S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 23. december 2018

ZIMSKI GOSTJE

Z začetkom prave zime, tako koledarske kot vremenske, v naše kraje pridejo zimski gostje. V največjem številu so to vodne ptice, ki pri nas prezimujejo na večjih vodnih površinah. Odkar v Brežicah obratuje nova hidroelektrarna, je nam najbližja lokacija za opazovanje vodnih ptic brežiška akumulacija.


Za ribe in za verjetno še koga ne tako fascinantna je trenutno 500 glava jata kormoranov, ki se zadržuje na območju Vrbine. Potem so med najštevilčnejšimi race mlakarice in kreheljci, sledijo jim sivke, nekaj manj je čopastih črnic, nato so tu številni še čopasti in mali ponirki, žvižgavke, manj je konopnic. Liske se zadržujejo v gramoznicah.


Gotovo nekaj 100 je tudi labodov, ki se zjutraj zadržujejo na okoliških njivah, potem pa se odpravijo na vodo v akumulaciji. Tudi sive gosi se rade prehranjujejo na požetih koruznih poljih.


Med sivimi gosmi se običajno skrivajo tudi manj številne beločele gosi, ki so nekoliko manjše, odrasle pa še progaste po trebuhih in z belino na "čelu". Za fotografiranje na zadrževalniku je navadno vse predaleč, razen če uspeš presenetiti kakšno ptico blizu nasipa in jo potem "ustreliš" običajno od zadaj. Spodaj mladostna beločela gos.


Poleg tudi številnih galebov se na zadrževalniku najdejo tudi bolj eminentni gostje, v manjšem številu, seveda. V začetku decembra se je tu dalo opazovati belolisko. Veliko bolj pogoste so velike žagarice. Med sivkami je bil opažen samček tatarske žvižgavke. Med ponirki sta bila dva zlatouha in najmanj eden črnovrati ponirek.


Večina redkejših vrst je bila tako daleč, da se ni dalo narediti niti posnetka skozi spektiv. Polarni slapnik (na fotografiji zgoraj) je za razliko od vseh ostalih ptic kraljeval v opuščeni zaliti gramoznici, medtem ko se je rdečgrlni slapnik skrival med množico ostalih ptic v zadrževalniku.

Vse kaže, da bo bližajoče se štetje vodnih ptic (IWC) v sredini januarja tudi letos zelo zanimivo. Če bo zima še kaj bolj pokazala zobe, toliko bolje.

ponedeljek, 10. december 2018

NA DOPUST BREZ KANONA 2

"Pred leti so nam vlomili v avtodom in odnesli vse, kar je bilo kaj vrednega. Tudi del moje fotografske opreme. Zaradi te izkušnje sem letos svojo "ptičarsko" fotografsko opremo pustil doma, ker je nisem bil pripravljen ves čas nositi s seboj. Težka odločitev! Sploh ker je bila naša destinacija Nizozemska." Sem kar citiral uvod v objavo iz pred petih let. Podobna izkušnja in podobna bolečina - destinacija Danska. Tudi Danska je v začetku avgusta za opazovanje ptic zelo zanimiva


Danska je skoraj v celoti obdana z morjem, po drugi strani pa predstavlja kopno povezavo med severom in jugom. Zato je tu na selitvi zelo živahno.


Na skrajnem severu celine, v mestu Skagen, so lani v že tako popularnem svetilniku odprli center za preučevanje ptic na selitvi, Skagen Grey Lighthouse - Center for migratory birds. Žal smo bili za obisk prepozni : (


Za tolažbo sta mi bila prva dva "lajferja" na potovanju - navadni strmoglavec in gage - v neposredni bližini centra. Gage so se pripravljale k počitku povsem blizu obale. Žal je bil kaliber mojega orožja  le 300 mm (teleobjektiv 80-300 mm).


Na opazovanje ptic se doma namenoma nisem posebej pripravljal. Le za vsak slučaj sem imel v rokavu skritih nekaj lokacij. Tako kot na Nizozemskem, je bil tudi letos problem, da so se take lokacije pojavljale kar same od sebe.


Naslednja "spontana" lokacija je bila gnezdeča kolonija triprstih galebov na pečinah Bulbjerg. Doma ugotovim, da gre za edino kolonijo na celinskem delu Danske.


Zračni promet v avgustu je bil po celi Danski zelo zgoščen od jutra do večera.


Najpogostejši prizori so gotovo druščine najrazličnejših pobrežnikov, tako na obali kot na celinskih vodnih površinah. Najpogostejše so bile školjkarice in kljunači, v družbi raznih prodnikov, martincev, prosenk, sabljark, žličark itd.


Nekaj deževnih dni je bilo voda na moj mlin. Obiskal sem nekaj opazovalnic, ki so bile vse po vrsti izredno lično narejene in opremljene.


In dejansko se je dalo tudi kaj videti.


