S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sobota, 20. junij 2020

Nikon P900 - PTIČAR

Da ne bo pomote: govorimo o fotoaparatu in ne o znameniti, skrivnostni, dolgo pogrešani sliki Fortunata Berganta. Fotoaparat takih karakteristik se zelo pogosto znajde v rokah ljubiteljev narave, še posebej tistih, katerih prioriteta je opazovanje in fotografiranje ptic.

Nikon P900, 2015 / PTIČAR, avtor: Fortunat Bergant, 1761

Kaj naredi ta fotoaparat tako posebnega, primernega za ptičarje? Objektiv! S svojim 83-kratnim optičnim zoomom, 24-2000 mm, Nikon P900 sicer ni rekorder. Za dobrih 1000 mm ga prekaša Nikon P1000. In zakaj pišem o modelu, ki že ima svojega naslednika Nikon P950 in orjaškega sorodnika P1000? Preprosto zato, ker se cena aktualnih modelov giblje nekje med 800 in 1000 €, P900 pa se na rabljenem trgu dobi za sprejemljivih 300-400 €. In P950 ima enak objektiv, enak senzor, skoraj enako ohišje in nekaj izboljšav, ki lahko ali pa ne odtehtajo dvojne cene. Zelo pomembna novost je možnost fotografiranja v RAW načinu, večja slika v iskalu in ena izredno pomembna tipka - tipka za zaklepanje ostrine oz. osvetlitve, ki je P900 nima. S tem so odpravili vse večje hibe P900. Večja je tudi ločljivost videa in ločljivost LCD zaslona, kar pa zame ni pomembno.


VELIKOST IN KVALITETA IZDELAVE
Nikon P900 je bolj objektiv s fotoaparatom, kot fotoaparat z objektivom. Kljub svojim zajetnim dimenzijam s svojimi 980 g ni pretežak. Ohišje je narejeno iz trde škripajoče plastike. Ne ravno najboljši občutek popravi nekaj krpic gume, še najbolj tista na držalu. Za to ceno bi se verjetno našel kakšen boljši material.

UPRABA IN UPORABNOST
Moram priznati, da sam s tovrstnimi fotoaparati nimam prav veliko izkušenj in tudi ne z Nikonom na sploh. Zato je bilo sprva vse na napačnih mestih in marsikaj nelogično. Imam pa občutek, da je marsikakšna neumnost narejena namenoma, saj dvomim, da bi znamka s stoletno tradicijo pomotoma skonstruirala takšne rešitve. Prepričan sem, da bi bil lahko P900 pred petimi leti točno takšen, kot je P950 danes. Ko sem poskušal narediti prvih nekaj posnetkov, sem zaman iskal tipko za zaklepanje izmerjene osvetlitve. Nato sem iskal nastavitev, da bi to možnost shranil na edino za to namenjeno funkcijsko tipko (Fn). Ne, te funkcije v P900 preprosto ni! Nikonovi inženirji so v to vložili 5 let razvoja in ugotovili, da to funkcijo uporabljajo tudi uporabniki kompaktih fotoaparatov. Da ne govorim o tem, da je za spreminjanje ISO vrednosti treba tipkati in brskati po meniju. Kolešček za direktno nastavljanje korekcije osvetlitve -/+ je za tega Nikona znanstvena fantastika. Iskalo v tem aparatu je za današnje standarde res majhno in temačno, zadnji LCD zaslon je soliden. Odzivnost, čas od vklopa do pripravljenosti za uporabo je okrog 3 sekunde, da pa se se postavi v ptičarsko pozicijo (2000 mm) potrebuje kar 6 sekund. Seveda ni vse tako črno, kot se sliši. Aparat ponuja neštete možnosti za "kreativno" fotografiranje in prednastavljene programe, ki ji bo napreden uporabnik kljub vsemu bolj redko uporabljal, začetnik pa ji verjetno sploh nikdar ne bo našel.


