PRO CAPTURE MODE in SIVI MUHAR

Pri fotografski tehniki odkrivanja tople vode ni več veliko. Klasični zrcalnorefleksni fotoaparati so se umaknili pred brezzrcalnimi, ki pa sem ter tja presenetijo s kakšno novostjo, ki je v resnici uporabna. Ena izmed njih je gotovo PRO CAPTUR MODE. In če se ne motim, se je ta funkcija pojavila prvič v Olympusovih modelih  E-M1 serije.

Zakaj gre? Gre za funkcijo, ki je še posebej uporabna pri fotografiranju ptic. Pri fotografiranju take ali drugačne akcije, se nam pogosto zgodi, da zamudimo tisti pravi trenutek. Funkcija PRO CAPTURE nam je tu v veliko pomoč.

Primer: želimo ujeti ptico, ko pristaja na svoje priljubljeno mesto. Po klasični metodi bo naš reakcijski čas najverjetneje predolg in ko bo fotoaparat sprožil, bo ptica že sedela na vejici. Če uporabimo brezzrcalni fotoaparat s funkcijo PRO CAPTUR, bomo pravi trenutek ujeli brez težav.

Zadeva deluje tako, da fotoaparat fotografira neprekinjeno z veliko hitrostjo, medtem ko držimo sprožilec do polovice, a teh posnetkov ne shranjuje. Šele potem, ko pritisnemo sprožilec do konca shrani določeno število posnetkov, ki so se zgodili, preden smo sprožilec pritisnili do konca. Sama funkcija ima ogromno nastavitev. Hitrost zaporednih posnetkov, število posnetkov, ki se zapišejo ob proženju, način ostrenja itd. Pri tem pri najvišjih nastavitvah zaporedno avtomatsko ostrenje ne deluje, pri nekoliko nižjih pa.

Ima pa ta funkcija tudi nekaj stranskih učinkov. Je energijsko precej požrešna. In če bomo to funkcijo veliko uporabljali, se nam bo zelo hitro nabrala enormna količina posnetkov, saj pri najvišjih nastavitvah fotoaparat proži kar s 35 posnetki na sekundo.

No, čisto enostavno vse skupaj tudi ni. Še posebej pomembno je, kako bomo nastavili ostrino. Pri najvišji hitrosti bo fotoaparat izostril le prvi posnetek, pri nižjih pa lahko nastavimo, da sledi motivu. Prvi fotoaparati s to funkcijo pa imajo pri sledenju motiva kar nekaj težav, zato je bolje, da si točko ostrine prednastavimo in upamo, da se bo v ravnini fokusa kaj ujelo. Je pa tudi pri tej metodi potrebno kar nekaj vaje in sreče.

Brez funkcije PRO CAPTURE bi se moral zadovoljiti s povsem drugačnimi, bolj statičnimi posnetki, s katerimi pa tudi ni prav nič narobe. Ok, malo pretiravam. Seveda gre tudi brez te funkcije. Gotovo pa je izplen s funkcijo CAPTURE PRO veliko večji.

CANON 7D Mark II - SLOVO?

Naslov objave bi moral biti CANON 7D Mark II leta 2020, 2. del, pa smo že krepko čez polovico leta 2021. Po pravici povedano nisem pričakoval prav dolge kariere zadnje Canonove sedmice z zrcalom. Še manj pa, da bo pri meni službovala le dobro leto in pol.

Kakšna je bila izkušnja? Najbolje, da kar citiram zaključek objave iz leta 2020: Novemu vajencu gre kar dobro. Vse, kar je znal njegov predhodnik, naredi on še malenkost bolje. Podrobnosti in primerjave si lahko preberete marsikje na spletu. Sam bom svoje mnenje strnil v nekaj točkah:

1.) Čeprav sem na Canon 7D Mark II presedlal z njegovega predhodnika, mi je spopadanje z razširjenimi nastavitvami in dodatnimi možnostmi povzročalo kar nekaj težav. Izredno težko je namreč ugotoviti, katera nastavitev določenih funkcij in parametrov bo v praksi resnično pripomogla do boljših rezultatov. Pregledal sem kar nekaj napotkov tistih, ki so se s tem že spoprijemali, a ni kaj dosti pomagalo. Vsak je zagovarjal svojo recepturo. Je pa res, da se v 7D Mark II za vsakogar najde kaj novega, koristnega in uporabnega.

2.) Mogoče največ dodatnih možnosti najdemo ravno pri nastavljanju avtomatskega ostrenja, še posebej pri ostrenju premikajočih se objektov. V praksi pa drastičnega napredka tu ni, saj je že stara sedmica ob pravilni uporabi in z realnimi pričakovanji delovala povsem korektno. Mogoče bi lahko izpostavil, da je ostrenje ptic v letu pred zahtevnim ozadjem bolj zanesljivo. Taka situacija je stari sedmici povzročala kar precej težav.

Canon 7D Mark II, C-AF, 1/4000 sec, f/7.1, ISO 400, EF 400 mm f/5.6L

 3.) Velika in koristna prednost 7D Mark II je ta, da avtomatsko ostrenje deluje tudi ob uporabi telekonverterjev oz. do zaslonke f 8.0. Sam sem naredil kar nekaj serij z odličnimi rezultati.

Canon 7D Mark II, 1/400 sec, f/8, ISO 1250, EF 400 mm f/5.6L + 1.4x

4.) Novejši senzor, z malenkost večjo ločljivostjo dovoljuje nekoliko večje izreze, kar vedno prav pride. Tudi sicer je "karakter" senzorja nekoliko drugačen, lažje obvladljiv. Dopušča več manevrskega prostora pri obdelavi fotografij, rezultati so enostavno boljši.

Brez izreza

Izrez 50% +

7.) Sama izdelava ohišja je na nivoju predhodnika. Proizvajalec sicer obljublja izboljšave, predvsem na nivoju vodotesnosti, česar ne morem potrditi niti zanikati. Fotoaparat je hitrejši v vsem in ima zmogljivejši procesor. Posledica je, po mojem občutku, nekoliko manjša avtonomija baterije.

6.) Kot zadnjo točko še primerjava kvalitete pri višjih ISO nastavitvah. Ta podatek je za marsikoga še vedno zelo pomemben. Sam menim, da je ta podatek danes glede na programsko opremo za odpravljanje šuma, ki je na voljo, povsem brezpredmeten. Pa vendar, 7D Mark II pokaže napredek tudi na tem področju.

Zaenkrat se moj Canon 7D Mark II umika brezzrcalni tehnologiji. Za vedno ali začasno, tega še ne vem. To bodo pokazali rezultati "izzivalca" v naslednjih objavah. V arhivu je ostalo še nekaj ptic, ki si zaslužijo objavo v tem blogu.

močvirski martinec

postovka

poljska vrana

škrjančar

togotnik

stržek

prosnik

taščica

siva gos

1.4X SIVA ČAPLJA

Sam telekonverterja zadnja leta nisem kaj dosti uporabljal - verjetno zato, ker na mojih prejšnjih fotoaparatih z njim avtomatsko ostrenje ni delovalo. Razen v live view funkciji, kar pa je precej nerodna reč. Sedaj na novi sedmici to deluje. Kako? Tako kot mora, če je na razpolago dovolj svetlobe, seveda.

Tokrat mi je šlo delno oblačno vreme lepo na roke. Če bi posijalo sonce, bi bil kontrast gotovo prevelik in peneča se voda bi bila "prežgana". Svetlobe je bilo še vedno dovolj za rahlo zaprto zaslonko f9.0, čas zaklopa 1/2500s in še zmeren ISO 800. Objektiv z goriščnico 400 mm + telekonverter 1.4X na ohišju s senzorjem aps-c je bil zlahka kos tej ne preveč zahtevni fotografski nalogi.

SAFARI V PICERIJI

Kjer se prehranjujemo ljudje, gotovo za nami ostane kaj za pod zob tudi za živali. Ptice to še posebej spretno izkoriščajo. Najpogosteje so to vrabci, včasih tudi kakšne bolj pisane sorte.

Scena je običajno nekaj takega:

Brez kakšnega posebnega truda lahko fotografiramo našega pernatega gosta že s telefonom ali fotoaparatom, ki ima vsaj nekaj zooma. Nastala fotografija pa tudi ne bo kaj prav posebnega.

Za bolj zanimiv posnetek se bo spet potrebno spustiti na nivo obiskovalca. Da nam ne bo treba v gostilni ležati na tleh, bo zelo prav prišel vrtljivi LCD zaslon.

TEHNIKA

Rubrike tehnika v mojih objavah že dolgo časa ni preprosto zato, ker že 10 let fotografiram z isto opremo: objektiv Canon 400 mm, f 5.6 L in zadnjih 8 let ohišje Canon 7D. To opremo uporabljam izključno za fotografiranje ptic. Na potovanjih in družinskih izletih pa me spremlja manjši fotoaparat mikro 4/3 sistema, ki sem ga že opisal v eni izmed objav. Za fotografije ščinkavca sem uporabil objektiv 40-150 mm, f 4.0-5.6 (80-300 mm), kar je bilo na tako majhni razdalji že dovolj za lepo neostrino ozadja. Vrtljivi LCD zaslon je zadevo še dodatno olajšal.

Carl Zeiss CONQUEST HD, Leica TRINOVID in Swarovski SLC 8X42 daljnogledi

Ponudba daljnogledov je danes res velika. Nekateri proizvajalci v smislu kvalitete izstopajo, trije pa so si skozi leta izborili prav poseben status, tako imenovani premijski ali alfa razred. Carl Zeiss, Leica in Swarovski so imena, ki se v svetu športne optike lahko pohvalijo s tradicijo in bogatimi izkušnjami. Kvaliteta in tradicija je vedno imela svojo ceno in tudi pri optiki ni nič drugače. Carl Zeiss CONQUEST HD, Leica TRINOVID in Swarovski SLC so cenovno dostopnejši modeli, a vendar vsak v svojem cenovnem razredu: Carl Zeiss CONQUEST HD 8x42 850€, Leica TRINOVID 8x42 1250€ in Swarovski SLC 1450€. Zakaj med seboj primerjati cenovno tako različne daljnoglede? Preprosto zato, ker so primerljivi. Kljub razlikam v ceni, so se na različnih primerjalnih testih odrezali zelo različno. Nemalokrat se je CONQUEST HD uvrstil pred dražjim TRINOVID-om in TRINOVID je večkrat bil boljši od SLC-ja. Testi, kjer bi nastopali vsi trije, so redki, zato sem se odločil, da se pred nakupom zadeve lotim sam. Preizkus vse treh modelov so mi omogočili v trgovini Optics-trade.

