Ko jesen obarva gozdove, je najboljše, kar lahko narediš zase to, da lepe proste dneve preživiš v naravi. Letos zaradi koronaukrepov žal ne moremo prav daleč. A se v vsaki občini najde kak gozdič ali park, kjer tudi ptic prav gotovo ne manjka.
Plan za današnji foto potep je bila kozača z žarečim ozadjem. Mogoče se komu moj načrt ne zdi ravno skromen. Sam sem bil v uspeh prepričan, kot že dolgo ne. Mahnem jo na Gorjance, kjer so kozače doma.
Pa seveda ni šlo vse po planu. Načrt so mi prekrižali rumenoglavi kraljički, ki so se prehranjevali neverjetno nizko, na bukvi v najlepših barvah. Kako bi se lahko uprl taki priložnosti!
Kraljički so hitri in nemirni ptički, zato je potrebno kar nekaj potrpežljivosti.
Lepo presenečenje se je pojavilo visoko na nebu. Med fotografiranjem kraljičkov sem z delčkom očesa zaznal silhueto, ki definitivno ni mogla biti kanja. In vse kar ni kanja, je vredno večje pozornosti. Masiven svetel, grahast trup, ki se je dobesedno svetil v popoldanskem soncu, je že od daleč izdal meni ljubega kragulja, vsaj tako sem mislil. Pa so me popravili (Jure Novak), da gre za samico skobca.
Na koncu sem naredil tako veliko posnetkov rumenoglavih kraljičkov, da ji sproti nisem uspel niti pregledati. A občutek je bil dober. Grem naprej, da mogoče še najdem kakšno kozačo.
Že sam sprehod po gozdu je bil tako lep, da se v naslednji uri nisem premaknil prav nikamor.
Gibal sem se po slemenu Gorjancev proti vzhodu in pri odcepu za Laško pot zavil v dolino, po poti, ki se spušča zahodno od soteske Kobile. Poleg kozače sem potihoma upal tudi na kakšnega belohrbtega detla.
Sonce je šlo za goro in potrebno se je bilo vrniti nazaj na vrh Gorjancev, kjer sem pustil avto. Čeprav ni bilo ne kozače niti belohrbtega detla, je bil spust in vzpon po Laški poti lep zaključek dneva.
Ko sem prisopihal nazaj na vrh, me je na robu jase pričakala tudi kozača. Čeprav v zadnji svetlobi dneva, sem je bil vesel, kot bi mi pozirala vsa ožarjena z zlato rumenim ozadjem : ).
Ni komentarjev:
Objavite komentar