PAG 2023 - 1. dan

Čeprav tole pišem na deževno septembrsko nedeljo, so prvomajske počitnice pravi čas za potepanja po Pagu. Poleg selitve je to čas, ko so na otoku aktivne tudi njegove gnezdilke. Tako smo se tudi letos, kot že nekaj minulih let, odpravili dogodivščini naproti.

Zadeva je že kar lepo utečena. Prva postaja je Zadar, kratek sprehod do ribarnice, kavica in šibamo naprej. Dan je bil prekrasen in škoda bi bilo ga ne izkoristiti.

Neučakani lahko prve puščavce opazujejo še preden se pride na otok - desno na parkirišču pred mostom.

Sam sem se letos odločil, da se na fotografiranje ptic malo bolj pripravim in namenim temu nekaj več časa. Zato sem zadnjo svetlobo dneva izkoristil za raziskovanje terena jugo vzhodno od Velikega Blata. Povsem naključno sem na enem križišču zavil levo namesto desno. Teren se mi je zdel zanimiv že sam po sebi.

Ustavil sem se ob cesti, da ugotovim prisotnost kakšne kotorne. Minila ni niti minuta, ko je v nizkem letu mimo mene prijadral samec močvirskega lunja. Priznam, ujel me je prav neumno nepripravljenega, a mi je vseeno uspelo narediti kar nekaj lepih posnetkov.

Medtem sem tudi že zaslišal značilno oglašanje kotorn, ki so se sprehajale po kamnitih ograjah, ki so vijugale po celotni, z nizkim soncem obsijani pokrajini.

Ko se je med kamenjem pojavilo prvo grmičevje, se je kmalu zaslišal tudi smrdokavrin hup-hup-hup.

Smrdokavra je zaradi  svoje atraktivne podobe zelo visoko na spisku želja vsakega naravoslovnega fotografa. So si pa fotografije, ki se najpogosteje pojavljajo na spletu, podobne kot jajce jajcu - smrdokavra ob hranjenju mladičev ki kukajo iz dupla.

Našel sem posušen grm, kjer so se, predvidevam da samci, razkazovali  in označevali svoj teritorij.

Najmanj trije osebki so se izmenjavali na posušenem grmu in ponujalo se je obilo priložnosti za fotografiranje. Tudi svetlobe je bilo še ravno dovolj za fotografiranje ptice v letu, čeprav je bilo sonce že skoraj na horizontu.

Na isti lokaciji še je pokazala še ena zanimiva ptica, katero sam nimam priložnost prav pogosto opazovati. Žametna penica v svojem značilnem okolju.

Tako od blizu, s tem svojim rdečim očesom, žametna penica deluje prav dinozavrsko.

Raziskovanje terena se je spremenilo v izjemno fotografsko seanso. Ko sem se vračal nazaj, sem mimogrede fotografiral še rjavo cipo in meni nepoznano ptico.

Ptica je bila na daleč in površno gledano zelo podobna rjavi cipi. Enakih barv, podobne velikosti, v enakem okolju ... Ko pa sem se ji približal, sem kmalu ugotovil, da nimam pojma, kaj gledam. Čokata postava, kratek kljun, kratke noge, kot kakšen škrjanec. Na koncu se je res izkazalo, da sem prvič v življenju opazoval in še bolje, fotografiral, kratkoprstega škrjanca.

Prvi dan letošnjega izleta na Pag se ni mogel začeti niti končati bolje kot se je : )