S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 15. november 2015

GRADBENIŠTVO KRIVOKLJUN


Posedanje krivokljunov v vrhovih dreves in njihovo značilno oglašanje je to, kar krivokljuni običajno počno. In običajno so ta drevesa iglavci, saj so semena v storžih njihov glavni vir hrane.


Če pa je to drevo ne prav visok listavec, ki mu je odpadlo že vse listje, na dvorišču propadajoče hiše, potem mora za to biti že kakšen poseben razlog.


In ta razlog je prav propadajoča fasada objekta.


Krivokljuni k svoji prehrani dodajajo snovi, ki jih najdejo na fasadah objektov. O tem mi je pravil že Jože Gračner, velik poznavalec ptic in obročkovalec. Pokazal mi je fasado objekta v Kočevskem rogu, katerega so se lotili krivokljuni. A jih pri delu takrat nismo zalotili.


Na spletu sem našel članek (stran 182) o rdečih krivokljunih in njihovih prehranjevalnih navadah, ki pravi, da krivokljuni k svoji dieti dodajajo sol, kalcij in za boljšo prebavo tudi pesek in malto.


Opečno obarvan samec se je kar dobro zlil z opečnim zidom.


Samicam pa se dosti bolje poda živa podlaga v smislu zelenja.


Glede na to, da sem štel ponirke na reki Krki, so bili tile zidarski krivokljuni lepa popestritev.

ponedeljek, 02. november 2015

MREŽIJADA 2015

Mrežijada sicer zveni precej tekmovalno. V resnici pa je mrežijada strokovno srečanje obročkovalcev iz vse Slovenije, ki je potekalo od 18. do 20. septembra v okviru monitoringa ptic selivk v Krajinskem parku Sečoveljske soline. 20 ornitologov s pomočniki je razprostrlo svoje mreže v dolžini enega kilometra. V treh dneh so ulovili in označili 743 ptic, ki so pripadale 42 različnim vrstam.


Na takem dogodku je možno povsem od blizu videti ptice, ki jih navadno le slišimo. Mrežijada je očitno sovpadala s selitvijo velikega skovika, saj se je ujelo kar 17 skovikov.


Na moje veselje se je ujelo tudi nekaj podhujk. Zanimiva je barvna podobnost z velikim skovikom.


Obisk solin v tem letnem času je izredno zanimiv in barvit. Na selitvi so tudi različni pobrežniki. Opazovati je bilo možno veliko število zelenonogih martincev, nekaj spremenljivih prodnikov, malih prodnikov in togotnikov. S svojo prisotnostjo so nas počastili tudi progastorepi kljunač, črna prosenka in žličarka.


Zvezda drugega večera je bil gotovo komatni deževnik in prvo obročkanje komatnega deževnika pri nas.


Za to, da smo si deževnike, martince in prodnike ogledali od blizu, je poskrbela ekipa Tomaža Miheliča, ki se je temu prav posebej posvetila.


Mali prodnik je resnično majhen.


V mrežo se je ujel tudi spremenljivi prodnik.


Na selitvi so bile tudi modre taščice. Obročke je dobilo 38 modrih taščic.


Vzorno urejeno delovno mesto obročkovalca.


Poleg vsega že naštetega pa je bilo pomembno tudi druženje in izmenjavanje izkušenj. Takšno spremljanje stanja in številčnosti ptic na tem območju bi s številčnimi podatki še dodatno obogatilo monitoring ptic selivk v Krajinskem parku Sečoveljske soline. Naj dogodek postane tradicionalen.


ponedeljek, 19. oktober 2015

PLAŠICA Remiz pendulinus

Plašica je pri nas redka celoletna vrsta, na selitvi pa lahko naletimo na nepregledno jato teh ptic, ki se najpogosteje prehranjujejo v mokriščih na rogozu.


Odrasle plašice so barvno zelo podobne samcu rjavega srakoperja. Črna "Zoro" krinka čez oči, siva glava, rjav hrbet in svetlejši trebuh. Kljub barvni podobnosti sta ptici tako po obnašanju kot po videzu praktično nezamenljivi.


Mlade ptice so brez črne maske. Samice imajo manjšo črno masko in so manj kontrastne.


