S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 21. oktober 2018

1120 mm

Letošnje poletje je padla odločitev, da bom svoj zvesti zrcalnorefleksni sistem polnega formata poskušal nadomestiti z nečim manjšim, predvsem lažjim. Prva logična rešitev, kjer se velikost in teža že konkretno pozna, je brezzrcalni micro 4/3 sistem, ki uporablja senzorje polovico manjše od tistih, v fotoaparatih polnega formata.

OLYMPUS OM-D E-M10 II z objektivom 18-36* mm (*preračunano) in CANON 5D z objektivom 17-40 mm
Kako se je zadeva obnesla v praksi, sicer ni tema mojega bloga, na kratko pa lahko rečem le - FANTASTIČNO. Namesto slabih 4 kg težke torbe z enim fotoaparatom in dvema objektivoma (17-40 in 70-200 mm ter bliskavico, sem prenašal torbico težko dobra 2 kg z dvema fotoaparatoma, z vgrajeno in ločeno bliskavico in štirimi objektivi (18-36, 28-84, 80-300 in fiksni 28 mm večje svetlobne jakosti, vse preračunano v goriščnice na fotoaparatu polnega formata).

Ker pa sta sistema pogojno kompatibilna, me je najbolj zanimalo to, kaj se zgodi, če mojo ptičarsko opremo nataknem na novo pridobitev. Seveda sem najprej preiskusil najbolj ekstremno možnost.

CANON 400 mm f 5.6 L + 1.4X konverter + EOS - M4/3 adapter + OLYMPUS PEN E-PL5 = 1120 mm
Ker nisem pričakoval čudežev, sem si privoščil najcenejši adapter (14 €), ki ne podpira avtomatskega ostrenja. Taki, ki menda resnično delujejo, stanejo 300 € in več. Zadeva z ročnim ostrenjem dejansko deluje : )


V slabih svetlobnih pogojih sem poiskal nekaj ptic, ki so bile bolj ali manj pri miru, in naredil nekaj dokumentarnih posnetkov.


Rezultati so povsem OK. Stabilizacija v ohišju fotoaparata je pri tej goriščnici dodaten plus, čeprav je bilo vse skupaj na stojalu. Na posnetkih sem si lahko privoščil celo nekaj dodatnega izreza.


Eksperiment je dokazal, da mikro 4/3 sistem ponuja zanimive možnosti. Ponovno pa se je potrdila kvaliteta canonove štiristotke. Seveda ročno ostrenje in goriščnica 1120 mm pri resnem fotografiranju ptic ne pride v poštev.

https://admiringlight.com/blog/review-panasonic-leica-100-400mm-f4-6-3-dg-vario-elmar-ois/
Ni mi dalo miru, moral sem preizkusiti povsem drugo zverinico - Panasonic LEICA 100-400 mm, f 4-6.3 DG VARIO ELMAR OIS. Preračunano je to 200-800 mm v izredno kompaktnem formatu. Žal v bližini prodajalne ni bilo nobene ptice. Vseeno lahko potrdim vse dobro, kar sem do sedaj prebral na spletu.

OLYMPUS OM-D E-M10 II + Panasonic LEICA 100-400 mm, f 4-6.3 DG VARIO ELMAR OIS 
Kaj pa zdaj? Že pišem Božičku in Dedku mrazu : )

nedelja, 16. september 2018

3:0 ZA PIKASTEGA MARTINCA

Včasih na terenu preprosto veš, da se bo nekaj ujelo. Med vsemi možnostmi pa je gotovo kakšna, ki je bolj zaželena kot vse druge. Obisk Vrbine je že ena takih lokacij. Tokrat sem si na piko vzel pikastega martinca. Pod maskirno opravo sem se kuhal v enem izmed nadomestnih habitatov, ki so zaenkrat še v nastajanju.


Najprej sta se mi približali dve mladostni zelenonogi tukalici.