Poskrbljeno je tudi za nas ptičarje. Scena (prednastavljeni program) Bird-watching je namenjen tako fotografiranju kot tudi opazovanju ptic. Zadeva sicer ne nadomesti klasičnega daljnogleda, si pa lahko s tem fotoaparatom dejansko pomagamo pri določanju vrst, kadar daljnogleda ni pri roki. Pri fotografiranju ptic program poskrbi za vse ključne nastavitve: nastavi na avtomatski ISO, možnost zaporednega ali posameznega fotografiranja, primerno zaslonko in čas osvetlitve in nas s klikom popelje takoj na 800 mm. Zelo uporabno, kadar ne želimo sami nastavljati vseh teh parametrov.

Moje pisanje ima mogoče malo negativen prizvok, predvsem zaradi tega, ker sem navajen drugačne opreme, a naj že sedaj povem, da se bo objava končala s pozitivno oceno. Da bi bil ta test bolj objektiven, sam na preizkus povabil svojega 10-letnega sina, ki počasi kaže nekaj zanimanja tudi za fotografijo.


Nikon P900 je prav zaradi svojega objektiva, ki seže tja do 2000 mm, izredno zahteven fotoaparat za začetnika. Nekje do 600 mm je upravljanje s tem fotoaparatom relativno enostavno, nato pa procent uspelih fotografij upada sorazmerno s povečevanjem goriščnice. Rezultati na začetku niso bili najboljši. Potem pa je očka povedal, kako se zadevi streže in uspeh je bil zagotovljen.

Nikon P900, 1600 mm, f 6.3, 1/250 s, ISO 200, foto: Dan Bernard

Podoben preizkus sva delala kakšen teden prej, z malo drugačno kombinacijo. Preizkušala sva Olympusa OM-D E-M 10 II z objektivom 75-300 mm (kar v številkah polnega formata pomeni 150-600 mm).

Olympus OM-D E-M 10 II, 600 mm, f 6.7, 1/800 s, ISO 200, foto: Dan Bernard

Kljub veliko večjemu senzorju sistema mikro 4/3, ki je dopuščal tudi nekaj izreza, se rezultatom z Nikonom P900 niti približno nisva približala.
2000 MM
Na trgu je veliko takoimenovanih superzoom kompaktnih fotoaparatov, katerih objektivi sežejo do 1000, 1200 ali 1400 mm. In drži se jih mnenje, da pri teh povečavah niso najbolj uporabni, ali pa da pri maksimalnih povečavah objektivi niso ostri. Nekaj resnice je v tem, je pa tudi jasno, da je pri največji povečavi težje narediti dober posnetek. Običajno res drži, da je fotoaparat oz. objektiv z maksimalno goriščnico 1200 mm mnogo boljši pri goriščnici recimo 1000 mm. In Nikon P900 tu ni izjema. Pri maksimalni goriščnici (2000 mm) se mora za dober posnetek poklopiti kar nekaj stvari:
1. Kljub temu da je objektiv opremljen s stabilizacijo, bo naš uspeh brez stojala - iz roke - odvisen tudi od sreče. Časi zaklopa pri fotografiranju iz roke ne smejo pasti pod 1/250 s, kar je sicer za to goriščnico super rezultat. Seveda nam bodo občasno uspeli tudi posnetki s časi 1/125, z res veliko sreče tudi manj. Seveda se ptica pri tem ne sme premikati. Stabilizator pri tej goriščnici ima tudi eno večjo hibo. Rado se zgodi, da se slika toliko zamakne, da na posnetku na koncu ne bo vsega, kar smo želeli.
2. Potrebovali bomo veliko svetlobe. Maksimalno odprta zaslonka pri 2000 mm je f 6.5. Majhen senzor pa je uporaben tja do ISO 400, pogojno 800, če ne bomo delali izrezov.
3. Avtomatsko ostrenje pri maksimalni goriščnici ima precej dela. Ostrenje je počasno in pogosto se zgodi, da motiva sploh ne izostri.
4. Ker vse zgoraj našteto traja precej časa, vključno s tem, da se objektiv pripravi v svoj delovni položaj, bomo pogosto ostali brez posnetka, ker nas ptica enostavno ne bo čakala toliko časa.
Sedaj pa tisti, najbolj zanimivi del. Ali se z 2000 mm sploh da narediti uporaben posnetek? Absolutno! Je pa res, da za to potrebujemo veliko fotografskih izkušenj, tako v fazi fotografiranja kot tudi pri obdelavi narejenih posnetkov. Posnetki direktno s kartice skoraj gotovo ne bodo taki, kot bodo prikazani v nadaljevanju.

