S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

petek, 15. september 2017

IZ IZOBILJA V POMANKANJE

Naša priljubljena lokacija za opazovanje ptic je bila v sredini maja podobna pravemu ptičjemu raju. Vse je zelenelo, v mokrišču okrog mrtvice se je razlegalo ptičje petje vseh vrst, nekatere so že gnezdile, druge so hitele z urejanjem in gradnjo gnezda.


Poleg gnezdilk so se v mrtvici izmenjavale tudi vrste, ki tu ne gnezdijo, ampak sem prihajajo le po hrano. Poleg najštevilčnejših čapelj tu vedno redno lovi vodomec.


Med selivkami, ki so si  izbrale obrobno grmičevje za svoje gnezdišče, so bile najglasnejše močvirske trstnice.


Potem pa je nastopilo letošnje pasje poletje. Suša ni prizanesla niti stanju vode v mrtvici, ki je vidno upadala iz dneva v dan. Zelenonoge tukalice so vodile svoj naraščaj po vedno bolj izpostavljenem obrežju.


Mokrišče občasno obiščejo tu posebni, bolj redki gostje.


Čopasta in rjava čaplja.


Ko je bilo vode le še za nekaj centimetrov, je mrtvica postala postajališče za bolj kratkonoge pobrežnike. Kar nekaj časa so se tu zadrževali pikasti martinci.


V začetku julija je od bajerja (mrtvice) ostala le še blatna luža. Prispeli so mali deževniki.


Do konca julija je iz bajerja izginila vsa voda. Vse skupaj je bolj spominjalo na puščavo kot na mokrišče. Odraslim malim deževnikom so se pridružili tudi letošnji mladiči.


Na suhi in razpokani zemlji so se prehranjevale tudi letošnje bele pastirice.


V avgustu je bilo naše "mokrišče" videti precej pusto in zapuščeno. Na obrobnem grmičevju in rogozu so vztrajali le še prosniki. Videti so bili precej skuštrani in zanemarjeni.


S prvim večjim deževjem v septembru se je presušena mrtvica počasi začela polniti in bo do naslednje gnezditvene sezone najverjetneje spet v polni formi pričakala svoje goste.




sobota, 02. september 2017

PRVOMAJSKI POLOJNIKI

Med prvomajskimi počitnicami že lahko opazujemo polojnike, na naši obali predvsem v solinah. Klasična fotografija, ki nastane, je dolgonoga, črnobela ptica na modrem ozadju.


Za drugačno fotografijo bo potrebno v začetku maja uro naviti tam nekje med peto in šesto. Skratka, na terenu je dobro biti že pred sončnim vzhodom.


Izbral sem Strunjanske soline, ker sem prejšnji dan polojnike zjutraj opazoval povsem blizu glavne sprehajalne poti. Ko je sonce pokukalo izza hriba, je bilo fotografiranje precej enostavno.


Polojniki so se začeli prehranjevati v zelo plitkem delu bazena. Dolge noge so tako še toliko bolj vidne. Največja težave je predvsem postavitev kompozicije pri fotografijah od blizu. Kje odrezati noge v odsevu na vodni gladini?


Kadar v "kader" vključim cel odsev, pustim zgoraj malo več prostora, kot spodaj pri odsevu. Tako se mi zdi, da pride glavni del motiva bolj do izraza.


Idealni svetlobni pogoji so trajali slabe pol ure. Bolj kot je sonce dobivalo na moči, bolj je bil pomememben kot fotografiranja. Ob pol sedmih moja pozicija že ni bila več idealna in seansa je bila zaključena.


nedelja, 30. julij 2017

VRNITEV ODPISANIH

Že nekaj časa je fotograf ne samo vezan temveč odvisen od računalnika. Ko ta zataji, neobdelane fotografije ostanejo ujete na karticah. Moje reševanje crkajočega diska in uvajanje novega računalnika je trajalo nenormalno dolgo. V naslednjih objavah bom poskušal strniti dogajanje teh treh mesecev.


Poslovil sem se od kozač in jih pustil, da so v miru odgnezdile.


Ptice v času gnezdenja potrebujejo svoj mir. Kozače nas bodo na to najverjetneje opozorile kar same: KOZAČA NAPADLA DOMAČINA...


