PAG 2023 - 3. dan

Plan za tretji dan je bil obisk Kolanskega blata še pred zajtrkom. Tudi Kolansko blato je ornitološki rezervat, kjer sem vedno opazoval in fotografiral zanimive vrste ptic, ne samo na selitvi temveč tudi v času poletnih počitnic.

Moja prva izbira za fotografiranje ptic na Kolanskem blatu je običajno manjša plitvina tik ob obali, kjer se da lepo fotografirati različne pobrežnike, ki se v njej prehranjujejo. Toda tokrat je bilo vode preveč in ptic ni bilo.

Tako so mi ostali na razpolago pojoči veliki strnadi in razposajeni rjavoglavi srakoperji v okolici. Običajno se je na pašnikih sprehajalo kar nekaj velikih škurhov, a so se tudi ti slišali le nekje v daljavi.

Vreme se je začelo kisati, zato se odločim da seanso predčasno zaključim. Na poti domov sem ujel še čopastega škrjanca in rjavo cipo.

Na poti se srečava z Davidom, ki mi je pokazal bližnjico do apartmajev, kjer smo bili nastanjeni. Na delih precej razrita pot se je pokazala za odlično izbiro.

Že na prvem postanku sva zaslišala slegurja, ki je pel kar daleč v skalovju.

Ker se nama je že malo mudilo, se odpraviva naprej in pustiva slegurja za naslednji dan.

Ustaviva se še v majhnem posebnem rezervatu, zaščitenem območju Dubrava - Hanzine, kjer je do razgledne točke speljana kratka učna pot po zelo slikovitem gozdičku črnega hrasta. Seveda je bil pogled z razgledne ploščadi čudovit, a še lepše je bilo prepevanje taščične penice.

Za nameček je iz gošče priskakljala še svetlooka penica. Zame obe prvič ugledani : ) Nekje v bližini je pel tudi puščavec. Tudi ta je šel na spisek za naslednji dan.

PAG 2023 - 4. dan

Za zadnji dan prvomajske pustolovščine so bili načrti zelo ambiciozni: obe penici - taščično in svetlooko - poslikati tako kot je treba in za piko na i še puščavca. Vem, kdor visoko leta nizko pade ...

Čez lokacijo in vreme se res nisem mogel pritoževati, a ptic, s katerimi sem bil zmenjen, ni bilo od nikoder in sonce je že pošteno žgalo.

Tam nekje v daljavi sta se nekaj menila puščavec in kobilar in niti na kraj pameti jima ni prišlo, da bi se mi vsaj malo približala. Vse je že kazalo, da so bila pričakovanja prevelika.

Nato se je za mojim hrbtom le oglasila taščična penica in hitro smuknila nazaj v goščo. In to je bilo, kar se penic tiče, tudi vse. Zanimivo, na prejšnji oblačen dan, je bila aktivnost veliko večja.

Ker sem bil povsem brez dela, naredim še "selfi" ali dva. In ko je bilo v moji opravi že precej vroče, se je puščavec le odločil, da se spreleti malo naokrog.

Že sama geomorfologija obalnega pasu na tem območju je res nekaj posebnega. Če na pečine postaviš še puščavca, potem je zadeva naravnost popolna.

Oblika zaliva in strme pečine so oglašanje puščavca še dodatno ojačale.

Na morski gladini pod mano sta mirno morje rezali dve pojavi. Polarna slapnika, eden že prav lepo svatovsko obarvan. Dodatek, ki je lepo popestril teren zadnjega dne.

Lahko rečem, da je Pag - ptičarska meka - tudi letos opravičil svoj naziv. Še pridemo, zagotovo.

TRIPRSTI DETEL - "LAJFER" št. 305

Včasih se zbudiš z nekakšnim dobrim občutkom. In prijetno toplo, nedeljsko jutro je bilo eno izmed tistih, ko se ti res zdi, da se bo na terenu zgodilo nekaj zanimivega. Odpravili smo se na monitoring gozdnih vrst.