Primer številka 1. Ob posedanju v parku, zaslišim znan napev. Nekje v bližini poje grilček. Ozrem se na okoli in ga zagledan na vrhu bližnjega drevesa.



S svojo klasično opremo (Canon 7D in objektiv s 400 (640) mm) ne bi bilo vredno niti poizkusiti.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/320 s, ISO 100

Kljub oblačnemu vremenu se je zaradi ISO 100 dalo narediti še kar nekaj dodatnega izreza.

Primer številka 2. Pozno popoldanski sprehod po nasipu brežiške akumulacije. Odrasli pribi sta preganjali nedolžno kanjo in jo uspešno odgnali.Slišal pa sem tudi oglašanje mlade pribe, ki še ni imela povsem prave štime. Kmalu jo najdem na drugi strani vodne površine.


Najprej naredim kar konkreten izrez posnetka.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/200 s, ISO 200

Sprehajala se je po produ pod nasipom, ravno na meji med soncem in senco, nato pa je zletela na nasip in se nastavljala zadnjim sončnim žarkom.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/200 s, ISO 200

Pri drugem posnetku sem v kompozicijo vključil še suhe veje in naredil malo manjši izrez.

Primer številka 3. Večkrat se sprehajam okrog tega trstičja, kjer poje nekaj rakarjev. Ker so v glavnem predaleč, z običajno opremo ne bi naredil nič koristnega. Ker se je tokrat rakar kar precej spreletaval in bolj kot ne skrival, tudi tokrat nisem računal na uspelo fotografijo.


Ni bilo enostavno. Naredil sem kar nekaj posnetkov, od katerih je bilo uporabnih le 23%. Veliko je bilo neostrih zaradi zgrešenega fokusa, veliko je bilo neostrih zaradi tega, ker se je rakar stalno spreletaval sem ter tja. Veliko je bilo tudi zamujenih posnetkov.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/125 s, ISO 200


Nikon P900, 1400 mm, f 6.3, 1/125 s, ISO 200

Na koncu je še najbolje izpadel  malo bolj razmršen rakar, narejen s 1400 mm in malo več izreza.

Če potegnemo črto, lahko mirno rečemo, da so posnetki narejeni z maksimalno goriščnico 2000 mm, uporabni. Vsaj za objavo na spletu gotovo. Za objavo velikih povečav v tiskovinah, ki se tiskajo v visoki ločljivosti, pa bo kvaliteta žal preslaba.

TEŽAVE
O nekaterih nevšečnostih pri uporabi Nikona P900 sem že pisal zgoraj. Zame je ena večjih težav tega fotoaparata njegovo podajanje barv. Dejstvo, da vsaka znamka podaja barve na svojevrsten način, ni iz trte zvito. Kot uporabnik Canona, lahko povem, da je Canon nagnjen k poudarjanju magenta tonov, kar je bilo posebej izrazito pri stari sedmici in ostalih starejših APS-C modelih, ki sem jih imel. Nikon P900 pa posebej pretirava s poudarjanjem zeleno rumenih tonov. Še posebej izrazito je to v popoldanskem barvnem spektru.

Levo originalni jpeg, desno poskus korekcije.

