POMLAD V VRBINI

Ko v Vrbino pride pomlad, se ptice, ki so tu prezimovale, počasi poslovijo. Tiste, ki so konec marca še vztrajale, so že počasi dobivale svatovsko podobo. Med zanimivejšimi je bil prav gotovo rjavovrati ponirek, eden od štirih, ki so tu prezimovali.

Mali ponirki so se pozimi družili v večjih skupinah, sedaj so razdeljeni v pare in poskušajo gnezditi na različnih lokacijah. Spodaj četvorček še v zimski opravi.

Velike jate kormoranov so sedaj zdesetkane. Nekaj parov na Savi celo gnezdi.

V začetku aprila je letos slabo vreme prizemljilo marsikaterega preletnika, ki je nato v Vrbini ostal dlje časa.

Togotniki so redni obiskovalci brežin na zadrževalniku.

Lepa popestritev so tudi dolgonogi polojniki.

Mali martinci so med pobrežniki zastopani v večjem številu.

Vedno se najde tudi kakšen zelenonogi in pikasti martinec.

Med glasnejšimi pobrežniki gnezdilci so mali deževniki.

V večjih skupinah se spreletavajo rumene pastirice.

Kupčar bo mogoče zopet gnezdil.

Poti in njive so polne čopastih škrjancev.

Pogosto lahko prisluhnemo napevu rumenega strnada.

Tudi velikega strnada se v Vrbini še da videti in slišati.

Prosniki so tu že kar nekaj časa.

Bela pastirica se rada kot baletka na oder postavi.

Fazan na golem polju je lahka tarča.

Vse to in še mnogo več na pragu naše civilizacije.

MESTNA ŽVIŽGAVKA

En sam samček race žvižgavke se je letos odločil preživeti zimo na reki Krki v centru Novega mesta. Družbo so mu delale številne mlakarice, nekaj labodov, malih ponirkov in tudi kakšna zelenonoga tukalica. Idealna priložnost za fotografiranje ptice, ki se ji sicer ne moreš kar tako enostavno približati.

Da je bila zadeva še toliko bolj enostavna, je bil na razpolago še most za pešce, pod katerim se je žvižgavka običajno gibala z enega brega na drugega. Ampak tako ne nastanejo tiste dih jemajoče fotografije, posnete tik nad vodno gladino. S fotografskega zornega kota le povprečne.

Priznam, da mi nekako ni bilo do večurnega poležavanja na bregu reke sredi mesta. Povrh vsega pa tu še sprehajalci izdatno skrbijo za uboge račke in jih hranijo s kruhom in ostalimi "dobrotami". Tako sem se moral zadovoljiti s tehniko stoje in kleče.

Tudi dan je bil bolj turoben, zato sem na koncu s fotografijami lahko povsem zadovoljen.

Žvižgavka je v teh dneh že zapustila naše kraje. Ena, tudi malo posebna raca, pa se je tu nastanila za dlje časa. Opazujemo jo že nekaj let in ne moremo ugotoviti za katerih vrst križanca gre.

3/4 BELOLIČNA GOS

Letos se je pisani druščini ptic, ki so prezimovale v Vrbini, pridružila posebna gostja. Črno belo obarvana gos je bila hitro prepoznana kot belolična gos. Ker je bila ta vrsta gosi v Sloveniji opažena le nekajkrat, so v Vrbino hiteli mnogi, da bi si ogledali to čudovito ptico.

Večjih skupin gosi letos v Vrbini nismo videli, tako je bila goska, čeprav samo ena, lepa popestritev. Večinoma se je družila s skupino labodov, včasih je plavala sama blizu obale zadrževalnika. Če so se ji občudovalci preveč približali, se je umaknila na svoj kamen stran od obale.

Sčasoma je postala prava atrakcija. Kot vsak profesionalni foto model je vedno znala nastaviti svoj lepši, desni profil. Goska ima namreč poškodovano levo oko.

Fotografije so hitro zakrožile med ljubitelji ptic. A so poznavalci kmalu ugotovili, da z obarvanostjo obrazne maske ni vse tako, kot bi pri čistokrvni belolični goski moralo biti. Ker pri nas prav bogatih izkušenj s to vrsto nimamo, so pri reševanju tega dvoma sodelovali tudi tuji strokovnjaki.

Na koncu se je zaključilo, da je goska zelo verjetno v kakšnem kolenu križana s kanadsko gosjo. To je moja kratka poljudna razlaga in prevod debate, ki se je razvila na posebni skupini namenjeni za poročanje o opazovanjih redkih vrst ptic pri nas - Rare Bird Alert Slovenija.

Kakorkoli, preživel sem še en lep dan na Vrbini. Veliko zimskih gostov se je že odpravilo, galebi so postali dosti glasnejši kot pozimi, počasi pa so se na zadrževalniku že začeli pojavljati pomladanski preletniki, med njimi čudovite reglje.

Ko bodo odleteli zadnji zimski gostje, bodo na Vrbino prišle čigre in druge gnezdilke, ki v tem okolju preživijo poletje in vzredijo svoje mladiče. Od kje je prišla in kam bo odšla naša gos, verjetno nikdar ne bomo izvedeli.

SKORAJ POZABLJENI VODOMCI

Do sedaj sem nanizal že kar nekaj objav, vezanih na dogajanje v našem malem bajerčku ob reki Temenici to poletje in skoraj pozabil na stalnega obiskovalca vodomca. Ob pestrosti vseh ostalih, manj pogostih vrst, je bil vodomec "dober" le takrat, ko kaj drugega ni bilo pred objektivom : )

Priznam, da sem se mu premalo posvetil. Tokrat je narava sama poskrbela za pravi pravcati lonček kuhaj, ki je vodomcu ponujal zelo enostaven dostop do svoje hrane. Ribic ni lovil, ampak jih je dobesedno pobiral iz majhne lužice, kjer so bile tako ali tako obsojene na smrt.

