S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 10. januar 2021

SEZONA PUKLEŽEV

Puklež je zelo zanimiva ptica. Do nedavnega so bili podatki za tega prezimovalca pri nas zelo skopi. Nič bolje ni v naših sosednjih državah. V Avstriji, na primer, ocenjujejo velikost prezimujoče populacije na 2 osebka. V našem zimskem atlasu ptic iz devetdesetih let pa je populacija ocenjena na 0 do10 osebkov.


Naključna srečanja s to ptico so zelo redka. Za razliko od njegove kolegice kozice, ki se že na daleč brezglavo požene v beg, se puklež pritaji in počaka, da nevarnost mine. Poleti le v primeru, da se mu zelo nevarno približamo, včasih celo na nekaj deset cm. K neopaznosti še dodatno prispevata njegova pritajena drža in izjemna varovalna barva.

Pukleževo zaupanje v svoje nevidnost se da izkoristiti za kakšen zanimiv posnetek. Če ga uspemo najti seveda. Njegov zimski habitat je zelo podoben tistemu, v katerem prezimujejo kozice. Velika možnost je, da bomo tam, kjer smo opazovali kozice, našli tudi kakšnega pukleža.

Pukleža smo prvič opazili na enem izmed naših lokalnih terenov imenovanem "Černobil" že v sredini oktobra lansko leto. Na začetku je bila to tista kozica, s katero nekaj ne štima. Ko smo uspeli narediti prvo fotografijo, je bilo kmalu jasno, da gre za pukleža.

Danes,10. januarja 2021, smo poskušali s pomočjo izkušenih ornitologov potrditi našo domnevo, da na omenjenem območju prezimuje najmanj 5 pukležev. Kar bi bilo posebno že samo po sebi, saj so pukleži praviloma samotarske ptice in prezimujejo v večjih skupinah le izjemoma - če se na primer vremenske razmere poslabšajo in jim začne zmanjkovati primernega habitata.


Na območju "Černobila" smo našli 4 pukleže in na mokrišču ob Temenici še 2. Domačini smo gostom obljubili najmanj 5 pukležev in lahko smo se oddahnili. David, Filip, Gaber, Jani, Marko, Nejc, Ruj, Sandi in Tomaž, hvala vam za še eno zanimivo terensko izkušnjo.


nedelja, 27. december 2020

BOŽIČNA DOLENJSKA IDILA

Letos nam je božič postregel z dvodnevnim deževjem. Tako je božična idila dosegla le višje ležeče dele naše dežele. Gorjance je pobelil sneg in s soncem obsijani so vabili na obisk.


Dilema: užiti zimske radosti ali obiskati poplavljeno dolino Temenice. Odločim se za slednjo varianto.


Da se voda lepo razliva po tem območju, pripomore tudi bober z gradnjo jezov. Nad njegovim početjem lokalni kmetje, ki tu kosijo, niso ravno navdušeni. Zato ga vztrajno preganjajo, mu podirajo jezove in ga podijo z elektriko : (


V teh dneh so te razmere izkoristile ptice, ki iščejo primerne kraje za prezimovanje. Labodi se tu zbirajo vsako leto. Ko pa voda prestopi bregove, se jim pridružijo različne vrste rac in čaplje. Vmes se najde tudi kakšna priba in gos.


Seveda ne moreš kar prikorakati po travniku. Zato sem poiskal zavetje v grmovju na robu travnika, ki pa je bilo precej oddaljeno od ptic. Edina oprema, ki je od tu zmogla narediti kaj uporabnega, je bil moj kompaktni Nikon P900.


Bil sem obveščen, da se z labodi že več dni druži beločela gos. Izdaja jo belina okrog kljuna in "tigrasto" oprsje. Če bi bila v družbi sivih gosi, bi bila že na pogled manjša.


Med racami žvižgavkami je bil pomešan tudi en samec race žličarice.


Med tem ko sem opazoval ptice na travniku, je na moji skrajni levi, kjer mi je pogled zastiralo grmovje, pristala siva čaplja. Običajno ne bi niti pomislil na fotografiranje.


Ker pa je razdalja med oviro in motivom tako velika, se moteče grmovje izgubi v neostrini in na koncu sploh ne moti. Pri obdelavi posnetka je potrebno le dodati nekaj kontrasta, barvne nasičenosti in ostrine.


