S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sobota, 4. december 2021

KROMPIRJEVE POČITNICE

Letošnje krompirjeve počitnice smo tudi letos izkoristili za kratek skok na obalo. In ena izmed zanesljivih lokacij, kjer se dogaja vedno kaj zanimivega, je Sv. Katarina pred Ankaranom. Tokrat se mi je nasmehnila sreča v obliki velikega škurha.

Škurh je tu reden prezimovalec. Tu ga redno opazujem, a vedno bolj od daleč. Tokrat sem ga zasačil v mini laguni za školjčiščem, polni slanuš v najlepših barvah. Tudi jutranja svetloba takoj po vzhodu je dodala svoje.

Imel sem srečo, da je škurha, v bistvu dva, nekaj preplašilo z druge strani lagune. Prikorakala sta na plano in nato v plitvini našla nekaj rakovic, s katerimi sta potem imela kar nekaj dela. In ta gostija se je odvijala pred mojim objektivom : )

Nekako si ne morem najbolje predstavljati, kaj se dogaja z vsemi temi rakovicami v njegovem želodcu.

Čudovita ptica, krasna svetloba in to še tako od blizu! Brez kakšnih posebnih priprav in naporov in brez maskirne opreme. Še eno nepozabno bližnje srečanje ptičje vrste.

sreda, 1. december 2021

PACEK MOKOŽ

Če bi želeli tega skrivnostnega ptiča še bolj natančno opisati, bi morali packu dodati še prašiček. Največkrat ga slišimo, ko kruli nekje globoko v kakšnem močvirju. Želja marsikaterega fotografa in ljubitelja ptic je, da bi mokoža zasačili kje na planem in bi si ga dodobra ogledali ali ga fotografirali.

Resda se mokož dosti bolje počuti v gostem trstičju ali rogozu, kot kje na odprtem. Če pa tam najde več hrane, bo previdno obiskoval tudi take predele. Dosti bolj pogumen je zgodaj zjutraj ali pozno popoldan in proti večeru.


 Ko enkrat ugotovim, kje se giblje, bo fotografiranje mokoža postala mala malica.


Prvi dan se očitno nisem najbolje zakamufliral, kar je opazil tudi mokož in sprva tudi  glasno protestiral.


A ni trajalo prav dolgo, da se je sprostil in pozabil na mojo prisotnost ter brezskrbno čofotal okrog mene.


Naslednji dan se odločim za jutranji obisk in popravim napake prejšnjega dne. Za jutranje fotografiranje je bilo potrebno na drugo stran bajerja, kjer se je mokož tudi rad sprehajal. Skril sem se v rogozu in upal, da se zopet srečava.


In sva tudi se. Na koncu sva si dobesedno zrla iz oči v oči.


Do nedavnega bi lahko ob taki priložnosti svoj fotoaparat le odložil, ker objektiv takih bližnjih posnetkov sploh ne omogoča. Zato se moram zahvaliti tudi novi fotografski opremi, ki zmore fotografirati tako od blizu.


Taka bližnja srečanja v naravi seveda niso prav pogosta. Ko pa se zgodi, je zoom objektiv zlata vreden, neslišno fotografiranje, ki ga omogočajo brezzrcalni fotoaparati, pa neprecenljivo.

nedelja, 14. november 2021

MODRA TAŠČiCA, DRUGIČ

Do nedavnega sem modro taščico videval le na kakšnem obročkovalskem dogodku. Prvo srečanje na štiri oči pa je bilo lansko leto, na ne preveč romantični lokaciji. Toda letos mi je na našem malem bajerčku resnično padla sekira v med. Med mnogimi zanimivimi obiskovalci se je nekaj dni dalo opazovati tudi modro taščico.

Kar nekaj časa sem jo opazoval, kako se je smukala na robu rogoza in nikakor ni hotela na plano. Nato je le ugotovila, da je ob mali lužici, ki je še ostala na sredini bajerja, več hrane. In tam sem tudi jaz zamaskiran čakal, da po svoj obrok pride kakšen pobrežnik ali vodomec.

Taščica je bila mnogo bolj previdna. Do lužice se je prikradla od strani, v zavetju posušenega grmičevja in nato zelo na hitro odskakljala do lužice, kjer je mrgolelo mrčesa in ribic, katere je z najmanjšo lahkoto pobiral vodomec.