Da so plašice v rogozu, lahko ugotovimo še preden pitice opazimo. Oglašajo se z značilnim piskom, podobno kot trstni strnad, le bolj nežno in tiho. Če ostanejo, se proti večeru umirijo, utihnejo in jih težje opazimo.


Prehranjujejo se z majhnimi žuželkami, pajki in s semeni, in sicer tudi izven trstičja in rogoza.


Prehranjujejo se s tako vnemo, da se jim brez večjih težav približamo.


Najbolj intenzivna selitev plašic čez naše kraje poteka v začetku oktobra, odvisno od vremena in temperature. Se pa zgodi relativno hitro. Pridejo in izginejo.


Ko pride čas, postane oglašanje še intezivnejše, celotna jata se nenadoma dvigne v zrak in v "kiti" nadaljuje svojo pot v smeri prezimovališč v Sredozemlju.


Letošnje srečanje s plašicami je bilo relativno pozno, kar je verjetno posledica daljšega slabega vremena. Poskušal sem oceniti število ptic, a to ni bilo mogoče. Najprej sem štel; 1, 2, 3, 5, 10, 20, 50... in nato obupal.


Med oglašanjem plašic in trstnih strnadov se je oglasila tudi brkata sinica, a ostala očem skrita.


četrtek, 15. oktober 2015

Carl Zeiss CONQUEST HD, Leica TRINOVID in Swarovski SLC 8X42 daljnogledi

Ponudba daljnogledov je danes res velika. Nekateri proizvajalci v smislu kvalitete izstopajo, trije pa so si skozi leta izborili prav poseben status, tako imenovani premijski ali alfa razred. Carl Zeiss, Leica in Swarovski so imena, ki se v svetu športne optike lahko pohvalijo s tradicijo in bogatimi izkušnjami. Kvaliteta in tradicija je vedno imela svojo ceno in tudi pri optiki ni nič drugače. Carl Zeiss CONQUEST HD, Leica TRINOVID in Swarovski SLC so cenovno dostopnejši modeli, a vendar vsak v svojem cenovnem razredu: Carl Zeiss CONQUEST HD 8x42 850€, Leica TRINOVID 8x42 1250€ in Swarovski SLC 1450€. Zakaj med seboj primerjati cenovno tako različne daljnoglede? Preprosto zato, ker so primerljivi. Kljub razlikam v ceni, so se na različnih primerjalnih testih odrezali zelo različno. Nemalokrat se je CONQUEST HD uvrstil pred dražjim TRINOVID-om in TRINOVID je večkrat bil boljši od SLC-ja. Testi, kjer bi nastopali vsi trije, so redki, zato sem se odločil, da se pred nakupom zadeve lotim sam. Preizkus vse treh modelov so mi omogočili v trgovini Optics-trade.


UVOD
Brez dvoma primerjam tri odlične izdelke. Kljub temu ima vsak daljnogled svoj lasten karakter, skupek mehanskih in optičnih lastnosti, s katerimi poskuša zadovoljiti predvsem zahtevnega uporabnika. Veliko lastnosti se da preprosto izmeriti in predstaviti z grafi in tabelami, druge, pomembnejše, pa so tiste, ki se jih skoraj niti ne da opisati. Z daljnogledi sem odšel na teren v različnih svetlobnih pogojih in poskušal ugotoviti njihove značilnosti, kvalitete in pomanjkljivosti.

MEHANSKE KVALITETE IN IZDELAVA

Testi daljnogledov se navadno začnejo s predstavitvijo embalaže, katero bi tokrat preskočil, saj nima prav posebnega vpliva na uporabnost izdelka. Naj pa omenim, da so se pri Zeissu in Swarovskem tudi tu prav posebej potrudili, medtem ko je pri Leici škatla pač škatla.

Vsi trije spadajo med daljnoglede polne velikosti. Zeiss in Swarovski sta po velikosti nekje v sredini tega razreda, medtem ko je Leica malenkost manjša. V primerjavi z najprestižnejšimi modeli pri Zeissu (Victory HT in SF) in pri Swarovskem (EL Swarovision) so dosti bolj kompaktni. S težo okrog 800 g pa so danes vsi trije že med težjimi.

