PAG 2023 - 1. dan

Čeprav tole pišem na deževno septembrsko nedeljo, so prvomajske počitnice pravi čas za potepanja po Pagu. Poleg selitve je to čas, ko so na otoku aktivne tudi njegove gnezdilke. Tako smo se tudi letos, kot že nekaj minulih let, odpravili dogodivščini naproti.

Zadeva je že kar lepo utečena. Prva postaja je Zadar, kratek sprehod do ribarnice, kavica in šibamo naprej. Dan je bil prekrasen in škoda bi bilo ga ne izkoristiti.

Neučakani lahko prve puščavce opazujejo še preden se pride na otok - desno na parkirišču pred mostom.

Sam sem se letos odločil, da se na fotografiranje ptic malo bolj pripravim in namenim temu nekaj več časa. Zato sem zadnjo svetlobo dneva izkoristil za raziskovanje terena jugo vzhodno od Velikega Blata. Povsem naključno sem na enem križišču zavil levo namesto desno. Teren se mi je zdel zanimiv že sam po sebi.

Ustavil sem se ob cesti, da ugotovim prisotnost kakšne kotorne. Minila ni niti minuta, ko je v nizkem letu mimo mene prijadral samec močvirskega lunja. Priznam, ujel me je prav neumno nepripravljenega, a mi je vseeno uspelo narediti kar nekaj lepih posnetkov.

Medtem sem tudi že zaslišal značilno oglašanje kotorn, ki so se sprehajale po kamnitih ograjah, ki so vijugale po celotni, z nizkim soncem obsijani pokrajini.

Ko se je med kamenjem pojavilo prvo grmičevje, se je kmalu zaslišal tudi smrdokavrin hup-hup-hup.

Smrdokavra je zaradi  svoje atraktivne podobe zelo visoko na spisku želja vsakega naravoslovnega fotografa. So si pa fotografije, ki se najpogosteje pojavljajo na spletu, podobne kot jajce jajcu - smrdokavra ob hranjenju mladičev ki kukajo iz dupla.

Našel sem posušen grm, kjer so se, predvidevam da samci, razkazovali  in označevali svoj teritorij.

Najmanj trije osebki so se izmenjavali na posušenem grmu in ponujalo se je obilo priložnosti za fotografiranje. Tudi svetlobe je bilo še ravno dovolj za fotografiranje ptice v letu, čeprav je bilo sonce že skoraj na horizontu.

Na isti lokaciji še je pokazala še ena zanimiva ptica, katero sam nimam priložnost prav pogosto opazovati. Žametna penica v svojem značilnem okolju.

Tako od blizu, s tem svojim rdečim očesom, žametna penica deluje prav dinozavrsko.

Raziskovanje terena se je spremenilo v izjemno fotografsko seanso. Ko sem se vračal nazaj, sem mimogrede fotografiral še rjavo cipo in meni nepoznano ptico.

Ptica je bila na daleč in površno gledano zelo podobna rjavi cipi. Enakih barv, podobne velikosti, v enakem okolju ... Ko pa sem se ji približal, sem kmalu ugotovil, da nimam pojma, kaj gledam. Čokata postava, kratek kljun, kratke noge, kot kakšen škrjanec. Na koncu se je res izkazalo, da sem prvič v življenju opazoval in še bolje, fotografiral, kratkoprstega škrjanca.

Prvi dan letošnjega izleta na Pag se ni mogel začeti niti končati bolje kot se je : )

PAG 2023 - 2. dan

Po res lepi fotografski izkušnji 1. dne, je bilo pričakovanje za 2. dan upravičeno nekoliko manjše. Na teren, natančneje proti Velikem Blatu, sem se odpravil zgodaj zjutraj skupaj s ptičarskimi prijatelji. Še preden smo prispeli do opazovalnice, smo opazovali prvega čuka, ki je čepel na kamnitem zidu.

Kako bi se lotil čuka, še nisem dobro razmislil, zato sem ga tudi letos pustil za kdaj drugič. Sploh pa se je v samem mokrišču in nad njim preveč dogajalo in tako priložnost bi bilo škoda zamuditi.

Mimo opazovalnice so v nizkem letu letali rjavi lunji, čaplje vseh sort, polojniki in mnoge race. Mojo pozornost pa so pritegnile čopaste čaplje, za katere sem menil, da se jim bom zlahka približal s poti, ki vodi med jezerom in ograjenimi pašniki.