UVOD

Brez dvoma primerjam tri odlične izdelke. Kljub temu ima vsak daljnogled svoj lasten karakter, skupek mehanskih in optičnih lastnosti, s katerimi poskuša zadovoljiti predvsem zahtevnega uporabnika. Veliko lastnosti se da preprosto izmeriti in predstaviti z grafi in tabelami, druge, pomembnejše, pa so tiste, ki se jih skoraj niti ne da opisati. Z daljnogledi sem odšel na teren v različnih svetlobnih pogojih in poskušal ugotoviti njihove značilnosti, kvalitete in pomanjkljivosti.

MEHANSKE KVALITETE IN IZDELAVA

Testi daljnogledov se navadno začnejo s predstavitvijo embalaže, katero bi tokrat preskočil, saj nima prav posebnega vpliva na uporabnost izdelka. Naj pa omenim, da so se pri Zeissu in Swarovskem tudi tu prav posebej potrudili, medtem ko je pri Leici škatla pač škatla.

Vsi trije spadajo med daljnoglede polne velikosti. Zeiss in Swarovski sta po velikosti nekje v sredini tega razreda, medtem ko je Leica malenkost manjša. V primerjavi z najprestižnejšimi modeli pri Zeissu (Victory HT in SF) in pri Swarovskem (EL Swarovision) so dosti bolj kompaktni. S težo okrog 800 g pa so danes vsi trije že med težjimi.

O mehanski kvaliteti je v tej fazi težko govoriti, saj so izdelki popolnoma novi. Zato lahko govorimo le o občutku, ki ga dobimo ob uporabi izdelka. Zanimivo bi bilo vse tri dobiti nazaj po desetih letih intenzivne uporabe. V Evropi je garancija daljnogledov omejena na deset let, življenjska doba tako kvalitetnih izdelkov pa po mojih izkušnjah to obdobje gotovo presega.

Carl Zeiss CONQUEST HD je najcenejši med tremi, a tega skoraj ni opaziti pri izboru materialov in v izdelavi. Ohišje je gumirano z relativno mehko gumo, temno sive barve, ki nudi dober oprijem. Žal pa se nanjo dobro oprijema tudi vsa umazanija in prah. Sam daljnogled brez pokrovčkov in traku za nošenje tehta 782 g, kar je več od deklariranih 750 g. Z 151 mm dolžine je največji med tremi, samo ohišje pa je nekoliko ožje od Swarovskega in Leice in ga lažje objamemo.

Dobro:

-          Gumb za ostrenje je idealen za moj okus. Kljub temu da je gumiran gumb relativno ozek, nudi odličen oprijem. Samo ostrenje je zelo hitro, z malo trenja in izredno natančno. Vse pohvale.

-          Sredinski most je trden in ohranja svoj položaj.

-          Neoprenski trak za nošenje in torbica sta kvalitetna in uporabna.

Slabo:

-          Nastavki okularjev so slabo zasnovani. Konstrukcijska napaka, ki zasenči vse kvalitete izdelka. Za uporabnike brez očal so nastavki okularjev prekratki in tudi v skrajni legi nudijo pogled z zatemnitvami. Uradno stališče proizvajalca je, da so primerni za večino uporabnikov. Lahko pa se naknadno naročijo daljši. Sam do sedaj nisem imel takih problemov še z nobenim daljnogledom. Nastavljanje nastavkov za okularje je trdo in neprijetno. V vseh štirih legah se pojavlja nekaj prostega hoda. Mnogo cenejši izdelki imajo dosti bolje zasnovane in narejene nastavke okularjev.

-          Pokrovčki objektivov so neuporabni, saj že ob najmanjšem dotiku padajo z objektivov. Pokrov okularjev pa je iz mehke gume in se težko sname in slabo drsi po traku za nošenje.

Leica TRINOVID je že na prvi pogled najelegantnejša med tremi. Črno gumirano ohišje deluje izredno robustno in kvalitetno. Vendar je guma tako trda, da ob dotiku spominja na plastiko in ne nudi najboljšega oprijema. Dolg sredinski most poteka skoraj po celi dolžini in onemogoča uporabo daljnogleda z eno roko. Namesto vdolbin ima Leica na spodnji strani izrastke, ki omogočajo boljši oprijem, ki pa ob napačnem prijemu lahko tudi motijo. Leica tehta 815 g, je najtežja med tremi in s svojimi 142 mm dolžine hkrati najkompaktnejša.

Dobro:

-          Nastavki okularjev so izredno čvrsti in nudijo pet različnih položajev.

-          Sredinski most je trden in ohranja svoj položaj.

-          Nastavljanje dioptrije na gumbu za ostrenje je natančno in enostavno.

-          Neoprenski trak za nošenje in torbica sta kvalitetna.  Torbica se zelo dobro prilega daljnogledu in je najmanjša med tremi.

Slabo:

-          Največkrat pohvaljen gumb za ostrenje ne prepriča. Sam gumb ne teče gladko in čutiti je nekaj prostega hoda. Imel sem priložnost preizkusiti že dobro uporabljeno Leico TRINOVID in gumb ni tekel nič bolj gladko, prosti hod pa je bil še bolj izrazit. Struktura na samem gumbu je preredka in material pretrd, zato ne nudi najboljšega oprijema.

-          Pokrovčki objektivov so v redu, a se med nošenjem lahko brez naše vednosti nataknejo na objektiv. Pokrov okularjev pa se preveč tesno prilega na okularje in se v naglici težko sname.

Swarovski SLC je oblikovan malo bolj konzervativno in tudi po materialih nekoliko odstopa od ostalih modelov; EL Swarovision in CL. Vendar sprememba ni posledica pocenitve SLC serije, temveč uvedba novega, na dotik izredno prijetnega materiala. Gumirano ohišje je v primerjavi s starejšo SLC serijo (SLC HD) nekoliko mehkejše in nudi boljši oprijem. Struktura gumirane površine je drugačna in barva malenkost bolj sivo zelena, a še vedno prepoznavna. Je pa res, da materiali in oblikovanje ovoja prejšnjega modela delujejo bolj dovršeno. Sredinski most je najkrajši med tremi, zato nudi dovolj prostora za oprijem z eno roko. Teža daljnogleda je 791 g in dolžina 149 mm. V primerjavi z EL serijo deluje bolj kompaktno.

Dobro

-          Nastavki okularjev so v primerjavi z Leico in sploh s Zeissom pravo čudo mehanike. Nudijo le tri različne položaje, a je nastavitev v skrajnih legah perfektna tako za tiste, ki nosijo očala, kot za tiste brez očal. Sam premer nastavka okularja je z 38 mm za 1 mm manjši od Zeissovih in Leicinih. In presenetljivo, guma na okularjih se na soncu sploh ne segreje, medtem ko pri Zeissu in Leici postane vroča.

-          Kljub temu da gumb za ostrenje v smeri urinega kazalca teče malenkost lažje kot v obratni smeri, je ostrenje izredno gladko in natančno. A še vedno ne tako dobro kot pri Zeissu. Gumb za ostrenje je drobno narebričen in nudi odličen opijem.

-          Sredinski most je trden in ohranja svoj položaj. Nastavljanje je nekoliko posebno. Najprej je potrebno nekaj sile, da se zadeva premakne, nato se nastavlja z manj sile in ko je enkrat nastavljeno, spet trdno ostane v svojem položaju.

-          Nastavljanje dioptrije na gumbu za ostrenje je natančno. Med obračanjem gumba se čutijo drobne vmesne nastavitve.

-          Pokrovčki za objektive dobro stojijo na objektivih in se samodejno ne zapirajo. Pokrov za okularje je iz trde plastike namesto iz gume, je nastavljiv in deluje odlično.

-          Trak za nošenje ima mehanizem za hitro spreminjanje dolžine, ima poseben sistem za vpenjanje in je izredno kvalitetno narejen. Mogoče bi bil lahko malenkost širši.

-          Torbica je zelo kvalitetna. V njej je prostora tudi za ornitološko beležnico, svinčnik, mobilni telefon in še kakšno malenkost.

Slabo

-          Gumb za ostrenje je zelo počasen in pri večjem spreminjanju ostrine zahteva precej dela za prste. Ta slabost se pri potrebi po večji natančnosti ostrenja spremeni v prednost.

-          V primeru manjše medočesne razdalje se rob sredinskega mostu toliko izboči, da je lahko med ostrenjem moteč, sploh če ostrimo z dvema prstoma.

-          Torbica je za sam daljnogled prevelika.

OPTIKA

V osnovi so vsi trije daljnogledi enaki, z enako povečavo in enakim premerom objektivov 8X42 in z roof prizmami. Leče, prizme in njihovi premazi pa so opisani z različnimi pojmi: Bak 4, Schmidt-Pechan, HD lens system, multy coating, dielectric coating, phase corection, P40, Lotu-Tec T*, HighLux System, HDC Coating, Swarobright, Swaroclean…, ki povprečnemu uporabniku ne pomenijo prav dosti. Vsekakor pa vsa ta tehnologija pripomore k boljši prepustnosti svetlobe, bolj nevtralnim barvam in k boljši zaščiti ter lažjemu čiščenju zunanjih leč.

Pogled

Kljub enakim osnovnim optičnim karakteristikam nam vsak daljnogled lahko nudi drugačno udobje pri opazovanju, različno barvno reprodukcijo in različen občutek jasnosti slike povezan z ostrino, kontrastom in svetlobno prepustnostjo.

