PLOTNI STRNAD

Ptičji zbor v našem vinogradu sestavljajo v glavnem meni dobro poznani pevci. Letos pa zaslišim nepoznani glas. Regljajoči napev je zelo izstopal iz ubrane melodije. Skrivnostni pevec je bil hitro razkrinkan.

Plotnega strnada sem nekaj dni opazoval že lani, a še zdaleč ni bil tako pevsko razpoložen. Mrzel in deževen dan za foto seanso ni bil ravno najboljši. Za naslednji dan je bila napoved boljša.

Sončni vzhod ob 6:40 je bil res spektakularen. Oblaki so se na vzhodu razgrnili in ponudili pravo svetlobno razkošje. Prvih nekaj minut je bila barvna temperatura izredno nizka, zato je bila obdelava fotografij kar zahtevna naloga. Težko zadeneš in nastaviš pravi barvni "štih", kot se nastavljanju barvne temperature tudi reče. 

Samec je čepel v istem grmu, ampak se kljub lepšemu vremenu nikakor ni hotel tako lepo izpostaviti kot prejšnji dan. Čez nekaj časa je le začel s prepevanjem in v bližino privabil samico.

Tudi samica se je skrivala v grmu.

Slabo uro po sončnem vzhodu so se svetlobne razmere umirile.

Samec se je premaknil na višjo preže in začel peti na vse grlo. Lepo bi bilo, da bi ga lahko letos zabeležil kot novega gnezdilca v našem vinogradu. 

SEZONA ŽERJAVOV

Spomladanska sezona opazovanja žerjavov se počasi bliža koncu. Že skoraj je kazalo, da bom ta spektakel zamudil, a se mi je prvič nasmehni sreča 7. marca na Ljubljanskem barju, ko smo se peljali na Kras, na popis velike uharice.

242 ptic, ki je v krožnem letu nabiralo višino, smo opazili že z avtoceste. Jata se je nato razdelila v dve skupini in nadaljevala let proti severovzhodu.

Kar nekaj časa je trajalo, da so formirali pravilne formacije v obliki črke V.

V tem času poteka tudi selitev gosi, katere lahko od daleč hitro zamenjamo za žerjave (fotografija zgoraj). Skupine so lahko podobno velike in ravno tako letijo v formaciji v obliki črke V. Če imamo pri roki daljnogled, bomo verjetno v silhueti hitro pogrešali dolge iztegnjene noge. In ko se bomo enkrat dodobra nagledali žerjavov, bomo takoj ugotovili, da je frekvenca mahanja s krili pri goseh dosti večja.

V Sloveniji smo v lanskem letu v obeh selitvah skupaj opazovali skoraj 70000 žerjavov - veliko večino v zraku, običajno v večjih skupinah. Na tleh je bilo opazovanih le 1% ptic.

Sedaj, ko gre sezona proti koncu, pogosto opazimo tudi manjše skupine in celo osamljene osebke. Enega samega odraslega žerjava sem opazoval 10. marca v Vrbini.

Verjetno moje zadnje spomladansko opazovanje se je zgodilo ta vikend, 21. marca, na domačem terenu. Na travnikih ob reki Temenici sta se tri dni pasla dva. Eden (levi) odrasel in drugi (desni) še mladosten osebek. Sonce je močno segrevalo za ta letni čas nenavadno mrzlo jutro. S seboj nisem imel prave opreme, zato je v teh slabih svetlobnih razmerah nastal bolj ubogi, precej impresionističen posnetek.

BALETKA

Fotografirati belo pastirico ni taka reč. Ni težko najti mesto, kjer se skupaj prehranjuje več pastiric. Zlahka bomo ujeli kakšno, ko koraka gor in dol, medtem ko išče kaj za pod zob. Če je še svetloba prava in ozadje dovolj daleč, bomo s posnetkom kmalu zadovoljni.

Pastirice najdemo v bližini vode. Tako lahko poskrbimo, da za ozadje dobimo modro barvo, ki se po moje črno beli ptici zelo lepo poda.

Pri fotografiranju bele pastirice pa moramo biti zelo previdni pri nastavitvah osvetlitve, saj bo bela obrazna maska lahko hitro "prežgana", sploh ob sončnem vremenu.

Če želimo pastirico ujeti v gibanju, poskrbimo, da bo čas osvetlitve čim bližje 1/2000 s ali celo več.