Najprej je seveda iskala hrano na drugi strani lužice. Nato pa je zagledala očitno nekaj bolj zanimivega, direktno pred mano. V trenutku se je pojavila prav pred mojim objektivom. Še eden izmed prizorov tega poletja, ki ga ne bom nikoli pozabil.

sobota, 6. november 2021

KOZICA PAČ NI PUJS

Nazaj k zgodbi letošnjega poletja. Kozica, ta nam ne bo pustila blizu. Nimamo niti najmanjše možnosti, da bi se ji približali na primerno razdaljo za fotografiranje. Potrebno je najti način, da se bo ona približala nam.

Kjer bo našla dovolj hrane in bo imela mir za prehranjevanje, tja se bo vračala znova in znova. Vendar ne računajmo na to, da se bo kmalu vrnila, če jo z našo nerodnostjo zmotimo in splašimo. Minile bodo ure preden se vrne. Lahko da šele naslednji dan.

Našel sem perfektno mesto, kjer bi mi lahko prišla blizu, mogoče celo preblizu. Po preizkušenem receptu se priplazim na položaj še pred prvo svetlobo dneva. Nato sledi malo dolgočasno poležavanje, dokler se ne prižgejo "luči".

Prva ptica, ki se mi je kot privid prikazala v iskalu, je bila prav kozica. Prva svetloba dneva je tako mehka, da je tudi fotografiranje v senci prava milina. Mešanje toplih in hladnih barv je odlična kombinacija.

Naslednji dan ista lokacija, a povsem drugačne svetlobne razmere. Sonce je vzhajalo dosti bolj sramežljivo med oblaki, ne tako direktno v jasno nebo, kot dan poprej. A so se oblaki kmalu razblinili in izsuševanje bajerja, ki je bil že bolj podoben luži, se je nadaljevalo.

Vse dogajanje je bilo iz dneva v dan čedalje bolj oddaljeno, ker je bila voda in nekaj blata le še povsem na sredini. Kozica potrebuje za zapikovanje svojega ne tako trdega kljuna predvsem mehka tla. Vsemu lepemu vedno enkrat pride konec.

Ker kozica pač ni pujs, se po kosilu lepo očedi. In to je čas, da se ujame še kakšno zanimivo pozo.

In teh na moje veselje ni bilo malo : )


Bajer se je šele v teh dneh zopet napolnil z vodo do vrha in pričakuje ptice, ki bi tu lahko prezimovale. Martinci so že zdavnaj nadaljevali svojo pot, kozice pa še ostajajo na območju poplavnih travnikov ob reki Temenici.



sreda, 3. november 2021

VRANJEK - REDKA MORSKA PTICA

Mi s celine smo vajeni velikih jat kormoranov; predvsem v zimskem času. A se tudi sredozemski vranjeki v pognezditvenem obdobju pri nas zbirajo v večje jate, v glavnem na treh skupnih prenočiščih.

Čez dan se razkropijo in lovijo na odprtem morju. Kljub temu lahko posamezne osebke srečamo tudi ob obali. Na morju si svoja lovišča delijo s kormorani, medtem ko vranjekov na celinskih vodah ne srečujemo.

Priznam, da sta si kormoran in vranjek precej podobna, tako po videzu kot tudi po vedenju. Vranjeka najlažje prepoznamo po izraslem čelu, tanjšem kljunu in po očesu, ki je pri vranjeku obraslo s perjem.

Spodnja fotografija ni ravno najboljša za primerjavo, se pa lepo vidi, da pri kormoranu oko ni obraščeno s perjem. Čelo se bolj položno dviguje proti temenu in tudi kljun ni videti tako tanek kot pri vranjeku.

Veliki kormoran

Skupino vranjekov najlažje fotografiramo zgodaj zjutraj, predno se odpravijo na lov.


Njihovo priljubljeno prenočišče so boje nasadov školjk. Tokrat so očitno prenočevali na nasipu Sečoveljskih solin in jutranje razgibavanje opravili dokaj blizu obale. Odlična priložnost za družinske fotografije.

sobota, 30. oktober 2021

TOGOTNIK, NASLEDNJE PRESENEČENJE

"Naš" mali bajerček je kar vabil in vabil ptice na pojedino, ki se je počasi bližala koncu. Naslednji meni ljubi obiskovalec je bil togotnik. Še eden pobrežnik, katerega velikost me je presenetila. V resnici sploh ni tako velik, kot se mi je zdelo.

Kadar opazuješ ptico v daljavi skozi daljnogled ali spektiv, zelo težko oceniš velikost ptice, razen če jo opazuješ poleg ptice, katere velikost ti je dobro znana. Ko sem opazoval togotnika poleg cararja, mi nekaj ni štimalo. Carar je bil gromozanski.