Pri Zeissu težko natančno opišem karakter pogleda, saj so se zaradi prekratkih okularjev neprestano pojavljale zatemnitve na robovih slike. Vendar, ko si uspeš daljnogled pravilno nastaviti k očem, prisloniti le na zgornjo obrv, se pokaže slika z izredno čistostjo, kontrastom in ostrino. Ostrina deluje verjetno še toliko večja, ker se zaradi hitrega fokusa slika hitro spremeni iz popolne neostrine v kristalno čisto in ostro sliko.

Ne pretirano širok, a vsekakor ne preozek pogled pri Leici sprva deluje popoln. Oster, svetel in kontrasten, z nevtralnimi nasičenimi barvami. Vse, kar potrebujeješ, v kombinaciji s kompaktnim, dobro narejenim ohišjem, ki po vrhu še dobro zgleda. Vendar Leici v primerjavi s Zeissom in Swarovskim nekaj manjka. Čistost, svetlost in tudi pri ostrini je še nekaj prostora za izboljšavo.

Swarovski ima vse optične lastnosti izredno dobro uravnotežene. Pogled je neopisljivo prijeten in udobnejši od Zeissa in Leice. Zaradi počasnega fokusa je potrebno le malo več časa, da slika zasije v vsem svojem sijaju. Ne preseneti tako direktno kot pri Zeissu. Skupek optičnih lastnosti pri Swarovskem ustvari 3D sliko z nekoliko večjo globinsko ostrino, ki je bolj značilna za porro daljnoglede.­­ So daljnogledi, pri katerih se slika riše nekje daleč spredaj pred nami in so daljnogledi, kjer se slika pojavi povsem pred očmi, tako da bi se je lahko skoraj dotaknil. Swarovski definitivno spada k slednjim.

Ostrina in kontrast

Težko bi bilo trditi, da kateri izmed treh daljnogledov ni dovolj oster. Vendar Leica nikakor ne more doseči take ostrine, kot jo Zeiss doseže bliskovito in Swarovski počasi a sigurno. Ostrina na robovih je pri vseh treh nadpovprečna, a ne dosega daljnogledov serije Swarovision z dodatnimi lečami za korekcijo ukrivljenosti vidnega polja. Pri daljnogledih z ukrivljenim vidnim poljem je tudi ravnina ostrine ukrivljena po globini. Se pravi, da nam je ostrina na robovih bližje ko ostrina v centru. Zaradi večjega vidnega polja pri Swarovskem imamo občutek, da je tudi ostrine na robovih več kot pri Zeissu in Leici. K boljši ostrini navadno pripomore tudi boljši kontrast slike, ki je pri vseh treh na zelo visokem nivoju. Leica občasno deluje bolj kontrastno, vendar menim, da je to bolj posledica nekoliko manj svetle slike kot večjega kontrasta.

Barvna reprodukcija

Tudi pri direktni primerjavi enega z drugim, težko govorimo o različni barvni reprodukciji. Vsi trije imajo izredno nevtralno sliko z dovolj nasičenimi barvami. Leica se pogosto pohvali z izredno nasičeno barvno reprodukcijo z značilnimi Leica barvami. Tega pri Trinovidu v primerjavi s Zeissom in Swarovskim ni bilo zaznati. Test z belim papirjem pa le razkrije minimalne razlike med njimi. Zeiss se tako pokaže z bolj hladnim barvnim značajem s pridihom modrine, Leica je bolj topla in Swarovski podobno hladen kot Zeiss a z zeleno rumenim pridihom. Naj še enkrat poudarim, da tu ne gre za barvna odstopanja od podajanja nevtralnih barv.

Svetlost

Vsi trije so svetli. A tudi tu sta Zeiss in Swarovski opazno svetlejša od Leice, kar je opaziti tudi pri dnevnem opazovanju. Sploh takrat, ko je svetlobe že nekoliko manj, ali ob oblačnem in deževnem vremenu.

Svetlobna razpršenost in notranji odsevi

Pri cenenih daljnogledih se pri zahtevnih svetlobnih pogojih v notranjosti daljnogleda pojavljajo najrazličnejši svetlobni pojavi, ki se v sliki kažejo kot različni odsevi, barvna odstopanja in zmanjšanje kontrasta. Pri daljnogledih cenovnega ranga +/-1000 EUR so ti pojavi zmanjšani na minimum. Pri direktni nasprotni ali močni stranski svetlobi se vsi trije odrežejo odlično in razpršenost svetlobe dobro kontrolirajo. Presenetljivo pa se pri Leici prepogosto pojavljajo nezaželjeni svetli odsevi v obliki polmeseca. Največkrat in najbolj izrazito ob močnih kontrastnih situacijah. Na primer ko opazujemo v temnejše senčne motive ob svetlem oblačnem nebu ali v polmraku.

Kromatska aberacija

Kromatska aberacija je pri vseh treh enako dobro korigirana. V sredinskem delu se jo zazna le v res kritičnih, zelo kontrastnih primerih in nepravilni postavitvi očesa. Nekaj več se je pojavi na obrobju a ni pretirano moteča.

Oddaljenost očesa

Za uporabnike, ki nosijo očala, je to ključni podatek pri izboru in nakupu daljnogleda. Minimalna oddaljenost očesa od okularja je težko izmerljiva, zato lahko tu postrežem le s podatki proizvajalcev. Po meritvah, ki so jih opravili drugi, so podatki za daljnoglede v tem primerjalnem testu precej realni. Swarovski je s svojimi 19 mm za uporabnike očal najprimernejši, Zeiss z 18 mm tudi še zelo primeren, uporabnik pri Leici pa najverjetneje z očali ne bo več videl celotnega vidnega polja, saj očesna razdalja znaša le 15.5 mm.

Popačenje vidnega polja

Konkavno popačenje vidnega polja pri daljnogledih ni napaka, temveč je tu namensko. To popačenje pri panoramskem opazovanju eliminira tako imenovani »Globe efekt«, ki menda lahko pri dolgotrajnem panoramskem opazovanju povzroča celo glavobol. Popačenje pri Leici in Swarovskem je za tak način opazovanja idealno. Medtem ko je pri Zeissu popačenje premajhno in korigirano do te mere, da se »Globe efekt« pri panoramskem opazovanju že pojavlja.

Vidno polje

Na koncu še podatek, ki bi se moral pojaviti že na začetku. Saj širše vidno polje precej pripomore pri udobnosti opazovanja in pri opazovanju na sploh. Razlike v praksi niso tako velike, kot so videti po številkah, a vsekakor niso zanemarljive. Najširše vidno polje ima Swarovski, 136 m / 1000 m, in je občutno širše od Zeissa in Leice. Zeiss in Leica pa sta si zelo blizu. Zeiss 128 m in Leica 126 m. Tudi če ne bi poznal podatkov, bi jih po občutku, ki ga dobiš, ob pogledu razvrstil v istem vrstnem redu. V enem izmed testov je bilo izmerjeno, da ima Leica v resnici nekoliko večje vidno polje od Zeissa, a sam tega nisem opazil.

ZAKLJUČEK

Dosti težje bi bilo napisati zaključno oceno, če Zeiss ne bi imel težav z dolžino nastavkov okularjev. Zaradi njegove izredno sprejemljive cene bi lahko hitro pozabili na pomanjkljivosti. Tako pa naj se končna ocena pri Zeissu bere z rezervo oz. s predpostavko, da nadomestni okularji obstajajo in popolnoma rešijo obstoječo težavo.

Carl Zeiss CONQUEST HD 8x42

Daljnogled z definitivno najboljšim razmerjem med ceno in zmogljivostjo, tako optično kot tudi mehansko. Tu se izvzamejo le neuporabni pokrovčki objektivov, nerodni pokrov okularjev in slabo zasnovani nastavki okularjev. Zato uporabnikom, ki ne nosijo očal, toplo priporočam preizkus daljnogleda pred nakupom in da preverijo možnost dobave nadomestnih, daljših nastavkov za okularje. Zame je Zeiss CONQUEST HD 8x42 z originalnimi nastavki za okularje neuporaben.

Leica TRINOVID 8x42

Njegove pomanjkljivosti se spretno skrivajo za všečno oblikovanim izdelkom, kvalitetno izdelavo, zvenečim imenom in visoko ceno. V direktni primerjavi s cenejšim CONQUEST-om in SLC-jem pa mu malenkost zmanjka tisto najpomembnejše, svetlost, ostrina in čistost. TRINOVID je brez HD leč in brez dielektričnih premazov na prizmah, kar se pri direktni primerjavi definitivno opazi. Pripadniki znamke bodo mojim trditvam verjetno oporekali. Zelo verjetno pa tudi nikdar niso naredili direktne primerjave z ostalimi znamkami v primerljivem cenovnem razredu.

Swarovski SLC 8x42

Brez dvoma daljnogled, ki je trenutno med najboljšimi na trgu in s ceno nekoliko nižje od najdražjih. Med izredno uravnoteženimi mehanskimi in optičnimi lastnostmi izstopa le ena. Počasen gumb za ostrenje. Če smo navajeni na res hiter fokus, z manj kot enim obratom med skrajnimi legami, bi lahko bil SLC z 1 in ¾ obrata, na začetku precej problematičen. Ima pa tak fokus tudi svoje prednosti. Če nam jih uspe izkoristiti, SLC postane izjemno vsestranski tako za lovce, ornitologe in vse ostale, ki potrebujejo kvaliteten in vzdržljiv daljnogled.

Swarovski je najboljši daljnogled med tremi in lahko rečemo, da je upravičeno tudi najdražji. Če smo pripravljeni za daljnogled odšteti toliko denarja, pa je drugo vprašanje. Včasih je SLC serija (SLC NEW) imela 30-letno garancijo, kar je bistveno pripomoglo pri odločitvi za nakup.  Leici bi dosti bolje pristajala  cena pod ali vsaj dosti bližje 1000 €, a verjamem, da pri Leici o tem ne razmišljajo. Za ceno 1250 € bi bilo potrebno v TRINOVID-ovo optiko vgraditi nekaj več sodobne tehnologije. Zeiss-ove pomanjkljivosti so tako očitne in banalne, da ne razumem, zakaj pri Zeiss-u vztrajajo in ne popravijo sicer odličen izdelek. 

