S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 23. april 2017

AFTER V VRBINI

8. aprila se je zgodil tradicionalni izlet v Krakovski gozd. Ker je bilo vreme tokrat res lepo, je bilo vredno dan izkoristiti do konca.


Najbolj zagnani ptičarji smo se po pohodu odpravili še v Vrbino, kjer je bilo kaj videti.


Obisk se je pokril s pomladno selitvijo ptic, ki potujejo v severne kraje. Nivo vode v zadrževalniku je bil precej nizek, zato so imele ptice veliko priložnosti za prehranjevanje v plitvinah. Najštevilčnejša vrsta so bili togotniki.


Ptice so se združevale v skupine po cca 30-50 osebkov in se družno druga za drugo odpravljale na sever. Najprej so krožile nad zadrževalnikom in se nato odpravile.


Poleg togotnikov so bili številni še močvirski martinci, nekaj zelenonogih martincev in posamezni mali deževniki, vmes pa so se pojavili tudi polojniki, ki so se držali bolj zase. Pribe pa so bile že zelo gnezditveno razpoložene. 


Ptice so bile precej oddaljene in močna nasprotna svetloba je oteževala opazovanje in fotografiranje.

Na koncu našega obiska sta nas s svojo prisotnostjo razveselila še ata belorepec in njegov lanski mladič. Predvidevam, da smo bili prisotni izganjanju mladega orla iz območja starega para, ki gnezdi v Krakovskem gozdu.


Po vratolomnem ravsanju v zraku je mladi orel (levi, brez belega repa) kot poraženec v ravnem letu odletel proti vzhodu, odrasla ptica (desno, z belim repom) pa se je vrnila proti Krakovskem gozdu v nizkem letu nad zadrževalnikom.


Če bo gladina vode ostala na tem nivoju, bo letošnji mladič orla belorepca začel življenje v izobilju.

ponedeljek, 03. april 2017

ZIMA SE JE POSLOVILA

Zima se je poslovila. Ledu že nekaj časa ni več in zimski obiskovalci se počasi odpravljajo na sever v svoja gnezdišča. Na vodnih površinah in ob njih sedaj opazujemo preletnike, ki se z juga prek naših krajev selijo na sever.


V začetku marca smo obiskali Škocjanski zatok, kjer se je dalo še opazovati kar nekaj zimskih gostov, prihajali so tudi že prvi preletniki in posebni obiskovalci. Med njimi sta bili bolj zanimivi mala in grahasta tukalica.


Mala se nam ni hotela pokazati, grahasta pa je pridno pozirala pred opazovalnico.


Veliki škurh še vztraja na Sv. Katarini pri Ankaranu. Tokrat se je prehranjeval v plitvini za školjčiščem in bil seveda lahka "tarča".


Dolgonoga in dolgokljuna ptica je pritegnila še našega Dana, ki pticam ne posveča prav posebne pozornosti. Še ne. Upam, da se bo stanje s časom izboljšalo : )


Barvna usklajenost v tem okolju je popolna.


Tudi na domačem malem bajerju sta se ustavili dve reglji, ki se na večjih vodnih površinah zberejo v večjem številu.


Njun mir so motile zelenonoge tukalice, ki so razgrajale s svatovskimi dirkami in ravsanjem.


Tudi reglje so s svojo modno kolekcijo sledile barvni paleti okolja.


Območje je preletaval rjavi lunj.

sobota, 11. marec 2017

NOVA VRBINA

Od stare Vrbine pri Brežicah sem se poslavljal v kar nekaj objavah: VRBINA IZGINJA. V začetku leta 2015 pa smo si šli pogledat, kaj se dogaja v Vrbini in kakšna naj bi izgledala njena nova podoba: IZLET V VRBINO.


Dela se bližajo koncu in turbine HE Brežice se že poizkusno zaganjajo, kar pomeni, da se vodna gladina v akumulaciskem jezeru počasi dviguje. Akumulacijsko jezero se razteza skoraj od nuklearne elektrarne pri Krškem, vse do Brežic.


