S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

četrtek, 31. januar 2013

IZLET NA MORJE


Izlet na morje sem si privoščil kot podaljšek zakasnelega silvestrovanja na DOPPS-u, kjer smo se med drugim šli tudi poučen kviz s strani Jurija Hanžla. V kvizu smo obravnavali tudi slapnike in prav rdečegrli slapnik je bil med prvimi, ki me je pričakal v pristanu Sv. Katarine. Od polarnega slapnika ga v zimskem perju najlažje ločimo po manjšem in rahlo navzgor privzdignjenem kljunu, zadnji del vratu je bolj siv kot črn, manjka pa tudi bela lisa v zadnjem delu trupa.
Rdečegrli slapnik Gavia stellata
Slapnik je tako hitro, kot se je prikazal v pristanu, z dolgim potopom tudi izginil. Zato mi je uspelo narediti le dokumentarno fotografijo. Ostali so le čopasti ponirki.


Izlet se je nadaljeval v smeri Škocjanskega zatoka. Prvi pogled skozi drugo opazovalnico, jata velikih škurhov, ki so se prehranjevali, kot da bije zadnja ura.


Ko sem že razmišljal, da se bom moral zadovoljiti s posnetkom škurha zapičenega v zemljo, se je eden le malo bolj sproščeno sprehodil v mojem dometu ...


... in kmalu tudi odletel.


Drugače pa je bila večina eskadrilje v zatoku zaradi burje prizemljena in skrita v zavetju.
 
 
Le najbolj lačni so se podali na "odprto morje". Žličarice so bile med pogumnejšimi (spodaj).
 
 
Na koncu obiska v zatoku sta me razveselila še pepelasta lunja, ki sta s težavo lovila in plahutala nizko nad trstičjem.
Pepelasti lunj Circus cyaneus, levo samica, desno samec
 
Zadnja postaja mojega izleta so bile Sečoveljske soline, kjer pa se je burja samo še okrepila in je kar brilo, čeprav je sonce lepo sijalo.
 
 
 
 
Soline so bile, vsaj videti, bolj prazne. Nekaj čapelj, mlakarice, liske in vztrajni galebi. Del poti me je spremljal vodomec. Sem ter tja pa se je spreletela še kakšna vriskarica.

nedelja, 20. januar 2013

ZIMSKA RACA Clangula hyemalis

V zimskem času naše vodne površine obiskujejo različni zimski gosti. Med njimi so pogosto tu posamezne redke vrste. Letos na Ptujskem jezeru zimske počitnice preživlja zimska raca.

Zimska raca v družbi dveh malih žagaric.
 
 
Vodne ptice se navadno zadržujejo precej daleč stran od obale, če pa so že blizu, se precej hitro oddaljijo ali poletijo stran, ko nas zagledajo. Mali žagarici sta v paru lovili tik ob zidu poleg jezu v Markovcih. Fotografija je nastala tako, da sem se jima približal med tem, ko sta bili pod vodno gladino.
 
Čopasta črnica z moderno frizuro
 
Ko posije sonce in se razkadi megla, se Ptujsko jezero pokaže v povsem drugačnih barvah. Zaradi nizkega zimskega sonca in lege same je fotografiranje možno le z južnega nasipa.
 
 
Pogosti gostje v tem času so: žvižgavka, žličarica, kreheljc, sivka, čopasta črnica, zvonec, mala žagarica, velika žagarica, mali in čopasti ponirek ... Najštevilčnejše so seveda mlakarice in liske.
 
 
Letos se da opazovati večje število sicer redkejših belolisk (levo in desno na zgornji sliki). Na jezeru je bil opažen tudi zlatouhi ponirek, na njivah pa mali labod in labod pevec.
 
 
Jez v Markovcih kormorani preletijo v nizkem letu.

ponedeljek, 14. januar 2013

OBROČKANI GALEB S73B

Fotografirano lani sredi februarja
Kaj storiti, ko opazimo obročkano ptico in nam uspe oznake na obročku tudi razbrati? Vsakega takega podatka bodo v centru za obročkanje zelo veseli, zato je najbolje poslati podatke na naslov:
 
Slovene Bird Ringing Center
Slovenian Museum of Natural History
Prešernova 20, P.O.Box 290
SI-1001 Ljubljana
SLOVENIA
dfekonja@pms-lj.si<mailto:dfekonja@pms-lj.si
 
Med podatki naj bodo obvezno kraj in datum opazovanja, vaše ime in priimek, po možnosti pa še vrsta ptice, če ste jo uspeli prepoznati, morebitna fotografija in okoliščine opazovanja.
 
Ob uspešno razvozlani uganki lahko pričakujete podatke o obročkani ptici in podatke o obročkanju. S tem se razkrije tudi del, ali pa celotna pot, ki jo je ptica opravila od obročkanja do vaše najdbe.
 
 

petek, 11. januar 2013

HORTOBAGY nadaljevanje

V prejšnji objavi sem zapisal, da je bilo predstave z belorepci kmalu konec. Vsaj tista bližnja se je končala ob 8:40, v opazovalnici pa je potrebno počakati skoraj do mraka, ko se belorepci že odpravijo v svoja prenočišča.


