S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

četrtek, 02. april 2020

MALA MODRA ČAPLJA


Upoštevanje zlatih fotografskih pravil kot je na primer "golden hour time", včasih ne prinese želenega učinka. Sploh če si obrnjen v napačno smer. Pri fotografiranju te male bele čaplje sem bil obrnjen za 180 stopinj narobe, na zahod, proti soncu. Z osnovnimi nastavitvami pri obdelavi posnetka se ni dalo znebiti modrega nadiha na beli ptici. Zato sem ga pustil in še malo poudaril.


Seveda nam večina programov za obdelavo fotografij omogoča tudi take popravke. Pri barvni korekciji je potrebno samo zmanjšati vrednost modrega kanala in malenkost še cyan kanala in modri nadih bo izginil.


Na zgornjem posnetku se mi ta "nadležna" modrina na ptici zdi prav v redu. Je kot protiutež modrini zgornje tretjine posnetka in tako lepo dopolni barvno kompozicijo.


Čaplja se je na koncu le postavila malo bolj na pravilno stran. Kljub temu se mi prvi trije posnetki, narejeni v čisto kontra svetlobo, zdijo s  fotografskega vidika bolj zanimivi. Preprosto so boljše fotografije.

nedelja, 29. marec 2020

LJUBKE DOLGOREPKE


Dolgorepke ljudje pogosto spregledajo, čeprav so tako glasne kot tudi številčne, medtem ko se klatijo naokrog. Je pa res, da nimajo obstanka. Manjše skupine se pojavijo od nikoder in ravno tako tudi izginejo. Ko si enkrat zapomnimo njihovo oglašanje, jih bomo zlahka tudi opazili.


Dolgorepke so relativno majhne, razmerje med trupom in repom pa je skoraj 1:1. zato moramo biti pri fotografiranju še posebej pozorni, da izostrimo na oči. Ker se jim bomo morali precej približati, moramo biti pozorni tudi na zadovoljivo globinsko ostrino.


Rešitev je, da dolgorepko ujamemo poravnano z ravnino fokusa, kar pa pri tako živahnih pticah sploh ni enostavno. Bolj kot ne je vse skupaj odvisno od sreče. Več fotografij bomo naredili, večja je možnost, da nam uspe.


Druga rešitev je, da jo ujamemo od spredaj. Tako nam rep ne bo v napoto. A s tako fotografijo dolgorepka ne bo najbolje predstavljena.


Je pa res, da se ji tako lahko še toliko bolj približamo in vidne bodo vse podrobnosti na glavi.


Ker so dolgorepke neprestano v gibanju, bodimo pozorni tudi na čas zaklopa. 1/800 s je bilo malenkost premalo za zgornji posnetek. Če so krila zabrisana, to ni problem, kvečjemu doda nekaj k dinamiki posnetka. Oči in glava pa bi morala biti bolj ostra.


Priporočam, da se držimo nad 1/1000 s in raje povečamo ISO, kolikor nam pač senzor dopušča. Šum se da v obdelavi odpraviti, zabrisanega posnetka žal ne.

petek, 27. marec 2020

CANON 7D Mark II leta 2020, 1. del

Letošnji dobri možje so me zelo lepo presenetili in mi pod smrekico pusti čisto novo sedmico. Ok, kje je smisel leta 2020 kupovati dobrih pet let staro tehniko? Preprosto v tem, da za 850 € trenutno na trgu ni boljšega Canon orodja za naravoslovnega fotografa, čeprav se klasično zrcalnorefleksno ohišje počasi umika brezzrcalnemu čudežu.


Priznam, da sploh še nisem razmišljal o zamenjavi, a se nisem mogel upreti tako mikavni ponudbi. Prepričan sem bil, da bom staro sedmico uporabljal do njenega bridkega konca, saj je cena korektne sodobne nadgradnje še precej velika. APS-C Canon 7D razen 7D Mark II nima dostojnega naslednika. Naravoslovna fotografija s senzorjem polnega formata pa je finančni samomor za ljubiteljskega fotografa. Brezzrcalna kot tudi zrcalnorefleksna ohišja, ki bi bila hitra in bi znala ob tem tudi ostriti, so v veliko višjem cenovnem razredu.

Canon EF 400mm 1:5.6 L

Tako bo verjetno moj teleobjektiv preživel že četrto ohišje zapovrstjo. Ne prav dolgo je služboval na mojem prvem digitalnem fotoaparatu Canon 350D, nato je nadaljeval z resnim delom na ohišju 50D in bi verjetno končal na stari sedmici, če ga ne bi presenetil z nakupom nove.

