ŽIVLJENJE NA SMETIŠČU

Pravzaprav gre za dolenjski Černobil. Bivša opekarna v Zalogu je naravi že podarila izjemen biotop. Opuščeni glinokopi so se spremenili v ribnike, polne trstičja, na Dolenjskem edinstveni, ki danes kipijo od življenja. Kasneje je območje opekarne naselil obrat s pomenljivim imenom - Ekosistemi, kjer so zbirali in predelovali različne, tudi nevarne odpadke in trgovali z lesnimi gorivi. Po usodnem požaru poleti leta 2017, se je območje počasi, a nikdar do konca očistilo in pogorišče je začela naseljevati različna flora in favna.

Pogled na prizorišče te res ne pritegne, da bi posedel in občudoval to "lepoto". Konec marca, ko smo že mislili, da je zapadel zadnji sneg, pa me je na smetišču čakalo prijetno presenečenje.

Dan je bil res turoben, mrzel in neprijeten. Nekaj časa je še snežilo, nato je začelo rahlo deževati. Ob pogledu skozi daljnogled mi je zaigralo srce. Modra taščica. Dan je bil primeren za vse kaj drugega, kot za fotografiranje. Vseeno sem potreboval fotografijo za spomin. Take priložnosti se ne sme zamuditi.

Enkrat samkrat mi je na kratko priletela malo bližje. Dve ptici sta se zadrževali na smetišču še nekaj dni, a mi boljšega posnetka v lepših svetlobnih pogojih ni uspelo narediti. Je pa obiskovanje tega kraja razkrilo vse začasne in tudi stalne prebivalce.

Na kupčkih zemlje so seveda posedali kupčarji. So na selitvi in se jih da opazovati vsepovsod.

Po trstičju se je spreletavalo na desetine premraženih prosnikov. Par ali dva bosta ostala in gnezdila.

Gnezdil bo tudi par čopastih škrjancev.

Med lužami so tekale vse tri vrste pastiric: bela, siva in sem ter tja tudi kakšna rumena. Kasneje nas je s kratkim obiskom počastila tudi citronasta pastirica : )

Iz okoliških njiv so se v večjih skupinah prihajale prehranjevat travniške cipe.

Po grmovju so se skrivali trstni strnadi.

V zraku so ljubezenske rituale uprizarjale postovke.

Nizka voda, ki se je zadrževala na praznih platojih pogorišča, je izredno zanimiva za vse vrste pobrežnikov na selitvi. Posebej vesel sem bil pikastih martincev, s katerimi imam še neporavnane račune.

Pikasti martinci (desni) so bili prisotni na območju Temenice skoraj vso zimo. Močvirski martinci (levi) so začeli prihajati v sredini aprila. Oba se bosta počasi odpravila na svoja gnezdišča.

Blato ob lužah, ki kar hitro izginjajo, je zanimivo tudi za vriskarice.

Za nekaj dni se je ustavil tudi togotnik, ki se je s številnimi močvirskimi martinci boril za svoj košček luže.

Kozica ne pride tako rada na plano kot ostali pobrežniki.

Še bolj skrivnostna je grahasta tukalica. Bolj sproščeno se na odprtem giblje le v zavetju noči.

Šele kadar se dlje časa zadržuješ in opazuješ na določenem mestu, lahko ugotoviš, koliko življenja je v še tako navidez nezanimivem kraju. Če nas zanimajo ptice, ne smemo pozabiti na dogajanje na nebu. Tudi tu nam lahko uide marsikatera zanimivost. Prelet rjavega škarnika, recimo.

Če ne bo dežja, bo voda kmalu izginila in s tem tudi vrste na preletu. Med drugim bo ostalo nekaj parov malih deževnikov in upam, da bodo uspešno odgnezdili. Malemu deževniku sem posvetil že prejšnji dve objavi in gotovo se bo pojavil v še kakšni od naslednjih.

Dolenjski Černobil v tem stanju gotovo ni ponos občini in občanom. Tu gre za industrijsko cono in kmalu se bo zgradilo kaj novega, nekaj kar ljudje pač potrebujemo in bo prinašalo dobiček, seveda. Jasno je, da gre tu za degradirano območje tako ali drugače. Drugo leto bodo ptice našle novo lužo, kjer se bodo okrepčale na selitvi in življenje bo teklo dalje. Mi ptičarji si bomo morali poiskati novo lokacijo, kjer bomo s temi čudovitimi bitji preživljali svoj prosti čas.