Vse skupaj je še precej podobno gradbišču, lepo pa so že vidne nove pridobitve - otoki, kjer naj bi v prihodnosti gnezdile čigre. Predvidevali smo, da se bo narava začela hitro vračati v Vrbino. Velike vodne površine so že prvo zimo privabile veliko število vodnih ptic.


Največje presenečenje letošnje zime sta bila gotovo laboda pevca, ki sta se v Vrbini zadrževala nekaj dni in privabila kar nekaj ljubiteljev ptic.


Ko je na severu stisnil močan mraz in malo bolj konkretno zimo poslal tudi v naše kraje, se je število vodnih ptic tudi v Vrbini hitro povečalo.


Najbolj številčne ptice v Vrbini so bile liske, sivke, mlakarice, precej je bilo tudi zvoncev, ponirkov, čopastih in malih, pa tudi labodov seveda. Manjkale niso niti race žličarice, dolgorepe race in mali žagarji. Skratka pestro, tako kot se za take akumulacije spodobi. Za nekaj časa so se ustavile sive in beločele gosi. Ptice so naselile tudi manjše gramoznice, še nedokončane rezervne habitate na severo-zahodnem delu Vrbine.


Konec februarja so Vrbino začele preletavati tudi velike jate žerjavov na poti nazaj v svoja gnezdišča. Kakorkoli, kljub izmaličeni podobi območja, bo zadrževalnik naravi ponudil nekaj novega, upam da uporabnega.


nedelja, 22. januar 2017

IWC 2017

Minuli konec tedna je na področju cele Slovenije kot tudi po večjem delu Evrope potekalo zimsko štetje vodnih ptic (IWC). V takem obsegu se IWC v Sloveniji izvaja že od leta 1997. Več o tem dogodku si lahko preberete na spletnih straneh DOPPS.


Letošnji popis zadnjih treh odsekov reke Krke se je začel precej megleno. Vidljivost je bila še komaj zadovoljiva. Razmere so se počasi izboljševale.


Na poti nas vedno pričakajo kakšna presenečanja. Seveda pa nas bolj zanima kakšno pernato presenečenje. Letos se je to pojavilo v obliki majhne skupinice tujerodnih račk. Tri nevestice (samček in dve samički) in en samček mandarinke.

Risba: COLLINS BIRD GUIDE

Na vodnih površinah v bližini naselij lahko naletimo tudi na domače osebke - gosi ali race, ki so po videzu precej podobni prostoživečim sorodnikom.


Siva različica domače gosi (zgoraj) je precej podobna divjim sivim gosem. Domače gosi so dosti bolj tolste, predvsem v zadnjico, in se z letanjem po zraku več ne ukvarjajo.


Domače "sive" gosi se pogosto družijo z belimi domačimi goskami, kar nas lahko opozori na dodatno pozornost pri določanju. Družba teh gosi si je med seboj izkazovala neverjetno naklonjenost. Beli gosak je izvajal nekakšne poskuse parjenja s sivo prijateljico.


Za primerjavo dodajam še nekaj pravih sivih gosk iz novonastale akumulacije v Vrbini pri Brežicah.


Potem pa je tu še beločela gos, ki je s svojim belim čelom težko zamenljiva. Prvoletne pa so še brez belega čela in zopet je potrebno biti malo bolj pozoren. O tem sem pisal lani.

četrtek, 12. januar 2017

PRVI LETOŠNJI TERENI

Prve letošnje terene je pri nas na Dolenjskem spremljala megla, mraz, ivje in sneg ter občasno tudi veter. Sicer nič kaj preveč nenavadne reči za zimo, vsekakor pa neprijetne, če ne že moteče pri fotografiranju ptic v naravi.


Ko sem bil že prepričan, da s fotografiranjem ne bo nič, se je megla le nekoliko razkadila. Če so ptice pustile dovolj blizu, se je dalo narediti celo nekaj uporabnih fotografij.


Zdi se mi, da rahla meglica fotografiji doda prav posebno zimsko vzdušje.


Malo slabša vidljivost in mraz pa takih lovcev, kot sta veliki srakoper in sokol selec, očitno nista motila.


Pod zapuščenim odprtim lesenim objektom me je presenetilo nepoznano cingljanje. Kot bi nekdo na keramične ploščice spuščal frnikole.


