S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sreda, 27. december 2017

ŽAREČI BOŽIČ

Tam nekje med božičem in novim leto se tradicionalno odpravim na celodnevni teren, običajno v severo-vzhodni del Slovenije. Letošnji plan je bil preprost. Božični sončni vzhod pričakam na Ormoškem jezeru, sončni zahod pa na Medvedcah.


Da bo vreme sodelovalo, mi je bilo jasno že na avtocesti, ko je začelo počasi žareti na hrvaški strani.


Svetloba je bila kakih petnajst pred osmo že pogojno uporabna za fotografiranje. Istočasno so se začeli prvi preleti nad jezerom. Kormorani, čaplje in race vseh vrst so se spreletavali v vse smeri.


Takoj, ko je velika žareča krogla pokukala na obzorju, je svetloba postala ubijalska. Saturacije dovolj za še tako velike ljubitelje nasičenih barv in "kičastih" posnetkov.


Kmalu po osmi so se svetlobne razmere začele počasi umirjati. Vse, kar se je zgodilo po pol deveti, ni bilo več tako žareče in sodi v svojo objavo.


Na Medvedcah se je podobna svetlobna predstava začela okrog četrte, le v obratnem vrstnem redu. Več tisočglavo ptičjo družbo, ki se je že spravljala k počitku, je še zadnjič zmotil belorepec. Samo gosi je bilo zbranih več kot tisoč. Večji del sivih, manjši beločelih gosi.


Ob 16.20 me je preletelo deset žerjavov in se po dobrih dvajsetih minutah spustilo zahodno od zadrževalnika. Prav zanimivo jih je opazovati, ko iščejo primerno mesto za prenočevanje ali mogoče le za krajši počitek?


Ko je že kazalo, da je vsega konec, so se začele dvigovati race, v večini verjetno mlakarice in odletele proti severo-vzhodu. Vse skupaj je trajalo dobrih pet minut.


Gagajoče skupine prikazni so bile čedalje manjše.


Zadnje so se odpravile tja do 17.00, ostalo je le še oglašanje v temi.


SREČNO 2018



nedelja, 03. december 2017

"DOLGOVRATI" PONIREK

Pri nas lahko opazujemo pet vrst ponirkov. Največji čopasti in najmanjši mali ponirek sta precej pogosta in ju ni težko določiti. Črnovrati in zlatouhi sta si bolj podobna in redkejša, sploh zlatouhi, ki se pojavlja v manjšem številu. Rjavovrati pa je tudi precej redek. Po velikosti in po videzu je nekje med manjšim in čopastim ponirkom. Včeraj sva se z rjavovratim srečala na Krki, kjer sicer prezimuje veliko število malih ponirkov.


V daljavi se rjavovrati ponirek zdi kot nekam čudno velik mali ponirek ali kot nekam majhen čopasti ponirek, brez značilnih čopkov ali grebenčka na temenu. Ko smo malo bolj pozorni, ugotovimo, da je kljun predolg za malega ponirka in da je sam definitivno prevelik.

Velenjsko jezero, december 2010.

Sam sem ga do sedaj opazoval le enkrat - na Velenjskem jezeru, kjer se mi je zdel v primerjavi z včerajšnjim opazovanjem precej siv. Včeraj pa je verjetno tudi pozna svetloba prispevala k bolj rjavkasto obarvani podobi. Tudi s korekcijo barvne temperature velenjskega primerka nisem uspel obarvati tako rjavo.


Tudi v ne preveč atraktivnem zimskem perju ima rjavovrati ponirek vrat spredaj temen v primerjavi s čopastim, ki ima spredaj vrat bel. Čeprav ima velenjski primerek vrat spredaj precej svetel.


Ko sem se ponirku hotel približati, je postal bolj pozoren in se spremenil v "dolgovratega".

petek, 17. november 2017

TRI JESENSKE

V teh sivih dneh je spomin na letošnjo jesen zelo osvežilen.