O mehanski kvaliteti je v tej fazi težko govoriti, saj so izdelki popolnoma novi. Zato lahko govorimo le o občutku, ki ga dobimo ob uporabi izdelka. Zanimivo bi bilo vse tri dobiti nazaj po desetih letih intenzivne uporabe. V Evropi je garancija daljnogledov omejena na deset let, življenjska doba tako kvalitetnih izdelkov pa po mojih izkušnjah to obdobje gotovo presega.

Carl Zeiss CONQUEST HD je najcenejši med tremi, a tega skoraj ni opaziti pri izboru materialov in v izdelavi. Ohišje je gumirano z relativno mehko gumo, temno sive barve, ki nudi dober oprijem. Žal pa se nanjo dobro oprijema tudi vsa umazanija in prah. Sam daljnogled brez pokrovčkov in traku za nošenje tehta 782 g, kar je več od deklariranih 750 g. Z 151 mm dolžine je največji med tremi, samo ohišje pa je nekoliko ožje od Swarovskega in Leice in ga lažje objamemo.

Dobro:
-          Gumb za ostrenje je idealen za moj okus. Kljub temu da je gumiran gumb relativno ozek, nudi odličen oprijem. Samo ostrenje je zelo hitro, z malo trenja in izredno natančno. Vse pohvale.
-          Sredinski most je trden in ohranja svoj položaj.
-          Neoprenski trak za nošenje in torbica sta kvalitetna in uporabna.

Slabo:
-          Nastavki okularjev so slabo zasnovani. Konstrukcijska napaka, ki zasenči vse kvalitete izdelka. Za uporabnike brez očal so nastavki okularjev prekratki in tudi v skrajni legi nudijo pogled z zatemnitvami. Uradno stališče proizvajalca je, da so primerni za večino uporabnikov. Lahko pa se naknadno naročijo daljši. Sam do sedaj nisem imel takih problemov še z nobenim daljnogledom. Nastavljanje nastavkov za okularje je trdo in neprijetno. V vseh štirih legah se pojavlja nekaj prostega hoda. Mnogo cenejši izdelki imajo dosti bolje zasnovane in narejene nastavke okularjev.
-          Pokrovčki objektivov so neuporabni, saj že ob najmanjšem dotiku padajo z objektivov. Pokrov okularjev pa je iz mehke gume in se težko sname in slabo drsi po traku za nošenje.

Leica TRINOVID je že na prvi pogled najelegantnejša med tremi. Črno gumirano ohišje deluje izredno robustno in kvalitetno. Vendar je guma tako trda, da ob dotiku spominja na plastiko in ne nudi najboljšega oprijema. Dolg sredinski most poteka skoraj po celi dolžini in onemogoča uporabo daljnogleda z eno roko. Namesto vdolbin ima Leica na spodnji strani izrastke, ki omogočajo boljši oprijem, ki pa ob napačnem prijemu lahko tudi motijo. Leica tehta 815 g, je najtežja med tremi in s svojimi 142 mm dolžine hkrati najkompaktnejša.

Dobro:
-          Nastavki okularjev so izredno čvrsti in nudijo pet različnih položajev.
-          Sredinski most je trden in ohranja svoj položaj.
-          Nastavljanje dioptrije na gumbu za ostrenje je natančno in enostavno.
-          Neoprenski trak za nošenje in torbica sta kvalitetna.  Torbica se zelo dobro prilega daljnogledu in je najmanjša med tremi.

Slabo:
-          Največkrat pohvaljen gumb za ostrenje ne prepriča. Sam gumb ne teče gladko in čutiti je nekaj prostega hoda. Imel sem priložnost preizkusiti že dobro uporabljeno Leico TRINOVID in gumb ni tekel nič bolj gladko, prosti hod pa je bil še bolj izrazit. Struktura na samem gumbu je preredka in material pretrd, zato ne nudi najboljšega oprijema.
-          Pokrovčki objektivov so v redu, a se med nošenjem lahko brez naše vednosti nataknejo na objektiv. Pokrov okularjev pa se preveč tesno prilega na okularje in se v naglici težko sname.

