S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

torek, 09. januar 2018

ZANIMIV ZAČETEK LETA

Prva letošnja zanimivost se imenuje plevica, Plegadis falcinellus.


S prijatelji se odpravimo na obalo, bolj na izlet kot na intenzivno ptičarjenje. Seveda smo se nadejali določenih vrst, ki bi jih v tem letnem času lahko srečali. Kakšnega skalnega plezalčka pa se tudi ne bi branili.


Presenečenje dneva nas je pričakalo na urejenem posestvu Ministrstva za obrambo v Ankaranu. Sprva nisem mogel verjeti svojim očem, a še preden sem se prepričal s pogledom skozi daljnogled, sem vedel, da se na travniku sprehajajo tri plevice.


Eno je ptico videti prvič v življenju, drugo pa je ptico prvič fotografirati. Prvi posnetki so bili narejeni precej od daleč, toliko za dokaz, če nam slučajno kdo ne bi verjel, saj je opazovanje plevic v zimskem času precej redko.


Tri ptice so se precej brezskrbno prehranjevale na drugi strani ograje. Ograji se je bilo potrebno čim bolj približati, da je njena mreža izginila v neostrini fokusa. Objektiv je bil prevelik, da bi kjerkoli pokukal čez mrežo, zato  je bila to edina možna rešitev.


Na naše veselje se ptice niso kaj dosti ozirale na nas in so vneto brodile po delno poplavljenem travniku ter iskale svoje kosilo. Opoldansko sonce sicer ni metalo najboljše svetlobe, kljub temu pa se je spominska kartica prav hitro polnila - v upanju, da se bo zgodilo kaj zanimivega.


Prehranjevale so se z običajno velikimi deževniki, dokler ena ni našla kapitalnega primerka, ki je zamikal ostali dve kolegici. Plevica z velikanskim deževnikom najdbe ni bila pripravljena deliti.


Umaknila se je in ga v miru pohrustala.


Srečanje plevice je zasenčilo opazovanje ostalih 50 vrst, ki smo jih opazovali, med katerimi so bili tudi: sokol selec, zlatouhi ponirek, kričava čigra, velika bobnarica in druge.

sreda, 03. januar 2018

ZADNJI TERENI V 2017

Ko je sonce na Ormoškem jezeru zapustilo zlato uro, se mi je približal čopasti ponirek, očitno lačen, saj je kmalu začel loviti svoj zajtrk. S seboj nisem imel maskirne opreme, zato si nisem obetal prav posebej uporabnega foto ulova.


Ponirek je bil v približno dvajsetih potopih dvakrat uspešen. Obakrat je ujel isto vrsto ribe, meni žal nepoznane. Zanimivo se mi je zdelo to, da jo je najprej hotel pospraviti nad vodno gladino, ko mu to po nekaj poskusih ni uspelo, je to opravil tako, da se je potopil in jo pogoltnil pod vodo.


Na poti proti Medvedcam srečam kanjo ob cesti, kjer bi se dalo narediti posnetek iz avtomobila. Moja izkušnja je, da najprej peljem mimo in nato slikam nazaj. Bolje, kot da ustavim prej in slikam naprej. Seveda mora biti tudi ptič pravilno obrnjen in svetloba na pravi strani.


Na Medvedcah so kraljevale gosi. Z njiv so se na delno zaledeneli zadrževalnik začele odpravljati že sredi dneva. Manj številčne so bile beločele gosi, ki pa jih prepoznaš že v zraku po drugačnem oglašanju in značilni progavosti po trebuhu (le pri odraslih pticah).


Ob dveh popoldan je bila večina ptic na zadrževalniku  že v položaju "stand by".


Ko so z nasipa odšli še zadnji romantiki in razposajeni otroci, je zavladala čarobna spokojnost.


Nato so z večerje odšli še zadnji gosti. Ostali so le tisti, ki v hotelu s petimi zvezdicami prenočujejo.



sreda, 27. december 2017

ŽAREČI BOŽIČ

Tam nekje med božičem in novim leto se tradicionalno odpravim na celodnevni teren, običajno v severo-vzhodni del Slovenije. Letošnji plan je bil preprost. Božični sončni vzhod pričakam na Ormoškem jezeru, sončni zahod pa na Medvedcah.


Da bo vreme sodelovalo, mi je bilo jasno že na avtocesti, ko je začelo počasi žareti na hrvaški strani.


Svetloba je bila kakih petnajst pred osmo že pogojno uporabna za fotografiranje. Istočasno so se začeli prvi preleti nad jezerom. Kormorani, čaplje in race vseh vrst so se spreletavali v vse smeri.


Takoj, ko je velika žareča krogla pokukala na obzorju, je svetloba postala ubijalska. Saturacije dovolj za še tako velike ljubitelje nasičenih barv in "kičastih" posnetkov.


Kmalu po osmi so se svetlobne razmere začele počasi umirjati. Vse, kar se je zgodilo po pol deveti, ni bilo več tako žareče in sodi v svojo objavo.


Na Medvedcah se je podobna svetlobna predstava začela okrog četrte, le v obratnem vrstnem redu. Več tisočglavo ptičjo družbo, ki se je že spravljala k počitku, je še zadnjič zmotil belorepec. Samo gosi je bilo zbranih več kot tisoč. Večji del sivih, manjši beločelih gosi.