Sprehod po rajhenavskem pragozdu je zanimiv že sam po sebi. Zdi se mi, da gozd nikjer drugje ne doživiš tako pristno in čarobno kot v pragozdu, in prav srečo še imamo, da je nekaj zaplat takih gozdov v naši bližini.

Že takoj ko smo zagrizli v prvi klanec, nam je prav nad potjo leno mežikala kozača in se grela v prvih sončnih žarkih. Prizor, ki ne bi smel pustiti ravnodušnega nobenega obiskovalca gozdov.

V aprilskem jutru je kočevski gozd vse kaj drugega kot tih in samoten kraj. Petje ptic je bilo tako intenzivno, da smo bili trije komaj kos naši nalogi - popisati vse ptice na dvokilometrskem transektu. Najglasnejši so bili seveda stržki.

Naša skrita želja pa je bila, da bi na dolg seznam dodali še kakšnega specialista takih gozdov z veliko količino odmrle vegetacije. Sledovi detlov in žoln so bili praktično na vsakem posušenem drevesu. In ni trajalo prav dolgo, ko smo zaslišali značilno počasno trkanje triprstega detla.

Samica je prav sproščeno plezala po deblu ne prav visoko nad tlemi, medtem ko se je samec skrival bolj visoko v krošnjah.

Prav neverjetno je, kako zanimiva in posebna se ti zdi ptica, katero opazuješ prvič v življenju. Triprsti detel je zame 305. po vrsti. Priznam, da ne vem točno, pri kateri številki so se začeli pojavljati ti občutki. Se pa spomnim, kako zanimiv se mi je zdel dlesk, ko sem ga prvič zagledal v domači krmilnici.

Medtem ko to pišem, sem se vprašal, koliko vrst ptic sploh poznamo, in ugotovil, da točne številke sploh nimamo oz. jo je težko definirati. Površen odgovor pa naj bo okrog 10.000 ali skoraj 11.000 vrst.

Tokrat smo se veselili srečanja s triprstim detlom. Naslednjič pa upam, da bomo na spisek dodali tudi belohrbtega detla, ki se nam je gotovo skrival kje v bližini.

CERKNIŠKO JEZERO - VELIKO VODE

Letošnje leto bodo gotovo zaznamovala obilna in pogosta deževja. Tako je v Cerkniškem jezeru letos tudi poleti veliko vode. Ne vem, če je to popolnoma povezano, se mi pa zdi smiselno. Letos smo ga sicer prvič obiskali v času pomladne selitve, ko so se na jezeru zbrali selivci, predvsem pobrežniki v zelo velikem številu.

Pogled z opazovalnice namenjene opazovanju ptic ni razočaral. Velike jate togotnikov so se spreletavale sem ter tja. Je pa res, da se je vse dogajalo precej daleč. Za opazovanje je bil spektiv skorajda obvezen.

Opazovalnica je locirana na pečini ob robu gozda in tako zelo primerna za fotografiranje različnih ujed, ki jadrajo mimo v višini našega pogleda.

Poleg pobrežnikov je bilo na jezeru še vedno zelo veliko različnih rac, ki so se tudi izmenično dvigovale v zrak, kot bi se ogrevale za dolgo pot. V resnici pa so reagirale skoraj na vsako ujedo, ki se je spustila blizu. Belorepec je namreč vedno kje v bližini.

Rjavi lunji so sicer lovili kakšen manjši plen. Ker letajo nizko nad trstičjem, se jih da lepo ujeti od zgoraj navzdol z nekoliko drugačnim ozadjem, kot smo navajeni.

TRAVNIŠKA CIPA - KONČNO!

Travniška cipa, včasih imenovana mala cipa. Oba imena se ji podata. Je majhna in najpogosteje jo opazimo, ko se sprehajamo po travnikih in se nam posamič ali v manjših jatah splaši in z značilnim nežnim oglašanjem odleti dalje.

Priložnosti za fotografiranje so zelo slabe. Čakanje v kritju na odprtem travniku je nesmiselno. Pozno popoldan se zberejo v manjših skupinah kje na tleh in verjetno tam tudi prenočujejo? Našel sem že tako mesto, del vlažnega travnika, kjer je še stala voda po deževju. Cipe so proti mraku priletavale in se urno poskrile med travnimi kopučami, ki so štrlele iz vode.