Sony a7 II + 200-600 mm   Vir; sony.com


Opažam, da so brezzrcalni fotoaparati obnoreli fotografe, tudi naravoslovne. Kar pa je dobro za tiste, ki želijo kupiti kvalitetno opremo za malo denarja. Vrhunska, še neodslužena zrcalnorefleksna ohišja se namreč prodajajo za smešen denar. Tukaj sem se tudi sam "zakalkuliral". Ugotovil sem, da za staro sedmico ne bi dobil niti 300 €.

Od leve proti desni: 1) Olympus OM-D E-M10III + 75-300 (150-600) mm, 2) Olympus OM-D E-M1II + 100-400 (200-800) mm, 3) Canon 7D MarkII + 100-400 (160-640) mm, 4) Nikon D7500 + 150-600 (225-900) mm, 5) Sony a7 III + 200-600 mm   Vir: CameraSize.com
Velikokrat me kdo vpraša, kakšno opremo kupiti za fotografiranje ptic. Moja objava izpred let odgovori na večino vprašanj, le imena modelov bi bilo potrebno malo osvežiti. Preden na kratko opišem mojo izkušnjo z novim starim Canonom 7D Mark II, naj ga postavim ob bok današnji ponudbi.

1) Za tiste, ki bi radi naredili korak naprej od kompaktnega superzoom fotoaparata, bi lahko zadostoval že osnovni model brezzrcalnega fotoaparata s senzorjem micro 4/3, ki je 2x manjši od senzorja polnega formata, a še vedno veliko večji od senzorja v kompaktnem fotoaparatu.
Primer: OLYMPUS OM-D E-M10II + objektiv Olympus 75-300 (preračunano 150-600) mm f4.8-6.7

PREDNOSTI:
- cena cca 780,00 €,
- teža 850 g,
- velikost,
- stabilizacija v ohišju,
- izjemna kvaliteta posnetkov statičnih objektov (ptic) ob solidnih svetlobnih pogojih.

SLABOSTI:
- avtomatsko ostrenje pri fotografiranju objektov, ki se premikajo, povsem odpove,
- ravno tako fotografiranje v slabih svetlobnih pogojih, kjer je potrebno poseči po ISO večjem kot 1600,
- majhna svetlobna jakost objektiva,
- senzor ima "samo" 16 megapikslov, kar nam ne dovoljuje večjih izrezov posnetkov,
- format senzorja 4:3 marsikomu ni pri srcu.

2) Za tiste, katerim je majhna velikost in teža prioriteta in želijo primerljivo kvaliteto z opremo sistema APS-C in polnega formata. Zmogljivejša brezzrcalna micro 4/3 kombinacija.
Primer: OLYMPUS OM-D E-M1II + objektiv Panasonic Leica 100-400 (preračunano 200-800) mm f4.0-6.3

PREDNOSTI:
- teža 1560 g, kar je dober kilogram manj od primerljive APS-C in full frame (polni format) konkurence,
- velikost,
- stabilizacija v ohišju, v kombinaciji s stabiliziranim originalnim objektivom dvojna stabilizacija,
- izjemna kvaliteta posnetkov statičnih in tudi že premikajočih se objektov.

SLABOSTI:
- cena cca 2680,00 €,
- za maksimalen izkoristek ohišja in delo v slabših svetlobnih pogojih bi potrebovali Olympusov 300 mm f4.0 objektiv, ki pa je v višjem cenovnem rangu - nad 2000,00 €. Skupaj z ohišjem cca 3700,00 €,
- zmogljivost tipala v slabših svetlobnih pogojih še vedno ne dosega zmogljivosti večjih tipal, sploh tipal polnega formata,
- format senzorja 4:3, že izrez na format 3:2 požre kar nekaj dragocenih pixlov.

3) Po mojem mnenju zelo uravnotežena kombinacija med ceno in zmogljivostjo, primerna za malo bolj izkušenega naravoslovnega fotografa, ki obvlada delo s fiksnim objektivom brez stabilizacije.
CANON 7D Mark II + objektiv Canon 400 (preračunano 640) mm f5.6

PREDNOSTI:
- cena cca 1950,00 €,
- teža 2270 g,
- kljub starosti še vedno zelo hitro ohišje, ki tudi pri večji hitrosti dovolj dobro sledi in ostri,
- še vedno izjemne optične lastnosti objektiva, ki pa je za začetnike nekoliko bolj zahteven (objektiv ima fiksno goriščnico in nima stabilizacije) in izjemna hitrost ostrenja,
- v kombinaciji z neoriginalnim, recimo Tamron objektivom 150-600 (preračunano 240-960) mm f5.0-6.3, še malenkost ugodnejša kombinacija - cca 1790,00 €, primernejša za začetnika.