MALI DEŽEVNIK - PARJENJE

Pri spremljanju ptic v naravi naletimo na različne aktivnosti ptic v različnih obdobjih v letu in parjenje ali kopulacija je gotovo ena izmed tistih, ki je našim očem pogosto skrita. Pred parjenjem običajno poteka ritual dvorjenja, ki je svojstven vsaki vrsti posebej. Predvidevam, da sem del dvorjenja malih deževnikov v objektiv ujel nekaj dni pred samim parjenjem (glej prejšnjo objavo).

Parjenje malih deževnikov se odvija vedno znova po povsem enakem postopku. Med prehranjevanjem ob luži samica naenkrat obmiruje. Samec se postavi pokonci in s strumnim korakom počasi odkoraka proti samici.

Približa se ji od zadaj, bolj od strani. Debelo pogleda in skoči na samico.

Malo posedi, kot da bi vadila ravnotežje.

Sama združitev ne traja dolgo - na hitro opravita. V desetih minutah se parita 3-4 krat, večkrat na dan.

ZLATA, BELA IN MODRA URA

ZLATA URA Zlato fotografsko uro že vsi poznamo. To je takrat, zjutraj in zvečer, ko je svetloba tako čarobna, mehka in topla. Kontrasti nikdar preveliki in beline nikdar prežgane. Zato prilagam dve fotografiji, da se spomnimo, o čem je govora.

BELA URA Za ta izraz sicer še nisem slišal. Sam pa imam ob tem v mislih tiste dni, ko ni o soncu in o barvah ne duha ne sluha, nebo pa prekrivajo nizki težki oblaki. Prejšnji vikend, ko je bilo vse skupaj na meji med dežjem in snegom, se kljub temu odpravim na teren.

Počakati je treba, da se zgodi kaj zanimivega. Deževnika nista počela nič pretresljivega, dokler nista začela uprizarjati nekakšen obred zapeljevanja, predvidevam. Čakal sem, da se končno zgodi tudi tisto, pa se ni (še ne). Ohranjala sta dostojno varnostno razdaljo.

 

Ker svetlobe in barv ni, se toliko bolj posvetimo postavitvi - kompoziciji posnetka. Ker je posnetek barvno tako ubit, bi verjetno še najbolje izpadel v črno-beli tehniki.

MODRA URA Ko sonce zaide in ostane še nekaj svetlobe, se ta na fotografiji obarva modro. Podobno je tudi fotografiranje v senci tik pred sončnim zahodom. V kombinaciji s s soncem osvetljenim ozadjem ali odsevom na vodni gladini, je efekt še toliko boljši.

Kmalu za tem, če ne že prej, se ptice počasi umirijo in s fotografiranjem bo potrebno počasi zaključiti.

MALA MODRA ČAPLJA

Upoštevanje zlatih fotografskih pravil kot je na primer "golden hour time", včasih ne prinese želenega učinka. Sploh če si obrnjen v napačno smer. Pri fotografiranju te male bele čaplje sem bil obrnjen za 180 stopinj narobe, na zahod, proti soncu. Z osnovnimi nastavitvami pri obdelavi posnetka se ni dalo znebiti modrega nadiha na beli ptici. Zato sem ga pustil in še malo poudaril.

Seveda nam večina programov za obdelavo fotografij omogoča tudi take popravke. Pri barvni korekciji je potrebno samo zmanjšati vrednost modrega kanala in malenkost še cyan kanala in modri nadih bo izginil.

Na zgornjem posnetku se mi ta "nadležna" modrina na ptici zdi prav v redu. Je kot protiutež modrini zgornje tretjine posnetka in tako lepo dopolni barvno kompozicijo.

Čaplja se je na koncu le postavila malo bolj na pravilno stran. Kljub temu se mi prvi trije posnetki, narejeni v čisto kontra svetlobo, zdijo s  fotografskega vidika bolj zanimivi. Preprosto so boljše fotografije.