Ker Nikon P900 fotografira le v JPEG formatu in ne v RAWu, je korekcija barvne temperature toliko težja. Pri večini posnetkov v tej objavi je bila narejena korekcija zelenega barvnega kanala. Tudi na spletu vidim precej fotografij narejenih z Nikonom P900, ki so sicer čisto korektne, barvno pa povsem zgrešene. In to ni težava samo tega modela. To je pač karakteristika vsakega senzorja v kombinaciji z nastavljenimi algoritmi, ki skrbijo za določanje barvne temperature posnetka.

Tovrstni fotoaparati se pri fotografiranju motivov, ki se premikajo, običajno ne izkažejo prav posebno dobro. Do sedaj sem mislil, da je fotografiranje ptic v letu dokaj enostavno. Z Nikonom P900 pa je to dobesedno igra na srečo. Sem mislil, da izostriti edino oprijemljivo točko v iskalu ni prav posebej težavno. Pa sem se motil.

Nikon P900, 950 mm, f 6.3, 1/640 s, ISO 200

Z maksimalno goriščnico 2000 mm je iskanje ptice po nebu praktično nemogoče, ostrenje pa še toliko manj. Zato priporočam goriščnice pod 1000 mm. Dodatno nagaja še stabilizacija, ki premika sliko v vse smeri.

Tu pa se pripombe tudi končajo. Moramo se zavedati, da je v Nikonu P900 senzor velikosti 6.16 x 4.62 mm, z vsega 16 megapixli.

IN NA KONCU POHVALA
Največja pohvala gre objektivu. Za neuspele posnetke bo treba iskati vzrok povsod drugje, samo v objektivu ne. Ko se enkrat navadimo na vse omejitve in nerodnosti pri rokovanju, nam bo uspelo narediti povsem solidne posnetke tudi v bolj zahtevnih razmerah.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/100 s, ISO 200

Kljub temu da Nikon P900 ne ponuja fotografiranja v RAW načinu, bomo lahko pri obdelavi JPEG posnetkov iz njih potegnili marsikaj, kar pri tej ločljivosti in velikosti senzorja ne bi pričakovali.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/200 s, ISO 100

Velika prednost tega fotoaparata je tudi v tem, da ga imamo lahko vedno s seboj, saj njegova velikost in teža ne predstavljata nobene  težave pri gibanju na terenu. Fotografiramo in opazujemo lahko ptice z velike oddaljenosti, ne da bi jih pri tem vznemirjali.

Nikon P900, 1600 mm, f 7.1, 1/400 s, ISO 200

Z Nikonom P900 se da narediti tudi povsem korektne makro posnetke in tudi snemanje videa je povsem zadovoljivo. Če ne bomo pričakovali preveč, bomo s tem fotoapratom gotovo zadovoljni. Vredno je vložiti tudi nekaj truda, da se naučimo osnovne obdelave fotografij in rezultati bodo še toliko boljši. Če pa denar ni ovira, potem je njegov naslednik Nikon P950 gotovo boljša izbira.

sobota, 30. maj 2020

BELOVRATI MUHAR

Belovrati muhar je pri nas dokaj razširjena bolj ali manj nižinska vrsta. Eno izmed gnezdišč, kjer muhar gnezdi tudi nad 1000 mnv, so Gorjanci, kjer zadnja leta redno gnezdi. V naravnem gozdu gnezdi relativno visoko, oziroma tam, kjer najde duplo, zato je fotografiranje te vrste kar težavno.


Ker naravnih dupel ni v izobilju, bo rade volje izkoristil še nezasedene gnezdilnice. Imel sem priložnost opazovati in fotografirati dva para, ki gnezdita v starih gnezdilnicah, katere je nekoč nekdo postavil v visokodebelnem sadovnjaku na Miklavžu pod Trdinovem vrhom.


Kljub temu da je svetlobe v sadovnjaku dovolj, je potrebno kar nekaj potrpežljivosti, da ulovimo muharja na primerno osvetljenem delu.


Muharja bomo najlažje našli na podlagi njegovega značilnega oglašanja. Samček je s svojo črno-belo podobo nezamenljiv, samička je dosti manj vpadljiva.


Mladiče intenzivno hranita oba starša.