Medtem ko so mi David, Marko in Sandi "krili hrbet", sem se sam poskušal prikrasti do najbližje čopaste čaplje. Taka tehnika običajno ne obrodi sadov, včasih pa je vredno vsaj poizkusiti.

1:0 zame : )

2:0, izi pizi...

Čopasta čaplja je na tleh videti skoraj v celoti enotne svetlo oranžno rjave barve in prav neverjetno je, koliko beline se pokaže, ko ptica poleti. Zato je fotografiranje čopaste čaplje in ostalih belih čapelj pri močni sončni svetlobi skoraj nemogoče. Zgodaj zjutraj, ko je svetloba še zelo mehka, pa s tem ni težav.

Končni rezultat, prepričljiva zmaga 4:0 za goste.

Naslednji kandidat je bil polojnik - in se tudi ne bi branil kakšnega lepega posnetka v letu, saj je bilo sonce še dovolj nizko in svetloba ravno pravšnja.

Tudi ta moja želja je bila kmalu uslišana.

Pride dan, ko se posnetkov kar nabere. Navadno za nekaj urne seanse zadostuje ena spominska kartica v fotoaparatu. Tokrat pa sem enostavno pozabil, da smo se odpravili na Pag in to za več dni. Rezervne kartice pa so ostale doma. Edina rešitev je bila, da sem si izbrane fotografije vsak večer nalagal na telefon. Tole s polojnikom v roju mrčesa sem pri izbiranju skoraj spregledal.

Na poti proti Malem Blatu smo srečali še jato razposajenih travniških vrabcev.

Videli smo kar nekaj parov rjavoglavih srakoperjev. Zlatovranko pa smo letos iskali zaman.

Ob pol devetih je bilo sonce že kar visoko in počasi smo se odpravili na zajtrk. Ob cesti smo opazili še eno kotorno. Fotografiranje iz avta ne da bi ugasnil motor, ni bila najboljša ideja. Tresljaji motorja vsekakor škodijo kvaliteti fotografije, sploh če se naslanjamo na vrata ali steklo.

Za dobro vago še samica rdečenoge postovke.

PAG 2023 - 3. dan

Plan za tretji dan je bil obisk Kolanskega blata še pred zajtrkom. Tudi Kolansko blato je ornitološki rezervat, kjer sem vedno opazoval in fotografiral zanimive vrste ptic, ne samo na selitvi temveč tudi v času poletnih počitnic.

Moja prva izbira za fotografiranje ptic na Kolanskem blatu je običajno manjša plitvina tik ob obali, kjer se da lepo fotografirati različne pobrežnike, ki se v njej prehranjujejo. Toda tokrat je bilo vode preveč in ptic ni bilo.

Tako so mi ostali na razpolago pojoči veliki strnadi in razposajeni rjavoglavi srakoperji v okolici. Običajno se je na pašnikih sprehajalo kar nekaj velikih škurhov, a so se tudi ti slišali le nekje v daljavi.

Vreme se je začelo kisati, zato se odločim da seanso predčasno zaključim. Na poti domov sem ujel še čopastega škrjanca in rjavo cipo.

Na poti se srečava z Davidom, ki mi je pokazal bližnjico do apartmajev, kjer smo bili nastanjeni. Na delih precej razrita pot se je pokazala za odlično izbiro.

Že na prvem postanku sva zaslišala slegurja, ki je pel kar daleč v skalovju.

Ker se nama je že malo mudilo, se odpraviva naprej in pustiva slegurja za naslednji dan.

Ustaviva se še v majhnem posebnem rezervatu, zaščitenem območju Dubrava - Hanzine, kjer je do razgledne točke speljana kratka učna pot po zelo slikovitem gozdičku črnega hrasta. Seveda je bil pogled z razgledne ploščadi čudovit, a še lepše je bilo prepevanje taščične penice.

Za nameček je iz gošče priskakljala še svetlooka penica. Zame obe prvič ugledani : ) Nekje v bližini je pel tudi puščavec. Tudi ta je šel na spisek za naslednji dan.

PAG 2023 - 4. dan

Za zadnji dan prvomajske pustolovščine so bili načrti zelo ambiciozni: obe penici - taščično in svetlooko - poslikati tako kot je treba in za piko na i še puščavca. Vem, kdor visoko leta nizko pade ...