Swarovski SLC je oblikovan malo bolj konzervativno in tudi po materialih nekoliko odstopa od ostalih modelov; EL Swarovision in CL. Vendar sprememba ni posledica pocenitve SLC serije, temveč uvedba novega, na dotik izredno prijetnega materiala. Gumirano ohišje je v primerjavi s starejšo SLC serijo (SLC HD) nekoliko mehkejše in nudi boljši oprijem. Struktura gumirane površine je drugačna in barva malenkost bolj sivo zelena, a še vedno prepoznavna. Je pa res, da materiali in oblikovanje ovoja prejšnjega modela delujejo bolj dovršeno. Sredinski most je najkrajši med tremi, zato nudi dovolj prostora za oprijem z eno roko. Teža daljnogleda je 791 g in dolžina 149 mm. V primerjavi z EL serijo deluje bolj kompaktno.

Dobro
-          Nastavki okularjev so v primerjavi z Leico in sploh s Zeissom pravo čudo mehanike. Nudijo le tri različne položaje, a je nastavitev v skrajnih legah perfektna tako za tiste, ki nosijo očala, kot za tiste brez očal. Sam premer nastavka okularja je z 38 mm za 1 mm manjši od Zeissovih in Leicinih. In presenetljivo, guma na okularjih se na soncu sploh ne segreje, medtem ko pri Zeissu in Leici postane vroča.
-          Kljub temu da gumb za ostrenje v smeri urinega kazalca teče malenkost lažje kot v obratni smeri, je ostrenje izredno gladko in natančno. A še vedno ne tako dobro kot pri Zeissu. Gumb za ostrenje je drobno narebričen in nudi odličen opijem.
-          Sredinski most je trden in ohranja svoj položaj. Nastavljanje je nekoliko posebno. Najprej je potrebno nekaj sile, da se zadeva premakne, nato se nastavlja z manj sile in ko je enkrat nastavljeno, spet trdno ostane v svojem položaju.
-          Nastavljanje dioptrije na gumbu za ostrenje je natančno. Med obračanjem gumba se čutijo drobne vmesne nastavitve.
-          Pokrovčki za objektive dobro stojijo na objektivih in se samodejno ne zapirajo. Pokrov za okularje je iz trde plastike namesto iz gume, je nastavljiv in deluje odlično.
-          Trak za nošenje ima mehanizem za hitro spreminjanje dolžine, ima poseben sistem za vpenjanje in je izredno kvalitetno narejen. Mogoče bi bil lahko malenkost širši.
-          Torbica je zelo kvalitetna. V njej je prostora tudi za ornitološko beležnico, svinčnik, mobilni telefon in še kakšno malenkost.
Slabo
-          Gumb za ostrenje je zelo počasen in pri večjem spreminjanju ostrine zahteva precej dela za prste. Ta slabost se pri potrebi po večji natančnosti ostrenja spremeni v prednost.
-          V primeru manjše medočesne razdalje se rob sredinskega mostu toliko izboči, da je lahko med ostrenjem moteč, sploh če ostrimo z dvema prstoma.
-          Torbica je za sam daljnogled prevelika.


OPTIKA

V osnovi so vsi trije daljnogledi enaki, z enako povečavo in enakim premerom objektivov 8X42 in z roof prizmami. Leče, prizme in njihovi premazi pa so opisani z različnimi pojmi: Bak 4, Schmidt-Pechan, HD lens system, multy coating, dielectric coating, phase corection, P40, Lotu-Tec T*, HighLux System, HDC Coating, Swarobright, Swaroclean…, ki povprečnemu uporabniku ne pomenijo prav dosti. Vsekakor pa vsa ta tehnologija pripomore k boljši prepustnosti svetlobe, bolj nevtralnim barvam in k boljši zaščiti ter lažjemu čiščenju zunanjih leč.

Pogled
Kljub enakim osnovnim optičnim karakteristikam nam vsak daljnogled lahko nudi drugačno udobje pri opazovanju, različno barvno reprodukcijo in različen občutek jasnosti slike povezan z ostrino, kontrastom in svetlobno prepustnostjo.

