S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 18. december 2016

ČOKOLADNE SOVE

Sova, ki jo bomo v zimskem času najpogosteje srečali v gozdovih Kočevskega roga, Gorjancev in še kje, je gotovo kozača Strix uralensis. Če smo bolj natančni, se pri nas oz. v jugo-vzhodni Evropi pojavlja podvrsta kozače macroura.


Kozača je naša druga največja sova in jo bomo v gozdu brez listja relativno lahko opazili. Določeni osebki niso prav posebej boječi in lahko se nam zgodi, da se ji bomo hote ali nehote precej približali.


Ko bo njena potrpežljivost minila, bo odletela s počasnimi zamahi ne prav posebej daleč. Šele v letu bomo videli njeno pravo velikost. V letu je nekoliko podobna kanji. Izdaja jo njena buča, široka krila, s katerimi maha zelo globoko in daljši rep.


Njen habitat pri nas so predvsem odprti stari bukovi gozdovi, v katerih pa navadno ne manjkajo predeli s smreko ali jelko, kamor se rada umakne.


Med svetlejšimi ali bolj sivimi osebki se v jugo-vzhodni Evropi relativno pogosto pojavljajo tudi delno ali popolnoma rjavi - melanistični osebki. Po raziskavah je rjavih kozač pri nas med 5 in 15%, odvisno od lokacije. Več o tem si lahko preberete v članku Dr. Ala Vrezca v publikaciji Dutch Birding.


Dokler sam nisem začel intenzivneje iskati kozač, čokoladne sove nisem srečal. Potem pa so se le začele prikazovati. Posamezno ali v paru z navadno obarvano kozačo. Trenutno sem na 40 lokacijah odkril 5 melanističnih osebkov.


Rjavi so bili tako samci kot samice. Nisem pa še slišal za par, kjer bi bila oba rjava.


V slabi svetlobi delujejo skoraj popolnoma enotne, skoraj črne barve. Šele ko jih obsije sonce, se pokažejo značilnosti, kot jih imajo navadno obarvane sove.


Na zadnjih slikah so štirje različni osebki z različnih lokacij. Podobni pa so si kot dinarji.


Fotografiranje kozač ni prav posebej zahtevno. Še posebej, če naletimo na bolj zaupljiv in zaspan primerek. Svetlobne razmere so v zimskem času najboljše, saj na drevju ni listja, kozačo pa bomo v tem času tudi lažje našli.

nedelja, 4. december 2016

SVETLOBA ZA BOGOVE

Sam nikdar nisem bil ljubitelj fotografiranja sončih zahodov. Pri fotografiranju ptic pa se zgodi, da na kakšno zanimivo lokacijo prideš prepozno ali pa se ti zanimive ptice sprehajajo pred objektivom skoraj do popolne teme. V takih primerih je vredno počakati prav do konca, saj se svetloba spreminja iz minute v minuto. Od zlato rumene prek oranžne do vijolične in ledeno modre. Pri sončnem vzhodu je to svetlobno razkošje zelo podobno. Zame celo še lepše.


Najbolj zanimivo postane ravno takrat, ko se sonce poslovi in zlato rumeno svetlobo zamenjajo hladnejši toni. Seveda se takrat začne tudi borba s pomanjkanjem svetlobe in na srečo črna prosenka ne spada med tiste pretirano živahne ptiče.


Fotografiranje spremenljivih prodnikov je bilo dosti bolj zahtevno, saj so med večernim prehranjevanjem dosti bolj aktivni in dosti manjši od prosenke.


Če se nam uspe ptici dovolj približati, ali če se ona približa nam, potem nam navadno odsevi v vodi začnejo nagajati, saj odrezani ne izpadejo najbolje.


Z nekaj potrpljenja in s pravilnim izrezom pri kasnejši obdelavi fotografij, se da rešiti tudi to težavo.


Vsake igre je enkrat konec. Tudi čarobne barve sončnega zahoda se slej ko prej poslovijo in scena postane malodane monokromatska. Kmalu za tem je potrebno pospraviti svojo opremo in prepustiti ptice zasluženemu počitku.


Lokacija: Sv. Katarina pri Ankaranu.


četrtek, 17. november 2016

LOV NA VODOMCA

Pred časom sem se odločil, da svoj arhiv dopolnim s kakšno novo fotografijo vodomca. Na domačem terenu sem imel vodomca, ki bi bil lahko primeren kandidat. Rana ura je navadno skoraj obvezna za uspešen lov.


Še preden se je zdanilo, se odpravim v meni najbližje mokrišče, kjer v manjšem trstičju z nekaj odprte vode lovi kar nekaj vodomcev. Verjetno par z letošnjim podmladkom.


Zaenkrat vse po planu z izjemo ene malenkosti - megle. Na srečo čakanje, da se megla razkadi, ni bilo dolgočasno.


