PAG 2023 - 2. dan

Po res lepi fotografski izkušnji 1. dne, je bilo pričakovanje za 2. dan upravičeno nekoliko manjše. Na teren, natančneje proti Velikem Blatu, sem se odpravil zgodaj zjutraj skupaj s ptičarskimi prijatelji. Še preden smo prispeli do opazovalnice, smo opazovali prvega čuka, ki je čepel na kamnitem zidu.

Kako bi se lotil čuka, še nisem dobro razmislil, zato sem ga tudi letos pustil za kdaj drugič. Sploh pa se je v samem mokrišču in nad njim preveč dogajalo in tako priložnost bi bilo škoda zamuditi.

Mimo opazovalnice so v nizkem letu letali rjavi lunji, čaplje vseh sort, polojniki in mnoge race. Mojo pozornost pa so pritegnile čopaste čaplje, za katere sem menil, da se jim bom zlahka približal s poti, ki vodi med jezerom in ograjenimi pašniki.

Medtem ko so mi David, Marko in Sandi "krili hrbet", sem se sam poskušal prikrasti do najbližje čopaste čaplje. Taka tehnika običajno ne obrodi sadov, včasih pa je vredno vsaj poizkusiti.

1:0 zame : )

2:0, izi pizi...

Čopasta čaplja je na tleh videti skoraj v celoti enotne svetlo oranžno rjave barve in prav neverjetno je, koliko beline se pokaže, ko ptica poleti. Zato je fotografiranje čopaste čaplje in ostalih belih čapelj pri močni sončni svetlobi skoraj nemogoče. Zgodaj zjutraj, ko je svetloba še zelo mehka, pa s tem ni težav.

Končni rezultat, prepričljiva zmaga 4:0 za goste.

Naslednji kandidat je bil polojnik - in se tudi ne bi branil kakšnega lepega posnetka v letu, saj je bilo sonce še dovolj nizko in svetloba ravno pravšnja.

Tudi ta moja želja je bila kmalu uslišana.

Pride dan, ko se posnetkov kar nabere. Navadno za nekaj urne seanse zadostuje ena spominska kartica v fotoaparatu. Tokrat pa sem enostavno pozabil, da smo se odpravili na Pag in to za več dni. Rezervne kartice pa so ostale doma. Edina rešitev je bila, da sem si izbrane fotografije vsak večer nalagal na telefon. Tole s polojnikom v roju mrčesa sem pri izbiranju skoraj spregledal.

Na poti proti Malem Blatu smo srečali še jato razposajenih travniških vrabcev.

Videli smo kar nekaj parov rjavoglavih srakoperjev. Zlatovranko pa smo letos iskali zaman.

Ob pol devetih je bilo sonce že kar visoko in počasi smo se odpravili na zajtrk. Ob cesti smo opazili še eno kotorno. Fotografiranje iz avta ne da bi ugasnil motor, ni bila najboljša ideja. Tresljaji motorja vsekakor škodijo kvaliteti fotografije, sploh če se naslanjamo na vrata ali steklo.

Za dobro vago še samica rdečenoge postovke.