Pri Zeissu težko natančno opišem karakter pogleda, saj so se zaradi prekratkih okularjev neprestano pojavljale zatemnitve na robovih slike. Vendar, ko si uspeš daljnogled pravilno nastaviti k očem, prisloniti le na zgornjo obrv, se pokaže slika z izredno čistostjo, kontrastom in ostrino. Ostrina deluje verjetno še toliko večja, ker se zaradi hitrega fokusa slika hitro spremeni iz popolne neostrine v kristalno čisto in ostro sliko.

Ne pretirano širok, a vsekakor ne preozek pogled pri Leici sprva deluje popoln. Oster, svetel in kontrasten, z nevtralnimi nasičenimi barvami. Vse, kar potrebujeješ, v kombinaciji s kompaktnim, dobro narejenim ohišjem, ki po vrhu še dobro zgleda. Vendar Leici v primerjavi s Zeissom in Swarovskim nekaj manjka. Čistost, svetlost in tudi pri ostrini je še nekaj prostora za izboljšavo.

Swarovski ima vse optične lastnosti izredno dobro uravnotežene. Pogled je neopisljivo prijeten in udobnejši od Zeissa in Leice. Zaradi počasnega fokusa je potrebno le malo več časa, da slika zasije v vsem svojem sijaju. Ne preseneti tako direktno kot pri Zeissu. Skupek optičnih lastnosti pri Swarovskem ustvari 3D sliko z nekoliko večjo globinsko ostrino, ki je bolj značilna za porro daljnoglede.­­ So daljnogledi, pri katerih se slika riše nekje daleč spredaj pred nami in so daljnogledi, kjer se slika pojavi povsem pred očmi, tako da bi se je lahko skoraj dotaknil. Swarovski definitivno spada k slednjim.

Ostrina in kontrast
Težko bi bilo trditi, da kateri izmed treh daljnogledov ni dovolj oster. Vendar Leica nikakor ne more doseči take ostrine, kot jo Zeiss doseže bliskovito in Swarovski počasi a sigurno. Ostrina na robovih je pri vseh treh nadpovprečna, a ne dosega daljnogledov serije Swarovision z dodatnimi lečami za korekcijo ukrivljenosti vidnega polja. Pri daljnogledih z ukrivljenim vidnim poljem je tudi ravnina ostrine ukrivljena po globini. Se pravi, da nam je ostrina na robovih bližje ko ostrina v centru. Zaradi večjega vidnega polja pri Swarovskem imamo občutek, da je tudi ostrine na robovih več kot pri Zeissu in Leici. K boljši ostrini navadno pripomore tudi boljši kontrast slike, ki je pri vseh treh na zelo visokem nivoju. Leica občasno deluje bolj kontrastno, vendar menim, da je to bolj posledica nekoliko manj svetle slike kot večjega kontrasta.

Barvna reprodukcija
Tudi pri direktni primerjavi enega z drugim, težko govorimo o različni barvni reprodukciji. Vsi trije imajo izredno nevtralno sliko z dovolj nasičenimi barvami. Leica se pogosto pohvali z izredno nasičeno barvno reprodukcijo z značilnimi Leica barvami. Tega pri Trinovidu v primerjavi s Zeissom in Swarovskim ni bilo zaznati. Test z belim papirjem pa le razkrije minimalne razlike med njimi. Zeiss se tako pokaže z bolj hladnim barvnim značajem s pridihom modrine, Leica je bolj topla in Swarovski podobno hladen kot Zeiss a z zeleno rumenim pridihom. Naj še enkrat poudarim, da tu ne gre za barvna odstopanja od podajanja nevtralnih barv.

Svetlost
Vsi trije so svetli. A tudi tu sta Zeiss in Swarovski opazno svetlejša od Leice, kar je opaziti tudi pri dnevnem opazovanju. Sploh takrat, ko je svetlobe že nekoliko manj, ali ob oblačnem in deževnem vremenu.