Pred menoj so lovile velike bele in sive čaplje. Megla pa je kar hitro izginjala in razmere za fotografiranje so postajale iz minute v minuto boljše.


Ko se je ozračje zbistrilo, sem ugotovil, da moje kritje ni popolno, saj so me čaplje odkrile in se počasi razbežale.


Spet je bilo treba čakati, čakati in čakati, da so se razmere umirile. Ko so začeli mimo mene plavati kreheljci, sem vedel, da sem praktično neviden.


In že čez nekaj minut je na predvideno mesto priletela vodomka. Sicer brez plena, a sem se zadovoljil z zanimivo jutranjo svetlobo.


Pospravil sem vso svojo kramo in jo mahnil domov. Na poti do avta so na nebu vrane vztrajno preganjale postovko.


Pravzaprav so se preganjali izmenično. Nekaj časa so vrane lovile postovko, nato pa se je ona podila za vranami.


Vse skupaj se je dogajalo v drugi polovici septembra in selitev prosnikov, repaljščic in muharjev je bilo moč opazovati na vsakem koraku. Tako sem mimo grede poslikal še nekaj ptic na selitvi.


Zgoraj repaljščica, spodaj sivi muhar.


Naloga s kar nekaj bonusi uspešno zaključena : )

sreda, 2. november 2016

RJASTA KANJA Buteo rufinus

"Navadna" kanja Buteo buteo je naša najpogostejša ujeda. Najdemo jo praktično povsod, tudi v gorah tja do drevesne meje. Pri nas pa se občasno potikata še dve kanji: koconoga Buteo logopus in rjasta Buteo rufinus. Letos je bilo po meni dostopnih podatkih zabeleženo sedmo opazovanje rjaste kanje, koconogih pa ni prav dosti več.


Menim, da je bila rjasta kot tudi koconoga kanja kljub očitnim razlikam lahko marsikdaj spregledana. Tudi navadna kanja je lahko precej svetlo obarvana. Rjasta pa ima izrazito svetlo glavo, vrat in rep - svetlo, svetlo rjave barve.


Na temnem ozadju njena svetla obarvanost še toliko bolj izstopa.


V primerjavi z navadno in koconogo kanjo je rjasta kanja malenkost večja, med letom pa drži krila nekoliko višje. Opazil sem, da v družbi navadnih kanj ni najbolj priljubljena. Njeno obnašanje je podobno ostalim kanjam, oglaša pa se manj.


Za razliko od koconogih kanj dosedanja opazovanja rjaste kanje niso bila vezana le na zimski čas. Opazovana je bila: januarja, aprila, maja, avgusta in oktobra. Zato bodimo na terenu pozorni skozi celo leto. Mogoče kanja le ni samo kanja.


Za opazovanje te čudovite ptice v bližini Grosuplja se zahvaljujem Tomažu Miheliču.

sreda, 26. oktober 2016

VELIČASTNI JASTREBI

Beloglavi jastreb gotovo ne sodi med najbolj ljubke ptice na našem planetu. Bližnje srečanje s to mogočno ptico pa je prav posebno doživetje. Pri nas ga lahko opazujemo, saj ga v naše kraje prinese gibanje zračnih mas iz nam najbližjih gnezdišč na Kvarnerju.


Moje prvo opazovanje teh veličastnih ptic je bil nepozaben dogodek. Med pohajkovanjem po hribovju okrog Baške na Krku sta se od nikoder v močnem vetru pojavila dva beloglava jastreba. Pojav za te kraje ni prav posebej nenavaden, saj je na Krku eden izmed štirih ornitoloških rezervatov za beloglave jastrebe. Dva rezervata sta še na Cresu in eden na otoku Prvić.

Foto: Goran Sambt

Ko smo iz najjužnejšega vrha Bag prispeli do Bratinca, so se iz nizkega rastja na vrhu naslednjega hriba začeli dvigati jastrebi. 2, 3, 5, 10, 20, 50 ... Več kot 100-glava jata nas je preletela nekaj metrov nad našimi glavami. Za fotografiranje pa pri roki le ubogi telefon.

Foto: Goran Sambt

Vsi smo si bili enotni, da je bil prizor enkraten in res nepozaben. Kasneje doma ugotovim, da smo opazovali skoraj polovico celotne populacije beloglavih jastrebov na Kvarnerju. Leta 2015 je bila populacija ocenjena na 100 -110 parov.

