S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

torek, 9. januar 2018

ZANIMIV ZAČETEK LETA

Prva letošnja zanimivost se imenuje plevica, Plegadis falcinellus.


S prijatelji se odpravimo na obalo, bolj na izlet kot na intenzivno ptičarjenje. Seveda smo se nadejali določenih vrst, ki bi jih v tem letnem času lahko srečali. Kakšnega skalnega plezalčka pa se tudi ne bi branili.


Presenečenje dneva nas je pričakalo na urejenem posestvu Ministrstva za obrambo v Ankaranu. Sprva nisem mogel verjeti svojim očem, a še preden sem se prepričal s pogledom skozi daljnogled, sem vedel, da se na travniku sprehajajo tri plevice.


Eno je ptico videti prvič v življenju, drugo pa je ptico prvič fotografirati. Prvi posnetki so bili narejeni precej od daleč, toliko za dokaz, če nam slučajno kdo ne bi verjel, saj je opazovanje plevic v zimskem času precej redko.


Tri ptice so se precej brezskrbno prehranjevale na drugi strani ograje. Ograji se je bilo potrebno čim bolj približati, da je njena mreža izginila v neostrini fokusa. Objektiv je bil prevelik, da bi kjerkoli pokukal čez mrežo, zato  je bila to edina možna rešitev.


Na naše veselje se ptice niso kaj dosti ozirale na nas in so vneto brodile po delno poplavljenem travniku ter iskale svoje kosilo. Opoldansko sonce sicer ni metalo najboljše svetlobe, kljub temu pa se je spominska kartica prav hitro polnila - v upanju, da se bo zgodilo kaj zanimivega.


Prehranjevale so se z običajno velikimi deževniki, dokler ena ni našla kapitalnega primerka, ki je zamikal ostali dve kolegici. Plevica z velikanskim deževnikom najdbe ni bila pripravljena deliti.


Umaknila se je in ga v miru pohrustala.


Srečanje plevice je zasenčilo opazovanje ostalih 50 vrst, ki smo jih opazovali, med katerimi so bili tudi: sokol selec, zlatouhi ponirek, kričava čigra, velika bobnarica in druge.

sreda, 3. januar 2018

ZADNJI TERENI V 2017

Ko je sonce na Ormoškem jezeru zapustilo zlato uro, se mi je približal čopasti ponirek, očitno lačen, saj je kmalu začel loviti svoj zajtrk. S seboj nisem imel maskirne opreme, zato si nisem obetal prav posebej uporabnega foto ulova.


Ponirek je bil v približno dvajsetih potopih dvakrat uspešen. Obakrat je ujel isto vrsto ribe, meni žal nepoznane. Zanimivo se mi je zdelo to, da jo je najprej hotel pospraviti nad vodno gladino, ko mu to po nekaj poskusih ni uspelo, je to opravil tako, da se je potopil in jo pogoltnil pod vodo.


Na poti proti Medvedcam srečam kanjo ob cesti, kjer bi se dalo narediti posnetek iz avtomobila. Moja izkušnja je, da najprej peljem mimo in nato slikam nazaj. Bolje, kot da ustavim prej in slikam naprej. Seveda mora biti tudi ptič pravilno obrnjen in svetloba na pravi strani.


Na Medvedcah so kraljevale gosi. Z njiv so se na delno zaledeneli zadrževalnik začele odpravljati že sredi dneva. Manj številčne so bile beločele gosi, ki pa jih prepoznaš že v zraku po drugačnem oglašanju in značilni progavosti po trebuhu (le pri odraslih pticah).


Ob dveh popoldan je bila večina ptic na zadrževalniku  že v položaju "stand by".


Ko so z nasipa odšli še zadnji romantiki in razposajeni otroci, je zavladala čarobna spokojnost.


Nato so z večerje odšli še zadnji gosti. Ostali so le tisti, ki v hotelu s petimi zvezdicami prenočujejo.