S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sobota, 15. junij 2019

ZLATA VRANA - ZLATOVRANKA

Zlata, zelena, plava in še marsikakšna vrana, danes poimenovana zlatovranka Coracias garrulus. Kakorkoli že poimenovana, pri nas v zadnjih letih izredno redka. Posamezni pari sicer občasno gnezdijo na severo vzhodu Slovenije. Druga možnost za opazovanje pa je naključno srečanje te čudovite ptice na selitvi čez naše kraje.


Nekega majskega popoldneva, natančneje 23. maja, so me pritegnili prvič pokošeni travniki, na katerih se je prehranjevalo veliko ptic.


Poleg ptic je bilo na travniku tudi nekaj zajcev in zvedavi srnjak, ki jo je hitro ucvrl na varno.


Potem se je po krošnjah spreletela ptica, ki je tu definitivno nisem pričakoval. Na srečo je bil fotoaparat že pripravljen in dokumentarni posnetek hitro narejen.


Ptica je lovila na pokošenem travniku, potem pa odletela čez travnik in njivo, na posušeno drevo. Doma sem na posnetkih ugotovil, da je s seboj nesla tudi ulovljeni plen in zadeva je postala še toliko bolj zanimiva.


Gnezdenje zlatovranke v naših koncih bi bila za nas, ptičarje, prava mala senzacija.


Območje smo obiskovali še nekaj dni za tem a ptice ni bilo več na spregled.

torek, 21. maj 2019

OBOŽUJEM PRODNIKE

Pred leti sem preležal ure in ure v nemogočem položaju, preden sem ugotovil, da so prodniki povsem neplašni - idealni za fotografiranje brez maskirne oprave. Takrat so mi jo zagodli spremenljivi prodniki.


Tokrat sem na pomladanski selitvi zalotil res majhnega pobrežnika, ki je stopicljal po obrežju v vrbinski akumulaciji. Sprva sem poskušal narediti dokumentarni posnetek, da ugotovim za katerega ptiča sploh gre.


Kmalu sem ugotovil, da gre za malega prodnika Calidris minuta in da se prav dosti ne zmeni za mojo prisotnost. To sicer ne pomeni, da bi lahko brezglavo letal za njim. Počasi in z občutkom se mu je dalo lepo približati.


Mali prodnik ni nič večji od domačega vrabca, zato je za dober posnetek potrebno priti res blizu. Tam nekje pri petih metrih mi je naklonil celo malo pozornosti.


Od tu naprej je bilo potrebno na vse štiri in na kocu na trebuh v blato in mulj. Prodniki so pač prodniki. V veselje mi je "delati" z njimi : )


nedelja, 05. maj 2019

PAG - PRVOMAJSKA PTIČARSKA MEKA

Otok Pag je ljudem poznan predvsem kot poletna počitniška destinacija. Če pa že še po čem, potem je tu verjetno na prvem mestu znameniti paški sir, ki ga izdelujejo iz ovčjega mleka. V času spomladanske in jesenske selitve pa Pag privablja tudi ptičarje in fotografe, ki so specializiarni za fotografiranje ptic.


Letos se nam je uspelo uskladiti in kar številčna dolenjska odprava se je zbrala na obljubljeni ptičarski destinaciji. Tudi po večkrat smo obiskali zanimive lokacije, kjer se v tem času res da kaj videti. Da smo ob pravem času na pravem mestu, so nam povedali tudi ostali ornitologi, ki smo jih srečevali.


V torek, ko nas je bila večina že zbranih, smo pred večerjo naredili krog za ogrevanje. Dinjiške soline so bile poplavljene in večjih posebnosti nismo opazili. Blizu ceste se je dalo lepo opazovati nekaj polojnikov, zelenonogega martinca in par duplinske kozarke. Mahnili smo jo naprej čez hrib, proti Velikem Blatu.


Veter je občasno razgrnil oblake in popoldansko sonce je lepo obsijalo ornitološki rezervat Veliko Blato. Nad mokriščem so se spreletavale bele, rjave in tudi čopate čaplje. Z vetrom so se borili lunji in številčni galebi.


Na koncu smo obkljukali vse ptice z informacijske table, razen plevice.


Kjerkoli smo se ustavili, je bilo slišati oglašanje kotorne. Sem ter tja se je dalo kakšno tudi videti.


Iz Velikega Blata smo domov zakrožili mimo Malega Blata, kjer med drugim gnezdi tudi ogrožen močvirski lunj. Z opazovalnice ob cesti je opazovanje lunjev pravo doživetje.


Vrhunec tega dne je bila vsekakor večerja, ki smo jo vsak po svojih močeh pripravljali s pomočjo odličnega kuharskega mojstra, šefa Petra. Za začetek hobotnica s fižolom in šparglji. Sledile so testenine s školjkami, nato črna sipina rižota. Glavna jed so bile ribe in lignji na žaru. Na koncu še flambirani škampi. Rdeča nit gostije pa seveda dobra kapljica.


