S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

četrtek, 29. avgust 2013

ČRNA PROSENKA IN PRIJATELJI

Na južnem delu ornitološkega rezervata Kolansko Blato na otoku Pagu se pod šopom dreves stiska manjši kamp, pred njim pa se morje steka v blatno plitvino. Tu sem preživel jutra letošnjega dopusta in fotografiral ptice, predvsem goste s severa.







Prva ptica, ki sem jo zaradi njene velikosti zagledal že od daleč, je bila črna prosenka Pluvialis squatarola. Prehranjevala se je tako v plitvi vodi kot v blatu.


Za boljši posnetek je bilo potrebno vstati pred sončnim vzhodom. S kamuflažo  se je bilo potrebno zliti s terenom, saj v bližini ni bilo nobenega kritja, vsaj na pravi strani ne. Prvi posnetki so nastali še pred vzhodom sonca.


Prosenki (desno) je prvi delal družbo srpokljuni prodnik Calidris ferruginea (levo).


Ko je sonce pogledalo izza Velebita, sem ugotovil, da je prodnikov več, vsaj 7. Od tega 6 spremenljivih Calidris alpina in eden srpokljuni Calidris ferruginea. Barvna temperatura se je spreminjala iz minute v minuto in ob 6:30 je že vse sijalo zlato rumeno.


Črna prosenka je postala zlata prosenka.


Črna prosenka je vsaj na videz skoraj enkrat večja od prodnikov in zato se je bilo potrebno prodnikom toliko bolj približati. Sam pa v svojem položaju nisem bil prav posebej mobilen. Pravzaprav sem ležal v blatu kot klada, komolci so me že pošteno boleli in temperatura se je pod kamuflažo hitro dvigala.


Prodniki nikakor niso hoteli bliže in začel sem pospravljati svojo opremo. Prepričan sem bil, da bodo prodniki takoj zleteli na drugo stran vodne površine, v senčno zavetje. Na moje presenečenje so nadaljevali s hranjenjem, kot da Guliverja ni v bližini.  Fotografiranje je postalo skoraj preveč enostavno, če odmislim eno težavo. Prodniki so se večino časa prehranjevali in zabadali kljun v blato.


V enem trenutku so se martinci, ki so se prehranjevali v bližini, hkrati oglasili s svarilnim klicem in vsi prodniki so se pritajili na vodno površino.


Znak za alarm je bila kanja, ki je preletela plitvino.


Naslednje jutro sem poskrbel za malo več udobja. Prinesel sem si blazino! Zapomnil sem si, kje so se prehranjevali močvirski martinci Tringa glareola, in zalegel v bližini. Ko se je zdanilo, so prišli.


Mislim, da so opazili čudno izboklino na blatu, a jih to ni preveč vznemirjalo.


Za konec sem obiskal še prodnike. Brez težav sem se jim približal na slabe 4 metre.


Prodniki niso počeli kaj prav posebej zanimivega, dokler se eden izmed njih ni začel urejati in tunkati. Ko je končal z opravilom, je nekajkrat poskočil obrnjen proti rahli burji in se posušil.


Prodniki so počasi pospali po napornem prehranjevanju in tudi sam sem se odpravil na zajtrk.

četrtek, 22. avgust 2013

ŠKURHI KOLANSKEGA BLATA


Rana ura zlata ura. Rek, ki na dopustu ni ravno dobrodošel, a za fotografiranje ptic prvo pravilo. Moja ura je zvonila ob 5:00, včasih sem vstal celo prej. Pripravil sem si kamuflirano prežo, dobesedno v blatu plitke morske lagune, ki se ob plimi prek kanala napaja z morsko vodo. Nameraval sem fotografirati martince, ki so tam prenočevali. Ob 5:30, še v poltemi, pred sončnim vzhodom, je desno od mene nekaj pristalo. Čisto počasi sem se obrnil in zagledal tri velike škurhe. (fotografija je nastala v mejnih svetlobnih pogojih: ISO 3200, f 5.6, 1/30s, 400 mm)


Čez dan so se škurhi prehranjevali na travnikih Kolanskega polja. Moja ocena je kakih 15 osebkov, a je številka lahko tudi večja.