Ure čakanja se niso obrestovale. Vse, kar sem dobil, je bilo srnjakovo posmehovanje. Travniške cipe pri nas v glavnem lahko opazujemo le na preletu, v milih zimah pa tudi na prezimovanju. Če na selitvi ujamemo velik selitveni val, lahko mogoče najdemo celo kakšno izpostavljeno mesto, kjer za trenutek počijejo, preden odletijo naprej.

Tako je postala travniška cipa v mojih očeh praktično neulovljiva, hkrati izjemno zanimiva in celo na pogled prav čudovita ptica. Potem pa se je le zgodilo, na precej turoben dan sredi aprila.

Sedel sem v avtomobilu vmes med eno in drugo pošiljko dežja, ta isti dan, ko sem opazoval svatovsko razpoloženega kupčarja. Okno sem imel spuščeno do polovice, ker nisem vedel, kdaj se bo spet ulilo in ker sem kupčarja pričakoval visoko na grmu.

Nato kar na enkrat, povsem v spodnjem delu vidnega polja, za steklom seveda, zagledam majhno ptico vrabčastih barv. Prva misel, ki me je prešinila, je bila: koliko časa že sedi tu in takoj za tem - koliko časa še bo. Seveda so bila na vrsti povsem druga, bolj pomembna vprašanja: ali naj spustim steklo ali naj fotografiram skozi steklo, ali naj nekako izvedem akrobacijo v avtu, zavzamem pozicijo, s katere bom lahko fotografiral skozi odprtino nad steklom. V delčku sekunde se odločim za slednjo rešitev.

Uspelo mi je narediti nekaj posnetkov s ptico na mestu, kjer je sedela, ko sem jo opazil. Nato se je obrnila in zletela višje v grm, kjer je postala za sekundo ali dve in odletela. Tudi višje mi je uspelo narediti tri posnetke še z belim ozadjem. Vse skupaj se je zgodilo v treh, štirih sekundah in cipe ni bilo nikjer več.

Vsa taka bližnja srečanja s pticami, sploh tistimi tamajhnimi, name naredijo zelo močan vtis. Če si potem nagrajen še z uspelimi fotografijami, je zadovoljstvo toliko večje. Travniška cipa kar na enkrat ni več le majhen rjav ptič ali v ptičarskem žargonu LBB, temveč pisana ptica z mnogimi rjavimi odtenki in z neverjetnim zadnjim krempljem, ki vsako leto na selitvi premaga spoštljive razdalje.

SVATOVSKO RAZPOLOŽENI KUPČAR

Kupčar pri nas še vedno velja za redkega gnezdilca. Do nedavnega je bil obravnavan kot gnezdilec goratih predelov, predvsem severo zahodne Slovenije. Danes pa vemo, da del populacije gnezdi tudi v sredogorju. Gnezdenje kupčarja v Vrbini je najmanj zelo zanimiv podatek.

Sam sem kupčarjeve mladiče v naših koncih prvič opazoval konec junija leta 2020. Že lepo operjeni so frfotali ob nasipu brežiške akumulacije in starše prosili za hrano.

In zopet se odpravim v Vrbino. Med oprezanjem za pticami sem bil posebej pozoren na dogajanje na sveže zoranih njivah, kjer bi se med velikim številom pastiric lahko pojavil tudi kakšen kupčar. Namesto na njivah sem ga opazil na mladih, še neolistanih drevesih in grmih, ki so posajeni na nasipu zadrževalnika.

Spreletaval se je z drevesa na drevo, od grma do grma in na tla, kjer je iskal hrano. Kupčar je ptica, ki se drži bolj pri tleh. Na ne preveč visokem in bolj redkem rastju pa prepeva, počiva in tudi preži za raznimi žuželkami. Dogajalo se je v začetku letošnjega kislega aprila in svatovskega prepevanja res nisem pričakoval.