Ptice morajo redno skrbeti za svoje perje. Zato si večkrat na dan vzamejo nekaj časa, da se očedijo. To je priložnost, da ujamemo kakšno zanimivo pozo. Tu bo do izraza prišla hitrost vašega fotoaparata. Več posnetkov na sekundo naredi, večje so možnosti za dober posnetek.

Na koncu predstave še priklon.

SKORAJ SONČEN DAN

Danes zjutraj je celo kazalo, da se bo mokrišče ob Temenici zbudilo obsijano s soncem. Teoretično je bilo potrebno le še počakati, da se razkadijo jutranje meglice.

Voda se je iz poplavljenega travnika začela umikati nazaj v strugo in kanale na obrobju. Tudi led se je že v večini stopil. Za race ni ostalo več veliko odprtih vodnih površin.

Na območju je vztrajala le še manjša skupina žvižgavk, nekaj mlakaric in labodi. Gosi, ki so se nekaj dni pasle po travnikih, so se že odpravile naprej.

Ptice so se z veseljem nastavile prvim sončnim žarkom. V grmičevju na robu trstičja so še dokaj umirjeno čepeli trstni strnadi. Nato so se eden po eden izstreljevali na plano.

Kadar trstnega strnada opazujemo od spredaj, deluje zelo svetlo.

Ko pa se obrne, vidimo, kako barvit je ta ptič.

Klub temu da se je malo otoplilo, je bilo zjutraj le malo nad ničlo. Ptice gretja še niso izključile.

Velike bele čaplje in kormorani so stalni zimski gostje.

Vriskarice se v velikih jatah podijo po travnikih in se ob vsakem najmanjšem znaku nevarnosti umaknejo na varno v krošnje dreves.

Vriskarice so hitele z urejanjem, kot da bi vedele, da to vremensko razkošje ne bo trajalo prav dolgo. Sonce se je kmalu skrilo nazaj za oblake in čez nekaj ur je spet deževalo.

SEZONA PUKLEŽEV

Puklež je zelo zanimiva ptica. Do nedavnega so bili podatki za tega prezimovalca pri nas zelo skopi. Nič bolje ni v naših sosednjih državah. V Avstriji, na primer, ocenjujejo velikost prezimujoče populacije na 2 osebka. V našem zimskem atlasu ptic iz devetdesetih let pa je populacija ocenjena na 0 do10 osebkov.

Naključna srečanja s to ptico so zelo redka. Za razliko od njegove kolegice kozice, ki se že na daleč brezglavo požene v beg, se puklež pritaji in počaka, da nevarnost mine. Poleti le v primeru, da se mu zelo nevarno približamo, včasih celo na nekaj deset cm. K neopaznosti še dodatno prispevata njegova pritajena drža in izjemna varovalna barva.

Pukleževo zaupanje v svoje nevidnost se da izkoristiti za kakšen zanimiv posnetek. Če ga uspemo najti seveda. Njegov zimski habitat je zelo podoben tistemu, v katerem prezimujejo kozice. Velika možnost je, da bomo tam, kjer smo opazovali kozice, našli tudi kakšnega pukleža.

Pukleža smo prvič opazili na enem izmed naših lokalnih terenov imenovanem "Černobil" že v sredini oktobra lansko leto. Na začetku je bila to tista kozica, s katero nekaj ne štima. Ko smo uspeli narediti prvo fotografijo, je bilo kmalu jasno, da gre za pukleža.

Danes,10. januarja 2021, smo poskušali s pomočjo izkušenih ornitologov potrditi našo domnevo, da na omenjenem območju prezimuje najmanj 5 pukležev. Kar bi bilo posebno že samo po sebi, saj so pukleži praviloma samotarske ptice in prezimujejo v večjih skupinah le izjemoma - če se na primer vremenske razmere poslabšajo in jim začne zmanjkovati primernega habitata.

Na območju "Černobila" smo našli 4 pukleže in na mokrišču ob Temenici še 2. Domačini smo gostom obljubili najmanj 5 pukležev in lahko smo se oddahnili. David, Filip, Gaber, Jani, Marko, Nejc, Ruj, Sandi in Tomaž, hvala vam za še eno zanimivo terensko izkušnjo.

BOŽIČNA DOLENJSKA IDILA

Letos nam je božič postregel z dvodnevnim deževjem. Tako je božična idila dosegla le višje ležeče dele naše dežele. Gorjance je pobelil sneg in s soncem obsijani so vabili na obisk.

Dilema: užiti zimske radosti ali obiskati poplavljeno dolino Temenice. Odločim se za slednjo varianto.