LJUBKE DOLGOREPKE

Dolgorepke ljudje pogosto spregledajo, čeprav so tako glasne kot tudi številčne, medtem ko se klatijo naokrog. Je pa res, da nimajo obstanka. Manjše skupine se pojavijo od nikoder in ravno tako tudi izginejo. Ko si enkrat zapomnimo njihovo oglašanje, jih bomo zlahka tudi opazili.

Dolgorepke so relativno majhne, razmerje med trupom in repom pa je skoraj 1:1. zato moramo biti pri fotografiranju še posebej pozorni, da izostrimo na oči. Ker se jim bomo morali precej približati, moramo biti pozorni tudi na zadovoljivo globinsko ostrino.

Rešitev je, da dolgorepko ujamemo poravnano z ravnino fokusa, kar pa pri tako živahnih pticah sploh ni enostavno. Bolj kot ne je vse skupaj odvisno od sreče. Več fotografij bomo naredili, večja je možnost, da nam uspe.

Druga rešitev je, da jo ujamemo od spredaj. Tako nam rep ne bo v napoto. A s tako fotografijo dolgorepka ne bo najbolje predstavljena.

Je pa res, da se ji tako lahko še toliko bolj približamo in vidne bodo vse podrobnosti na glavi.

Ker so dolgorepke neprestano v gibanju, bodimo pozorni tudi na čas zaklopa. 1/800 s je bilo malenkost premalo za zgornji posnetek. Če so krila zabrisana, to ni problem, kvečjemu doda nekaj k dinamiki posnetka. Oči in glava pa bi morala biti bolj ostra.

Priporočam, da se držimo nad 1/1000 s in raje povečamo ISO, kolikor nam pač senzor dopušča. Šum se da v obdelavi odpraviti, zabrisanega posnetka žal ne.

CANON 7D Mark II leta 2020, 1. del

Letošnji dobri možje so me zelo lepo presenetili in mi pod smrekico pusti čisto novo sedmico. Ok, kje je smisel leta 2020 kupovati dobrih pet let staro tehniko? Preprosto v tem, da za 850 € trenutno na trgu ni boljšega Canon orodja za naravoslovnega fotografa, čeprav se klasično zrcalnorefleksno ohišje počasi umika brezzrcalnemu čudežu.

Priznam, da sploh še nisem razmišljal o zamenjavi, a se nisem mogel upreti tako mikavni ponudbi. Prepričan sem bil, da bom staro sedmico uporabljal do njenega bridkega konca, saj je cena korektne sodobne nadgradnje še precej velika. APS-C Canon 7D razen 7D Mark II nima dostojnega naslednika. Naravoslovna fotografija s senzorjem polnega formata pa je finančni samomor za ljubiteljskega fotografa. Brezzrcalna kot tudi zrcalnorefleksna ohišja, ki bi bila hitra in bi znala ob tem tudi ostriti, so v veliko višjem cenovnem razredu.

Canon EF 400mm 1:5.6 L

Tako bo verjetno moj teleobjektiv preživel že četrto ohišje zapovrstjo. Ne prav dolgo je služboval na mojem prvem digitalnem fotoaparatu Canon 350D, nato je nadaljeval z resnim delom na ohišju 50D in bi verjetno končal na stari sedmici, če ga ne bi presenetil z nakupom nove.

Sony a7 II + 200-600 mm   Vir; sony.com

Opažam, da so brezzrcalni fotoaparati obnoreli fotografe, tudi naravoslovne. Kar pa je dobro za tiste, ki želijo kupiti kvalitetno opremo za malo denarja. Vrhunska, še neodslužena zrcalnorefleksna ohišja se namreč prodajajo za smešen denar. Tukaj sem se tudi sam "zakalkuliral". Ugotovil sem, da za staro sedmico ne bi dobil niti 300 €.

Od leve proti desni: 1) Olympus OM-D E-M10III + 75-300 (150-600) mm, 2) Olympus OM-D E-M1II + 100-400 (200-800) mm, 3) Canon 7D MarkII + 100-400 (160-640) mm, 4) Nikon D7500 + 150-600 (225-900) mm, 5) Sony a7 III + 200-600 mm   Vir: CameraSize.com

Velikokrat me kdo vpraša, kakšno opremo kupiti za fotografiranje ptic. Moja objava izpred let odgovori na večino vprašanj, le imena modelov bi bilo potrebno malo osvežiti. Preden na kratko opišem mojo izkušnjo z novim starim Canonom 7D Mark II, naj ga postavim ob bok današnji ponudbi.