Spreletavali so se med pokošenimi deli Kolanskega polja. Njihov let navadno spremlja pisku podobno oglašanje. Zjutraj so bili prvi ptiči, ki so se začeli oglašati še pred sončnim vzhodom.


Zanimivo je, da so se med malo močnejšo burjo zadrževali na pobočnih pašnikih obdanih s suhozidjem, čeprav je bilo tam skoraj več kamenja kot suhe trave. Tu mi jih ni uspelo fotografirati.


Škurh je zelo previden in plašen ptič. Da bi se mu približali, praktično ni možno. Da pa se narediti dokumentaren posnetek iz avtomobila. Ravno ko sem ugotovil, katere travnike obiskujejo najpogosteje, je zmanjkalo dopusta.


Drugo in zadnje bližnje srečanje s škurhom je bilo skozi špranjo kamnitega zaklonika.


Med jutranjim fotografiranjem je mimo pritekla črna prosenka. Naloga, s katero sem se ukvarjal v naslednjih dneh (v nadaljevanju).

KOLANSKO BLATO - Pag

Kolansko Blato se nahaja južno od turističnega naselja Gajac oz. na severnem robu Kolanskega polja. Če se peljemo iz juga proti Novalji ali obratno, nas v sam ornitološki rezervat usmeri označevalna tabla. Ko se spustimo do Kolanskega polja, bomo kmalu v daljavi zagledali opazovalnico, do katere dostop ni najenostavnejši. Kljub poletni vročini svetujem dolge hlače in zaprte čevlje.


Pot do opazovalnice je najenostavnejša ob suhozidju na zahodni strani polja. Če poskušamo priti do opazovalnice s strani naselja Gajac, bomo ob tem najverjetneje preplašili vse ptice na vodi in na obali. Z opazovalnice se nam odpre pogled na sladko jezero na treh straneh obdano s trstičjem, na zahodni strani pa je obala kamnita.


V poletnem času na vodni površini in na obali ni prav veliko ptic. Več prometa je gotovo v času selitve. Kljub temu se da na vodi videti razne race in galebe, na obali pa si pridejo gasit žejo posamezni pobrežniki in močvirniki. Ob večerih se zberejo tudi večje jate malih belih čapelj.


Če se sprehodimo po poljskih poteh, bomo na posameznih steblikah in ograjah videli različne ptice, značilne za tak habitat. Če odštejemo vrabce, je ena najpogostejših gotovo repaljščica.


Mlade pribe še niso preveč plašne in se jim bomo z nekaj sreče in previdnosti lahko dovolj približali za fotografiranje.


Sam sem čebelarja navajen srečevati v povsem drugačnem okolju. Ko odgnezdijo, jih lahko srečujemo na različnih lokacijah po Pagu.


Kar šviga po tleh, je običajno rjava cipa.


Ena zanimivejših ptic Kolanskega Blata oz. Kolanskega polja je gotovo veliki škurh (v nadaljevanju). Raznolikost ptičjega sveta je po posameznih obdobjih v letu zelo različna. Skupaj so na Kolanskem Blatu zabeležili že več kot 160 različnih vrst ptic.

torek, 20. avgust 2013

MALO IN VELO BLATO - Pag

Tudi drugi del naših letošnjih počitnic je bil pisan meni na kožo. Teden dni v kampu Straško na otoku Pagu, kjer območij za opazovanje in fotografiranje ptic ne manjka. Večino juter sem tako preživel na Kolanskem Blatu južno od Novalje, naredil pa tudi izlet na Velo in Malo Blato.

Malo Blato

Malo in Velo Blato se nahajata na skrajnem jugu otoka, vzhodno od Povljane. Malo Blato se poleti v večini posuši in ostane le velika površina neprehodnega  trstičja. Zato opazovanje z opazovalnice ni bilo prav posebej zanimivo.