V ozadju se je sprehajal tudi zelenec, kar je sliko še dodatno spravilo iz proporcev. Tudi iz te perspektive je bilo letošnje dogajanje na bajerju izredna izkušnja. Opazovanje toliko različnih vrst ptic iz neposredne bližine je nepozabno doživetje.

Poleg tega, da si lahko ogledaš vse podrobnosti na ptici sami, je predvsem zanimivo od blizu opazovati njihova vsakdanja opravila. Teh ni prav veliko: prehranjevanje, počitek, prehranjevanje, urejanje perja, prehranjevanje in sem ter tja kakšen ravs za boljši kos blata, kjer je na razpolago več dobrot.

Togotnik se je kar hitro sprijaznil z mojo prisotnostjo. Dovolil je fotografiranje brez maskirnih pripomočkov na pičlih nekaj metrov. Tako je ostala le še ena neprijetnost - poležavanje na trebuhu.

Togotnik je veliko hrane našel tudi na povsem suhem delu bajerja.

Tudi togotnik se je na bajerju zadrževal le nekaj dni. Natočil polno in nadaljeval svoje potovanje.

sreda, 27. oktober 2021

MALO PRESENEČENJE

Med pričakovanimi obiskovalci "našega" izsušenega bajerja so se začeli pojavljati bolj zanimivi gostje. Naj prvega omenim najmanjšega med njimi - malega prodnika. Z malim prodnikom sem se v naši bližini že srečal na spomladanski selitvi pred dvema letoma v Vrbini. Takrat je bilo fotografiranje izredno enostavno.

Z leve: močvirski martinec, pikasti martinec in mali prodnik.

Tokrat temu ni bilo tako. Prodnik si je za svoje varovanje omislil ostale pobrežnike, ki so bili tu na enaki misiji - pojesti čim več, v čim krajšem času. Če je karkoli zmotilo večje kolege, da so sfrčali, jim je mali prodnik, nebodigatreba, sledil.

Ker so mi prodniki eni najljubših ptičev, sem seveda vztrajal, dokler mi ni prikorakal dobesedno pred objektiv. Mali prodnik se je ustavil le za tri dni, zato priložnosti za boljši posnetek ni bilo več.

sreda, 6. oktober 2021

MOČVIRSKI MARTINEC in mali prijatelj

Kadar se močvirski martinec pojavi v tako imenitni družbi kot so mokož, kozica, togotnik, mali prodnik in njegova kolega pikasti in zelenonogi martinec, takrat kar nekako ne pride do izraza. To je seveda moje, precej krivično mnenje. A tako pač je. Vedno bolj pritegnejo vrste, ki se v naših krajih redkeje pojavljajo, ali pa nam bolj poredko pridejo pred objektiv.

Ob tako izjemnih pogojih za fotografiranje kot jih je letos ponujal "naš" bajer, je tudi močvirski martinec prišel na vrsto. Še več. Ker je bil prisoten veš čas in je dobesedno skakal pred objektiv, se je nabralo kar nekaj posnetkov.

Na teren sem prihajal še v zavetju noči in začel fotografirati takoj, ko so svetlobne razmere to dovoljevale. Zato modrikast nadih na fotografijah.

Ko sonce vzide, se svetloba v zelo kratkem času popolnoma spremeni. Iz hladno modre v žareče oranžno. V bistvu gre za odseve obvodnega rastja, ki je obsijano s toplo jutranjo svetlobo.

Te razmere ne trajajo prav dolgo, zato se pač fotografira, kar je trenutno na razpolago.

Ko se svetloba normalizira, se je potrebno osredotočiti na kakšno zanimivo dejavnost. Na prehranjevanje recimo. Pobrežniki to počno precej intenzivno, zato nam dovolj svetlobe kar prav pride.

Pobrežnikom običajno tekne vse, kar živi v blatu. Potem ko je vode počasi začelo zmanjkovati in so bile ribice ujete v plitvinah, so postale pogosta jed na njihovem jedilniku.

Po osmi uri je sredi avgusta sonce postalo že precej močno in poležavanje pod maskirno opremo na soncu ni bilo več prijetno. Tudi ptice so zmanjšale svoje aktivnosti.

Popoldan je bila svetloba na bajerju manj primerna za fotografiranje. Obvodna vegetacija je hitro metala senco na vodno površino. In sonce se je kmalu skrilo za hrib na zahodni strani. Nekaj zanimivih možnosti je ponujalo le fotografiranje v kontra svetlobo.

Nekega lepega dne je močvirski martinec dobil zanimivega malega prijatelja. Več o tem prihodnjič.