1) Za tiste, ki bi radi naredili korak naprej od kompaktnega superzoom fotoaparata, bi lahko zadostoval že osnovni model brezzrcalnega fotoaparata s senzorjem micro 4/3, ki je 2x manjši od senzorja polnega formata, a še vedno veliko večji od senzorja v kompaktnem fotoaparatu.
Primer: OLYMPUS OM-D E-M10II + objektiv Olympus 75-300 (preračunano 150-600) mm f4.8-6.7

PREDNOSTI:
- cena cca 780,00 €,
- teža 850 g,
- velikost,
- stabilizacija v ohišju,
- izjemna kvaliteta posnetkov statičnih objektov (ptic) ob solidnih svetlobnih pogojih.

SLABOSTI:
- avtomatsko ostrenje pri fotografiranju objektov, ki se premikajo, povsem odpove,
- ravno tako fotografiranje v slabih svetlobnih pogojih, kjer je potrebno poseči po ISO večjem kot 1600,
- majhna svetlobna jakost objektiva,
- senzor ima "samo" 16 megapikslov, kar nam ne dovoljuje večjih izrezov posnetkov,
- format senzorja 4:3 marsikomu ni pri srcu.

2) Za tiste, katerim je majhna velikost in teža prioriteta in želijo primerljivo kvaliteto z opremo sistema APS-C in polnega formata. Zmogljivejša brezzrcalna micro 4/3 kombinacija.
Primer: OLYMPUS OM-D E-M1II + objektiv Panasonic Leica 100-400 (preračunano 200-800) mm f4.0-6.3

PREDNOSTI:
- teža 1560 g, kar je dober kilogram manj od primerljive APS-C in full frame (polni format) konkurence,
- velikost,
- stabilizacija v ohišju, v kombinaciji s stabiliziranim originalnim objektivom dvojna stabilizacija,
- izjemna kvaliteta posnetkov statičnih in tudi že premikajočih se objektov.

SLABOSTI:
- cena cca 2680,00 €,
- za maksimalen izkoristek ohišja in delo v slabših svetlobnih pogojih bi potrebovali Olympusov 300 mm f4.0 objektiv, ki pa je v višjem cenovnem rangu - nad 2000,00 €. Skupaj z ohišjem cca 3700,00 €,
- zmogljivost tipala v slabših svetlobnih pogojih še vedno ne dosega zmogljivosti večjih tipal, sploh tipal polnega formata,
- format senzorja 4:3, že izrez na format 3:2 požre kar nekaj dragocenih pixlov.

3) Po mojem mnenju zelo uravnotežena kombinacija med ceno in zmogljivostjo, primerna za malo bolj izkušenega naravoslovnega fotografa, ki obvlada delo s fiksnim objektivom brez stabilizacije.
CANON 7D Mark II + objektiv Canon 400 (preračunano 640) mm f5.6

PREDNOSTI:
- cena cca 1950,00 €,
- teža 2270 g,
- kljub starosti še vedno zelo hitro ohišje, ki tudi pri večji hitrosti dovolj dobro sledi in ostri,
- še vedno izjemne optične lastnosti objektiva, ki pa je za začetnike nekoliko bolj zahteven (objektiv ima fiksno goriščnico in nima stabilizacije) in izjemna hitrost ostrenja,
- v kombinaciji z neoriginalnim, recimo Tamron objektivom 150-600 (preračunano 240-960) mm f5.0-6.3, še malenkost ugodnejša kombinacija - cca 1790,00 €, primernejša za začetnika.

SLABOSTI:
- ohišju za ceno 850,00 € ne moremo ničesar očitati,
- fiksen 400 mm objektiv nima stabilizacije (Canon EF 100-400 mm f4.5-5.6 L IS II USM je že bistveno dražji, skupaj z ohišjem 2680,00 €),
- sam sem preizkusil že kar nekaj neoriginalnih super zoom teleobjektivov, pa me pri maksimalnih goriščnicah še nobeden ni prepričal in tako ostajam pri fiksnem 400 mm objektivu.