Kljub temu nisem uspel narediti nič drugega, kot nekaj klasičnih portretov v različnih svetlobnih razmerah. Nobene akcije, nobene ribice v kljunu, ...

Težko rečem, koliko vodomcev vsega skupaj je uživalo v tem izobilju. Ni bilo poredko, ko so bili ob lužici tudi trije vodomci hkrati. In prepiri so bili neizogibni. Če bi se ga resno lotil, bi gotovo imel s fotografiranjem kar dosti dela.

Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. Seveda sem s fotografijami zelo zadovoljen. Tako zanimiva in barvita ptica kot je vodomec, te nikdar ne pusti ravnodušnega. Naloga za prihodnjič je torej jasna.

KROMPIRJEVE POČITNICE

Letošnje krompirjeve počitnice smo tudi letos izkoristili za kratek skok na obalo. In ena izmed zanesljivih lokacij, kjer se dogaja vedno kaj zanimivega, je Sv. Katarina pred Ankaranom. Tokrat se mi je nasmehnila sreča v obliki velikega škurha.

Škurh je tu reden prezimovalec. Tu ga redno opazujem, a vedno bolj od daleč. Tokrat sem ga zasačil v mini laguni za školjčiščem, polni slanuš v najlepših barvah. Tudi jutranja svetloba takoj po vzhodu je dodala svoje.

Imel sem srečo, da je škurha, v bistvu dva, nekaj preplašilo z druge strani lagune. Prikorakala sta na plano in nato v plitvini našla nekaj rakovic, s katerimi sta potem imela kar nekaj dela. In ta gostija se je odvijala pred mojim objektivom : )

Nekako si ne morem najbolje predstavljati, kaj se dogaja z vsemi temi rakovicami v njegovem želodcu.

Čudovita ptica, krasna svetloba in to še tako od blizu! Brez kakšnih posebnih priprav in naporov in brez maskirne opreme. Še eno nepozabno bližnje srečanje ptičje vrste.

PACEK MOKOŽ

Če bi želeli tega skrivnostnega ptiča še bolj natančno opisati, bi morali packu dodati še prašiček. Največkrat ga slišimo, ko kruli nekje globoko v kakšnem močvirju. Želja marsikaterega fotografa in ljubitelja ptic je, da bi mokoža zasačili kje na planem in bi si ga dodobra ogledali ali ga fotografirali.

Resda se mokož dosti bolje počuti v gostem trstičju ali rogozu, kot kje na odprtem. Če pa tam najde več hrane, bo previdno obiskoval tudi take predele. Dosti bolj pogumen je zgodaj zjutraj ali pozno popoldan in proti večeru.

 Ko enkrat ugotovim, kje se giblje, bo fotografiranje mokoža postala mala malica.

Prvi dan se očitno nisem najbolje zakamufliral, kar je opazil tudi mokož in sprva tudi  glasno protestiral.

A ni trajalo prav dolgo, da se je sprostil in pozabil na mojo prisotnost ter brezskrbno čofotal okrog mene.

Naslednji dan se odločim za jutranji obisk in popravim napake prejšnjega dne. Za jutranje fotografiranje je bilo potrebno na drugo stran bajerja, kjer se je mokož tudi rad sprehajal. Skril sem se v rogozu in upal, da se zopet srečava.

In sva tudi se. Na koncu sva si dobesedno zrla iz oči v oči.

Do nedavnega bi lahko ob taki priložnosti svoj fotoaparat le odložil, ker objektiv takih bližnjih posnetkov sploh ne omogoča. Zato se moram zahvaliti tudi novi fotografski opremi, ki zmore fotografirati tako od blizu.

Taka bližnja srečanja v naravi seveda niso prav pogosta. Ko pa se zgodi, je zoom objektiv zlata vreden, neslišno fotografiranje, ki ga omogočajo brezzrcalni fotoaparati, pa neprecenljivo.

MODRA TAŠČiCA, DRUGIČ

Do nedavnega sem modro taščico videval le na kakšnem obročkovalskem dogodku. Prvo srečanje na štiri oči pa je bilo lansko leto, na ne preveč romantični lokaciji. Toda letos mi je na našem malem bajerčku resnično padla sekira v med. Med mnogimi zanimivimi obiskovalci se je nekaj dni dalo opazovati tudi modro taščico.

Kar nekaj časa sem jo opazoval, kako se je smukala na robu rogoza in nikakor ni hotela na plano. Nato je le ugotovila, da je ob mali lužici, ki je še ostala na sredini bajerja, več hrane. In tam sem tudi jaz zamaskiran čakal, da po svoj obrok pride kakšen pobrežnik ali vodomec.

Taščica je bila mnogo bolj previdna. Do lužice se je prikradla od strani, v zavetju posušenega grmičevja in nato zelo na hitro odskakljala do lužice, kjer je mrgolelo mrčesa in ribic, katere je z najmanjšo lahkoto pobiral vodomec.

Najprej je seveda iskala hrano na drugi strani lužice. Nato pa je zagledala očitno nekaj bolj zanimivega, direktno pred mano. V trenutku se je pojavila prav pred mojim objektivom. Še eden izmed prizorov tega poletja, ki ga ne bom nikoli pozabil.