Samec tudi v času gnezdenja prepeva svojo pesem, samica pa svoj prihod z obrokom naznani z značilnim piskanjem. In ja, poleg ostalega mrčesa muhar lovi tudi muhe.


Starejša in propadajoča drevesa se na žalost nemudoma pospravi. S postavljanjem gnezdilnic, kjer muhar že gnezdi, bi vrsti pomagali pri ohranjanju svojih populacij.


nedelja, 17. maj 2020

1.4X SIVA ČAPLJA

Sam telekonverterja zadnja leta nisem kaj dosti uporabljal - verjetno zato, ker na mojih prejšnjih fotoaparatih z njim avtomatsko ostrenje ni delovalo. Razen v live view funkciji, kar pa je precej nerodna reč. Sedaj na novi sedmici to deluje. Kako? Tako kot mora, če je na razpolago dovolj svetlobe, seveda.





Tokrat mi je šlo delno oblačno vreme lepo na roke. Če bi posijalo sonce, bi bil kontrast gotovo prevelik in peneča se voda bi bila "prežgana". Svetlobe je bilo še vedno dovolj za rahlo zaprto zaslonko f9.0, čas zaklopa 1/2500s in še zmeren ISO 800. Objektiv z goriščnico 400 mm + telekonverter 1.4X na ohišju s senzorjem aps-c je bil zlahka kos tej ne preveč zahtevni fotografski nalogi.

sobota, 02. maj 2020

ŽIVLJENJE NA SMETIŠČU Pikasti martinec

Manjša skupina pikastih martincev je letos in verjetno tudi že leta poprej prezimila na območju Temenice. Prehranjevali so se na odvodnih jarkih poplavnega območja in tudi na plitvih vodnih površinah zapuščenega obrata bivše opekarne. Lepa priložnost za revanš izpred dveh let.


Prve fotografije so nastale v precej ubogih svetlobnih pogojih. Je bilo vajo potrebno ponoviti.


Odprt raven teren je bil idealen za nizko prežo in vodna površina ravno pravšnje velikosti, da ptice niso bile nikdar predaleč. Vseeno je bilo potrebno kar nekaj potrpljenja in solidna maskirna oprava.


Martinci so se večinoma prehranjevali v plitki vodi, ki jim je segala maksimalno do "pasu".


Zdelo se je, da se na kopnem ne počutijo najbolj varno. Tu so hrano iskali dosti bolj nervozno. Tekali so sem ter tja in se kmalu vrnili nazaj v vodo, kjer so so si občasno privoščili tudi kratek dremež.


Pri fotografiranju ptic se ne zgodi prav pogosto, da ustreliš na polno. Se pravi, da si pticam tako blizu, da pri obdelavi ni potrebnih nobenih dodatnih izrezov. To se brez maskirne oprave lahko zgodi le, kadar so ptice navajene ljudi ali pa človeka sploh ne prepoznajo kot potencialno nevarnost.


Sicer pa je to ena najlepših nagrad za potrpežljivost in potrditev, da je bila kamuflaža res učinkovita. S takim načinom fotografiranja tudi nismo vznemirjali ptic, kar je tudi zelo pomembno.


Pri tako imenovanih posnetkih na polno ostane še precej manevrskega prostora za izrez.


Pikasti martinci so se do konca aprila odpravili nazaj na sever v svoja gnezdišča. Upam, da jih naši kraji gostijo tudi prihodnjo zimo. Če bo zima mila, pridejo in tudi ostanejo. Zagotovo.

nedelja, 26. april 2020

ŽIVLJENJE NA SMETIŠČU

Pravzaprav gre za dolenjski Černobil. Bivša opekarna v Zalogu je naravi že podarila izjemen biotop. Opuščeni glinokopi so se spremenili v ribnike, polne trstičja, na Dolenjskem edinstveni, ki danes kipijo od življenja. Kasneje je območje opekarne naselil obrat s pomenljivim imenom - Ekosistemi, kjer so zbirali in predelovali različne, tudi nevarne odpadke in trgovali z lesnimi gorivi. Po usodnem požaru poleti leta 2017, se je območje počasi, a nikdar do konca očistilo in pogorišče je začela naseljevati različna flora in favna.