Fotografije so nastale konec julija, v času, ko je večina mladičev že samostojnih.


Malo bližje so se zvedavo spreletavale mlade bele pastirice.


Edini martinec, ki sem ga uspel ujeti, ni bil pikasti, ampak "le" mali.


Pikasti je sicer priletel v moj domet kar trikrat, a se mu je tako hitro mudilo naprej, prehitro za moj reakcijski čas. Ob desetih je postalo že hudičevo vroče in počasi sem se pobral domov. 3:0 za pikastega martinca.


Prizorišče dogajanja.

nedelja, 29. julij 2018

SELITEV

Konec julija smo priča že prvim očitnim znakom selitev. V večjem številu se začnejo pojavljati ptice, ki jih nekaj časa ni bilo na spregled. V Vrbini sem opazoval večje število malih in velikih belih čapelj.


Seveda jim niti na kraj pameti ni padlo, da bi mi pristale pred objektiv.


Nekaj več sreče sem imel ob domačem bajerju v Češči vasi, kjer mi je - že v popolnem mraku - pred nosom pristala rjava čaplja. Nekajkrat sem na slepo "ustrelil" v temo. Brez bliskavice žal ni šlo.


Preden se je stemnilo, so se nad bajerjem zbirale kmečke lastovke in na koncu poniknile v trstičje, kjer skupinsko prenočujejo. Redni obiskovalec teh srečanj je tudi škrjančar, ki se nadeja pozne večerje.


Letošnje poletje je za enkrat bolj kilavo. Veliko deževja pusti kar nekaj vode na travnikih, zvečer pa se prikradejo meglice, ki se razkadijo šele ob dopoldanskih urah.


Taki travniki so idealno postajališče za razne pobrežnike. Najpogosteje lahko opazujemo močvirske, zelenonoge in pikaste martince ter ostale podobne vrste.


V rastju okrog bajerja je spet bolj živahno. Spreletavajo se različne trstnice, najpogostejše so se mi zdele bičje trstnice. V trstičju je še pel trstni cvrčalec.


Veliko vrst ptic se pred poletom proti jugu zbira v večje skupine in se skupaj prehranjujejo, preden se odpravijo na dolgo pot. To počno tudi bele štorklje.


Tile pešci so v svojo družbo vzeli tudi svojo črno sorodnico, ki se je bolj pametno sprehajala po travniku in stikala za zajtrkom.



petek, 20. julij 2018

LJUBO DOMA KDOR GA IMA

Včasih se je gradilo drugače. Na žalost ljudi, ki živijo v teh, sedaj dotrajanih objektih, obnova ali tako imenovana energetska sanacija veliko takih stavb še ni dosegla.


Nekdo pa je nad tovrstno gradnjo v takem stanju še posebej navdušen. Ptice! Medetažne konstrukcije v takih stavbah potrebujejo prezračevalne odprtine, ki so kot nalašč za gnezdenje določenih vrst ptic.


Nižja nadstropja so zasedli domači vrabci.


Hranjenje mladičev je bilo v začetku julija na vrhuncu.


Ravno tako ostale "družabne" aktivnosti.


Najvišje nadstropje z lepim razgledom so si prisvojili hudourniki, ki so tudi vneto skrbeli za svoj naraščaj. Starši so izmenoma hranili svoje potomce.


Dogajanje v zraku je pritegnilo skobca, ki pa mi je med spretnimi hudourniki deloval nekam nerodno. To, kar sem opazoval, ni bilo podobno spretnemu lovcu. Po nekaj krogih je moral prostor pod nebom prepustiti hudournikom.

torek, 10. julij 2018

VRNITEV ODPISANIH

Vsako leto člani Dolenjske sekcije DOPPS opravimo kar nekaj popisov ptic. Najbolj negotovo se zadnjih nekaj let odpravimo na teren, ko popisujemo, ali bolje rečeno, iščemo zadnji par še gnezdečega črnočelega srakoperja.