SPEKTIV

Spektiv je, tako kot daljnogled, nepogrešljiv pripomoček pri opazovanju ptic. Velikokrat slišim, da se spektivu reče kar teleskop, kar pa ni pravilno. Teleskop je optična naprava z večjimi povečavami kot spektiv, namenjena predvsem opazovanju zvezd oz. nočnega neba. Kljub veliki uporabnosti se s spektivom najpogosteje srečamo le na kakšnem organiziranem opazovanju ptic, ko spektive priskrbi recimo društvo za opazovanje ptic oz. kakšen malo bolj opremljeni posamezniki.

V Angliji je opazovanje ptic dosti bolj množičen pojav in vojska do zob oboroženih ptičarjev ni prav posebna redkost. V primerih opazovanja kakšne izjemne redkosti pa vse skupaj zgleda že kar strašljivo.

Sveta trojica - Carl Zeiss, Swarovski in Leica so s svojimi visokimi cenami (2000€ + ) marsikomu nedosegljivi. Res je, da je v tej ceni vključena najboljša optika in kvaliteta izdelav, a je škoda, da ti proizvajalci ne ponujajo modelov, ki bi bili cenovno dostopnejši. Na srečo so za to poskrbeli drugi proizvajalci, kot so Nikon, Kowa, Pentax itd. Moj nasvet je, da za spektiv odštejemo, kolikor pač moremo. Tako kot pri daljnogledih, pri spektivih še bolj velja rek - več denarja več muzike. Cenenih izdelkov zato raje ne kupujemo, saj so ponavadi milo rečeno pogojno uporabni, velikokrat pa celo neuporabni.

Če se bomo z opazovanjem ptic začeli ukvarjati bolj resno, bomo verjetno kaj kmalu razmišljali o nakupu lastnega spektiva. Kako se zadeve lotiti, bom poskušal opisati v nadaljevanju.

KAKŠEN SPEKTIV POTREBUJEMO?
Predvsem takega, ki ga bomo s seboj nosili na terenu in nam zaradi svoje velikosti in teže ne bo v breme. Pri tem ne smemo pozabiti, da je spektiv brez stojala neuporaben. Če se pri daljnogledih pogovarjano o 400 - 800 gramih, se pri spektivih o 600 - 2000 gramih, kjer dodamo za solidno in stabilno stojalo še dodatna 2 kg.

POVEČAVA IN VELIKOST SPEKTIVA
Povečava pri spektivih je definirana nekoliko drugače kot pri daljnogledih. Boljši spektivi imajo izmenljive okularje, pri cenejših so okularji fiksirani na ohišje. Kar pomeni, da lahko pri boljših spektivih prilagodimo povečavo in vrsto okularja svojemu načinu opazovanja in jo po potrebi spreminjamo. Pri cenejših pa smo vezani na povečavo, ki jo ponuja okular, ki je na spektivu. Res je, da so ti okularji navadno s spremenljivo povečavo - zoom okularji, česar pa si vedno ne želimo!

Povečava na spektivih je navadno opisana s povečavo okularja, npr.: 25-75 X in velikostjo objektiva zunanje leče, ki jo ima spektiv, npr.: 82 mm. Izmenljivi okularji pa imajo povečavo navadno napisano nekoliko drugače, npr.: 13-40 X/20-60 X/25-75 X. Zakaj? Če tak zoom okular namestimo na spektiv z velikostjo leče 82 mm, bo njegova povečava 25-75-kratna, na spektivu z lečo veliko 60 mm bo povečava 20-60-kratna, na spektivu z lečo 50 mm pa bo povečava "le" 13-40-kratna.

Kakšno povečavo in kako velik spektiv torej potrebujemo? Odgovor bi bil lahko preprost. Čim večjo povečavo in čim večji spektiv. Pa temu ni tako. Najprej se odločimo za velikost spektiva in nato za primeren okular. Če je naša primarna dejavnost le opazovanje ptic, ki poteka relativno blizu našega vozila, je velik spektiv z lečo cca 80 mm naša prava izbira. Če pa na naših pohodih v naravo nosimo še fotografsko opremo za fotografiranje ptic in ostale potrebščine, ali če se na opazovanje ptic pogosto podajamo v gore, potem je manjši spektiv vreden razmisleka.

SPEKTIVI Z VELIKOSTJO LEČE 80+ mm
Prednosti:
- veliko udobje opazovanja,
- večja izhodna zenica okularja = svetlejša slika,
- maksimalen izkoristek okularja = večja povečava,
- primerni za digiskopijo.
Slabosti:
- velikost in teža,
- zaradi večje povečave je vidno polje manjše,
- pri večji povečavi potrebujemo stabilnejše in težje stojalo,
- visoka cena.

SPEKTIVI Z VELIKOSTJO LEČE cca 60 mm
so kompromis med obema skrajnostima.

SPEKTIVI Z VELIKOSTJO LEČE cca 50 mm
Prednosti:
- so lahko izredno lahki in "okretni",
- z izbiro kvalitetnega spektiva in primernega okularja so lahko zelo uporabni,
- zaradi manjše povečave je vidno polje večje,
- nižja cena.
Slabosti:
- manjša izhodna zenica okularja = temnejša slika,
- povečava je manjša,
- za digiskopijo so pogojno uporabni.

Ko se odločimo, kako velik spektiv bomo nosili s seboj, moramo izbrati še okular. Navadno imamo na razpolago kar nekaj različnih okularjev za različne načine opazovanja in namen.

V osnovi so razdeljeni na zoom okularje - okularji s spremenljivimi povečavami - in fiksne okularje - okularje, kjer je povečava samo ena. Povečave pa se gibljejo nekje med 20 X in 80 X.

OKULARJI S SPREMENLJIVO POVEČAVO - "ZOOM" OKULARJI

So najpogostejši pri samem opazovanju ptic. Načeloma imajo zoom okularji pri enakih povečavah manjše vidno polje od fiksnih. Ravno tu pa blestijo okularji proizvajalcev svete trojice (Carl Zeiss, Swarovski in Leica), saj ponujajo zoom okularje v širokokotnih različicah. Pri takih okularjih skorajda ni potrebe po fiksnih modelih. Zoom okularji so praktični predvsem zato, ker z nižjo povečavo lažje pregledujemo in poiščemo ptice, nato pa z večjo povečavo pogledamo podrobnosti, ki nas zanimajo. Razmerje med najmanjšo in največjo povečavo pri zoom okularjih so navadno 3X npr.: 20-60 X. Zoom okularji imajo navadno tudi manjšo minimalno oddaljenost očesa od okularja.

OKULARJI Z NESPREMENLJIVO POVEČAVO - "FIKSNI" OKULARJI

Se najpogosteje uporabljajo pri digiskopiji, saj so optično kvalitetnejši in imajo širše vidno polje. Največkrat so to širokokotni okularji z najmanjšimi povečavami. Običajne povečave fiksnih okularjev so 20 X, 30 X, 50 X, 75 X v širokokotni ali normalni izvedbi. Fiksni okularji imajo večjo minimalno oddaljenost očesa od okularja.

SPEKTIV V PRAKSI

V resnici na terenu največkrat srečamo velike spektive z velikostjo leče 80 + mm in z zoom okularjem. Ko na takem spektivu enkrat preizkusiš fiksni širokokotni okular povečave cca 30 X, je pogled skozi normalen zoom okular presenetljivo ozek in temen. In kaj kmalu ugotoviš, da s stabilnejšo in svetlejšo sliko in s širšim vidnim poljem vidiš vse ali celo več kot z zoom okularjem. Predvsem pa je dolgo opazovanje s kombinacijo velikega spektiva in širokokotnega fiksnega okularja s povečavo 30 X lažje in udobnejše.

Sam imam največ izkušenj prav s to kombinacijo: NIKON Fieldscope ED82 A + 30 X Wide DS okular. Spektiv je s to kombinacijo primerljiv z najboljšimi, a za polovično ceno. Uporaba večjih povečav je v naravi dostikrat omejena. Poizkusil sem uporabljati tudi sicer odličen okular 25-75 X MCII, a je pri povečavah večjih od 40 X dosti manj uporaben, kot se zdi. Vidno polje je res majhno, slika postane temna, minimalna razdalja od očesa do okularja pa se zmanjša na minimum. Če dodamo še atmosfersko "migotanje", še posebej ko temperatura narašča, in tresenje med ostrenjem, potem pri povečavi 75 X in večji oddaljenosti ne ločimo ptiča od zajca. Kar pa ne pomeni, da ne moremo shajati z zoom okularjem, saj ga seveda lahko uporabljamo pri manjših povečavah. Na blizu pa lahko na pticah opazujemo razne podrobnosti. Tudi v zimskih dneh nam bo velika povečava prišla prav na velikih vodnih površinah.

Večina boljših spektivov je na voljo v dveh različicah: ravni in v kotni, kjer se okular namesti pod kotom. Za opazovanje ptic se večinoma uporablja kotna različica. Tako lažje opazujemo ptice na nebu in stojala ni treba imeti tako visoko. S tem zmanjšamo tudi vibracije. Je pa res, da se moramo na tak način opazovanja navaditi. Ravna različica pride v poštev pri manjših spektivih, ko so tudi povečave manjše, in ga lahko uporabljamo tudi brez stojala, tako kot daljnogled. Kar je pri povečavi 13 X še v okviru uporabnega.