Čez lokacijo in vreme se res nisem mogel pritoževati, a ptic, s katerimi sem bil zmenjen, ni bilo od nikoder in sonce je že pošteno žgalo.

Tam nekje v daljavi sta se nekaj menila puščavec in kobilar in niti na kraj pameti jima ni prišlo, da bi se mi vsaj malo približala. Vse je že kazalo, da so bila pričakovanja prevelika.

Nato se je za mojim hrbtom le oglasila taščična penica in hitro smuknila nazaj v goščo. In to je bilo, kar se penic tiče, tudi vse. Zanimivo, na prejšnji oblačen dan, je bila aktivnost veliko večja.

Ker sem bil povsem brez dela, naredim še "selfi" ali dva. In ko je bilo v moji opravi že precej vroče, se je puščavec le odločil, da se spreleti malo naokrog.

Že sama geomorfologija obalnega pasu na tem območju je res nekaj posebnega. Če na pečine postaviš še puščavca, potem je zadeva naravnost popolna.

Oblika zaliva in strme pečine so oglašanje puščavca še dodatno ojačale.

Na morski gladini pod mano sta mirno morje rezali dve pojavi. Polarna slapnika, eden že prav lepo svatovsko obarvan. Dodatek, ki je lepo popestril teren zadnjega dne.

Lahko rečem, da je Pag - ptičarska meka - tudi letos opravičil svoj naziv. Še pridemo, zagotovo.

TRIPRSTI DETEL - "LAJFER" št. 305

Včasih se zbudiš z nekakšnim dobrim občutkom. In prijetno toplo, nedeljsko jutro je bilo eno izmed tistih, ko se ti res zdi, da se bo na terenu zgodilo nekaj zanimivega. Odpravili smo se na monitoring gozdnih vrst.

Sprehod po rajhenavskem pragozdu je zanimiv že sam po sebi. Zdi se mi, da gozd nikjer drugje ne doživiš tako pristno in čarobno kot v pragozdu, in prav srečo še imamo, da je nekaj zaplat takih gozdov v naši bližini.

Že takoj ko smo zagrizli v prvi klanec, nam je prav nad potjo leno mežikala kozača in se grela v prvih sončnih žarkih. Prizor, ki ne bi smel pustiti ravnodušnega nobenega obiskovalca gozdov.

V aprilskem jutru je kočevski gozd vse kaj drugega kot tih in samoten kraj. Petje ptic je bilo tako intenzivno, da smo bili trije komaj kos naši nalogi - popisati vse ptice na dvokilometrskem transektu. Najglasnejši so bili seveda stržki.

Naša skrita želja pa je bila, da bi na dolg seznam dodali še kakšnega specialista takih gozdov z veliko količino odmrle vegetacije. Sledovi detlov in žoln so bili praktično na vsakem posušenem drevesu. In ni trajalo prav dolgo, ko smo zaslišali značilno počasno trkanje triprstega detla.

Samica je prav sproščeno plezala po deblu ne prav visoko nad tlemi, medtem ko se je samec skrival bolj visoko v krošnjah.

Prav neverjetno je, kako zanimiva in posebna se ti zdi ptica, katero opazuješ prvič v življenju. Triprsti detel je zame 305. po vrsti. Priznam, da ne vem točno, pri kateri številki so se začeli pojavljati ti občutki. Se pa spomnim, kako zanimiv se mi je zdel dlesk, ko sem ga prvič zagledal v domači krmilnici.

Medtem ko to pišem, sem se vprašal, koliko vrst ptic sploh poznamo, in ugotovil, da točne številke sploh nimamo oz. jo je težko definirati. Površen odgovor pa naj bo okrog 10.000 ali skoraj 11.000 vrst.

Tokrat smo se veselili srečanja s triprstim detlom. Naslednjič pa upam, da bomo na spisek dodali tudi belohrbtega detla, ki se nam je gotovo skrival kje v bližini.

CERKNIŠKO JEZERO - VELIKO VODE

Letošnje leto bodo gotovo zaznamovala obilna in pogosta deževja. Tako je v Cerkniškem jezeru letos tudi poleti veliko vode. Ne vem, če je to popolnoma povezano, se mi pa zdi smiselno. Letos smo ga sicer prvič obiskali v času pomladne selitve, ko so se na jezeru zbrali selivci, predvsem pobrežniki v zelo velikem številu.