Vedno znova me fascinirajo neostrine odsevov na vodni gladini. Nisem še ugotovil, ali je to karakteristika dotičnega objektiva, ali optike teleobjektiva na sploh?

sobota, 11. november 2017

SPREMLJAMO ŽERJAVE NA SELITVI

V teh dneh dežujejo poročila o opazovanjih žerjavov na selitvi. Te podatke zbira Dejan Bordjan dejan.bordjan@gmail.com in bo vesel vsakega vašega podatka, ki naj vsebuje lokacijo, oceno ali točno število, datum, uro in smer leta. 


Opazovanja Sandija Božiča iz Češče vasi seveda nisem smel zamuditi : ) Takoj po sporočilu sem jo ucvrl na lokacijo. Ustavil sem se na drugem bregu pri Srebrničah. Opazovala sva 139 žerjavov, ki so prileteli nekako s severa, pristali ob Temenici in nato nadaljevali proti zahodu. Nad Stražo so obrnili in (zanimivo) nadaljevali proti vzhodu ter izginili nekje nad Novim mestom.


Ura je bila okrog četrte popoldan, svetlobe po deževnem in oblačnem dnevu pa skorajda nič več.


Po obratu so hitro formirali klin in nadaljevali svojo pot.


nedelja, 22. oktober 2017

PTIČARIJADA 2017

Letošnji družabno tekmovalni dogodek ljubiteljev in poznavalcev ptic je potekal v Beli krajini v soboto, 7. oktobra. Več o tem dogodku si lahko preberete na spletni strani DOPPS. V lepem sončnem vremenu je 13 ekip opazovalo kar 105 različnih vrst ptic. Dolenjsko so zastopale tri ekipe: DOLENJCI Z I., II. in III:

foto: Tomaž Mihelič

Naši prvi ekipi, ekipi družine Mihelič, je po dolgoletnem trudu le uspelo osvojiti prvo mesto. S 77 opazovanimi pticami so za eno samo ptico premagali skorajda nepremagljive Štajerce z ekipo Štajerski pozabljivci.


Tekmovalce na terenu ni ustavila niti tabla "Pozor hud bik".


V fotografski disciplini smo Dolenjci pobrali kar dve medalji - drugo in tretje mesto. Zmagali so Štajerski pozabljivci, z 58 fotografiranimi pticami.


Za eno lepših predstav na nebu so poskrbeli grivarji na selitvi.


Ena izmed zanimivejših trofej - črni škarnik.


Še zadnja skupinska fotografija dela dolenjske reprezentance na poti domov.

nedelja, 08. oktober 2017

MUHASTA JESEN

Komaj smo se nehali pritoževati nad sušo, že lahko tarnamo o prekomernem deževju. Vremenske fronte z nevitami ponagajajo tudi pticam na selitvi in jih prizemljijo, dokler se razmere ne izboljšajo.


V takih razmirah je vredno skočiti na teren in gotovo nas bo presenetila kakšna vrsta, ki jo ne vidimo prav pogosto. V Vrbini se je dalo opazovati različne pobrežnike, ki so si v plitvini nabirali novih moči za nadaljevanje poti.


Največ je bilo malih martincev, manj zelenonogih in pikastih martincev ter nekaj togotnikov. Med spremenljivimi prodniki se je našel tudi kakšen temminckov prodnik (zgoraj).


Meni v veliko veselje je bilo opazovanje srpokljunega prodnika (zgoraj).


Slabost slabih vremenskih razmer je tudi pomanjkanje svetlobe. Na srečo je čopasta čaplja stala kot prikovana.


V sredini septembra so se na brežiški akumulaciji začeli pojavljati že prvi črnovrati ponirki. Navadne čigre so na postanku zamenjale črne čigre v prvoletnem perju (spodaj).


Posledica obilnega deževja so tudi poplave. Kot mnogi vodotoki je tudi Temenica prestopila bregove in napolnila zaloško kotlino. Tu sem jato triindvajsetih črnih čiger na prehranjevanju opazoval v sončnem vremenu.