Med manjšimi spektivi bi izpostavil NIKON Fieldscope ED50, ki je kljub svoji velikosti izredno uporaben. Skupaj z okularjem 13-40 X MCII tehta dobrih 600 g, je vodotesen, ima ED leče in je kompatibilen z večino Fieldscope okularjev. Okular 13-40 X (25-75 X na ED82), ki me na ED82 ni povsem prepričal, je na ED50 verjetno najboljša izbira za opazovanje ptic. Res da je pri večjih povečavah slika temnejša in vidno polje majhno, a je kljub temu še uporabno. Po drugi strani pa ima pri povečavi 13 X širše vidno polje, kot ga ima ED82 s širokokotnim okularjem 30 X, in tako lahko zelo dobro pregledujemo teren in najdemo ptice. Večje povečave kot 40 X pa praktično ne potrebujemo. Najpomembneje pa je, da ga imamo lahko vedno pri sebi ali v fotografski torbi. Vprašanje "Ali vzamemo spektiv" oz. "Kdo bo nosil spektiv" odpade. Kljub izredni uporabnosti majhen spektiv ne more enakovredno nadomestiti velikega.

STOJALO ZA SPEKTIV
Pomembno je, da s cenenim stojalom ne pokvarimo kvalitetnih lastnosti dobrega spektiva. Stojalo ne sme biti prelahko, saj ga bo zamajal že malo močnejši veter. Stojalo mora biti dovolj visoko. Najbolje, da za uporabno stojno višino ni treba izvleči sredinskega droga, saj je pri tem stojalo dosti manj stabilno. Stojalo naj ima glavo z ročico. Tako bomo najlažje spremljali ptice tudi v letu.

TORBICA ZA SPEKTIV

Spektiv je tako kot daljnogled inštrument, občutljiv na udarce in grobo ravnanje. Kvalitetni in dragi spektivi so narejeni precej robustno. Kljub temu priporočam "stay on" prevleko. S tem bomo zmanjšali možnost poškodb in podaljšali življenjsko dobo spektiva.

CARL ZEISS Deltrintem/Jenoptem 8 X 30

Carl Zeissov Deltrintem/Jenoptem 8 X 30 je Wolksvagen hrošč med daljnogledi. Lahko rečemo tudi oče vseh klasičnih 8 X 30 daljnogledov. Zasnovan je bil leta 1920, in sicer v deveh različicah: v civilni kot Deltrintem in vojaški kot Deltrentis. Deltrintem je imel centralni gumb za ostrenje, na Deltrentisu pa se je ostril vsak okular posebej. S tem je bila zagotovljena večja robustnost in boljše tesnjenje.

Deltrintem iz leta 1962 na prospektu iz leta 1920.

Deltrintem se je skoraj nespremenjen izdeloval vse do padca berlinskega zidu leta 1991, ko je podjetje Docter prevzelo tovarno v Eisfeldu in pod svojim imenom izdelovalo model še dobrih 5 let. Je  verjetno najuspešnejši model vseh časov, saj se je kot original izdeloval dobrih 70 let, izdelanih pa je bilo milijone kosov. Ponekod se kopije v sodobnejših preoblekah izdelujejo še danes (npr. ruski KOMZ "Baigish"). Model je bil zelo popularen zaradi svoje velikosti, nizke cene (cca. 40,00 GBP) in predvsem zaradi dobre optike.

Glavne spremembe, ki jih je Deltrintem doživel v času proizvodnje v tovarni CARL ZEISS JENA v Vzhodni Nemčiji:
- Od leta 1920 do leta 1947 je imel okular s širokim kotom 4 elemente (zasnoval ga je Albert Koenig).
- Med drugo svetovno vojne je optika dobila enojni antirefleksni premaz modrikaste barve.
- Leta 1947 je dobil nov okular s petimi elementi s še širšim kotom.
- Leta 1954 se tovarna Carl Zeiss razdeli na zahodno (Oberkochen) in vzhodno Jena (Eisfeld). V Oberkochnu so razvili nov 8 X 30 model, ki je bil optično še boljši. Ni dobil nobenega imena, zato se ga danes omenja kot 8 X 30 West, ali Oberkochen.
- V 60. letih se je poleg modela Deltrintem začel izdelovati še model Jenoptem, ki naj bi bil identičen, a cenejši. Razlaga proizvajalca je bila, da se Jenoptem izdeluje s sodobnejšo tehnologijo, kvaliteta pa naj bi bila enaka. Največ težav s to razlago so imeli trgovci.
- Leta 1978 sta oba modela dobila večslojni antirefleksni premaz jantarne barve.
- Od sredine 80. naprej se je izdeloval samo še Jenoptem.
- Leta 1990 tovarno prevzame Docter, izboljša antirefleksijski premaz  in izdeluje model še nekaj let.

Pri vsej zgodbi me je najbolj zanimala razlika med Deltrintemom in Jenoptemom in seveda, kako uporaben je daljnogled danes. Najprej je bilo potrebno daljnogleda dobiti v roke. Na srečo je na nemškem in angleškem eBayu ponudba res velika. Cene se gibljejo med 50,00€ in 170,00€. Dosežejo pa tudi preko 200,00€, odvisno od ohranjenosti ali če so na njem kakšne posebne, redke oznake.

Deltrintem je imel do konca 60. let določene detajle narejene nekoliko drugače, kot sta jih imela oba, Deltrintem in Jenoptem, ki sta bila potem na pogled res identična. Prvotni Deltrintem je imel malenkost večji gumb za nastavljanje ostrine. Na njem je tudi skala z oznakami +/-. Ima tudi skalo za nastavitev razdalje med očesi. Okular, kjer se nastavlja dioptrija, ima tudi oznake +/- in se težje premika, kar je v redu, saj se dioptrija pomotoma ne spreminja. Zadnji obroč okularja je plastičen, kar je pozimi tudi dobro, saj ne deluje tako mrzlo. Zunanja obloga ohišja deluje mehkeje, ni tako groba. Barva je bolj gladka, ni tako pomarančasta. Sam daljnogled deluje malo bolj robustno.

Levo Deltrintem, desno  Deltrintem/Jenoptem po letu 1978.

Na sliki zgoraj se vidi predvsem razlika med enojnim antirefleksnim premazom modrikaste barve (levo) in večslojnim premazom jantarne barve (desno), ki se preliva med rdečo in oranžno. Večslojni premaz je bil razvit leta 1978, imajo pa ga daljnogledi s serijsko številko 4820812 dalje. Vidna je tudi razlika v strukturi barve ohišja. Večslojni premaz naj bi izboljšal sliko in svetlost. Žal pa doda tudi nekaj rumenkasto zelenega pridiha. Sam imam raje bolj nevtralne barve prvotnega Deltrintema.

Jenoptem zadnje različice iz leta 1990 

Kakšna je uporabna vrednost? Če ne opazujemo pogosto v deževnem in vlažnem okolju in znamo spoštljivo in pazljivo ravnati z daljnogledom, ki bo v najboljšem primeru star krepko čez 20 let, potem je zadeva še kako uporabna. Daljnogled je lahek (520g), ima široko vidno polje (150m/1000m, v resnici je bližje 145 metrom), kvalitetne BaK-4/Porro prizme, gladko in natančno ostrenje, veliko globinsko ostrino. Sama zgradba je solidna in se enostavno servisira. Ostrina na robovih res ni najboljša in še kakšno hibo bi našli v primerjavi s sodobno optiko, kar lahko z lahkoto spregledamo. Lahko bi rekel uporabna klasika za sprejemljivo ceno. Dobro ohranjene izdelke lahko pričakujemo po ceni 100,00€+, solidne in še vedno uporabne z brezhibno optiko pa že za 50,00€+.

Daljnogled je bil v svoji zgodovini neštetokrat kopiran in se je prodajal kot original po smešnih cenah. Vsi originalni CARL ZEISS JENA Deltrimen/Janoptem daljnogledi imajo sedemmestno serijsko številko, kopije pa navadno šestmestno in plastično kolo za nastavljanje ostrine, drugačno školjko okularja in slabšo optiko... So se pa v enakem ohišju s podobno optiko naselili tudi nasledniki drugih priznanih znamk (npr. Leitz 8 X 30 Binuxit), ki so celo prekosili svojega učitelja.

Usnjene torbice so doživele več preobrazb kot sam daljnogled. Na sliki je zadnja različica.

Novejši originali morajo imeti tudi napis DDR. Lahko je tudi na kakšnem drugem mestu.

Izven Evrope niso smeli uporabljati imena Carl Zeiss, zato je bil na levem ohišju navadno samo napis aus Jena. Ekskluziva za ime Carl Zeiss je po ustanovitvi pripadala zahodni tovarni v Oberkochnu.

Večslojni premaz je označen tudi na desnem ohišju. Original ima vijak takoj za napisom coated, kopije pa navadno nekoliko nižje.

Klasika za zbirko vsakega ljubitelja optike!

DALJNOGLED Izbira in nakup

Večkrat omenjam, da je pri fotografiranju ptic opazovanje njihovega vedenja zelo pomembno. Tako je daljnogled oz. dvogled poleg fotografske opreme vedno pri roki. Izbira primernega daljnogleda je lahko zelo enostavna ali pa nikdar končana zgodba. Odvisno kako se zadeve lotimo ter koliko in kako resno bomo daljnogled uporabljali.

1) Prva možnost je, da se o zadevi najprej dodobra poučimo in nato izberemo primernega. O daljnogledih in njihovi uporabi se da na spletu precej prebrati, a se navadno zatakne pri tem, ko se je potrebno odločiti koliko denarja bomo porabili oz. koliko denarja je potrebno odšteti, da bo zadeva dolgo služila svojemu namenu.

2) Zato predlagam drugo pot. Ravno tako se o stvari poučimo in naredimo ožji izbor. Nato poskušamo zadevo pred nakupom preizkusiti in ugotoviti, kakšen daljnogled se bo najbolj približal našim potrebam in za kakšen denar. Tu se zatakne drugič. Če bo naš izbor preširok enostavno ne bomo našli trgovine, ki bi imela na zalogi vse modele, ki nas zanimajo. Po mojih izkušnjah je edini naslov za nakup daljnogleda pri nas trgovina OPTIK-TRADE. Poleg največjega izbora nudijo tudi zelo strokovne nasvete in pomoč pri nakupu. Možen pa je tudi preizkus velikega dela njihove res velike ponudbe. Sam sem žal prepozno ugotovil, da OPTIK-TRADE ni le spletna trgovina. Lahko nam pomaga tudi prijatelj, ki se na zadevo spozna. A zavedajte se, da prijatelj, ki je kupoval daljnogled pred nekaj leti, nima najboljšega vpogleda v novosti na področju športne optike. Za res dober daljnogled ni več potrebno odšteti 1000 € in več!