Pogled z opazovalnice namenjene opazovanju ptic ni razočaral. Velike jate togotnikov so se spreletavale sem ter tja. Je pa res, da se je vse dogajalo precej daleč. Za opazovanje je bil spektiv skorajda obvezen.

Opazovalnica je locirana na pečini ob robu gozda in tako zelo primerna za fotografiranje različnih ujed, ki jadrajo mimo v višini našega pogleda.

Poleg pobrežnikov je bilo na jezeru še vedno zelo veliko različnih rac, ki so se tudi izmenično dvigovale v zrak, kot bi se ogrevale za dolgo pot. V resnici pa so reagirale skoraj na vsako ujedo, ki se je spustila blizu. Belorepec je namreč vedno kje v bližini.

Rjavi lunji so sicer lovili kakšen manjši plen. Ker letajo nizko nad trstičjem, se jih da lepo ujeti od zgoraj navzdol z nekoliko drugačnim ozadjem, kot smo navajeni.

TRAVNIŠKA CIPA - KONČNO!

Travniška cipa, včasih imenovana mala cipa. Oba imena se ji podata. Je majhna in najpogosteje jo opazimo, ko se sprehajamo po travnikih in se nam posamič ali v manjših jatah splaši in z značilnim nežnim oglašanjem odleti dalje.

Priložnosti za fotografiranje so zelo slabe. Čakanje v kritju na odprtem travniku je nesmiselno. Pozno popoldan se zberejo v manjših skupinah kje na tleh in verjetno tam tudi prenočujejo? Našel sem že tako mesto, del vlažnega travnika, kjer je še stala voda po deževju. Cipe so proti mraku priletavale in se urno poskrile med travnimi kopučami, ki so štrlele iz vode.

Ure čakanja se niso obrestovale. Vse, kar sem dobil, je bilo srnjakovo posmehovanje. Travniške cipe pri nas v glavnem lahko opazujemo le na preletu, v milih zimah pa tudi na prezimovanju. Če na selitvi ujamemo velik selitveni val, lahko mogoče najdemo celo kakšno izpostavljeno mesto, kjer za trenutek počijejo, preden odletijo naprej.

Tako je postala travniška cipa v mojih očeh praktično neulovljiva, hkrati izjemno zanimiva in celo na pogled prav čudovita ptica. Potem pa se je le zgodilo, na precej turoben dan sredi aprila.

Sedel sem v avtomobilu vmes med eno in drugo pošiljko dežja, ta isti dan, ko sem opazoval svatovsko razpoloženega kupčarja. Okno sem imel spuščeno do polovice, ker nisem vedel, kdaj se bo spet ulilo in ker sem kupčarja pričakoval visoko na grmu.

Nato kar na enkrat, povsem v spodnjem delu vidnega polja, za steklom seveda, zagledam majhno ptico vrabčastih barv. Prva misel, ki me je prešinila, je bila: koliko časa že sedi tu in takoj za tem - koliko časa še bo. Seveda so bila na vrsti povsem druga, bolj pomembna vprašanja: ali naj spustim steklo ali naj fotografiram skozi steklo, ali naj nekako izvedem akrobacijo v avtu, zavzamem pozicijo, s katere bom lahko fotografiral skozi odprtino nad steklom. V delčku sekunde se odločim za slednjo rešitev.

Uspelo mi je narediti nekaj posnetkov s ptico na mestu, kjer je sedela, ko sem jo opazil. Nato se je obrnila in zletela višje v grm, kjer je postala za sekundo ali dve in odletela. Tudi višje mi je uspelo narediti tri posnetke še z belim ozadjem. Vse skupaj se je zgodilo v treh, štirih sekundah in cipe ni bilo nikjer več.

Vsa taka bližnja srečanja s pticami, sploh tistimi tamajhnimi, name naredijo zelo močan vtis. Če si potem nagrajen še z uspelimi fotografijami, je zadovoljstvo toliko večje. Travniška cipa kar na enkrat ni več le majhen rjav ptič ali v ptičarskem žargonu LBB, temveč pisana ptica z mnogimi rjavimi odtenki in z neverjetnim zadnjim krempljem, ki vsako leto na selitvi premaga spoštljive razdalje.