Svetlobna razpršenost in notranji odsevi
Pri cenenih daljnogledih se pri zahtevnih svetlobnih pogojih v notranjosti daljnogleda pojavljajo najrazličnejši svetlobni pojavi, ki se v sliki kažejo kot različni odsevi, barvna odstopanja in zmanjšanje kontrasta. Pri daljnogledih cenovnega ranga +/-1000 EUR so ti pojavi zmanjšani na minimum. Pri direktni nasprotni ali močni stranski svetlobi se vsi trije odrežejo odlično in razpršenost svetlobe dobro kontrolirajo. Presenetljivo pa se pri Leici prepogosto pojavljajo nezaželjeni svetli odsevi v obliki polmeseca. Največkrat in najbolj izrazito ob močnih kontrastnih situacijah. Na primer ko opazujemo v temnejše senčne motive ob svetlem oblačnem nebu ali v polmraku.

Kromatska aberacija
Kromatska aberacija je pri vseh treh enako dobro korigirana. V sredinskem delu se jo zazna le v res kritičnih, zelo kontrastnih primerih in nepravilni postavitvi očesa. Nekaj več se je pojavi na obrobju a ni pretirano moteča.

Oddaljenost očesa
Za uporabnike, ki nosijo očala, je to ključni podatek pri izboru in nakupu daljnogleda. Minimalna oddaljenost očesa od okularja je težko izmerljiva, zato lahko tu postrežem le s podatki proizvajalcev. Po meritvah, ki so jih opravili drugi, so podatki za daljnoglede v tem primerjalnem testu precej realni. Swarovski je s svojimi 19 mm za uporabnike očal najprimernejši, Zeiss z 18 mm tudi še zelo primeren, uporabnik pri Leici pa najverjetneje z očali ne bo več videl celotnega vidnega polja, saj očesna razdalja znaša le 15.5 mm.

Popačenje vidnega polja
Konkavno popačenje vidnega polja pri daljnogledih ni napaka, temveč je tu namensko. To popačenje pri panoramskem opazovanju eliminira tako imenovani »Globe efekt«, ki menda lahko pri dolgotrajnem panoramskem opazovanju povzroča celo glavobol. Popačenje pri Leici in Swarovskem je za tak način opazovanja idealno. Medtem ko je pri Zeissu popačenje premajhno in korigirano do te mere, da se »Globe efekt« pri panoramskem opazovanju že pojavlja.

Vidno polje
Na koncu še podatek, ki bi se moral pojaviti že na začetku. Saj širše vidno polje precej pripomore pri udobnosti opazovanja in pri opazovanju na sploh. Razlike v praksi niso tako velike, kot so videti po številkah, a vsekakor niso zanemarljive. Najširše vidno polje ima Swarovski, 136 m / 1000 m, in je občutno širše od Zeissa in Leice. Zeiss in Leica pa sta si zelo blizu. Zeiss 128 m in Leica 126 m. Tudi če ne bi poznal podatkov, bi jih po občutku, ki ga dobiš, ob pogledu razvrstil v istem vrstnem redu. V enem izmed testov je bilo izmerjeno, da ima Leica v resnici nekoliko večje vidno polje od Zeissa, a sam tega nisem opazil.


ZAKLJUČEK

Dosti težje bi bilo napisati zaključno oceno, če Zeiss ne bi imel težav z dolžino nastavkov okularjev. Zaradi njegove izredno sprejemljive cene bi lahko hitro pozabili na pomanjkljivosti. Tako pa naj se končna ocena pri Zeissu bere z rezervo oz. s predpostavko, da nadomestni okularji obstajajo in popolnoma rešijo obstoječo težavo.

Carl Zeiss CONQUEST HD 8x42
Daljnogled z definitivno najboljšim razmerjem med ceno in zmogljivostjo, tako optično kot tudi mehansko. Tu se izvzamejo le neuporabni pokrovčki objektivov, nerodni pokrov okularjev in slabo zasnovani nastavki okularjev. Zato uporabnikom, ki ne nosijo očal, toplo priporočam preizkus daljnogleda pred nakupom in da preverijo možnost dobave nadomestnih, daljših nastavkov za okularje. Zame je Zeiss CONQUEST HD 8x42 z originalnimi nastavki za okularje neuporaben.