4) Najpogostejša kombinacija za hobi naravoslovnega fotografa - ohišje APS-C formata z neoriginalnim super zoom teleobjektivom razpona nekje med 100 in 600 mm.
Primer: NIKON D7500 + objektiv Tamron 150-600 (preračunano 225-900) mm f5.0-6.3

PREDNOSTI:
- cena cca 1850,00 €,
- relativno sodobno ohišje z zelo dobrim senzorjem,
- univerzalnost zoom objektiva z velikim razponom in veliko maksimalno goriščnico,
- tudi v kombinaciji z odličnim originalnim objektivom Nikkor 200-500 (preračunano 300-750) mm f5.6 še vedno cenovno zelo sprejemljiva kombinacija - cca 2120,00 €.

SLABOSTI:
- slabša optična kvalitea objektiva ravno tam, kjer ga nabolj potrebujemo - pri največji goriščnici.

5) Kombinacija za tiste, ki prisegajo na najsodobnejšo opremo in so za najvišjo kvaliteto pripravljeni tudi plačati višjo ceno.
Primer: SONY a7 III + objektiv Sony 200-600 mm f5.6-6.3

PREDNOSTI:
- zmogljivost ohišja in kvaliteta objektiva - visoka kvaliteta posnetkov,
- nekatera najnovejša brezzrcalna ohišja že ponujajo avtomatsko ostrenje, primerljivo z zrcalnorefleksnimi ohišji in ponujajo nove možnosti, ki jih DSLRji ne omogočajo.

SLABOSTI:
- cena cca 3680,00 €, v kombinaciji s hitrejšimi ohišji ali ohišji s tipali z višjo ločljivostjo alfa serije je cena še veliko večja, npr. kombinacija z a9 II stane cca 7250,00 €,
- slabša kompatibilnost z neoriginalnimi objektivi,
- teža 2765 g,
- velikost,
- ergonomiji ohišja in upravljanju se je potrebno privaditi.
- (Avtomatsko ostrenje in tipala alfa serije I in II niso primerljiva z novejšimi serijami. Ta ohišja niso primerna za fotografiranje stvari, ki se premikajo naokrog, sploh če se to dogaja v slabših svetlobnih pogojih ne!)

EPILOG: Za resno fotografiranje ptic bo potrebno na kupček našteti vsaj 2000,00 €. In to opremo ne bomo mogli kriviti za neuspele posnetke. Če si lahko privoščimo več, toliko bolje. Zadnjih osem let sem fotografiral z opremo, ki je danes vredna slabih 1000,00 € in ji  še vedno nič ne manjka.

Novemu vajencu gre kar dobro. Vse, kar je znal njegov predhodnik, naredi on še malenkost bolje. Več o tem pa na kratko v objavi - Canon 7D Mark II leta 2020, 2. del.

IZMUZLJIVE SORTE

Dobra stran samoizolacije je, da mi ostaja kar nekaj časa za urejanje foto arhiva. Ugotovil sem, da je kar nekaj vrst ptic, ki se mi spretno izmikajo že vrsto let. Za marsikatero ptico sem porabil že zelo veliko terenskih ur in nisem prišel dlje od dokumentarnega posnetka.

Na prvem mestu mojih želja je kragulj. Do sedaj sem ga bežno opazoval le nekajkrat. Letos sredi februarja pa nam je ena ptica lepo pozirala kar nekaj časa. Pogled skozi spektiv je bil neprecenljiv, za boljšo fotografijo je bila razdalja žal prevelika.

Skobec za kraguljem prav dosti ne zaostaja. Posrečilo se mi je posneti njegov mimolet, kaj več pa ne.

Črna žolna živi v gozdu za našim domom in se še nisva uspela zmeniti za konkretno foto seanso.

Malega detla ni prav težko najti, a mi ne pusti blizu.

Fotografiranje kvakača mi je bilo v veliko veselje pred leti na foto izletu v Carsko baro. Pri nas mi je uspelo narediti bolj malo posnetkov.

Enako zgodbo kot s kvakačem imam tudi z rjavo čapljo.

V teh dneh je selitev travniških cip na vrhuncu. Največkrat jih dvignemo v zrak s sprehajanjem po travnikih in za fotografiranje ne ostane prav dosti časa. Takole na odprtem pa se jim težko približamo.

S kupčarjem sem se enkrat že srečal. Od takrat se mi spretno izmika.

Hribski škrjanec, čeprav na koncu te objave, je visoko na spisku mojih želja.