Na gnezdenje so se pripravljale tudi druge ptice. Po gozdu je odmevalo trkanje in bobnanje vseh vrst. Duplarji so intenzivno pripravljali svoja gnezdilna dupla. Zelena žolna kar ni mogla verjeti, da je tako idealno duplo že zasedeno.


Tudi ptice pevke niso prav nič zaostajale. Njihovo petje je bilo združeno v zapleteno gozdno simfonijo, ki se začenja z jutranjim svitom.


Ko se je delež smrek v gozdu povečal, so bili meniščki med glasnejšimi. Občasno so se pridružile še čopaste sinice, višje v vrhovih smrek pa rumenoglavi kraljički.


Na domačem vrtu je prepevala taščica. Letošnja novinca pa sta bili turški grlici.


Tudi nočno "mijavkanje" je naznanilo, da mora mala uharica nahraniti kar nekaj lačnih ust.



nedelja, 23. april 2017

AFTER V VRBINI

8. aprila se je zgodil tradicionalni izlet v Krakovski gozd. Ker je bilo vreme tokrat res lepo, je bilo vredno dan izkoristiti do konca.


Najbolj zagnani ptičarji smo se po pohodu odpravili še v Vrbino, kjer je bilo kaj videti.


Obisk se je pokril s pomladno selitvijo ptic, ki potujejo v severne kraje. Nivo vode v zadrževalniku je bil precej nizek, zato so imele ptice veliko priložnosti za prehranjevanje v plitvinah. Najštevilčnejša vrsta so bili togotniki.


Ptice so se združevale v skupine po cca 30-50 osebkov in se družno druga za drugo odpravljale na sever. Najprej so krožile nad zadrževalnikom in se nato odpravile.


Poleg togotnikov so bili številni še močvirski martinci, nekaj zelenonogih martincev in posamezni mali deževniki, vmes pa so se pojavili tudi polojniki, ki so se držali bolj zase. Pribe pa so bile že zelo gnezditveno razpoložene. 


Ptice so bile precej oddaljene in močna nasprotna svetloba je oteževala opazovanje in fotografiranje.

Na koncu našega obiska sta nas s svojo prisotnostjo razveselila še ata belorepec in njegov lanski mladič. Predvidevam, da smo bili prisotni izganjanju mladega orla iz območja starega para, ki gnezdi v Krakovskem gozdu.


Po vratolomnem ravsanju v zraku je mladi orel (levi, brez belega repa) kot poraženec v ravnem letu odletel proti vzhodu, odrasla ptica (desno, z belim repom) pa se je vrnila proti Krakovskem gozdu v nizkem letu nad zadrževalnikom.


Če bo gladina vode ostala na tem nivoju, bo letošnji mladič orla belorepca začel življenje v izobilju.

ponedeljek, 03. april 2017

ZIMA SE JE POSLOVILA

Zima se je poslovila. Ledu že nekaj časa ni več in zimski obiskovalci se počasi odpravljajo na sever v svoja gnezdišča. Na vodnih površinah in ob njih sedaj opazujemo preletnike, ki se z juga prek naših krajev selijo na sever.


V začetku marca smo obiskali Škocjanski zatok, kjer se je dalo še opazovati kar nekaj zimskih gostov, prihajali so tudi že prvi preletniki in posebni obiskovalci. Med njimi sta bili bolj zanimivi mala in grahasta tukalica.


Mala se nam ni hotela pokazati, grahasta pa je pridno pozirala pred opazovalnico.


Veliki škurh še vztraja na Sv. Katarini pri Ankaranu. Tokrat se je prehranjeval v plitvini za školjčiščem in bil seveda lahka "tarča".


Dolgonoga in dolgokljuna ptica je pritegnila še našega Dana, ki pticam ne posveča prav posebne pozornosti. Še ne. Upam, da se bo stanje s časom izboljšalo : )


Barvna usklajenost v tem okolju je popolna.


Tudi na domačem malem bajerju sta se ustavili dve reglji, ki se na večjih vodnih površinah zberejo v večjem številu.