Vrsta se je v zadnjih letih nekoliko stabilizirala in je iz kritično ogrožene vrste postala "le" še ogrožena. Beloglavi jastreb skorajda nima naravnih sovražnikov razen človeka. Gnezda so ogrožena s strani drugih plenilcev le takrat, ko jastreb za daljši čas zapusti gnezdo, kar pa se prepogosto zgodi zaradi človeške prisotnosti. Turistično obleganje gnezdišč v času gnezdenja je namreč preveliko in ga je težko omejiti. Druge najpogostejše nevarnosti beloglavim jastrebom so veterne elektrarne na celini in na otoku Pagu, visokonapetostni daljnovodi, zastrupitve z različnimi strupi ter nezakonito streljanje.
(vir podatkov: Procjena stanja populacije bjeloglavih supova na području ornitoloških rezervata na Cresu, Krku i Prviću, te na Plavniku u 2013. godini in splet).

ponedeljek, 17. oktober 2016

SPREMENLJIVI PRODNIKI

Majhna "lužica" Sv. Katarine pri Ankaranu je ena izmed boljših loakacij v Sloveniji za fotografiranje martincev, prodnikov in njim podobnih pobrežnikov, saj je vodne površine relativno malo in ptice niso nikdar prav daleč od obale. Majhnim prodnikom se tako z lahkoto približamo na primerno razdaljo.


S spremljanjem objav lokalnih fotografov na spletu hitro ugotoviš, katere ptice se tam trenutno zadržujejo. Te ptice so tu navadno na preletu, kjer si nabirajo novih moči za nadaljevanje svoje poti v toplejše kraje. Zato se prav lahko zgodi, da pridemo prepozno in uspemo ujeti le še kakšno čapljo, ki je tu reden gost.


Tokrat sem na školjčišče Sv. Katarine prispel tik preden je sonce padlo v morje. Zlate svetlobe - svetlobe za bogove - je bilo komaj še dovolj za fotografiranje in spremenljivi prodniki so se tako zavzeto prehranjevali, da se niso prav dosti menili zame.


Za boljše, bolj všečne posnetke, z več neostrine v ozadju se je seveda potrebno spustiti čim niže, na nivo vodne gladine. Tu so v prednosti fotografi s fotoaparatom z LCD zaslonom na preklop, saj lahko fotoaparat položijo dobesedno na tla in fotografirajo ne da bi si zlomili vrat.


Ko se je sonce dotaknilo horizonta, se je svetloba začela hitro spreminjati in ptice so ostale brez direktne osvetlitve. Nadaljevanje fotografiranja je bilo še težje, rezultati pa zanimivi.


Na srečo se kmalu po sončnem zahodu tudi ptice spravijo spat.



Ko sonce popolnoma ugasne, so uporabne fotografije hitrih prodnikov zgolj še srečno naključje.

sobota, 17. september 2016

VELIKA ČRNO-BELA ČAPLJA

Sem ter tja me še prime, da bi naredil kakšno črno-belo fotografijo. Tokrat mi barvna različica serije na temo velike bele čaplje nikakor ni štimala, zato objavljam črno-belo verzijo.





nedelja, 11. september 2016

GOZDNI DUHEC

Narava nam vsake toliko časa postreže s kakšno zanimivostjo. Na začetku poletja me pokliče prijatelj in vpraša: "Kateri povsem beli ptiči, velikosti vrabca, živijo v gozdu?" Ko mi pošlje še fotografijo, mi je bilo takoj jasno, da gre za taščico v beli preobleki.


Seveda se ob prvi priložnosti odpravim čudo narave pogledat tudi sam. Ptica me je čakala točno tam, kjer so jo videvali minule dni. Tudi po obnašanju se je razlikovala od ostalih "normalnih" taščic. Bila je dosti manj plašna in spreletavala se je na zelo kratke razdalje. Prehranjevala se je predvsem na gozdni poti, ko se je začelo mračiti pa je smuknila v gozdno podrast.


Ptica je popoln albin. Doletela jo je popolna izguba pigmenta. Pigmenta nimajo niti oči, zato so zaradi odseva krvi na mrežnici tudi oči videti rdeče. Če so oči črne, pomeni, da je izguba pigmenta le delna. Temu pravimo levcizem. Stopnja levcizma je različna; tako so ptice lahko povsem bele s črnimi očmi ali pa je belih le nekaj peres ... in vse stopnje vmes. Nasprotno od levcizma pa je melanizem, ko je pigmenta preveč. Takrat so ptice temnejše le delno ali skoraj povsem črne.


Take ptice vidimo zelo redko. Pa ne toliko zaradi tega, ker so tako zelo redke, temveč tudi zato, ker je njihova življenjska doba običajno tudi zelo kratka.

Foto: Aleš Pršina
V naravi so take ptice zelo vpadljive, tako nam, kot verjetno tudi plenilcem.


Ptico smo videvali od začetka do konca julija letos, slab mesec dni, nato pa je izginila.


Hvala Tomažu Miheliču za kratko in jedernato razlago o albinizmu in levcizmu.