PRIPRAVA LOJNE POGAČE

V teh dneh, ko mraz pošteno stiska, so ptice naše pomoči še posebej vesele. Prav lojne pogače bodo pticam povrnile v mrzlih zimskih nočeh izgubljeno energijo. Priprava lojne pogače je zelo enostavna in je lahko prav prijeten dogodek za vso družino in prijatelje.

Najprej potrebujemo goveji loj ali svinjsko salo. Dobimo ga lahko pri kakšnem mesarju ali pri domačih kolinah. Narežemo ga na kose, damo v posodo in stopimo (topimo ga lahko tudi v kuhinjski pečici). Topimo tako dolgo, da postane popolnoma tekoče in bistro.

Ko se mast ohladi, a je še vedno tekoča, vanjo stresemo ptičjo hrano (sončnična semena, proso, neslane arašide ...).

Nato maso premešamo in pustimo, da se začne strjevati. Preden se popolnoma strdi, jo razdelimo v pripravljene posode ali lončke.

Pri pripravi lončkov bodimo iznajdlivi. Lončke na dnu preluknjamo in skozi odprtino (ki naj ne bo prevelika) napeljemo vrv, katero nekajkrat prevežemo, tako da se narobe obrnjen lonček nanjo obesi. Na vrv, ki bo kasneje v lončku, lahko obesimo kakšno vejico, tako da na koncu en del le-te štrli iz pogače in omogoča pticam boljši oprijem pri hranjenju.

Lojne pogače bodo obiskovali predvsem ptičji akrobati, kot so vse vrste sinic, občasni pa bodo tudi drugi gosti.

NASVET:
Izogibajmo se uporabi prozornih lončkov, ker bodo ptice poskušale zobati z zgornje namesto s spodnje strani. Pogačo lahko ohlajeno tudi enostavno oblikujete v krogle, katere postavite v krmilnice, jih obesite na drevo ali položite na okensko polico. Če boste obešali pogače v lončkih izven vaših vrtov, ne pozabite praznih posod kasneje pospraviti.

DETEL, veliki in srednji

Pri nas poznamo šest vrst detlov in vsi so črno belo lisasti. Če jih naštejem po pogostosti pojavljanja, bi bil vrstni red sledeč: veliki detel, srednji detel, mali detel, belohrbti in triprsti detel in najredkejši sirijski detel. Več o razlikovanju med njimi si lahko preberete v prvi letošnji številki revije Svet ptic kjer  je poleg opisov tudi določevalni list z ilustracijami oz. v kakšni drugi literaturi.

Naj opišem razlikovanje med najpogostejšimi tremi. Načeloma je veliki detel res nekoliko večji od srednjega, a razlika ni ključ za razlikovanje. Medtem ko je mali veliko manjši in hkrati najmanjši med vsemi. Med velikim in srednjim najprej opazimo razliko v izrazu na "obrazu". Srednji detel deluje nekako nenaličeno, ker ima veliko belega okrog oči, veliki pa ima črne lise po glavi bolj izrazite. Rdeča kapa pri srednjem detlu poteka od zaglavja skoraj do kljuna, pri velikem pa je rdeč le del med zaglavjem in temenom - odrasel samec (samica rdeče proge nima, mladič ima rdeče celotno teme). Trebuh srednjega detla je črtkast in rahlo rožnat, pri velikem pa je bel. Oba sta rdeča pod repom.

Veliki detel Dendrocopos major (samica)

Veliki detel Dendrocopos major (odrasel samec)



Srednji detel Dendrocopos medius 

NASVET

Detel kot mnogo drugih ptic preletava svoje območje po določenem vzorcu in ga z nekaj potrpežljivosti z lahkoto fotografiramo na določenem mestu. Pozimi obiskuje tudi lojene pogače.

TEHNIKA

Ker je detel srednje velik ptič nam bo za fotografiranje iz dobrega kritja zadostoval že 300mm objektiv.

ŽERJAVI

Danes ob 17:45h so nad Novim mestom leteli žerjavi v smeri JZ. V formaciji je bilo cca 100 osebkov.

Na sliki je del levega krila formacije v V obliki.

PORTRET TAŠČICE

Taščica (Erithacus rubecula) je prava ptičja manekenka. Prav mirno poseda na prežah svojega območja in razkazuje svoje barve. Ko ugotovimo njene navade in gibanje jo zlahka počakamo na najlepšem  mestu. Njena oranžna barva tudi v turobnih zimskih dneh poživi naše fotografije.

NASVET
Pri fotografiranju ptic poskušajmo ohraniti podoben pristop kot pri portretiranju ljudi. Ne trudimo se vedno izolirati ptice od okolja. Včasih poskušajmo ujeti del narave, v kateri ptica živi. Fotografijo pa naredimo zanimivejšo z dobro kompozicijo.

TEHNIKA
Največkrat smo primorani k uporabi teleobjektiva, ker se drugače kljub dobremu kritju ptici ne moremo približati. Če hočemo narediti posnetek kot je prvi zgoraj, si lahko pomagamo z daljinskim proženjem fotoaparata, katerega postavimo blizu mesta, kjer pričakujemo, da se bo ptica pojavila. Tako lahko uporabimo širokokotni objektiv, da se nam ozadje zariše in ne izgine v neostrini. Na zgornjem posnetku je uporabljen 24mm objektiv (na senzorju polnega formata). Če bi bila zaslonka še bolj zaprta, bi bilo ostrine v ozadju še več, vendar bi z daljšim časom zaklopa tvegal zabrisan posnetek ptice. Uspeh te tehnike temelji predvsem na principu poskusov in napak ter sreče, seveda! Ostala dva posnetka sta narejena s 400mm objektivom.