Letos se nam je uspelo uskladiti in kar številčna dolenjska odprava se je zbrala na obljubljeni ptičarski destinaciji. Tudi po večkrat smo obiskali zanimive lokacije, kjer se v tem času res da kaj videti. Da smo ob pravem času na pravem mestu, so nam povedali tudi ostali ornitologi, ki smo jih srečevali.
V torek, ko nas je bila večina že zbranih, smo pred večerjo naredili krog za ogrevanje. Dinjiške soline so bile poplavljene in večjih posebnosti nismo opazili. Blizu ceste se je dalo lepo opazovati nekaj polojnikov, zelenonogega martinca in par duplinske kozarke. Mahnili smo jo naprej čez hrib, proti Velikem Blatu.
Veter je občasno razgrnil oblake in popoldansko sonce je lepo obsijalo ornitološki rezervat Veliko Blato. Nad mokriščem so se spreletavale bele, rjave in tudi čopate čaplje. Z vetrom so se borili lunji in številčni galebi.
Na koncu smo obkljukali vse ptice z informacijske table, razen plevice.
Kjerkoli smo se ustavili, je bilo slišati oglašanje kotorne. Sem ter tja se je dalo kakšno tudi videti.
Iz Velikega Blata smo domov zakrožili mimo Malega Blata, kjer med drugim gnezdi tudi ogrožen močvirski lunj. Z opazovalnice ob cesti je opazovanje lunjev pravo doživetje.
Vrhunec tega dne je bila vsekakor večerja, ki smo jo vsak po svojih močeh pripravljali s pomočjo odličnega kuharskega mojstra, šefa Petra. Za začetek hobotnica s fižolom in šparglji. Sledile so testenine s školjkami, nato črna sipina rižota. Glavna jed so bile ribe in lignji na žaru. Na koncu še flambirani škampi. Rdeča nit gostije pa seveda dobra kapljica.
Naslednji dan - ptičarjenje na kolesu. Prva specialiteta nas je čakala med pašniki nekje med Malim in Velikim Blatom. S kamnitega zidu se je spreletel ptič, ki je bil preveč moder za goloba, premalo pisan za čebelarja in prevelik za puščavca.
Zlatovranka! Pri roki seveda ni bilo nobene konkretne fotografske opreme. Dokumentarni posnetek je bilo potrebno narediti s kompaktnim fotoaparatom skozi daljnogled. Zlatovranka je zasenčila vsa ostala dopoldanska opazovanja. Čuk, smrdokavre in rjavoglavi srakoperji pač niso prišli do izraza. Na poti do Velikega Blata in na Velikem Blatu smo opazovali tudi črnega martinca, srpokljunega, temminckovega in malega prodnika ter ostale pobrežnike. Skoraj sem pozabil na rdečegrlo cipo, ki se je nastavljala prav od blizu.
Popoldan so prispele še zadnje okrepitve in skupaj smo se odpravili na hrib ki se vzpenja nad samim mestom Pag. Med zanimivejšimi pticami smo srečali sredozemske kupčarje, kratkoperutega vrtnika, žametno penico in puščavca.
V četrtek je bila budilka nastavljena na 5.00. Jutranja naloga - fotografiranje pobrežnikov, ki sem jih opazoval prejšnji dan. Bil sem neuspešen, blaten in hkrati razočaran. Odločil sem se, da se potolažim in na JZ strani Velikega Blata poiščem kakšno prlivko.
Lov na moj naslednji "lajfer" ni trajal prav dolgo. Takoj ko sem stopil iz avta, sem zaslišal njihovo oglašanje, ki je nekoliko podobno oglašanju velikega škurha. Kmalu za tem se je par dvignil v zrak in poletel v smeri Malega Blata. Čudovita in hkrati precej posebna ptica!
Dopoldan smo, kot se za hribovski narod spodobi, zavzeli najvišji vrh Paga - Sveti Vid. Na vzponu med zanimivejšimi: grmovščica, taščična penica in črnoglavi muhar ter na Pagu zelo pogost travniški vrabec. Popoldan je bil ptičarjenja prost. Nismo zdržali prav dolgo. Proti večeru smo se bolj zagnani odpravili na prlivke, ki so bile zvečer še toliko bolj glasne in aktivne.
Med potepanjem po Pagu smo našli štiri čuke. Jutro pred odhodom je bila zadnja priložnost, da enega ulovim v objektiv. Čuki so čez dan v glavnem posedali na pastirskih stajah ali v njihovi bližini. Problem je bil v tem, da zgodaj zjutraj pastirji svoje ovce z glasnim klicanjem zganjajo v staje, kjer jih pomolzejo. Fotografiranje na teh točkah je odpadlo. Imel sem na razpolago še rezervno lokacijo, nekakšno separacijo kamenja, ki na srečo ob šestih zjutraj še ni obratovala. Srečanje je bilo kratko a nepozabno : )
Na poti domov smo se ustavili v Paški sirarni, ki je ravno v petek imela dan odprtih vrat. Potem pa po ovinkih mimo Velikega Blata počasi proti domu.
Tokrat smo bili na Velikem Blatu že petič, z željo, da mogoče najdemo še kaj zanimivega. Prva zanimivost so bili gotovo navadni kupčarji (30+), ki so kot okovani stali vsi obrnjeni v isto smer. Potem pa se je v daljavi pojavilo dobesedno veliko presenečenje. Dva prvoletna planinska orla sta krožila na obzorju in čez nekaj časa v mimoletu nadaljevala proti severu.
Ptice nam tudi med kosilom niso dale miru. Okrog gostilne se je spreletaval in pel puščavec.
Na koncu smo poskušali oceniti številko opazovanih vrst med 29. 4. in 3. 5. na otoku Pagu. Nihče se ni niti približal končnemu seštevku 94 vrst. Sam osebno sem prvič v življenju opazoval prlivko, zlatovranko, sredozemskega kupčarja, žametno penico, rdečegrlo cipo in tudi travniškega vrabca. Zavidljivi številki lahko dodamo še tri zanimive ptice; rjavoperuto komatno tekico, citronasto pastirico in rjavo cipo, o kateri so poročali kolegi ornitologi, ki smo jih srečali na terenu. Njihovo podrobno poročilo si lahko preberete na blogu v objavi Heavenly Pag.
Ni komentarjev:
Objavite komentar