3) Tretja možnost pa je upoštevati rek: "Več denarja, več muzike." Res da danes dobimo za 200 € že kar soliden daljnogled, za 500 € pa že odličnega. Če pa denar ni ovira, izbirajmo med sveto trojico: LEICA, SWAROVSKI in ZEISS.

Poleg svete trojice naj naštejem še nekaj znamk, kjer boste gotovo našli optiko za svoje potrebe: KOWA, STEINER, MINOX, ALPEN, OPTICRON, HAWKE, VORTEX, LEUPOLD, DOCTER, KAHLES ... Med proizvajalci fotografske opreme, ki imajo v svoji ponudbi tudi športno optiko, bi izpostavil NIKON in PENTAX, ki imata zelo široko ponudbo; tudi cenovno. CANON je specialist za daljnoglede s stabilizacijo, OLYMPUS pa ponuja dobre daljnoglede za sprejemljive cene.

SKORAJ VSE O DALJNOGLEDU - IZBIRA
Za vse tiste, ki se z nakupom daljnogleda spopadate prvič, bom povzel splošne stvari in dodal svoje izkušnje v tem boju.

Daljnogled je relativno enostavna naprava, brez vsake elektronike (če ni stabilizacije, seveda), a jo definira kopica podatkov, ki so navadno zapisani približno takole:

Kljub tako natančnem opisu vseh parametrov, ne moremo ugotoviti, kako kvaliteten je daljnogled. Predvsem pa moramo vedeti, kaj vsi ti podatki sploh pomenijo. Včasih se izkaže, da daljnogled z idealnimi tehničnimi podatki in zelo zanimivo ceno ne ponudi tistega, kar potrebujemo. So pa tehnični podatki vsekakor vodilo pri izboru modelov za preizkus.













Osnovne karakteristike daljnogleda so prvi filter pri izbiri. Te karakteristike so navadno zapisane že na daljnogledu, na samem ohišju ali na gumbu za ostrenje.

POVEČAVA
Povečava - prva številka (8X, 10X, 12X ...) je s številko predstavljeno razmerje med dejanskimi merami opazovanega predmeta in njegovo povečavo, ki jo vidimo skozi daljnogled. Če gledamo predmet na razdalji 800 m, z daljnogledom ki ima 8X povečavo, ga vidimo, kot bi ga gledali z razdalje 100 m. Povečavo daljnogleda določa optika okularja (glej risbo v nadaljevanju).

Prva zmotna misel je: večja povečava mi bo omogočila, da bom zadeve videl bolje. Priznam, težko se je odločiti za nakup daljnogleda, ki ima "samo" 8X povečavo ali celo manj. Zakon fizike in optike pa je sledeč: večja povečava poveča tresljaje našega dihanja in tresoče se roke, večja povečava pomeni manjši kot gledanja in posledično manjše vidno polje, daljnogled z večjo povečavo ima manjšo globinsko ostrino in jo je zato potrebno večkrat ponastavljati, daljnogled z večjo povečavo ni tako svetel, kot tisti z manjšo (pri enaki velikosti objektiva), sestav optike v takem daljnogledu je zahtevnejši, zato je daljnogled dražji ... Velja pravilo, da se za udobno opazovanje z roke uporablja daljnogled z maksimalno 10X povečavo. Z dobrim daljnogledom z 8X povečavo bomo najverjetneje videli več podrobnosti, kot s povprečnim 10X daljnogledom!

Za opazovanje ptic se navadno priporoča 8X povečava, čeprav nekateri izkušeni "ptičarji" prisegajo na 10X povečavo, katera se priporoča tudi za opazovanje na odprti pokrajini in na večjih vodnih površinah ter tudi za opazovanje počasnejših ptic (ujede, ostale večje ptice ...) v zraku. Sam priporočam tudi uporabo večje povečave (12X), kadar opazujemo iz opazovalnic, ko se lahko prislonimo na opazovalne line, vendar ne kot edini daljnogled za opazovanje ptic.

VIDNO POLJE
Pri povečavi se je pojavilo kup novih pojmov, sam pa vidno polje postavljam na drugo mesto, pred velikostjo objektiva. Vidno polje je zapisano z realnim kotom gledanja (lahko tudi z dejanskim kotom gledanja) ali z velikostjo predmeta, ki ga zajame pogled z razdalje 1000 m, kar je prikazano v spodnjih risbah.

Dejstvo je, da imajo daljnogledi z manjšo povečavo, večje vidno polje, kar nam omogoča lažje pregledovanje širšega območja, lažje najdemo ptico, ki smo jo pred tem opazili s prostim očesom, samo opazovanje je "udobnejše", kot temu tudi rečemo.

Vidno polje je resnično kvaliteta daljnogleda, kateri sam posvečam veliko pozornosti. Saj imajo daljnogledi z enako povečavo lahko različno veliko vidno polje. Spodaj so prikazani štirje daljnogledi z 8X povečavo, njihova vidna polja pa so zelo različna.

Na velikost zornega polja vpliva poleg povečava še kar nekaj faktorjev. Sama konstrukcija daljnogleda. Daljnogledi s porro prizmami in manjšo povečavo lažje dosežejo širše vidno polje kot tisti z roof prizmami (opišem kasneje). Tudi daljnogledi z manjšim objektivom, pravzaprav srednji, imajo navadno širše vidno polje. Vrstni red je navadno (od največjega zornega polja proti manjšem): 32 mm > 42 mm > 50 mm > 25 mm ... Tu ni pravega pravila.

Ima pa široko vidno polje tudi slabe lastnosti, ki pa me pri mojem načinu opazovanja ne motijo preveč. Navadno taki daljnogledi ne nudijo enake ostrine po celotnem polju gledanja. Ostrine je na robovih nekaj manj kot na sredini. Kje se to upadanje ostrine začne, je zopet odvisno od same kvalitete in izračuna leč, premazov in zaščitnih slojev na lečah in prizmah. Druga slaba lastnost je večje popačenje in upadanje svetlobe na robovih, kar pri opazovanju narave ne moti, če le to ni preveč izrazito. Zato najboljši daljnogledi niti ne nudijo največjega možnega vidnega polja, v zameno pa nam dajo maksimalno kvaliteto slike od roba do roba.

Daljnoglede s širokim zornim poljem, večjim od cca 140 m, imenujemo tudi širokokotni. Včasih je to na njih posebej označeno in poudarjeno, medtem ko je pri tistih z manjšim zornim poljem ta podatek bolj prikrit.

VELIKOST OBJEKTIVA, LEČE OKULARJA in SVETLOST DALJNOGLEDA
Druga številka v glavni oznaki (X25, X30, X40, X50...) nam pove, kakšen je premer zunanje leče objektiva. Le ta določa količino svetlobe, ki bo padla v naše oko, na zenico. Druga zmotna misel je, da nam bo daljnogled z večjim objektivom omogočil boljše opazovanje. To drži le v določenem primeru, takrat, ko je svetlobe res malo in je naše oko še dovolj prožno. Se pravi, da nam bo daljnogled z velikostjo leče objektiva večjo kot 40/42 mm, prišel prav le, če bomo veliko opazovali v slabih svetlobnih pogojih (lov...) in nas velikost in teža ne bosta ovirali. Ne pozabimo pa, da v starosti naše oko - zenica ne bo več sposobna sprejeti vse svetlobe, ki jo bo tak daljnogled nudil (za razlago beri dalje).

Velikost - premer leče objektiva je povezana s premerom leče okularja, skupaj pa določata svetlost daljnogleda. Premer leče okularja, ki ji lahko rečemo tudi izhodna zenica, enostavno izračunamo tako, da premer leče objektiva delimo s povečavo daljnogleda (npr. daljnogled 8x40 ima premer izhodne zenice 5 mm, 40/8=5). Ne moremo pa se 100% zanašati na ta podatek, ker je svetlost odvisna še od kvalitete leč, prizm in premazov le teh.

Ko je svetlobe veliko, je zenica očesa bolj zaprta. Zato v primeru uporabe daljnogleda z večjim premerom leče objektiva in posledično izhodne zenice, na naše oko pade več svetlobe, kot jo lahko zaznamo. Zato bo teoretično slika daljnogleda z manjšim premerom leče objektiva enako svetla.

Ko je svetlobe malo, je zenica očesa bolj odprta. Zato bo v primeru uporabe daljnogleda z manjšim premerom leče objektiva in posledično izhodne zenice, na naše oko padlo manj svetlobe, kot jo potrebujemo in bo slika temnejša. Prožnost našega očesa se z leti manjša in se v starosti ne odpre več toliko kot v mladosti. Zato uporaba daljnogledov z večjo lečo objektiva teoretično ni več smiselna.

Omenil sem že, da imajo daljnogledi z večjim premerom leče objektiva navadno večje vidno polje od tistih z res majhno lečo objektiva, kar pa nam bo prišlo prav, kljub temu, da naša zenica ni več prožna, mi pa že v letih.

Druga plat medalje pa je, da so daljnogledi z večjim premerom leče objektiva večji, težji in seveda dražji. Daljnogledi so po velikosti leče objektiva in posledično po velikosti in teži razdeljeni v velikostne razrede: premer leče 40/42 mm tja do 60 mm + so daljnogledi polne velikosti (full size) , 30 - 40 mm so srednje velikosti (mid size) in manj kot 30 mm so kompaktni (compact), res majhne, navadno med 20 in 25 mm imenujemo tudi žepni (pocket).