Črne čigre v prvoletnem perju niso prav posebej črne in jih lahko zlahka zamenjamo za kakšne druge ptice.


Sivi muharji se na jesenski selitvi selijo v večjih skupinah in se jih da lepo opazovati, ko lovijo iz izpostavljene preže na grmovju ali drevju. Črnoglavi (zgoraj) so manj številčni, a se mi zdi, da jih je letos več kot prejšnja leta.

petek, 15. september 2017

IZ IZOBILJA V POMANJKANJE

Naša priljubljena lokacija za opazovanje ptic je bila v sredini maja podobna pravemu ptičjemu raju. Vse je zelenelo, v mokrišču okrog mrtvice se je razlegalo ptičje petje vseh vrst, nekatere so že gnezdile, druge so hitele z urejanjem in gradnjo gnezda.


Poleg gnezdilk so se v mrtvici izmenjavale tudi vrste, ki tu ne gnezdijo, ampak sem prihajajo le po hrano. Poleg najštevilčnejših čapelj tu vedno redno lovi vodomec.


Med selivkami, ki so si  izbrale obrobno grmičevje za svoje gnezdišče, so bile najglasnejše močvirske trstnice.


Potem pa je nastopilo letošnje pasje poletje. Suša ni prizanesla niti stanju vode v mrtvici, ki je vidno upadala iz dneva v dan. Zelenonoge tukalice so vodile svoj naraščaj po vedno bolj izpostavljenem obrežju.


Mokrišče občasno obiščejo tu posebni, bolj redki gostje.


Čopasta in rjava čaplja.


Ko je bilo vode le še za nekaj centimetrov, je mrtvica postala postajališče za bolj kratkonoge pobrežnike. Kar nekaj časa so se tu zadrževali pikasti martinci.


V začetku julija je od bajerja (mrtvice) ostala le še blatna luža. Prispeli so mali deževniki.


Do konca julija je iz bajerja izginila vsa voda. Vse skupaj je bolj spominjalo na puščavo kot na mokrišče. Odraslim malim deževnikom so se pridružili tudi letošnji mladiči.


Na suhi in razpokani zemlji so se prehranjevale tudi letošnje bele pastirice.


V avgustu je bilo naše "mokrišče" videti precej pusto in zapuščeno. Na obrobnem grmičevju in rogozu so vztrajali le še prosniki. Videti so bili precej skuštrani in zanemarjeni.


S prvim večjim deževjem v septembru se je presušena mrtvica počasi začela polniti in bo do naslednje gnezditvene sezone najverjetneje spet v polni formi pričakala svoje goste.




sobota, 02. september 2017

PRVOMAJSKI POLOJNIKI

Med prvomajskimi počitnicami že lahko opazujemo polojnike, na naši obali predvsem v solinah. Klasična fotografija, ki nastane, je dolgonoga, črnobela ptica na modrem ozadju.


Za drugačno fotografijo bo potrebno v začetku maja uro naviti tam nekje med peto in šesto. Skratka, na terenu je dobro biti že pred sončnim vzhodom.


Izbral sem Strunjanske soline, ker sem prejšnji dan polojnike zjutraj opazoval povsem blizu glavne sprehajalne poti. Ko je sonce pokukalo izza hriba, je bilo fotografiranje precej enostavno.


Polojniki so se začeli prehranjevati v zelo plitkem delu bazena. Dolge noge so tako še toliko bolj vidne. Največja težave je predvsem postavitev kompozicije pri fotografijah od blizu. Kje odrezati noge v odsevu na vodni gladini?


Kadar v "kader" vključim cel odsev, pustim zgoraj malo več prostora, kot spodaj pri odsevu. Tako se mi zdi, da pride glavni del motiva bolj do izraza.


Idealni svetlobni pogoji so trajali slabe pol ure. Bolj kot je sonce dobivalo na moči, bolj je bil pomememben kot fotografiranja. Ob pol sedmih moja pozicija že ni bila več idealna in seansa je bila zaključena.