Da se voda lepo razliva po tem območju, pripomore tudi bober z gradnjo jezov. Nad njegovim početjem lokalni kmetje, ki tu kosijo, niso ravno navdušeni. Zato ga vztrajno preganjajo, mu podirajo jezove in ga podijo z elektriko : (

V teh dneh so te razmere izkoristile ptice, ki iščejo primerne kraje za prezimovanje. Labodi se tu zbirajo vsako leto. Ko pa voda prestopi bregove, se jim pridružijo različne vrste rac in čaplje. Vmes se najde tudi kakšna priba in gos.

Seveda ne moreš kar prikorakati po travniku. Zato sem poiskal zavetje v grmovju na robu travnika, ki pa je bilo precej oddaljeno od ptic. Edina oprema, ki je od tu zmogla narediti kaj uporabnega, je bil moj kompaktni Nikon P900.

Bil sem obveščen, da se z labodi že več dni druži beločela gos. Izdaja jo belina okrog kljuna in "tigrasto" oprsje. Če bi bila v družbi sivih gosi, bi bila že na pogled manjša.

Med racami žvižgavkami je bil pomešan tudi en samec race žličarice.

Med tem ko sem opazoval ptice na travniku, je na moji skrajni levi, kjer mi je pogled zastiralo grmovje, pristala siva čaplja. Običajno ne bi niti pomislil na fotografiranje.

Ker pa je razdalja med oviro in motivom tako velika, se moteče grmovje izgubi v neostrini in na koncu sploh ne moti. Pri obdelavi posnetka je potrebno le dodati nekaj kontrasta, barvne nasičenosti in ostrine.

Kot vedno, si je pri fotografiranju ptic treba vzeti čas. Dlje časa bomo vztrajali, večja je možnost, da se pred nami zgodi kaj zanimivega. Po dobri uri in pol se mi je večina ptičjih predstavnikov zbralo v enem posnetku. Manjkala je le raca žličarica.

KOZAČE V MEGLI

To soboto sem ponovno poskušal uresničiti plan izpred meseca dni, ko sem poskušal fotografirati kozače v prelepi jesenski kulisi. Razmere za to so bile ta vikend povsem drugačne. Listje je v večini že odpadlo, zato sem računal na ivje in predvsem na kakšen sončen žarek.

Kar se ivja tiče, je kazalo kar v redu, a o soncu ni bilo ne duha ne sluha. Dan je bil turoben kot že dolgo ne. Še najbolj pa so me skrbele meglice, ki so se plazile po pobočju Gorjancev.

Ko z glavne ceste na višini 600 mnv zavijem na gozdno pot proti Trdinovem vrhu, so se moje zle slutnje uresničile. Zato se odločim, da fotografski potep spremenim v popis številčnosti naše druge največje sove, kozače. Uspeh je bil neverjeten. Že prve tri popisne točke so bile pozitivne. Ampak tretja silhueta sove se mi je zdela še bolj črna od prvih dveh.

Tako lepo ob cesti, praktično iz oči v oči mi ni pozirala še nobena sova, kaj šele melanistični osebek kozače. Škoda. Mogoče se srečava, ko se vračam domov in bodo razmere kaj boljše.

Ko sem pridobival na višini, se je vidljivost počasi izboljševala.

Tudi lovec, ki sem ga srečal ob poti, je vedel povedati, da je sov, tistih ta velikih, zadnje čase veliko.

In res, število me je zelo razveselilo. Na 11 km dolgem transektu sem zabeležil 11 kozač, od tega 7 posameznih osebkov in 2 para. Ura se je počasi nagibala proti nedeljskemu kosilu, zato se je bilo treba obrniti in spustiti nazaj v dolino.

Ko pridem do teritorija temnega samca, ugotovim, da ni sam. Na sosednjem drevesu je čepela "normalno" obarvana samica. Megla se je zopet začela zaganjati v pobočje, zato je bilo možnosti za fotografiranje čedalje manj.

Prednost strmine je v tem, da lažje prideš na nivo portretiranca. Možnosti za čisti "strel" pa so običajno vedno omejene. Sem pa lepo ujel ivje, ki sem si ga tako želel : )

Samica je našla nekoliko boljše mesto za poziranje.

Na koncu se je prestavil še temni samec in dan je bil popoln.

Srečanje s kozačami je bila dosti manj barvita izkušnja kot fotografiranje kraljičkov v prejšnji objavi. A sove so le sove. Vsako opazovanje sredi belega dne, čeprav mrzlega in meglenega, je nekaj posebnega in nepozabnega.