Velo Blato je polno sladke vode in je za opazovanje ptic zanimivo skozi celo leto. V veliko prospektih je kraj opisan kot pravi mali raj za fotosafari. In kot takega ga obiščejo tudi mnogi priložnostni "naravoslovni" fotografi. Rezultat takega fotolova je navadno veliko število splašenih vodnih ptic.

Velo Blato

Opazovalnica je postavljena na severo-vzhodnem delu jezera, ki je od kopnega ločeno s širokim pasom trstičja. Z opazovalnice se je v tem času dalo opazovati različne race, močvirnike in pobrežnike. Nad trstičjem je krožil rjavi lunj. Na sami vodni površini pa je bilo na stotine galebov.

Velo Blato - pogled z opazovalnice

Popoldanske ure so s severo-vzhodne strani že za opazovanje precej nehvaležne, saj se sonce počasi spušča za jezerom. Fotografiranje v to smer pa popoldan sploh nima nobenega smisla.


Po posušenem rastlinju se je kljub rahli burji podilo veliko liščkov in ostalega "drobiža". Na pašnikih po pobočju za opazovalnico se je dalo videti kupčarja in škrjance, ki pa so se mi spretno izmikali.

Obisk območja bi bil gotovo veliko bolj zanimiv v času spomladanske ali jesenske selitve, ki se bo počasi začela.

sreda, 07. avgust 2013

NA DOPUST BREZ KANONA

Pred leti so nam vlomili v avtodom in odnesli vse, kar je bilo kaj vrednega. Tudi del moje fotografske opreme. Zaradi te izkušnje sem letos svojo "ptičarsko" fotografsko opremo pustil doma, ker je nisem bil pripravljen ves čas nositi s seboj. Težka odločitev! Sploh ker je bila naša destinacija Nizozemska.


Potepanje smo začeli na skrajnem jugo-zahodu, v vasici Westkapelle. Kar se mene tiče bi lahko tu ostali cel teden. Na fotografiji zgoraj je poleg velikega števila galebov in gosi tudi ogromno različnih pobrežnikov s sabljarkami na čelu.


Navadna Nizozemska panorama. Ob pogledu skozi daljnogled pa novo veselje - žličarke!


Nato smo se čez nasip spustili do obale. Ob oseki so se na pogrnjeni mizi mastili galebi, školjkarice, škurhi in meni v veselje tudi kamenjarji. Seveda sem razmišljal kako bi se jim s svojimi 200 mm na ohišju polnega formata lahko približal, a je pri tem tudi ostalo.


Z dejstvom, da bom ptice bolj opazoval kot fotografiral, sem se kar hitro sprijaznil.


Obiskali smo tudi otok Texel, ki je dostopen s trajektom. Njegova celotna zahodna obala je nacionalni park Duinen van Texel. Prespali smo na skrajnem severu, na robu rezervata. Uro sem si navil za ob 5:00.



Smrtno tišino so rezali zvoki ptic in bučanje valov.


Zračni promet je bil zelo gost. Gosi so letele na pašnike , školjkarice na obalo po zajtrk za svoj naraščaj.



Školjkarice - "morske srake" so tu pogostejše kot srake pri nas doma.


Tudi grivarjev je bilo videti več kot navadnih golobov.


Ujeda je ostala nedoločena.


Med kosilom nam je družbo delal par komatnih deževnikov z mladiči.


Otok ni velik, a bi tudi tu lahko ostal teden dni.


V Amsterdam si navadno ne gremo ogledovat ptic. So me pa v Vondel parku presenetili ovratniški papagaji. Ulil se je dež, tako tudi z dokumentarno fotografijo ni bilo nič.


V istem parku so gnezdile štorklje.


Tukalice so se družile z racami.


Čaplje se niso kaj dosti menile za mimoidoče. Sploh če so imele kosilo na muhi.


Nilskih gosi je bilo več kot mlakaric.

Za konec lahko rečem, da je Nizozemska tudi poleti precej zanimiva, kar se opazovanja ptic tiče. Po celi državi je raztresenih 20 nacionalnih parkov, ki so kljub na videz enolični in ravni pokrajini precej raznoliki. Naš izlet je bil družinski in z videnim sem kljub temu več kot zadovoljen.