Večina opazovalnic je bila dobro založena z informativnimi zloženkami, zemljevidi in ostalim gradivom. Tiste nadstandardne pa še s klasičnimi spektivi in celo z daljinsko vodenimi kamerami, katerih sliko se je dalo spremljati na monitorju in na velikem televizorju.


Zadnji adut iz rokava je bil ornitološki rezervat Saksfjed/Hyllekrog na skrajnem jugu otoka Lolland, kjer me je pričakalo vseh "velikih" pet s panoja.


Del rezervata je zaradi gnezdenja orla belorepca zaprt med 1. februarjem in 31. julijem. Kljub slabemu vremenu mi bo obisk ostal v lepem spominu.


Prvi vtis je naredila šokantno velika množica labodov v morju. Po blatnih plitvinah je tacalo ogromno meni ljubih pobrežnikov, malo bolj na suhem so se drli sivi žerjavi. Za povrhu sem se v mraku nagledal še tjulnjev v morju.


Toliko na kratko s potepanja po deželi legokock.

nedelja, 21. oktober 2018

1120 mm

Letošnje poletje je padla odločitev, da bom svoj zvesti zrcalnorefleksni sistem polnega formata poskušal nadomestiti z nečim manjšim, predvsem lažjim. Prva logična rešitev, kjer se velikost in teža že konkretno pozna, je brezzrcalni micro 4/3 sistem, ki uporablja senzorje polovico manjše od tistih, v fotoaparatih polnega formata.

OLYMPUS OM-D E-M10 II z objektivom 18-36* mm (*preračunano) in CANON 5D z objektivom 17-40 mm
Kako se je zadeva obnesla v praksi, sicer ni tema mojega bloga, na kratko pa lahko rečem le - FANTASTIČNO. Namesto slabih 4 kg težke torbe z enim fotoaparatom in dvema objektivoma (17-40 in 70-200 mm ter bliskavico, sem prenašal torbico težko dobra 2 kg z dvema fotoaparatoma, z vgrajeno in ločeno bliskavico in štirimi objektivi (18-36, 28-84, 80-300 in fiksni 28 mm večje svetlobne jakosti, vse preračunano v goriščnice na fotoaparatu polnega formata).

Ker pa sta sistema pogojno kompatibilna, me je najbolj zanimalo to, kaj se zgodi, če mojo ptičarsko opremo nataknem na novo pridobitev. Seveda sem najprej preiskusil najbolj ekstremno možnost.

CANON 400 mm f 5.6 L + 1.4X konverter + EOS - M4/3 adapter + OLYMPUS PEN E-PL5 = 1120 mm
Ker nisem pričakoval čudežev, sem si privoščil najcenejši adapter (14 €), ki ne podpira avtomatskega ostrenja. Taki, ki menda resnično delujejo, stanejo 300 € in več. Zadeva z ročnim ostrenjem dejansko deluje : )


V slabih svetlobnih pogojih sem poiskal nekaj ptic, ki so bile bolj ali manj pri miru, in naredil nekaj dokumentarnih posnetkov.


Rezultati so povsem OK. Stabilizacija v ohišju fotoaparata je pri tej goriščnici dodaten plus, čeprav je bilo vse skupaj na stojalu. Na posnetkih sem si lahko privoščil celo nekaj dodatnega izreza.


Eksperiment je dokazal, da mikro 4/3 sistem ponuja zanimive možnosti. Ponovno pa se je potrdila kvaliteta canonove štiristotke. Seveda ročno ostrenje in goriščnica 1120 mm pri resnem fotografiranju ptic ne pride v poštev.

https://admiringlight.com/blog/review-panasonic-leica-100-400mm-f4-6-3-dg-vario-elmar-ois/
Ni mi dalo miru, moral sem preizkusiti povsem drugo zverinico - Panasonic LEICA 100-400 mm, f 4-6.3 DG VARIO ELMAR OIS. Preračunano je to 200-800 mm v izredno kompaktnem formatu. Žal v bližini prodajalne ni bilo nobene ptice. Vseeno lahko potrdim vse dobro, kar sem do sedaj prebral na spletu.

OLYMPUS OM-D E-M10 II + Panasonic LEICA 100-400 mm, f 4-6.3 DG VARIO ELMAR OIS 
Kaj pa zdaj? Že pišem Božičku in Dedku mrazu : )

nedelja, 16. september 2018

3:0 ZA PIKASTEGA MARTINCA

Včasih na terenu preprosto veš, da se bo nekaj ujelo. Med vsemi možnostmi pa je gotovo kakšna, ki je bolj zaželena kot vse druge. Obisk Vrbine je že ena takih lokacij. Tokrat sem si na piko vzel pikastega martinca. Pod maskirno opravo sem se kuhal v enem izmed nadomestnih habitatov, ki so zaenkrat še v nastajanju.


Najprej sta se mi približali dve mladostni zelenonogi tukalici.


Fotografije so nastale konec julija, v času, ko je večina mladičev že samostojnih.