Na veliko veselje nas je na lanski lokaciji, med Zameškim in Mršečo vasjo, pričakal lanski znanec.


Lani sta bili prav tu obročkani dve odrasli ptici. Opazovan pa je bil še najmanj en odrasel osebek. Tudi letos smo nato med prvim in drugim popisom opazovali več odraslih ptic.


Na drugem popisu smo potrdili najmanj tri gnezdeče pare. Dva sta gnezdila na hrastih, eden pa, zanimivo, na vrbi. Medtem ko sta para na hrastih že hranila svoje mladiče, je par na vrbi še valil.


Speljanih je bilo vsaj 11 srakoperjev v treh gnezdih. Sumljivo gnezditveno obnašanje je bilo moč opazovati še na tretjem hrastu v vasi, ko je ptica branila svoj teritorij. Žal pri tako velikem zračnem prometu, ki so ga izvajali srakoperji na tako majhnem območju, gnezdenja četrtega para ne moremo potrditi.


Srakoperji so se raztepli po območju. Samo želimo si lahko, da bi tudi naslednje leto ta vas gostila te, pri nas tako redke, popotnike.

sreda, 30. maj 2018

LOV NA ŽLICO

Posamezni primerki žličarke Platalea leucorodia se pri nas pojavljajo na preletu. V Vrbini je bila opažena že večkrat, a je srečanje z njo kljub temu lepo presenečenje.


Njen v letu značilno stegnjen vrat in stegnjene noge so njen prepoznavni znak in hitro ugotovimo, da ne gre za katero izmed belih čapelj. Svetloba pred sončnim vzhodom še ni bila najbolj primerna. Vseeno sem upal da pristane kje v bližini.


Pristala je v plitki gramoznici in se začela vneto prehranjevati.


Ko jo opazuješ in vidiš kako spretna je s to svojo navidez nerodno žlico, se ti porodi še kup drugih vprašanj. Kako ta ptica spi? Ali si tudi ona zarije kljun v perje. In kako si perje sploh lahko ureja s to svojo žlico.


Na ta vprašanja sem dobil odgovor kmalu po tem, ko se je, očitno do sitega, najedla. Odletela je na mirnejši in bolj oddaljen del gramoznice. S "kljunom" si je uredila perje, kot to počnejo vse ostale ptice, nato pa ga zarila v perje na hrbtu in malo zadremala.


Dokumentarna fotografija speče žličarke je narejena skozi spektiv s telefonom na razdalji 250 m.

ponedeljek, 21. maj 2018

ČRNI ŠKARNIK Milvus migrans

Moja srečanja s črnim škarnikom lahko preštejem na prste ene roke. Zato je bilo tokratno bližnje srečanje dveh ptic še toliko bolj zanimivo. Ne izključujem možnosti, da bi ptici lahko bili par v gnezditvi, saj je črni škarnik na Medvedcah že gnezdil.


Črnega škarnika sem najprej opazoval visoko na nebu in bil že s tem več kot zadovoljen. Nato sem ga opazil še med vožnjo na poti domov. Preden sem kolikor toliko varno ustavil in se dokopal do fotoaparata v prtljažniku, sta ptici že izginili za gozdom.


Potuhnil sem se v podrast na robu gozda in upal, da se bosta ptici vrnili. Že po nekaj minutah sem v daljavi videl dve ujedi, ki sta se otepali nadležnih vran. Bila sta škarnika, ki sta se mi počasi približevala.


Opoldanska svetloba mi ni služila najbolje. Ker pa sta letela relativno nizko, jima je svetloba odbita od tal dosvetlila spodnji del. Ker sta letela nad suho njivo, je bila odbita svetloba še kar uporabne barve. Če bi letela nad travnikom, bi se pod krila prikradel zelenkast ton. To se lepo vidi na lunju v tej objavi: PROSNIK IN LUNJ.


Črni škarnik od blizu izgleda vse prej kot črn : )