Naslednji dan - ptičarjenje na kolesu. Prva specialiteta nas je čakala med pašniki nekje med Malim in Velikim Blatom. S kamnitega zidu se je spreletel ptič, ki je bil preveč moder za goloba, premalo pisan za čebelarja in prevelik za puščavca.


Zlatovranka! Pri roki seveda ni bilo nobene konkretne fotografske opreme. Dokumentarni posnetek je bilo potrebno narediti s kompaktnim fotoaparatom skozi daljnogled. Zlatovranka je zasenčila vsa ostala dopoldanska opazovanja. Čuk, smrdokavre in rjavoglavi srakoperji pač niso prišli do izraza. Na poti do Velikega Blata in na Velikem Blatu smo opazovali tudi črnega martinca, srpokljunega, temminckovega in malega prodnika ter ostale pobrežnike. Skoraj sem pozabil na rdečegrlo cipo, ki se je nastavljala prav od blizu.


Popoldan so prispele še zadnje okrepitve in skupaj smo se odpravili na hrib ki se vzpenja nad samim mestom Pag. Med zanimivejšimi pticami smo srečali sredozemske kupčarje, kratkoperutega vrtnika, žametno penico in puščavca.


V četrtek je bila budilka nastavljena na 5.00. Jutranja naloga - fotografiranje pobrežnikov, ki sem jih opazoval prejšnji dan. Bil sem neuspešen, blaten in hkrati razočaran. Odločil sem se, da se potolažim in na JZ strani Velikega Blata poiščem kakšno prlivko.


Lov na moj naslednji "lajfer" ni trajal prav dolgo. Takoj ko sem stopil iz avta, sem zaslišal njihovo oglašanje, ki je nekoliko podobno oglašanju velikega škurha. Kmalu za tem se je par dvignil v zrak in poletel v smeri Malega Blata. Čudovita in hkrati precej posebna ptica!


Dopoldan smo, kot se za hribovski narod spodobi, zavzeli najvišji vrh Paga - Sveti Vid. Na vzponu med zanimivejšimi: grmovščica, taščična penica in črnoglavi muhar ter na Pagu zelo pogost travniški vrabec. Popoldan je bil ptičarjenja prost. Nismo zdržali prav dolgo. Proti večeru smo se bolj zagnani odpravili na prlivke, ki so bile zvečer še toliko bolj glasne in aktivne.


Med potepanjem po Pagu smo našli štiri čuke. Jutro pred odhodom je bila zadnja priložnost, da enega ulovim v objektiv. Čuki so čez dan v glavnem posedali na pastirskih stajah ali v njihovi bližini. Problem je bil v tem, da zgodaj zjutraj pastirji svoje ovce z glasnim klicanjem zganjajo v staje, kjer jih pomolzejo. Fotografiranje na teh točkah je odpadlo. Imel sem na razpolago še rezervno lokacijo, nekakšno separacijo kamenja, ki na srečo ob šestih zjutraj še ni obratovala. Srečanje je bilo kratko a nepozabno : )


Na poti domov smo se ustavili v Paški sirarni, ki je ravno v petek imela dan odprtih vrat. Potem pa po ovinkih mimo Velikega Blata počasi proti domu.


Tokrat smo bili na Velikem Blatu že petič, z željo, da mogoče najdemo še kaj zanimivega. Prva zanimivost so bili gotovo navadni kupčarji (30+), ki so kot okovani stali vsi obrnjeni v isto smer. Potem pa se je v daljavi pojavilo dobesedno veliko presenečenje. Dva prvoletna planinska orla sta krožila na obzorju in čez nekaj časa v mimoletu nadaljevala proti severu.


Ptice nam tudi med kosilom niso dale miru. Okrog gostilne se je spreletaval in pel puščavec.


Na koncu smo poskušali oceniti številko opazovanih vrst med 29. 4. in 3. 5. na otoku Pagu. Nihče se ni niti približal končnemu seštevku 94 vrst. Sam osebno sem prvič v življenju opazoval prlivko, zlatovranko, sredozemskega kupčarja, žametno penico, rdečegrlo cipo in tudi travniškega vrabca. Zavidljivi številki lahko dodamo še tri zanimive ptice; rjavoperuto komatno tekico, citronasto pastirico in rjavo cipo, o kateri so poročali kolegi ornitologi, ki smo jih srečali na terenu. Njihovo podrobno poročilo si lahko preberete na blogu v objavi Heavenly Pag.

ponedeljek, 15. april 2019

CERKNIŠKO JEZERO OD ZORE DO MRAKA

Cerkniško jezero je lokacija, kjer se z lahkoto preživi dan in doživi marsikaj zanimivega. Splača se potruditi in začeti dan s prvo jutranjo svetlobo in ostati do zadnjih sončnih žarkov. Tudi noč zna biti zelo zanimiva; za fotografe malo manj.


Na izlet sem se odpravil v nedeljo, ko se premakne ura na poletni čas. Uro sem si navil za ob štirih in kljub "natančnim" izračunom prispel kakšno uro prezgodaj. Bolje prezgodaj kot prepozno. Želel sem namreč doživeti sončni vzhod. Ko je bilo še povsem temno, sem ugotovil, da je jezero polno življenja. Neučakano sem pričakoval prve sončne žarke.