Na koncu pa naj omenim še najpomembnejšo lastnost daljnogledov polne velikosti (full size) z lečami 40 mm in več. Ti daljnogledi nam omogočajo bolj udobno opazovanje, saj pravilen položaj očesa ni tako kritičen. Kar pomeni, da bomo videli dobro sliko, tudi če naše oko ni popolnoma poravnano z optično osjo daljnogleda. To je posledica večje izhodne zenice daljnogleda od zenice našega očesa.

VELIKOST IN TEŽA
Kadar imamo daljnogled s seboj poleg vse ostale fotografske opreme, je velikost in teža kar pomemben faktor. A z minimalizacijo ne pretiravamo. Kompaktni/žepni daljnogledi so rešitev v sili oz. bolje kot nič. Razlika med daljnogledom 8x25 in 8x30 je velikanska, v prid 8x30. Sploh pa pri manjših daljnogledih ne razmišljamo o povečavi večji od 8X, eventuelno 9X (obstaja nekaj modelov). Vsekakor se izogibajmo cenenim kompaktnim modelom. Moja izkušnja je, da tudi 200 € ni dovolj. Če bomo za 8x20 odšteli 500 € pa je druga zgodba in tudi ta nam ne bo omogočal prav posebej udobnega opazovanja. Za 120 -150 € dobimo res soliden 8x32 daljnogled, ki je sicer enkrat težji, po velikosti pa ni bistvene razlike.

Kadar si lahko privoščimo ali zmoremo, priporočam, da na fotografsko potepanje kljub vsemu vzamemo daljnogled polne velikosti. Boljši modeli iz lažjih materialov danes ne presegajo 700 g, so pa velikosti zelo različne. Velikosti okrog 140 mm delujejo še dovolj kompaktno, medtem ko so večji, 150 mm + za moj "okus" že preglomazni, pa čeprav je razlika le dober centimeter. Daljnogledi 8X in 10X z enakim premerom objektiva so navadno enake velikosti, vgrajeni v enaka ohišja, različna je le optika okularja. 8X pa so včasih celo nekoliko težji.

Na zgornji fotografiji sem namenoma umestil še daljnogled podobnega premera leče objektiva s porro prizmami (8x40). Ti so dane že nekoliko pozabljeni, a jih sam ne bi popolnoma izločil iz ožjega izbora.

PORRO ALI ROOF PRIZMA
Daljnogledi z roof ali strešnimi prizmami so se pojavile že konec devetnajstega stoletja, a se je njihova množična izdelava pričela šele z razvojem tehnologije proizvodnje optičnih naprav.

Danes na terenu med "resnimi ptičarji" daljnogleda s porro prizmami skoraj ne srečamo več. Zakaj? Daljnogledi z roof prizmami so postali cenovno dostopni in kvalitetni že tudi pri nižjih cenah, samo ohišje pa je precej ožje in udobnejše za uporabo. Tako kot vsaka noviteta, so bili tudi razlog za nakup novega daljnogleda. Daljnogledi z roof prizmami so zaradi svoje konstrukcije in umestitve prizme tudi manj občutljivi za poškodbe in lažje se zagotovi vodotesnost. Danes je večina daljnogledov z roof prizmami vodotesna in polnjena z dušikom, kar preprečuje rosenje.

Sedaj pa še druga plat. Ker so daljnogledi z roof prizmami še vedno zahtevnejši za izdelavo, je potrebno zanj odšteti približno 2 kratno ceno daljnogleda s porro prizmami za enako kvaliteto slike. Z lahkoto bi komu priporočil soliden daljnogled s porro prizmami (zmerne povečave in velikosti premera leče objektiva, 8x30/40) za 100 €, medtem ko tega za daljnogled z roof prizmami ne bi mogel. Če daljnogleda res ne uporabljamo v ekstremnih razmerah in smo denarno omejeni, potem se definitivno odločimo za daljnogled s porro prizmami. Tudi vodotesni modeli niso več tako dragi.

Poleg tega da so daljnogledi s porro prizmami cenovno ugodnejši, imajo še druge prednosti. Pri enaki povečavi in premeru leče objektiva imajo praviloma svetlejšo sliko. Seveda, če primerjamo cenovno primerljiva modela. Vidno polje je navadno tudi večje, sploh pri modelih z manjšim premerom leče objektiva. Na primer Nikonov 8x30 E II ima vidno polje široko zavidljivih 154 m!

Zgoraj Remington 6x30 iz druge svetovne vojne.
Spodaj klasika današnjega časa Nikon 8x30 E II.

Zaradi širše postavitve objektivov in porro prizem imajo navadno boljšo "3D" sliko, kar se sicer zelo težko opiše. Če boste preizkusili Nikonovega 8x30 E II, se pripravite, da boste za podoben daljnogled z roof prizmami odšteli veliiiiko denarja!

Je pa res, da je na trgu zelo veliko cenenih daljnogledov s porro prizmami! Naj vas to ne zavede. Preizkusite daljnogled priznane znamke in cene okrog 100 € +.

OČESNA RAZDALJA
Očesna razdalja je podatek, ki nam pove, kakšna je največja  oddaljenost našega očesa od zadnje leče okularja in da pri tem vidimo celotno sliko.

Ta podatek je še posebej pomemben za ljudi, ki nosijo očala, saj ta narekujejo večjo oddaljenost očesa od okularja. Ta razdalja naj za ljudi, ki nosijo očala, znaša vsaj 16 mm. Danes je večina okularjev narejena tako, da se da to razdalj regulirati, tako da lahko daljnogled uporabljajo osebe z in brez očal. Nastavitev ima več stopenj, navadno tri, lahko pa tudi več. Enostavno odvijemo zunanji del okularja v željen položaj.

Starejša zasnova je v obliki gumijaste obrobe, ki jo zavihamo če nosimo očala.

MEDZENIČNA RAZDALJA
je osna razdalja med obema okularjema. Navadno je označena najmanjša in največja. Če imamo sami veliko ali majhno razdaljo med očesnima zenicama, moramo biti na to posebej pozorni.

Pri sodobnih daljnogledih z roof prizmami teh oznak na samem daljnogledu ni več. Klasični daljnogledi s porro prizmami pa ji navadno še imajo.

MRAČNI FAKTOR
Še en podatek iz tehnične specifikacije je enota, ki jo izračunamo s formulo. Povečavo zmnožimo s premerom leče objektiva in rezultat korenimo. Večja kot je številka, bolje naj bi videli v slabih svetlobnih razmerah. Danes vemo, da na svetlost slike vplivajo tudi kvaliteta in količina premazov na lečah in prizmah, zato naj nam ta podatek služi le kot vodilo pri izbiri. Dejansko svetlost ugotovimo s preizkusom daljnogleda.

OSTRINA
Še ena stvar, ki pa jo ne najdemo med podatki, ker se je ne da enostavno ovrednotiti. Svetlejši daljnogledi prikažejo več detajlev in slika deluje ostrejša. Daljnogledi s širšim zornim poljem imajo navadno večjo izgubo ostrine na robovih. Daljnogledi z ED lečami imajo praviloma tudi ostrejšo sliko, ker ED stekla zmanjšajo razpršenost barvnega spektra.

Ne pozabimo, da nam bo daljnogled z manjšo povečavo najverjetneje prikazal ostrejšo sliko, ker so le ti ostrejši zaradi enostavnejše zgradbe leč okularja in zato, ker bo manjša povečava manj vplivala na tresljaje, ki jih povzročamo (dihanje, tresoče roke ...).

NOTRANJI ODSEVI
Tudi notranjih odsevov se ne da opisati numerično. Notranji odsevi in neenakomerna porazdelitev svetlobe po sliki nastane zaradi več razlogov. Ločimo odseve, ki nastanejo zaradi slabe kvalitete optike in njihove formule postavitve leč v tubusu. Zaradi slabih protirefleksijskih premazov. Včasih so ti le na zunanjih površinah leč, kar ni dovolj. Druga vrsta odsevov pa nastane zaradi slabe zatemnitve notranjosti daljnogleda in odboja svetlobe od konstrukcijskih delov tubusa.

Simuliran prikaz dobre, povprečne in slabe slike.

Kvalitetni in navadno tudi dragi daljnogledi nam nudijo čisto in ostro sliko vse do roba, prehod med sliko in črnino je oster, v črnini ni nobenih odsevov (zgoraj levo). Pri cenejših modelih je slika na sredini navadno še vedno dobra, a se proti robu izgublja, v črnini se pojavljajo različni odsevi, kar je včasih zelo moteče. Prehod v črnino ni oster (zgoraj v sredini). Cenenim daljnogledom se prej naštetim težavam pridruži se manjša ostrina in izrazito vidni odsevi, sploh pri močni proti svetlobi, ali takrat ko opazujemo svetle predmete (zgoraj desno).


OSTALE LASTNOSTI OHIŠJA DALJNOGLEDA IN PRIBORA:

GUMB ZA NASTAVITEV OSTRINE
Gladko delovanje gumba je za udobno uporabo daljnogleda ena bistvenih lastnosti. Ravno tako ne sme biti vrtenje prelahko niti ne pretrdo. Če gumb teče preveč lahko, se nam bo nastavljena ostrina pomotoma prestavljala, če pa je gumb pretrd, bomo težko hitro reagirali. Gumb mora biti oblikovan tako, da nam prst na njem ne zdrsuje in da z njim lahko upravljamo tudi z rokavicami.

Pri kompaktnih daljnogledih so gumbi dostikrat premajhni (zgoraj levo). Idealen je razmeroma širok gumb, z ostrejšimi deli za boljše trenje (zgoraj na sredini). Klasični daljnogledi imajo ponavadi precej tenak gumb, kar pa ni težava če je dovolj velik in teče gladko (zgoraj desno).

Pri daljnogledih z večjo povečavo je potrebno več ostriti, ker je globinske ostrine manj in bolj prav pride, če se gumb vrti bolj na rahlo. Pri daljnogledih z manjšo povečavo pa je zadeva ravno obratna. Kako hitro bomo lahko ostrili je odvisno tudi od tega, koliko obratatov je potrebno od ene skrajne točke do druge - od najbližje razdalje pa do neskončnosti. Večkrat ko je potrebno gumb obrniti, počasneje bomo predmet izostrili.