Ker je ponekod nasip grajen v terasah, lahko izbereš položaj, da fotografiraš v njegovi višini in ustvariš zeleno ozadje, ki ga zarišejo travniki in že zelene njive v ozadju.

Druga možnost je malo bolj oddaljeni gozd, ki v takem turobnem dnevu zariše ozadje v bolj temnem odtenku z modrikastim nadihom, ki se kupčarju prav lepo poda.

In zadnja možnost je kulisa mlečno belega neba, ki ni nujno vedno slaba. V takem vremenu, nekje vmes med padavinami in turobno nizko oblačnostjo, deluje nežno sivo. Difuzna svetloba pa ptico lepo enakomerno osvetljuje.

Kupčar je med obhodi po terenu posedal na dveh, treh mestih. Tako sem se vsakič, ko je šel malo na okrog, prestavil na drug položaj in fotografiral z drugačnim ozadjem.

Vsaka ptica ima svoje navade. Če jih poznamo, bodo fotografije na koncu veliko boljše in s svojim početjem ptice ne bomo po nepotrebnem vznemirjali. Upam, da kupčar v Vrbini tudi letos najde svojo sorodno dušo, s katero bosta poskrbela za svoj naraščaj.

VRBINA V DEŽJU

Letošnji april je povsem aprilski. Sploh vikendi, ko imamo običajno več časa za terenske aktivnosti, dežuje kot za stavo. Kar za samo opazovanje ptic ni nujno slabo, saj vremenska fronta običajno prizemlji ptice na selitvi.

Zato se kljub slabi napovedi odpravim v Vrbino, kjer bi se lahko našlo kaj zanimivega. Žal sprva večjih niti manjših presenečenj ni bilo. Našel sem le premočene stalne prebivalce Vrbine.

Nato so me preleteli trije škurhi, ki so morali za kratek čas prekiniti svoje potovanje in se okrepčati na travniku. Sprva dogodku nisem posvečal prav velike pozornosti in naredil dokumentarni posnetek, saj škurhov v Vrbini ne srečaš prav pogosto.

Svetlobni pogoji so bili res slabi, a vseeno pregledam posnetek, da ugotovim, če se bo iz njega dalo narediti kaj uporabnega. Ugotovim pa, da je eden izmed škurhov pravzaprav mali škurh. Odločim se, da jih poiščem in potrdim odkritje.

Škurhi so se prehranjevali na travniku med avtocesto in zadrževalnikom. Malega škurha najprej nisem opazil, nato pa je od nekje priletel in se pridružil ostalim šestim velikim škurhom.

Medtem ko sem opazoval škurhe, je za mojim hrbtom kljub dežju neutrudno prepeval veliki strnad. Že leta prepeva na istem mestu. Zelo zanimivo bi bilo vedeti, ali gre za isti osebek.

Na nasipu so se spreletavale velike jate rumenih pastiric, rumenih strnadov, travniških cip in ostalih manjših ptic. Rumene pastirice so posedale tudi na obrežni vegetaciji, kjer se jih je dalo lepo fotografirati.

Med pticami na tleh sem iskal kakšnega posebneža. Še najbližje temu je bila vriskarica, cipa, ki jo je izdajal rahlo oranžno rožnat trebušček.

Na samem jezeru so se zimski gosti že odpravili. Ostale so mlakarice in kar nekaj čopastih ponirkov. Na preletu pa so se ustavile regljajoče reglje.

Nad vodno gladino so svoje kosilo lovile velike jate lastovk. Tako kmečke kot tudi mestne. Večje skupine kmečkih lastovk so posedale in čebljale na manjših drevesih na otokih in na nasipu.

Na koncu sem odkril še enega preletnika, ki se je krepčal v tako imenovanem rezervnem habitatu. En sam polojnik se je sprehajal gor in dol v plitki vodi gramoznice.

Konec koncev sem kljub kislemu vremenu preživel zanimivo dopoldne in na terenu in naredil nekaj zanimivih posnetkov. Ptice se bodo posušile in posijalo bo sonce, prav gotovo.