SLABOSTI:
- ohišju za ceno 850,00 € ne moremo ničesar očitati,
- fiksen 400 mm objektiv nima stabilizacije (Canon EF 100-400 mm f4.5-5.6 L IS II USM je že bistveno dražji, skupaj z ohišjem 2680,00 €),
- sam sem preizkusil že kar nekaj neoriginalnih super zoom teleobjektivov, pa me pri maksimalnih goriščnicah še nobeden ni prepričal in tako ostajam pri fiksnem 400 mm objektivu.

4) Najpogostejša kombinacija za hobi naravoslovnega fotografa - ohišje APS-C formata z neoriginalnim super zoom teleobjektivom razpona nekje med 100 in 600 mm.
Primer: NIKON D7500 + objektiv Tamron 150-600 (preračunano 225-900) mm f5.0-6.3

PREDNOSTI:
- cena cca 1850,00 €,
- relativno sodobno ohišje z zelo dobrim senzorjem,
- univerzalnost zoom objektiva z velikim razponom in veliko maksimalno goriščnico,
- tudi v kombinaciji z odličnim originalnim objektivom Nikkor 200-500 (preračunano 300-750) mm f5.6 še vedno cenovno zelo sprejemljiva kombinacija - cca 2120,00 €.

SLABOSTI:
- slabša optična kvalitea objektiva ravno tam, kjer ga nabolj potrebujemo - pri največji goriščnici.

5) Kombinacija za tiste, ki prisegajo na najsodobnejšo opremo in so za najvišjo kvaliteto pripravljeni tudi plačati višjo ceno.
Primer: SONY a7 III + objektiv Sony 200-600 mm f5.6-6.3

PREDNOSTI:
- zmogljivost ohišja in kvaliteta objektiva - visoka kvaliteta posnetkov,
- nekatera najnovejša brezzrcalna ohišja že ponujajo avtomatsko ostrenje, primerljivo z zrcalnorefleksnimi ohišji in ponujajo nove možnosti, ki jih DSLRji ne omogočajo.

SLABOSTI:
- cena cca 3680,00 €, v kombinaciji s hitrejšimi ohišji ali ohišji s tipali z višjo ločljivostjo alfa serije je cena še veliko večja, npr. kombinacija z a9 II stane cca 7250,00 €,
- slabša kompatibilnost z neoriginalnimi objektivi,
- teža 2765 g,
- velikost,
- ergonomiji ohišja in upravljanju se je potrebno privaditi.
- (Avtomatsko ostrenje in tipala alfa serije I in II niso primerljiva z novejšimi serijami. Ta ohišja niso primerna za fotografiranje stvari, ki se premikajo naokrog, sploh če se to dogaja v slabših svetlobnih pogojih ne!)

EPILOG: Za resno fotografiranje ptic bo potrebno na kupček našteti vsaj 2000,00 €. In to opremo ne bomo mogli kriviti za neuspele posnetke. Če si lahko privoščimo več, toliko bolje. Zadnjih osem let sem fotografiral z opremo, ki je danes vredna slabih 1000,00 € in ji  še vedno nič ne manjka.



Novemu vajencu gre kar dobro. Vse, kar je znal njegov predhodnik, naredi on še malenkost bolje. Več o tem pa na kratko v objavi - Canon 7D Mark II leta 2020, 2. del.



sreda, 18. marec 2020

IZMUZLJIVE SORTE

Dobra stran samoizolacije je, da mi ostaja kar nekaj časa za urejanje foto arhiva. Ugotovil sem, da je kar nekaj vrst ptic, ki se mi spretno izmikajo že vrsto let. Za marsikatero ptico sem porabil že zelo veliko terenskih ur in nisem prišel dlje od dokumentarnega posnetka.


Na prvem mestu mojih želja je kragulj. Do sedaj sem ga bežno opazoval le nekajkrat. Letos sredi februarja pa nam je ena ptica lepo pozirala kar nekaj časa. Pogled skozi spektiv je bil neprecenljiv, za boljšo fotografijo je bila razdalja žal prevelika.


