definitivno preizkus za opremo.

Prosenkama je družbo delal moj stari znanec, zelenonogi martinec. Veliko ptic počiva na eni nogi, zato me ta poza ni prav posebej presenetila.

Ko pa je martinec začel poskakovati na okrog samo po eni nogi, sem se začel spraševati, če sploh ima obe nogi? Navadno ne snemam v naravi, tokrat se nisem mogel upreti:

 

Čez čas se je pokazala še druga noga in priznam, da sem si kar malo oddahnil.

 

Zelenonogi martinec

 

 

Verjetno bi še vztrajal, saj je bilo na školjčišču mirno kot še nikoli. A je bila narava zopet močnejša od človeka. Premočilo mi je že vse in vztrajanje bi lahko imelo predvsem drage posledice.

NASVET
Res da v takih pogojih ne fotografiram prav pogosto, z gotovostjo pa lahko trdim, da današnja fotografska oprema prenese več, kot si mislimo.

Podobna situacija, z dodatkom mraza.

Kljub temu priporočam, da opremo, takoj ko nehamo z delom, površinsko obrišemo in čim prej osušimo. Če se nato vozimo z avtomobilom, ne puščamo opreme v vlažni torbi ali nahrbtniku, temveč jo postavimo blizu ventilacije in nastavimo gretje. S temperaturo ne pretiravamo. Če fotografiramo v hudem mrazu, vnesemo mrzlo opremo v topel prostor zavito v PVC vrečo, sicer se bo ves kondenz nabral direktno na ohišju in voda lahko pronica v notranjost. Če je oprema samo mrzla in nimamo vrečke, jo je bolje pustiti v torbi ali nahrbtniku, da se vse skupaj počasi segreje.

SVETOVNI DAN MOKRIŠČ

2. februarja v Sloveniji vsako leto obeležujemo svetovni dan mokrišč. Na ta dan je bila leta 1971 v iranskem mestu Ramsar sprejeta Konvencija o varstvu mokrišč, imenovana tudi Ramsarska konvencija, ki je mednarodnega pomena. Konvencija poudarja potrebo po ohranjanju vseh mokrišč, njihovih funkcij in biotske pestrosti ter njihovo preudarno rabo.

V naravnem rezervatu Škocjanski zatok je bilo pripravljeno vodeno opazovanje ptic, obročkanje pa je zaradi slabega vremena odpadlo.

Kljub slabemu vremenu se je dalo opazovati lepo število različnih vrst ptic. Pogoste in običajne vrste za ta letni čas: mlakarica, liska, žličarica, žvižgavka, kreheljc, labod grbec, zelenonoga tukalica, rumenonogi, sivi in rečni galeb, siva, velika bela in mala bela čaplja, siva gos, pritlikavi kormoran, priba, sraka ... Videli pa smo tudi njivsko gos, kavke in sokola selca.

Ko je začelo deževati, sem šel obiskat še Sv. Katarino, pogledat črno prosenko in starega znanca, zelenonogega martinca.

IZLET NA MORJE

Izlet na morje sem si privoščil kot podaljšek zakasnelega silvestrovanja na DOPPS-u, kjer smo se med drugim šli tudi poučen kviz s strani Jurija Hanžla. V kvizu smo obravnavali tudi slapnike in prav rdečegrli slapnik je bil med prvimi, ki me je pričakal v pristanu Sv. Katarine. Od polarnega slapnika ga v zimskem perju najlažje ločimo po manjšem in rahlo navzgor privzdignjenem kljunu, zadnji del vratu je bolj siv kot črn, manjka pa tudi bela lisa v zadnjem delu trupa.

Rdečegrli slapnik Gavia stellata

Slapnik je tako hitro, kot se je prikazal v pristanu, z dolgim potopom tudi izginil. Zato mi je uspelo narediti le dokumentarno fotografijo. Ostali so le čopasti ponirki.

Izlet se je nadaljeval v smeri Škocjanskega zatoka. Prvi pogled skozi drugo opazovalnico, jata velikih škurhov, ki so se prehranjevali, kot da bije zadnja ura.

Ko sem že razmišljal, da se bom moral zadovoljiti s posnetkom škurha zapičenega v zemljo, se je eden le malo bolj sproščeno sprehodil v mojem dometu ...

... in kmalu tudi odletel.

Drugače pa je bila večina eskadrilje v zatoku zaradi burje prizemljena in skrita v zavetju.

 

 

Le najbolj lačni so se podali na "odprto morje". Žličarice so bile med pogumnejšimi (spodaj).

 

 

Na koncu obiska v zatoku sta me razveselila še pepelasta lunja, ki sta s težavo lovila in plahutala nizko nad trstičjem.

Pepelasti lunj Circus cyaneus, levo samica, desno samec

 

Zadnja postaja mojega izleta so bile Sečoveljske soline, kjer pa se je burja samo še okrepila in je kar brilo, čeprav je sonce lepo sijalo.

 

 

 

 

Soline so bile, vsaj videti, bolj prazne. Nekaj čapelj, mlakarice, liske in vztrajni galebi. Del poti me je spremljal vodomec. Sem ter tja pa se je spreletela še kakšna vriskarica.

ZIMSKA RACA Clangula hyemalis

V zimskem času naše vodne površine obiskujejo različni zimski gosti. Med njimi so pogosto tu posamezne redke vrste. Letos na Ptujskem jezeru zimske počitnice preživlja zimska raca.

Zimska raca v družbi dveh malih žagaric.

 

 

Vodne ptice se navadno zadržujejo precej daleč stran od obale, če pa so že blizu, se precej hitro oddaljijo ali poletijo stran, ko nas zagledajo. Mali žagarici sta v paru lovili tik ob zidu poleg jezu v Markovcih. Fotografija je nastala tako, da sem se jima približal med tem, ko sta bili pod vodno gladino.

 

Čopasta črnica z moderno frizuro

 

Ko posije sonce in se razkadi megla, se Ptujsko jezero pokaže v povsem drugačnih barvah. Zaradi nizkega zimskega sonca in lege same je fotografiranje možno le z južnega nasipa.

 

 

Pogosti gostje v tem času so: žvižgavka, žličarica, kreheljc, sivka, čopasta črnica, zvonec, mala žagarica, velika žagarica, mali in čopasti ponirek ... Najštevilčnejše so seveda mlakarice in liske.

 

 

Letos se da opazovati večje število sicer redkejših belolisk (levo in desno na zgornji sliki). Na jezeru je bil opažen tudi zlatouhi ponirek, na njivah pa mali labod in labod pevec.

 

 

Jez v Markovcih kormorani preletijo v nizkem letu.

OBROČKANI GALEB S73B

Fotografirano lani sredi februarja

Kaj storiti, ko opazimo obročkano ptico in nam uspe oznake na obročku tudi razbrati? Vsakega takega podatka bodo v centru za obročkanje zelo veseli, zato je najbolje poslati podatke na naslov:

 

Slovene Bird Ringing Center
Slovenian Museum of Natural History
Prešernova 20, P.O.Box 290
SI-1001 Ljubljana
SLOVENIA
dfekonja@pms-lj.si<mailto:dfekonja@pms-lj.si

 

Med podatki naj bodo obvezno kraj in datum opazovanja, vaše ime in priimek, po možnosti pa še vrsta ptice, če ste jo uspeli prepoznati, morebitna fotografija in okoliščine opazovanja.

 

Ob uspešno razvozlani uganki lahko pričakujete podatke o obročkani ptici in podatke o obročkanju. S tem se razkrije tudi del, ali pa celotna pot, ki jo je ptica opravila od obročkanja do vaše najdbe.