ŽIVLJENJE NA SMETIŠČU

Pravzaprav gre za dolenjski Černobil. Bivša opekarna v Zalogu je naravi že podarila izjemen biotop. Opuščeni glinokopi so se spremenili v ribnike, polne trstičja, na Dolenjskem edinstveni, ki danes kipijo od življenja. Kasneje je območje opekarne naselil obrat s pomenljivim imenom - Ekosistemi, kjer so zbirali in predelovali različne, tudi nevarne odpadke in trgovali z lesnimi gorivi. Po usodnem požaru poleti leta 2017, se je območje počasi, a nikdar do konca očistilo in pogorišče je začela naseljevati različna flora in favna.

Pogled na prizorišče te res ne pritegne, da bi posedel in občudoval to "lepoto". Konec marca, ko smo že mislili, da je zapadel zadnji sneg, pa me je na smetišču čakalo prijetno presenečenje.

Dan je bil res turoben, mrzel in neprijeten. Nekaj časa je še snežilo, nato je začelo rahlo deževati. Ob pogledu skozi daljnogled mi je zaigralo srce. Modra taščica. Dan je bil primeren za vse kaj drugega, kot za fotografiranje. Vseeno sem potreboval fotografijo za spomin. Take priložnosti se ne sme zamuditi.

Enkrat samkrat mi je na kratko priletela malo bližje. Dve ptici sta se zadrževali na smetišču še nekaj dni, a mi boljšega posnetka v lepših svetlobnih pogojih ni uspelo narediti. Je pa obiskovanje tega kraja razkrilo vse začasne in tudi stalne prebivalce.

Na kupčkih zemlje so seveda posedali kupčarji. So na selitvi in se jih da opazovati vsepovsod.

Po trstičju se je spreletavalo na desetine premraženih prosnikov. Par ali dva bosta ostala in gnezdila.

Gnezdil bo tudi par čopastih škrjancev.

Med lužami so tekale vse tri vrste pastiric: bela, siva in sem ter tja tudi kakšna rumena. Kasneje nas je s kratkim obiskom počastila tudi citronasta pastirica : )

Iz okoliških njiv so se v večjih skupinah prihajale prehranjevat travniške cipe.

Po grmovju so se skrivali trstni strnadi.

V zraku so ljubezenske rituale uprizarjale postovke.

Nizka voda, ki se je zadrževala na praznih platojih pogorišča, je izredno zanimiva za vse vrste pobrežnikov na selitvi. Posebej vesel sem bil pikastih martincev, s katerimi imam še neporavnane račune.

Pikasti martinci (desni) so bili prisotni na območju Temenice skoraj vso zimo. Močvirski martinci (levi) so začeli prihajati v sredini aprila. Oba se bosta počasi odpravila na svoja gnezdišča.

Blato ob lužah, ki kar hitro izginjajo, je zanimivo tudi za vriskarice.

Za nekaj dni se je ustavil tudi togotnik, ki se je s številnimi močvirskimi martinci boril za svoj košček luže.

Kozica ne pride tako rada na plano kot ostali pobrežniki.

Še bolj skrivnostna je grahasta tukalica. Bolj sproščeno se na odprtem giblje le v zavetju noči.

Šele kadar se dlje časa zadržuješ in opazuješ na določenem mestu, lahko ugotoviš, koliko življenja je v še tako navidez nezanimivem kraju. Če nas zanimajo ptice, ne smemo pozabiti na dogajanje na nebu. Tudi tu nam lahko uide marsikatera zanimivost. Prelet rjavega škarnika, recimo.

Če ne bo dežja, bo voda kmalu izginila in s tem tudi vrste na preletu. Med drugim bo ostalo nekaj parov malih deževnikov in upam, da bodo uspešno odgnezdili. Malemu deževniku sem posvetil že prejšnji dve objavi in gotovo se bo pojavil v še kakšni od naslednjih.

Dolenjski Černobil v tem stanju gotovo ni ponos občini in občanom. Tu gre za industrijsko cono in kmalu se bo zgradilo kaj novega, nekaj kar ljudje pač potrebujemo in bo prinašalo dobiček, seveda. Jasno je, da gre tu za degradirano območje tako ali drugače. Drugo leto bodo ptice našle novo lužo, kjer se bodo okrepčale na selitvi in življenje bo teklo dalje. Mi ptičarji si bomo morali poiskati novo lokacijo, kjer bomo s temi čudovitimi bitji preživljali svoj prosti čas.