Skobec za kraguljem prav dosti ne zaostaja. Posrečilo se mi je posneti njegov mimolet, kaj več pa ne.


Črna žolna živi v gozdu za našim domom in se še nisva uspela zmeniti za konkretno foto seanso.


Malega detla ni prav težko najti, a mi ne pusti blizu.


Fotografiranje kvakača mi je bilo v veliko veselje pred leti na foto izletu v Carsko baro. Pri nas mi je uspelo narediti bolj malo posnetkov.


Enako zgodbo kot s kvakačem imam tudi z rjavo čapljo.


V teh dneh je selitev travniških cip na vrhuncu. Največkrat jih dvignemo v zrak s sprehajanjem po travnikih in za fotografiranje ne ostane prav dosti časa. Takole na odprtem pa se jim težko približamo.


S kupčarjem sem se enkrat že srečal. Od takrat se mi spretno izmika.


Hribski škrjanec, čeprav na koncu te objave, je visoko na spisku mojih želja.

nedelja, 16. februar 2020

ISKANJE VELIKE PTICE

Med letošnjimi novoletnimi počitnicami nas je pot zanesla na Madžarsko, natančneje v nacionalni park Kiskunsagi. Zimski čas sicer ne ponuja tako velike vrstne pestrosti kot čas gnezditve ali čas spomladanske in jesenske selitve. Nas je v park zvabila tako poleti kot pozimi prisotna velika droplja.


Čeprav je število dropelj na Madžarskem največje prav v parku Kiskumsagi, je bila možnost, da bomo dropljo v resnici našli, zelo majhna. Malo preveč smo računali na informacijski center nacionalnega parka, ki je bil med prazniki žal zaprt. Tako smo se po prostranih ravnicah parka potepali bolj na slepo.


Število prezimujočih gosi na območju je nepredstavljivo. Premiki po zraku so bili podobni lanskim predstavam pinož pri nas.


Sem ter tja nas je preletela tudi kakšna jata žerjavov.


Ne vem zakaj, a še zanimivejše je te elegantne ptice opazovati na tleh.


Čeprav o droplji ni bilo ne duha ne sluha, je bilo raziskovanje parka zelo zanimivo. Čudovita pokrajina in preprostost podeželja je name naredila velik vtis. Ker se pozimi kmalu stemni, je bilo časa dovolj tudi za raziskovanje lokalnih kulinaričnih značilnosti.


Kaj vse se da v nacionalnem parku videti, si lahko pogledate v izredno zanimivem dokumentarnem filmu mladega naravoslovnega fotografa: The invisible Wildlife Photographer - Bence Mate. 


Park ponuja izredne fotografske priložnosti, zato bi ga bilo vredno še kdaj obiskati in si vzeti malo več časa, še bolje v kakšnem drugem letnem času.

sreda, 20. november 2019

FLAMINGO NA DOLENJSKEM !

Flamingo, po slovensko plamenec, po latinsko Phoenicopterus ruber, je ptica, ki jo poznamo iz poljudno znanstvenih dokumentarcev in jo v naših krajih res ne pričakujemo. Zadnja leta večja jata prezimuje pri naših italijanskih sosedih, posamezne osebke tako občasno zanese tudi na našo obalo. Opazovanja te "eksotične" ptice na celini pa so izjemno redka.


V začetku novembra nas je na Dolenjskem razveselila že velika jata žerjavov, ki nas ni le preletela, temveč tudi prenočila na travniku ob Temenici. Jata je štela okrog 400 glasnih ptic - prizor, ki te ne pusti ravnodušnega.


Sam sem ta prizor zamudil. Sem pa na istem kraju opazoval prelet manjše jate, ki je štela 91 osebkov. Zanimivo je bilo, da se je nato jata razdelila na dva dela. Eden je nadaljeval pot v smeri jugo-zahod, drugi pa povsem na jug.


Težko bi se odločil, kateri obisk je name naredil večji vtis, a je bila fotografska izkušnja s plamenci neprimerljivo večja. V nedeljo zjutraj je zazvonil ornitološki alarm, ki bi bil zelo primeren za prvoaprilsko šalo. V dobrih petnajstih minutah smo bili že na poti do lokacije, kjer so bile ptice opažene.