Ob 16.20 me je preletelo deset žerjavov in se po dobrih dvajsetih minutah spustilo zahodno od zadrževalnika. Prav zanimivo jih je opazovati, ko iščejo primerno mesto za prenočevanje ali mogoče le za krajši počitek?


Ko je že kazalo, da je vsega konec, so se začele dvigovati race, v večini verjetno mlakarice in odletele proti severo-vzhodu. Vse skupaj je trajalo dobrih pet minut.


Gagajoče skupine prikazni so bile čedalje manjše.


Zadnje so se odpravile tja do 17.00, ostalo je le še oglašanje v temi.


SREČNO 2018



nedelja, 03. december 2017

"DOLGOVRATI" PONIREK

Pri nas lahko opazujemo pet vrst ponirkov. Največji čopasti in najmanjši mali ponirek sta precej pogosta in ju ni težko določiti. Črnovrati in zlatouhi sta si bolj podobna in redkejša, sploh zlatouhi, ki se pojavlja v manjšem številu. Rjavovrati pa je tudi precej redek. Po velikosti in po videzu je nekje med manjšim in čopastim ponirkom. Včeraj sva se z rjavovratim srečala na Krki, kjer sicer prezimuje veliko število malih ponirkov.


V daljavi se rjavovrati ponirek zdi kot nekam čudno velik mali ponirek ali kot nekam majhen čopasti ponirek, brez značilnih čopkov ali grebenčka na temenu. Ko smo malo bolj pozorni, ugotovimo, da je kljun predolg za malega ponirka in da je sam definitivno prevelik.

Velenjsko jezero, december 2010.

Sam sem ga do sedaj opazoval le enkrat - na Velenjskem jezeru, kjer se mi je zdel v primerjavi z včerajšnjim opazovanjem precej siv. Včeraj pa je verjetno tudi pozna svetloba prispevala k bolj rjavkasto obarvani podobi. Tudi s korekcijo barvne temperature velenjskega primerka nisem uspel obarvati tako rjavo.


Tudi v ne preveč atraktivnem zimskem perju ima rjavovrati ponirek vrat spredaj temen v primerjavi s čopastim, ki ima spredaj vrat bel. Čeprav ima velenjski primerek vrat spredaj precej svetel.


Ko sem se ponirku hotel približati, je postal bolj pozoren in se spremenil v "dolgovratega".

petek, 17. november 2017

TRI JESENSKE

V teh sivih dneh je spomin na letošnjo jesen zelo osvežilen.




Vedno znova me fascinirajo neostrine odsevov na vodni gladini. Nisem še ugotovil, ali je to karakteristika dotičnega objektiva, ali optike teleobjektiva na sploh?

sobota, 11. november 2017

SPREMLJAMO ŽERJAVE NA SELITVI

V teh dneh dežujejo poročila o opazovanjih žerjavov na selitvi. Te podatke zbira Dejan Bordjan dejan.bordjan@gmail.com in bo vesel vsakega vašega podatka, ki naj vsebuje lokacijo, oceno ali točno število, datum, uro in smer leta. 


Opazovanja Sandija Božiča iz Češče vasi seveda nisem smel zamuditi : ) Takoj po sporočilu sem jo ucvrl na lokacijo. Ustavil sem se na drugem bregu pri Srebrničah. Opazovala sva 139 žerjavov, ki so prileteli nekako s severa, pristali ob Temenici in nato nadaljevali proti zahodu. Nad Stražo so obrnili in (zanimivo) nadaljevali proti vzhodu ter izginili nekje nad Novim mestom.


Ura je bila okrog četrte popoldan, svetlobe po deževnem in oblačnem dnevu pa skorajda nič več.


Po obratu so hitro formirali klin in nadaljevali svojo pot.


nedelja, 22. oktober 2017

PTIČARIJADA 2017

Letošnji družabno tekmovalni dogodek ljubiteljev in poznavalcev ptic je potekal v Beli krajini v soboto, 7. oktobra. Več o tem dogodku si lahko preberete na spletni strani DOPPS. V lepem sončnem vremenu je 13 ekip opazovalo kar 105 različnih vrst ptic. Dolenjsko so zastopale tri ekipe: DOLENJCI Z I., II. in III:

foto: Tomaž Mihelič

Naši prvi ekipi, ekipi družine Mihelič, je po dolgoletnem trudu le uspelo osvojiti prvo mesto. S 77 opazovanimi pticami so za eno samo ptico premagali skorajda nepremagljive Štajerce z ekipo Štajerski pozabljivci.


Tekmovalce na terenu ni ustavila niti tabla "Pozor hud bik".


V fotografski disciplini smo Dolenjci pobrali kar dve medalji - drugo in tretje mesto. Zmagali so Štajerski pozabljivci, z 58 fotografiranimi pticami.


Za eno lepših predstav na nebu so poskrbeli grivarji na selitvi.


Ena izmed zanimivejših trofej - črni škarnik.


Še zadnja skupinska fotografija dela dolenjske reprezentance na poti domov.