Njun mir so motile zelenonoge tukalice, ki so razgrajale s svatovskimi dirkami in ravsanjem.


Tudi reglje so s svojo modno kolekcijo sledile barvni paleti okolja.


Območje je preletaval rjavi lunj.

sobota, 11. marec 2017

NOVA VRBINA

Od stare Vrbine pri Brežicah sem se poslavljal v kar nekaj objavah: VRBINA IZGINJA. V začetku leta 2015 pa smo si šli pogledat, kaj se dogaja v Vrbini in kakšna naj bi izgledala njena nova podoba: IZLET V VRBINO.


Dela se bližajo koncu in turbine HE Brežice se že poizkusno zaganjajo, kar pomeni, da se vodna gladina v akumulaciskem jezeru počasi dviguje. Akumulacijsko jezero se razteza skoraj od nuklearne elektrarne pri Krškem, vse do Brežic.


Vse skupaj je še precej podobno gradbišču, lepo pa so že vidne nove pridobitve - otoki, kjer naj bi v prihodnosti gnezdile čigre. Predvidevali smo, da se bo narava začela hitro vračati v Vrbino. Velike vodne površine so že prvo zimo privabile veliko število vodnih ptic.


Največje presenečenje letošnje zime sta bila gotovo laboda pevca, ki sta se v Vrbini zadrževala nekaj dni in privabila kar nekaj ljubiteljev ptic.


Ko je na severu stisnil močan mraz in malo bolj konkretno zimo poslal tudi v naše kraje, se je število vodnih ptic tudi v Vrbini hitro povečalo.


Najbolj številčne ptice v Vrbini so bile liske, sivke, mlakarice, precej je bilo tudi zvoncev, ponirkov, čopastih in malih, pa tudi labodov seveda. Manjkale niso niti race žličarice, dolgorepe race in mali žagarji. Skratka pestro, tako kot se za take akumulacije spodobi. Za nekaj časa so se ustavile sive in beločele gosi. Ptice so naselile tudi manjše gramoznice, še nedokončane rezervne habitate na severo-zahodnem delu Vrbine.


Konec februarja so Vrbino začele preletavati tudi velike jate žerjavov na poti nazaj v svoja gnezdišča. Kakorkoli, kljub izmaličeni podobi območja, bo zadrževalnik naravi ponudil nekaj novega, upam da uporabnega.


nedelja, 22. januar 2017

IWC 2017

Minuli konec tedna je na področju cele Slovenije kot tudi po večjem delu Evrope potekalo zimsko štetje vodnih ptic (IWC). V takem obsegu se IWC v Sloveniji izvaja že od leta 1997. Več o tem dogodku si lahko preberete na spletnih straneh DOPPS.


Letošnji popis zadnjih treh odsekov reke Krke se je začel precej megleno. Vidljivost je bila še komaj zadovoljiva. Razmere so se počasi izboljševale.


Na poti nas vedno pričakajo kakšna presenečanja. Seveda pa nas bolj zanima kakšno pernato presenečenje. Letos se je to pojavilo v obliki majhne skupinice tujerodnih račk. Tri nevestice (samček in dve samički) in en samček mandarinke.

Risba: COLLINS BIRD GUIDE

Na vodnih površinah v bližini naselij lahko naletimo tudi na domače osebke - gosi ali race, ki so po videzu precej podobni prostoživečim sorodnikom.


Siva različica domače gosi (zgoraj) je precej podobna divjim sivim gosem. Domače gosi so dosti bolj tolste, predvsem v zadnjico, in se z letanjem po zraku več ne ukvarjajo.


Domače "sive" gosi se pogosto družijo z belimi domačimi goskami, kar nas lahko opozori na dodatno pozornost pri določanju. Družba teh gosi si je med seboj izkazovala neverjetno naklonjenost. Beli gosak je izvajal nekakšne poskuse parjenja s sivo prijateljico.


Za primerjavo dodajam še nekaj pravih sivih gosk iz novonastale akumulacije v Vrbini pri Brežicah.


Potem pa je tu še beločela gos, ki je s svojim belim čelom težko zamenljiva. Prvoletne pa so še brez belega čela in zopet je potrebno biti malo bolj pozoren. O tem sem pisal lani.