Kot vedno, si je pri fotografiranju ptic treba vzeti čas. Dlje časa bomo vztrajali, večja je možnost, da se pred nami zgodi kaj zanimivega. Po dobri uri in pol se mi je večina ptičjih predstavnikov zbralo v enem posnetku. Manjkala je le raca žličarica.

ponedeljek, 30. november 2020

KOZAČE V MEGLI

To soboto sem ponovno poskušal uresničiti plan izpred meseca dni, ko sem poskušal fotografirati kozače v prelepi jesenski kulisi. Razmere za to so bile ta vikend povsem drugačne. Listje je v večini že odpadlo, zato sem računal na ivje in predvsem na kakšen sončen žarek.

Kar se ivja tiče, je kazalo kar v redu, a o soncu ni bilo ne duha ne sluha. Dan je bil turoben kot že dolgo ne. Še najbolj pa so me skrbele meglice, ki so se plazile po pobočju Gorjancev.

Ko z glavne ceste na višini 600 mnv zavijem na gozdno pot proti Trdinovem vrhu, so se moje zle slutnje uresničile. Zato se odločim, da fotografski potep spremenim v popis številčnosti naše druge največje sove, kozače. Uspeh je bil neverjeten. Že prve tri popisne točke so bile pozitivne. Ampak tretja silhueta sove se mi je zdela še bolj črna od prvih dveh.

Tako lepo ob cesti, praktično iz oči v oči mi ni pozirala še nobena sova, kaj šele melanistični osebek kozače. Škoda. Mogoče se srečava, ko se vračam domov in bodo razmere kaj boljše.

Ko sem pridobival na višini, se je vidljivost počasi izboljševala.

Tudi lovec, ki sem ga srečal ob poti, je vedel povedati, da je sov, tistih ta velikih, zadnje čase veliko.

In res, število me je zelo razveselilo. Na 11 km dolgem transektu sem zabeležil 11 kozač, od tega 7 posameznih osebkov in 2 para. Ura se je počasi nagibala proti nedeljskemu kosilu, zato se je bilo treba obrniti in spustiti nazaj v dolino.

Ko pridem do teritorija temnega samca, ugotovim, da ni sam. Na sosednjem drevesu je čepela "normalno" obarvana samica. Megla se je zopet začela zaganjati v pobočje, zato je bilo možnosti za fotografiranje čedalje manj.

Prednost strmine je v tem, da lažje prideš na nivo portretiranca. Možnosti za čisti "strel" pa so običajno vedno omejene. Sem pa lepo ujel ivje, ki sem si ga tako želel : )

Samica je našla nekoliko boljše mesto za poziranje.

Na koncu se je prestavil še temni samec in dan je bil popoln.

Srečanje s kozačami je bila dosti manj barvita izkušnja kot fotografiranje kraljičkov v prejšnji objavi. A sove so le sove. Vsako opazovanje sredi belega dne, čeprav mrzlega in meglenega, je nekaj posebnega in nepozabnega.

nedelja, 01. november 2020

KRALJIČKI NAMESTO KOZAČE

Ko jesen obarva gozdove, je najboljše, kar lahko narediš zase to, da lepe proste dneve preživiš v naravi. Letos zaradi koronaukrepov žal ne moremo prav daleč. A se v vsaki občini najde kak gozdič ali park, kjer tudi ptic prav gotovo ne manjka.

Plan za današnji foto potep je bila kozača z žarečim ozadjem. Mogoče se komu moj načrt ne zdi ravno skromen. Sam sem bil v uspeh prepričan, kot že dolgo ne. Mahnem jo na Gorjance, kjer so kozače doma.

Pa seveda ni šlo vse po planu. Načrt so mi prekrižali rumenoglavi kraljički, ki so se prehranjevali neverjetno nizko, na bukvi v najlepših barvah. Kako bi se lahko uprl taki priložnosti!

Kraljički so hitri in nemirni ptički, zato je potrebno kar nekaj potrpežljivosti.


Sploh ne vem, kdaj sta minili skoraj dve uri. Ker je dan že kar kratek, je bil moj osnovni plan kmalu  pod vprašajem. Zato vztrajam pri kraljičkih in upam še na kakšno drugo vrsto.


Lepo presenečenje se je pojavilo visoko na nebu. Med fotografiranjem kraljičkov sem z delčkom očesa zaznal silhueto, ki definitivno ni mogla biti kanja. In vse kar ni kanja, je vredno večje pozornosti. Masiven svetel, grahast trup, ki se je dobesedno svetil v popoldanskem soncu, je že od daleč izdal meni ljubega kragulja, vsaj tako sem mislil. Pa so me popravili (Jure Novak), da gre za samico skobca.