NASTAVITEV DIOPTRIJE
Pogosto se zgodi, da nimamo enake dioptrije na obeh očesih. Ravno tako je ta pri različnih uporabnikih različna. Daljnogled je navadno narejen tako, da ima en tubus fiksno dioptrijo, na drugem pa se jo da nastaviti. To naredimo tako, da najprej izostrimo z očesom na fiksnem tubusu, nato pa jo nastavimo še na drugem. Vsa ta navodila dobimo pri vsakem daljnogledu v navodilih za uporabo.

Gumb za nastavitev se lahko nahaja na samem okularju, kjer se dioptrija nastavlja (zgoraj desno) ali pa se dioptrija nastavlja centralno poleg gumba za ostrenje (zgoraj levo). Pri takem načinu obstaja možnost, da dioptrijo med ostrenjem pomotoma premaknemo, če se le-ta ne da zakleniti. Po drugi strani pa imamo stalno nadzor nad tem, če je dioptrija pravilno nastavljena. To tudi začutimo, brez da bi gledali na skalo. Lahko pa se nastavlja tudi z gumbom za ostrenje, tako da se ga za nastavitev dioptrije izvleče v drug položaj. Ko se gumb vrne v prvotni položaj, dioptrije ne moremo več pomotoma prestavljati.

POKROVČKI
Kadar daljnogleda ne uporabljamo, je dobro, da so zunanje leče objektiva in okularja zaščitene. Sploh v dežju in kadar hodimo skozi mokro grmovje. Saj ne, da bi voda škodovala daljnogledu, sploh če je ta vodotesen. Težava je v tem, da kapljica na okularju zelo poslabša sliko. Kapljica na leči objektiva je sicer manj moteča, lahko pa zelo hitro poškodujemo zunanje premaze na leči objektiva. S pogostim brisanjem se premazi ravno tako poškodujejo.

Na objektivu so najboljši pokrovčki tisti, ki so na tak ali drugačen način pritrjeni na sam daljnogled in se dajo po potrebi tudi popolnoma sneti. Nekateri so pritrjeni z gumasto objemko (zgoraj levo), drugi se pritrjujejo prek klik zatičev. Drugi pokrovčki objektiva imajo pripravljene zareze za pritrditev na trak za nošenje daljnogleda (zgoraj na sredini). Zadeva ne funkcionira najbolje. Pokrovček, ki nam ostane v roki, je izgubljen pokrovček! (zgoraj desno) Zato nekateri proizvajalci teh pokrovčkov sploh ne prilagajo.

Pokrovčki okularjev so navadno narejeno tako, da so na eni strani pritrjeni na pašček daljnogleda (spodaj levo). Zadeva deluje.

Nekateri klasični porro daljnogledi imajo skupni pokrovček za oba okularja, ki sta pritrjena na eni strani ali na obeh (zgoraj desno). Zadeva je malo nerodna, a deluje.

TRAK ZA NOŠENJE
Vsak daljnogled ima priložen pašček, kvaliteta pa je največkrat odvisna od cene daljnogleda. Se pa zgodijo presenečenja v pozitivno in negativno smer.

Trakovi so navadno tekstilni, neoprenski, usnjeni, ali pa kombinacija dveh ali celo treh materialov. Dobro je, da so na strani, ki se dotika telesa, gumirani za boljši oprijem. Popolnoma neoprenski trakovi so zelo udobni, njihova prednost je, da so prožni in s tem še dodatno ublažijo težo daljnogleda. Imajo pa malo manjši oprijem in so primerni za težje daljnoglede, sicer nam ta zdrsne, če ga nosimo na rami. Če ga nosimo okoli vratu teh težav ni. Na zgornji sliki bi pohvalil zgornji desni trak, ki je na notranji strani gumiran, na zunanji neoprenski, robovi pa so tekstilni. Podoben je spodnji levi trak, le, da je namesto neoprena brušeno usnje. Nekateri boljši trakovi so oblikovani tako, da se bolje prilegajo pri nošenju okrog vratu in imajo zatiče na klik, za hitro odpenjanje.

TORBICA
Podobna zgodba kot pri trakovih je tudi pri torbicah. Zgodi se pa, da tudi priznani proizvajalci priložijo torbice enake velikosti za kompaktne in daljnoglede srednjih velikosti (spodaj levo). Taka, še tako kvalitetna torbica, je neuporabna, saj smo kompakten model kupili ravno zaradi njegove velikosti.

Meni se zdijo najbolj praktične mehke torbice, ki so glede na velikost daljnogleda ravno prav velike in se zapenjajo na klik, za nošenje pa služi pašček daljnogleda (zgoraj na sredini). Taka torbica ni prevelika, ker vanjo ni potrebno spravljati še traku za nošenje (trakovi se ne podvajajo), možnosti, da bi se po nesreči odprla pa praktično ni (kar ne velja za torbice, ki se zapirajo na ježka ali na magnet). Mora pa biti dobro podložena, da nudi zaščito daljnogleda. Trde torbice se navadno zapirajo na zadrgo. Nerodno pa je pospravljanje traku v torbico in še torbica je zaradi tega večja (zgoraj desno). Trakovi se podvajajo. Nudijo pa dobro zaščito daljnogledu.

Torbice imajo navadno tudi možnost pritrjevanja za pas. Zadeva se ne obnese! Zanke se hitro potrgajo, sploh pri daljnogledih srednje in polne velikosti. Konec koncev so torbice bolj namenjene shranjevanju daljnogledov med transportom, ali takrat, ko ga ne potrebujemo, kot pa prenašanju po terenu. Sam imam daljnogled največkrat okrog vratu, na rami, ali pa v nahrbtniku brez torbice. Nekateri manjši modeli grejo lepo tudi v torbice za objektive ali pa v torbico za dokumente, ki se opasa okrog pasu.

KVALITETA IZDELAVE
Kvaliteta same optike in izdelave je navadno premosorazmerna s ceno izdelka. Včasih je veljalo, da je prava optika doma v Nemčiji, z redkimi izjemami, ki prihajajo iz Japonske. Danes tudi nemški velikani izdelujejo velik del svoje ponudbe na Kitajskem in drugod, razen izbranih prestižnih modelov.  Veliko proizvajalcev se tudi združuje in enako optiko vgrajujejo v različna, med seboj sicer zelo podobna ohišja. Tržijo jih pod različnimi imeni in tudi cene so lahko različen. S tem pa ni nič narobe. Saj lahko za dosti manjši denar dobimo zelo kvaliteten izdelek, ki pa mogoče ne bo zapakiran v  masivni leseni škatli, obloženi s svilo in z vgravirano serijsko številko.

Večina nemških proizvajalcev se trudi svojo ceno opravičiti že z embalažo. Moram priznati, da določene znamke res domiselno in elegantno zapakirajo svoje izdelke.

Ko se nagledamo embalaže, se zgodba nadaljuje. V primeru mojega kompaktnega Steinerja, se jim zadeva sicer ni najbolj posrečila. Izredno elegantna, kvalitetna in na otip prijetna gumirana torbica je mnogo prevelika za daljnogled kompaktne velikosti. Zelo lična neoprenska srajčka za zaščito okularjev namesto pokrovčkov je izredno nerodna za uporabo. Sam daljnogled je narejen res vrhunsko, trak najvišje možne kvalitete, kombinacija gume, neoprena in tekstila s svojevrstnim klik sistemom za odpenjanje, krpica za čiščenje je odlična ... Vendar, nikjer ne zasledimo napisa Made in Germany! Kjer koli je že izdelano, vse te podrobnosti tudi nekaj stanejo in prispevajo k večji končni ceni izdelka. Pogled skozi daljnogled - razočaranje! Res je tudi, da sem preveč pričakoval od kompaktnega daljnogleda. (zgoraj)

Na drugi strani iz nič kaj zanimive embalaže, iz tankega kartona potegnemo mnogo premehko torbico. Sam daljnogled pa deluje zelo kompaktno, vse, kar se samega daljnogleda tiče, deluje odlično. Trak je sicer neoprenski, a mnogo preširok za samo velikost in težo daljnogleda. Tako da se ga niti ne čuti, ko ga nosimo in sploh ne opazimo, kdaj nam zdrsne z rame. Pokrovčki okularjev se ne prilegajo dovolj tesno, pokrovčki objektivov nam ostanejo v roki. Potem pa še pogled skozi daljnogled - presenečenje! Slika več kot dobra. (zgoraj)

NAKUP
- Nakupa naj bo vedno posledica temeljitega razmisleka in preizkusa vsaj nekaj modelov, ki so se uvrstili v ožji izbor.
- Preizkušanje v trgovini navadno ni najboljše, saj so pogoji v trgovini daleč od tistih, s katerimi se bomo srečali v naravi. Če je možno, preizkusimo daljnogled v naravi. Določene trgovine imajo občasne predstavitve svojih izdelkov na prostem oz. se da dogovoriti za preizkus določenih izdelkov. Npr.: OPTIK-TRADE.
- Nakup naredimo v trgovini, ki bo poskrbela za morebitno pošiljanje daljnogleda na servis, brez dodatnih stroškov, če je izdelek še v garanciji. Ker ti servisi navadno trajajo kar nekaj časa, je dobro, če lahko za ta čas dobimo nadomestni daljnogled.
- Pri nakupu prek spletne trgovine bodimo pozorni na stroške pošiljanja, saj so lahko zelo različni. Navadno ima navidez najcenejša ponudba najdražjo poštnino.
- Daljnogled je izdelek, ki mu lahko pošiljanje po pošti zelo škodi.
- Kupovanje rabljenih daljnogledov, ne da bi jih prej temeljito preizkusili in pregledali, odsvetujem.
- Ne preizkušajmo daljnogleda, ki si ga ne moremo privoščiti :-) .