Pogled na prizorišče te res ne pritegne, da bi posedel in občudoval to "lepoto". Konec marca, ko smo že mislili, da je zapadel zadnji sneg, pa me je na smetišču čakalo prijetno presenečenje.


Dan je bil res turoben, mrzel in neprijeten. Nekaj časa je še snežilo, nato je začelo rahlo deževati. Ob pogledu skozi daljnogled mi je zaigralo srce. Modra taščica. Dan je bil primeren za vse kaj drugega, kot za fotografiranje. Vseeno sem potreboval fotografijo za spomin. Take priložnosti se ne sme zamuditi.


Enkrat samkrat mi je na kratko priletela malo bližje. Dve ptici sta se zadrževali na smetišču še nekaj dni, a mi boljšega posnetka v lepših svetlobnih pogojih ni uspelo narediti. Je pa obiskovanje tega kraja razkrilo vse začasne in tudi stalne prebivalce.


Na kupčkih zemlje so seveda posedali kupčarji. So na selitvi in se jih da opazovati vsepovsod.


Po trstičju se je spreletavalo na desetine premraženih prosnikov. Par ali dva bosta ostala in gnezdila.


Gnezdil bo tudi par čopastih škrjancev.


Med lužami so tekale vse tri vrste pastiric: bela, siva in sem ter tja tudi kakšna rumena. Kasneje nas je s kratkim obiskom počastila tudi citronasta pastirica : )


Iz okoliških njiv so se v večjih skupinah prihajale prehranjevat travniške cipe.


Po grmovju so se skrivali trstni strnadi.


V zraku so ljubezenske rituale uprizarjale postovke.


Nizka voda, ki se je zadrževala na praznih platojih pogorišča, je izredno zanimiva za vse vrste pobrežnikov na selitvi. Posebej vesel sem bil pikastih martincev, s katerimi imam še neporavnane račune.


Pikasti martinci (desni) so bili prisotni na območju Temenice skoraj vso zimo. Močvirski martinci (levi) so začeli prihajati v sredini aprila. Oba se bosta počasi odpravila na svoja gnezdišča.


Blato ob lužah, ki kar hitro izginjajo, je zanimivo tudi za vriskarice.


Za nekaj dni se je ustavil tudi togotnik, ki se je s številnimi močvirskimi martinci boril za svoj košček luže.


Kozica ne pride tako rada na plano kot ostali pobrežniki.


Še bolj skrivnostna je grahasta tukalica. Bolj sproščeno se na odprtem giblje le v zavetju noči.


Šele kadar se dlje časa zadržuješ in opazuješ na določenem mestu, lahko ugotoviš, koliko življenja je v še tako navidez nezanimivem kraju. Če nas zanimajo ptice, ne smemo pozabiti na dogajanje na nebu. Tudi tu nam lahko uide marsikatera zanimivost. Prelet rjavega škarnika, recimo.


Če ne bo dežja, bo voda kmalu izginila in s tem tudi vrste na preletu. Med drugim bo ostalo nekaj parov malih deževnikov in upam, da bodo uspešno odgnezdili. Malemu deževniku sem posvetil že prejšnji dve objavi in gotovo se bo pojavil v še kakšni od naslednjih.

Dolenjski Černobil v tem stanju gotovo ni ponos občini in občanom. Tu gre za industrijsko cono in kmalu se bo zgradilo kaj novega, nekaj kar ljudje pač potrebujemo in bo prinašalo dobiček, seveda. Jasno je, da gre tu za degradirano območje tako ali drugače. Drugo leto bodo ptice našle novo lužo, kjer se bodo okrepčale na selitvi in življenje bo teklo dalje. Mi ptičarji si bomo morali poiskati novo lokacijo, kjer bomo s temi čudovitimi bitji preživljali svoj prosti čas.