S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 18. december 2016

ČOKOLADNE SOVE

Sova, ki jo bomo v zimskem času najpogosteje srečali v gozdovih Kočevskega roga, Gorjancev in še kje, je gotovo kozača Strix uralensis. Če smo bolj natančni, se pri nas oz. v jugo-vzhodni Evropi pojavlja podvrsta kozače macroura.


Kozača je naša druga največja sova in jo bomo v gozdu brez listja relativno lahko opazili. Določeni osebki niso prav posebej boječi in lahko se nam zgodi, da se ji bomo hote ali nehote precej približali.


Ko bo njena potrpežljivost minila, bo odletela s počasnimi zamahi ne prav posebej daleč. Šele v letu bomo videli njeno pravo velikost. V letu je nekoliko podobna kanji. Izdaja jo njena buča, široka krila, s katerimi maha zelo globoko in daljši rep.


Njen habitat pri nas so predvsem odprti stari bukovi gozdovi, v katerih pa navadno ne manjkajo predeli s smreko ali jelko, kamor se rada umakne.


Med svetlejšimi ali bolj sivimi osebki se v jugo-vzhodni Evropi relativno pogosto pojavljajo tudi delno ali popolnoma rjavi - melanistični osebki. Po raziskavah je rjavih kozač pri nas med 5 in 15%, odvisno od lokacije. Več o tem si lahko preberete v članku Dr. Ala Vrezca v publikaciji Dutch Birding.


Dokler sam nisem začel intenzivneje iskati kozač, čokoladne sove nisem srečal. Potem pa so se le začele prikazovati. Posamezno ali v paru z navadno obarvano kozačo. Trenutno sem na 40 lokacijah odkril 5 melanističnih osebkov.


Rjavi so bili tako samci kot samice. Nisem pa še slišal za par, kjer bi bila oba rjava.


V slabi svetlobi delujejo skoraj popolnoma enotne, skoraj črne barve. Šele ko jih obsije sonce, se pokažejo značilnosti, kot jih imajo navadno obarvane sove.


Na zadnjih slikah so štirje različni osebki z različnih lokacij. Podobni pa so si kot dinarji.


Fotografiranje kozač ni prav posebej zahtevno. Še posebej, če naletimo na bolj zaupljiv in zaspan primerek. Svetlobne razmere so v zimskem času najboljše, saj na drevju ni listja, kozačo pa bomo v tem času tudi lažje našli.

nedelja, 04. december 2016

SVETLOBA ZA BOGOVE

Sam nikdar nisem bil ljubitelj fotografiranja sončih zahodov. Pri fotografiranju ptic pa se zgodi, da na kakšno zanimivo lokacijo prideš prepozno ali pa se ti zanimive ptice sprehajajo pred objektivom skoraj do popolne teme. V takih primerih je vredno počakati prav do konca, saj se svetloba spreminja iz minute v minuto. Od zlato rumene prek oranžne do vijolične in ledeno modre. Pri sončnem vzhodu je to svetlobno razkošje zelo podobno. Zame celo še lepše.


Najbolj zanimivo postane ravno takrat, ko se sonce poslovi in zlato rumeno svetlobo zamenjajo hladnejši toni. Seveda se takrat začne tudi borba s pomanjkanjem svetlobe in na srečo črna prosenka ne spada med tiste pretirano živahne ptiče.


Fotografiranje spremenljivih prodnikov je bilo dosti bolj zahtevno, saj so med večernim prehranjevanjem dosti bolj aktivni in dosti manjši od prosenke.


Če se nam uspe ptici dovolj približati, ali če se ona približa nam, potem nam navadno odsevi v vodi začnejo nagajati, saj odrezani ne izpadejo najbolje.


Z nekaj potrpljenja in s pravilnim izrezom pri kasnejši obdelavi fotografij, se da rešiti tudi to težavo.


Vsake igre je enkrat konec. Tudi čarobne barve sončnega zahoda se slej ko prej poslovijo in scena postane malodane monokromatska. Kmalu za tem je potrebno pospraviti svojo opremo in prepustiti ptice zasluženemu počitku.


Lokacija: Sv. Katarina pri Ankaranu.