Malo bližje so se zvedavo spreletavale mlade bele pastirice.


Edini martinec, ki sem ga uspel ujeti, ni bil pikasti, ampak "le" mali.


Pikasti je sicer priletel v moj domet kar trikrat, a se mu je tako hitro mudilo naprej, prehitro za moj reakcijski čas. Ob desetih je postalo že hudičevo vroče in počasi sem se pobral domov. 3:0 za pikastega martinca.


Prizorišče dogajanja.

nedelja, 29. julij 2018

SELITEV

Konec julija smo priča že prvim očitnim znakom selitev. V večjem številu se začnejo pojavljati ptice, ki jih nekaj časa ni bilo na spregled. V Vrbini sem opazoval večje število malih in velikih belih čapelj.


Seveda jim niti na kraj pameti ni padlo, da bi mi pristale pred objektiv.


Nekaj več sreče sem imel ob domačem bajerju v Češči vasi, kjer mi je - že v popolnem mraku - pred nosom pristala rjava čaplja. Nekajkrat sem na slepo "ustrelil" v temo. Brez bliskavice žal ni šlo.


Preden se je stemnilo, so se nad bajerjem zbirale kmečke lastovke in na koncu poniknile v trstičje, kjer skupinsko prenočujejo. Redni obiskovalec teh srečanj je tudi škrjančar, ki se nadeja pozne večerje.


Letošnje poletje je za enkrat bolj kilavo. Veliko deževja pusti kar nekaj vode na travnikih, zvečer pa se prikradejo meglice, ki se razkadijo šele ob dopoldanskih urah.


Taki travniki so idealno postajališče za razne pobrežnike. Najpogosteje lahko opazujemo močvirske, zelenonoge in pikaste martince ter ostale podobne vrste.


V rastju okrog bajerja je spet bolj živahno. Spreletavajo se različne trstnice, najpogostejše so se mi zdele bičje trstnice. V trstičju je še pel trstni cvrčalec.


Veliko vrst ptic se pred poletom proti jugu zbira v večje skupine in se skupaj prehranjujejo, preden se odpravijo na dolgo pot. To počno tudi bele štorklje.


Tile pešci so v svojo družbo vzeli tudi svojo črno sorodnico, ki se je bolj pametno sprehajala po travniku in stikala za zajtrkom.



petek, 20. julij 2018

LJUBO DOMA KDOR GA IMA

Včasih se je gradilo drugače. Na žalost ljudi, ki živijo v teh, sedaj dotrajanih objektih, obnova ali tako imenovana energetska sanacija veliko takih stavb še ni dosegla.


Nekdo pa je nad tovrstno gradnjo v takem stanju še posebej navdušen. Ptice! Medetažne konstrukcije v takih stavbah potrebujejo prezračevalne odprtine, ki so kot nalašč za gnezdenje določenih vrst ptic.


Nižja nadstropja so zasedli domači vrabci.


Hranjenje mladičev je bilo v začetku julija na vrhuncu.


Ravno tako ostale "družabne" aktivnosti.


Najvišje nadstropje z lepim razgledom so si prisvojili hudourniki, ki so tudi vneto skrbeli za svoj naraščaj. Starši so izmenoma hranili svoje potomce.


Dogajanje v zraku je pritegnilo skobca, ki pa mi je med spretnimi hudourniki deloval nekam nerodno. To, kar sem opazoval, ni bilo podobno spretnemu lovcu. Po nekaj krogih je moral prostor pod nebom prepustiti hudournikom.

torek, 10. julij 2018

VRNITEV ODPISANIH

Vsako leto člani Dolenjske sekcije DOPPS opravimo kar nekaj popisov ptic. Najbolj negotovo se zadnjih nekaj let odpravimo na teren, ko popisujemo, ali bolje rečeno, iščemo zadnji par še gnezdečega črnočelega srakoperja.


Na veliko veselje nas je na lanski lokaciji, med Zameškim in Mršečo vasjo, pričakal lanski znanec.


Lani sta bili prav tu obročkani dve odrasli ptici. Opazovan pa je bil še najmanj en odrasel osebek. Tudi letos smo nato med prvim in drugim popisom opazovali več odraslih ptic.


Na drugem popisu smo potrdili najmanj tri gnezdeče pare. Dva sta gnezdila na hrastih, eden pa, zanimivo, na vrbi. Medtem ko sta para na hrastih že hranila svoje mladiče, je par na vrbi še valil.


Speljanih je bilo vsaj 11 srakoperjev v treh gnezdih. Sumljivo gnezditveno obnašanje je bilo moč opazovati še na tretjem hrastu v vasi, ko je ptica branila svoj teritorij. Žal pri tako velikem zračnem prometu, ki so ga izvajali srakoperji na tako majhnem območju, gnezdenja četrtega para ne moremo potrditi.


Srakoperji so se raztepli po območju. Samo želimo si lahko, da bi tudi naslednje leto ta vas gostila te, pri nas tako redke, popotnike.