Seveda ni bilo nobenega zagotovila, da nas bosta plamenca tam tudi počakala. Na srečo sta imela dosti dela s prehranjevanjem in videti je bilo, da se jima nikamor ne mudi.


Ko smo že mislili, da razen sprehajanja po travniku in pomakanja glave v vodo poplavljenega travnika ne bosta uprizorila nič posebnega, je v vasi nekaj počilo. Elegantni in hkrati štorasti ptici sta se pognali v beg.


Nekajkrat sta plamenca zaokrožila nad nami in se očitno odločila, da je bil preplah lažen.


Pristala sta nazaj, tokrat na sredino poplave, na naše veselje še bližje kot prej.


Posijalo je tudi sonce in odrasla ptica je zasijala v vsej svoji lepoti. Po tednu deževja je bil to pravi balzam za oči. In prav to slabo vreme minulih dni je ti dve ptici prizemljilo v naših krajih.


Odrasli barviti plamenec in mladič sta se na tem poplavljenem travniku ob Temenici zadrževala nekaj dni. Mi smo ju zapustili po dvajsetih minutah nepozabnega druženja.


ponedeljek, 04. november 2019

VELIČASTNI JASTREBI II.

Prvo nepozabno srečanje s temi pticami sem opisal že pred tremi leti v eni izmed objav in do letošnjega poletja se z njimi nisem več srečal. Letos se mi je na letnem dopustu na otoku Rabu od daleč pokazal en osebek in nato še tri ptice na preletu preko kobariškega Stola. A za fotografiranje ni bilo prave priložnosti. "Letos je sreča na moji strani," si rečem in za krompirjeve počitnice splaniram otok Cres, kjer bi se moja želja lahko uresničila.


V kraju Beli, na severnem delu otoka Cres, se nahaja ekološko-raziskovalni center za zaščito narave, ki se ukvarja tudi z zaščito te zelo ogrožene vrste in nudi zavetje in oskrbo pomoči potrebnim pticam. Na vzhodni obali otoka sta na pobudo centra nastala tudi dva ornitološka rezervata, namenjena predvsem beloglavim jastrebom.

Pogoji za uspešno fotografiranje bi bili blizu idealnih, če mi ne bi zagodlo muhasto vreme. Bil sem zelo presenečen, da so se v tako turobnem in vetrovnem dnevu jastrebi sploh pojavili na nebu. Fotografiranje iz obupa se je prvi dan končalo zelo hitro. Rezultat pa je bil nekaj črnih silhuet, kjer o barvah ni bilo ne duha ne sluha.


Nekaj mi je govorilo, naj pustim gumb za brisanje posnetkov pri miru. Mogoče se bo dalo doma vseeno kaj narediti iz tega materiala. Edina rešitev, ki je delovala, je bila res močna obdelava in črno bela tehnika.


Konec koncev sem z rezultatom prav zadovoljen : )


Naslednjega dne so "vremena Kranjcem se zjasnila" in jastrebi so to hitro izkoristili. Kaj pa zdaj? Ptice so bile že visoko na nebu in očitno niso imele prav nobenega razloga, da se spustijo nazaj dol.


Tako lepo vreme smo nameravali izkoristiti za pohajkovanje po čarobnem severnem delu otoka imenovanem Tramontana. Do Belija, kjer je izhodišče za večino poti, vodi ozka zavita cesta prav nad severnim ornitološkim rezervatom. Nekje na polovici poti med vožnjo moj sin Dan reče: "Oči, so to tudi jastrebi?"


V našo smer, v višini ceste so jadrali trije, od blizu še toliko mogočnejši. Svetloba tudi tokrat ni padala iz idealne smeri, jastrebi pa so bili čedalje bližje in kmalu za tem celo preblizu.


Za trenutek sem dobil občutek, da jim je malo mar za človečka s fotoaparatom.


Tudi tokrat je bilo zaradi slabih svetlobnih pogojev kar nekaj čaranja pri obdelavi fotografij. Barve so daleč od idealnih, saj je bilo potrebno za osvetlitev senčnih delov precej korekcij. 


Medtem ko smo raziskovali pravljično Tramontano, njene pastirske poti, kamnite labirinte in zapuščene vasi, so nas visoko na nebu spremljali jastrebi. Včasih posamezna ptica, včasih skupine tja do dvajset osebkov. Obisk zavetišča in mesta Beli je bil planiran za zadnji dan, pa vreme zopet ni sodelovalo. Zato se vrnemo ob prvi priložnosti.

Beli, Cres