Ko se je zdanilo, je pogled proti jezeru potrdil moje ugotovitve, le megla je uničila tako zaželjeno fotografsko zlato uro. Najštevilčnejše in najglasnejše so bile reglje, ki so se hitele prehranjevati za nadaljevanje svoje poti, vmes pa so bile pomešane druge vrste rac. Predvsem lepo je bilo videti veliko število dolgorepih rac.


Za fotografiranje ptic razmere še niso bile primerne, zato se odpravim na sprehod. Upal sem, da se ta čas megla dvigne in da naletim na kaj zanimivega. Sprehajal sem se po vzhodnem delu jezera in narava se je kmalu pokazala v vsej svoji lepoti.


Vedel sem, da prav daleč ne bom prišel, saj je pod nogami čedalje bolj glasno čofotalo.


Bolj ko so se s trstičjem porasle površine začele povečevati, bolj glasno je bilo prepevanje trstnih strnadov.


Ko se je trstičje pred mano povsem zaprlo, ni šlo več naprej. Prebrodim le še do lovske opazovalnice na robu trstičja, kjer si privoščim zaslužen zajtrk.


Božanski mir sta kalila najmanj dva mokoža, ki sta izmenično krulila pod opazovalnico.


Čez čas se je pripodila jata plašic, za kar je bilo vredno odložiti sendvič in narediti nekaj posnetkov. In to je bilo tudi vse, kar se je dalo narediti na tem delu jezera. Vrnem se na izhodišče, kjer je bilo zjutraj v megli vse polno rac in ostalih vodnih ptic. Toda sredi dneva se je ves živelj razkropil po veliki vodni površini, predvsem pa je bilo vse zelo daleč od obale. Verjetno tudi zato, ker je bila nedelja, lep dan in posledično veliko obiskovalcev na jezeru.


Odpravim se na drugo stran jezera, okrog in okrog, saj je cesta čez jezero ob nedeljah zaprta za motorni promet. Pod vasjo Otok zagledam ozek pas vodne površine, kjer je bilo vsega po malem; liske, reglje, ponirki, gosi, v trstičju so se oglašali mokoži občasno je bilo slišati tudi bobnarico. V senčnem delu se zamaskiram in čakam, da pride kaj bližje.


V daljavi je sem ter tja zakrožil kakšen lunj. Nato je tik nad menoj, kot strela, preletel kragulj. Fotografske preže običajno niso prav posebej udobne. Vztrajam samo še zato, ker sem prišel tako daleč z željo, da domov prinesem vsaj en dober posnetek,


Po treh urah dolgčasa je nekaj iznenada vznemirilo vse ptice na vodi. Liske so začele panično frfotati sem ter tja, se potapljale in iskale zaklon v trstičju.


Gosi so se glasno dvignile in odletele stran.


Manevri, ki so jih uprizarjale reglje, so bili preprosto dih jemajoči. Sploh nisem vedel, kako hitre so lahko te race. Le kaj jim je nagnalo tak strah v kosti?


Podzavestno se ozrem v nebo in ugledam pričakovano pojavo. Odrasel belorepec je krožil prav nad menoj. Prav nespretno sem poskušal sneti fotoaparat s stojala, kot da to počnem prvič. Seveda se je zadeva zataknila. Nekaj trenutkov sem nerodno kolovratil pod maskirno pelerino in nato le uspel sprožiti nekaj kratkih "rafalov".


V nekaj sekundah na vodni gladini ni bilo več živega bitja in orel je vidno razočaran zapustil prizorišče. Jaz pa sem z nasmeškom pregledal posnete fotografije in skoraj zamudil še eno priložnost.


Podobno kot orel mi je nato poziral še rjavi lunj.


Ok, zdaj bi bilo lepo da se vrne še kragulj : ) Ni se zgodilo in tudi dan se je počasi poslavljal.


Še enkrat se vrnem v Dolenje Jezero, kjer je bilo zjutraj toliko ptic. Mogoče se zberejo zvečer, na prenočišču? Počakal sem do mraka, a se jutranji prizor ni ponovil.  Razveselil sem se le osamljenega črnega martinca, ki se je spravljal k počitku.


petek, 05. april 2019

SOŠOLKA SOVA

"Učiteljica, lejte sovo!" In res, pred gospodinjsko učilnico je na drevesu, katerega vrsto žal ne poznam, sedela in leno mežika lesna sova.


Za svoj dnevni počitek si je izbrala mirni kotiček med šolskimi stavbami. Učenci pravijo, da je to njihova stara znanka. Tudi  sosedi znajo povedati, da ponoči poslušajo njeno oglašanje.


Redko se ti ponudi priložnost, da si z odraslo sovo takole zreš iz oči v oči.


V precej kislem popoldnevu je sonce sramežljivo pokukalo iza oblakov le za kaki dve minuti in sovo obsijalo kot okrasek na jelki.


Menim, da bolje izpade fotografija brez sonca. Za piko na i pa samo še kompozicija v zlatem rezu.