Pričakoval sem, da bom zagledal otroke, ki se igrajo tam spodaj. Bolj sem se bližal objektu, bolj mi je bilo jasno, da ni nikjer žive duše. Cingljanje pa ni prenehalo.


Nato pa na tleh le zagledam avtorja nepoznanih zvokov. Cikovt je na stari razbiti ploščici razbijal polžje hiške. To početje sem že od nekdaj želel opazovati v naravi.


Ko se je vidljivost še nekoliko izboljšala, so kanje zavzele svoje strateške pozicije na obcestnih količkih in ostalih izpostavljenih prežah ter oprezale za plenom.


To tehniko so v tej vidljivosti uporabljale tudi postovke.


Ko pa je sonce pregnalo meglo, so oživele tudi manjše ptice, ki so se kar na enkrat od nekod pojavile in se začele intenzivno prehranjevati na različnih plodovih, ki so še na razpolago.


Čižki in ostali ščinkavci so navalili v velikih skupinah.


Kosovka se je natančno lotila glogovih jagod.

nedelja, 08. januar 2017

POZABLJENI PROSNIK

Prosnik Saxicola torquata je, medtem ko pri nas pritiska mraz, že nekje na toplem. Med pregledovanjem letošnjega fotografskega arhiva sem odkril pozabljenega prosnika, ki si zasluži objave na mojih straneh.


V maju je par gnezdil ob "našem" bajerju z rogozom in trstičjem. Na tem območju so prosniki prisotni tudi na pomladni in jesenski selitvi. Pri nas ostanejo precej dolgo, tja do oktobra. V toplejših krajih lahko menda celo prezimijo.


Hrano je iskal tudi v trstičju in rogozu nad vodno površino, običajno s preže na izpostavljeni bilki.


Samica je dosti manj barvita in kontrastna.


nedelja, 18. december 2016

ČOKOLADNE SOVE

Sova, ki jo bomo v zimskem času najpogosteje srečali v gozdovih Kočevskega roga, Gorjancev in še kje, je gotovo kozača Strix uralensis. Če smo bolj natančni, se pri nas oz. v jugo-vzhodni Evropi pojavlja podvrsta kozače macroura.


Kozača je naša druga največja sova in jo bomo v gozdu brez listja relativno lahko opazili. Določeni osebki niso prav posebej boječi in lahko se nam zgodi, da se ji bomo hote ali nehote precej približali.


Ko bo njena potrpežljivost minila, bo odletela s počasnimi zamahi ne prav posebej daleč. Šele v letu bomo videli njeno pravo velikost. V letu je nekoliko podobna kanji. Izdaja jo njena buča, široka krila, s katerimi maha zelo globoko in daljši rep.


Njen habitat pri nas so predvsem odprti stari bukovi gozdovi, v katerih pa navadno ne manjkajo predeli s smreko ali jelko, kamor se rada umakne.


Med svetlejšimi ali bolj sivimi osebki se v jugo-vzhodni Evropi relativno pogosto pojavljajo tudi delno ali popolnoma rjavi - melanistični osebki. Po raziskavah je rjavih kozač pri nas med 5 in 15%, odvisno od lokacije. Več o tem si lahko preberete v članku Dr. Ala Vrezca v publikaciji Dutch Birding.


Dokler sam nisem začel intenzivneje iskati kozač, čokoladne sove nisem srečal. Potem pa so se le začele prikazovati. Posamezno ali v paru z navadno obarvano kozačo. Trenutno sem na 40 lokacijah odkril 5 melanističnih osebkov.


Rjavi so bili tako samci kot samice. Nisem pa še slišal za par, kjer bi bila oba rjava.


V slabi svetlobi delujejo skoraj popolnoma enotne, skoraj črne barve. Šele ko jih obsije sonce, se pokažejo značilnosti, kot jih imajo navadno obarvane sove.


Na zadnjih slikah so štirje različni osebki z različnih lokacij. Podobni pa so si kot dinarji.


Fotografiranje kozač ni prav posebej zahtevno. Še posebej, če naletimo na bolj zaupljiv in zaspan primerek. Svetlobne razmere so v zimskem času najboljše, saj na drevju ni listja, kozačo pa bomo v tem času tudi lažje našli.