Leica TRINOVID 8x42
Njegove pomanjkljivosti se spretno skrivajo za všečno oblikovanim izdelkom, kvalitetno izdelavo, zvenečim imenom in visoko ceno. V direktni primerjavi s cenejšim CONQUEST-om in SLC-jem pa mu malenkost zmanjka tisto najpomembnejše, svetlost, ostrina in čistost. TRINOVID je brez HD leč in brez dielektričnih premazov na prizmah, kar se pri direktni primerjavi definitivno opazi. Pripadniki znamke bodo mojim trditvam verjetno oporekali. Zelo verjetno pa tudi nikdar niso naredili direktne primerjave z ostalimi znamkami v primerljivem cenovnem razredu.

Swarovski SLC 8x42
Brez dvoma daljnogled, ki je trenutno med najboljšimi na trgu in s ceno nekoliko nižje od najdražjih. Med izredno uravnoteženimi mehanskimi in optičnimi lastnostmi izstopa le ena. Počasen gumb za ostrenje. Če smo navajeni na res hiter fokus, z manj kot enim obratom med skrajnimi legami, bi lahko bil SLC z 1 in ¾ obrata, na začetku precej problematičen. Ima pa tak fokus tudi svoje prednosti. Če nam jih uspe izkoristiti, SLC postane izjemno vsestranski tako za lovce, ornitologe in vse ostale, ki potrebujejo kvaliteten in vzdržljiv daljnogled.

Swarovski je najboljši daljnogled med tremi in lahko rečemo, da je upravičeno tudi najdražji. Če smo pripravljeni za daljnogled odšteti toliko denarja, pa je drugo vprašanje. Včasih je SLC serija (SLC NEW) imela 30-letno garancijo, kar je bistveno pripomoglo pri odločitvi za nakup.  Leici bi dosti bolje pristajala  cena pod ali vsaj dosti bližje 1000 €, a verjamem, da pri Leici o tem ne razmišljajo. Za ceno 1250 € bi bilo potrebno v TRINOVID-ovo optiko vgraditi nekaj več sodobne tehnologije. Zeiss-ove pomanjkljivosti so tako očitne in banalne, da ne razumem, zakaj pri Zeiss-u vztrajajo in ne popravijo sicer odličen izdelek. 

ponedeljek, 28. september 2015

PACEK MOKOŽ

Mokož je tudi eden tistih skrivnostnežev, ki ga bomo prej slišali "kruliti" kje v trsju, kot pa ga bomo videli. Če pa se že prikaže, jo navadno hitro ucvre nazaj v varno kritje.


Dolgo je bil na spisku mojih fotografskih želja, dokler nisem našel mrtev rokav reke Temenice, ki se je poleti dobro izsušil. Ostalo je nekaj vode in velika blatna površina, na kateri so se prehranjevale zelenonoge tukalice, kozice in mokoži ter ostali močvirniki.


Občutek sem imel, da so mladiči malo bolj pogumno postopali na odprtem, medtem ko so se odrasli raje držali obrobja. Kritje je bilo tokrat postavljeno tako dobro, da so mokoži sprehajali okrog mene, skoraj da preblizu.


Odraslo ptico izdaja živo rdeči kljun in oči, ter modro siva glava ob straneh, vrat in trebuh, medtem ko so mladi na teh predelih še rjavo šekasti in kljun temen. Spola se tudi pri odraslih pticah ne ločita.


Če ne tekajo na okrog jih težko opazimo.


Kljub temu, da sem jih označil za packe, skrbno pazijo, da imajo zapackane le tace in kljun. Sam sem bil skupaj z opremo blaten od glave do pete.

sobota, 12. september 2015

RIBJI OREL

Skoraj natančno pred tremi leti (9.9.2012) sem na jezeru Žovnek prvič opazoval ribjega orla. Letošnji obisk jezera se je datumsko skoraj poklopil (6.9.2015) in glej ga zlomka, tudi predstava ribjega orla je bila identična.


Tudi letos je ribič lovil na zahodnem delu jezera, v ribogojnici.


V razmaku ene  ure si je postregel z dvema ribama.


Medtem, ko sem čakal, da pride orel po nov obrok, je bilo v moji bližini kar pestro. Nad ribogojnico je krožil tudi rjavi lunj, v mojem dometu pa so lovile in preletavale v glavnem čaplje.





Ko je orel prišel po drugo ribo, je bilo sonce že nekoliko previsoko in svetloba neugodna za fotografiranje ptic v letu. Upam, da se prihodnje leto spet srečava.