Na koncu sem naredil tako veliko posnetkov rumenoglavih kraljičkov, da ji sproti nisem uspel niti pregledati. A občutek je bil dober. Grem naprej, da mogoče še najdem kakšno kozačo.


 Že sam sprehod po gozdu je bil tako lep, da se v naslednji uri nisem premaknil prav nikamor.


Gibal sem se po slemenu Gorjancev proti vzhodu in pri odcepu za Laško pot zavil v dolino, po poti, ki se spušča zahodno od soteske Kobile. Poleg kozače sem potihoma upal tudi na kakšnega belohrbtega detla.


Sonce je šlo za goro in potrebno se je bilo vrniti nazaj na vrh Gorjancev, kjer sem pustil avto. Čeprav ni bilo ne kozače niti belohrbtega detla, je bil spust in vzpon po Laški poti lep zaključek dneva.


Ko sem prisopihal nazaj na vrh, me je na robu jase pričakala tudi kozača. Čeprav v zadnji svetlobi dneva, sem je bil vesel, kot bi mi pozirala vsa ožarjena z zlato rumenim ozadjem : ).

sobota, 17. oktober 2020

MALA TUKALICA Porzana parva

Redni obisk našega malega bajerja je tokrat postregel z novim malim presenečenjem. Po obrežnem rastju se je smukalo nekaj majhnega ter sem ter tja čofnilo v vodo in lovilo nekaj po vodni gladini.

Način gibanja in silhueta je spominjala na pomanjšano zelenonogo tukalico, barvno pa bolj na pritlikavo samico mokoža. Kljub temu da takega obiskovalca v našem bajerju ne vidimo prav pogosto, je bilo kmalu jasno, da gre za malo tukalico.

Ni trajalo prav dolgo in že sva si z malo tukalico zrla iz oči v oči. Ob prvem mimohodu je bila še precej nezaupljiva. Ko me je zagledala, me je obšla v velikem krogu in celo malo zaplavala, da je dosegla grmičevje v sredini bajerja.

Dobil sem občutek, da se veliko raje giblje med rastlinjem, kot pa plava na odprti vodni površini.

Njene noge so bolj prilagojene za gibanje nad vodo in po blatu kot pa za plavanje.

S posnetki sem bil že kar zadovoljen, a sem vseeno še malo počakal, če bo mogoče naredila še en krog. Svojo prežo sem prestavil povsem na rob bajerja, kjer sem se počasi pogrezal v blato.


Čez približno eno uro sem jo spet zagledal na istem mestu. V nasprotni smeri urinega kazalca se mi je približevala po povsem isti poti ob robu bajerja. Vedel sem, kje jo lahko dobim na muho, če me ne bo prej opazila, seveda.

Vedel sem tudi, da bom s 400 mm (objektiv) malenkost prekratek. Tvegam in dodam še 1.4 X telekonverter, klub temu da se je večji del časa gibala bolj v senci.

Vse skupaj se je odvijalo na razdalji dobrih treh metrov, na meji minimalnega fokusa, ki ga moj objektiv še zmore. Videti je bilo, da tokrat nima pojma, kaj se dogaja direktno pred njenim kljunom.

Že dolgo nisem tako užival med fotografiranjem. Biti praktično neviden in tako blizu ptici, ki je pri nas zelo redka, je res nekaj posebnega. Ker je v času gnezditve tu nismo videvali, gre skoraj gotovo za ptico na selitvi, ki si je nabirala novih moči za nadaljevanje poti.

Tukalica je v treh urah naredila tri skoraj identične kroge okrog bajerja. Očitno ji je bilo pri nas zelo všeč, saj se je v bajerju zadrževala teden dni.

nedelja, 11. oktober 2020

OBISK PRI VODOMCU

Kot običajno se držim reka: rana ura, zlata ura. Se pa zgodi, da zlata ura pride iz napačne strani. Še pred zoro najdem prežo, ki jo bo vodomec gotovo obiskal. In sonce bo vzšlo direktno za njo.

Iz dane situacije sem potegnil, kar se je dalo. Ko je sonce zares pokukalo na plano se je bilo potrebno premakniti. Druga lokacija še v senci čaka na svojega ribiča.

Pride kmalu, še ves zaspan. Nič kaj razpoložen za ribolov.


Se uredi in odleti.


Naslednjič le izbere malo višjo prežo, da ujame prve sončne žarke.


Še hrbet nastavim, evo. Jaz pa se malo spustim, da zamenjam ozadje.


Ok, bo kaj z ribolovom? Jaz bi imel fotografijo z ribico v kljunu!


Danes ne, nisem lačen.