Tovrstne foto seanse nikdar nimajo 100% zagotovila za uspešen ulov. Prav lahko bi se zgodilo, da belorepcev ne bi bilo od nikoder in bi se morali zadovoljiti z ostalimi obiskovalci. Ptice se zagotovo pojavijo, vsaj tiste "običajne" sorte.


Trenutki, ko je naše prizorišče obsijalo sonce, so bili tako redki in kratki, da sem fotografiral dosti manj kot bi sicer. Sploh pa sem imel na kartici par še kar zanimivih fotografij našega glavnega akterja - orla belorepca. Kljub vsemu se je dalo narediti nekaj posnetkov, za katere bi bilo potrebno v drugačnih okoliščinah precej truda in sreče.


Najbolj množični so bili seveda galebi. Mene so bolj pritegnile poljske vrane .
 
 
 
 
V trenutku se je dalo narediti dva različna posnetka s popolnoma drugačnim ozadjem. Vse skupaj se dogaja zelo blizu, opazovalna lina je dovolj nizko in teren je popolnoma raven. Zato lahko že z zaslonko 5.6 na 400 mm objektivu objekt lepo izoliramo od ozadja.
 
 
 Ptice so se pogosto ogledovale v refleksnem steklu opazovalnice.
 
O samem rezervatu sem nekaj več prebral šele po tem, ko smo prišli domov. Ugotovil sem, da so foto opazovalnice v Hortobagyju precej priljubljene tudi med profesionalnimi naravoslovnimi fotografi. Zgodi se seveda, da se prizorišča ponavljajo, tu pa se pojavi vprašanje o bistvu naravoslovne fotografije.
 
Znamenita vejica pri opazovalnici zlatovrank v Hortobagyju.
Levo: Marc Guyt v TOP BIRDING SITES of Europe. Desno: Markus Varesvuo v knjigi BIRDS MAGIC MOMENTS.
 
 
 
Na naši veji so namesto belorepca čepele vrane.
 
O OPAZOVALNICI:
Do opazovalnice smo se pripeljali iz mesta Balmazujvaros še v popolni temi. Po vstopu in namestitvi se ugasnejo vsa svetila. Elektrike ni, tako da polnjenje baterij odpade. Sama opazovalnica je ogrevana s plinsko pečjo. V njej je prostora za tri fotografe z vso opremo (udobno fotografiranje). Fotografira se skozi refleksno steklo na dve strani. Nekje sem prebral, da ta stekla poberejo 1-1.5 zaslonke, česar pa nisem mogel preveriti. Sam prostor je pregrajen s črno zaveso, tako da svetloba drugega okna ne riše silhuete na prvem oknu. Opazovalnica je delno poglobljena v zemljo, tako da je naše očišče dovolj nizko. Edina tehnologija v opazovalnici je ventilator iz računalnika, priključen na akumulator, ki pomaga pri odroševanju stekla z notranje strani. Za veliko potrebo sem opazil kemični WC, za katerega nismo dobil navodil za uporabo. Mala potreba se opravlja v plastično posodo za prašek. Kmalu po tem, ko so izginile vse ptice, so nas pobrali in odpeljali nazaj v Balmazujvaros. Edino, kar sem pogrešal, je bil obljubljeni "kavč", kjer bi z veseljem malo zaspal. Menda je v drugi opazovalnici skupaj z udobnimi stoli (naši so bili navadni plastični, z blazino).
 
 
NASVET
Če vas slučajno zamika podobna izkušnja, naj povem, da so opazovalnice precej zasedene, tudi celo leto v naprej. Cena: cca 100,00€ na osebo.
 

petek, 04. januar 2013

HORTOBAGY in njegovi belorepci

Hortobagy je največje naravno travnato območje v Evropi, Nacionalni park Hortobagy pa je s svojimi 82.000 hektari največje zaščiteno območje na Madžarskem. Največja atrakcija za ljubitelje ptic je prav gotovo jesensko opazovanje velikih jat žerjavov, ki na selitvi prenočujejo v parku. Prav dosti pa ne zaostaja opazovanje belorepca v zimskem času.
 
 
Ponudila se mi je priložnost, da vidim, kako imajo organizirano opazovanje ptic naši sosedje tam zgoraj. Sam mogoče nisem ravno pristaš tovrstnih “foto safarijev”, a se vseeno nisem mogel upreti možnosti, da bi te veličastne ptice videl od tako blizu. In še to ne da bi mi kdo očital, da jih s tem vznemirjam. Če rečemo, da hranjenje teh ptic ni sporno (tako kot naše zimsko hranjenje vrtnih ptic), potem je početje popolnoma sprejemljivo. Firma, ki to organizira dobro zasluži, za diskretnost opazovanja pa je 100% poskrbljeno. S tem ko tržijo svoje opazovalnice, tudi kontrolirajo dogajanje po parku in omejujejo nekontroliran dostop do občutljivih območij.
 
Opazovanje, s poudarkom na fotografiranju belorepca, je možno popolnoma individualno z najemom podzemne opazovalnice, lahko pa je organizirano tudi v sklopu vodenega izleta. V drugem primeru se ptice opazuje z velike oddaljenosti, tako da za fotografiranje ni primerno.
 
 
Zborno mesto je bilo v vasici na robu nacionalnega parka ob 5:00 zjutraj. Nato nas je vodič agencije Sakertour, ki je hkrati tudi zaposlen v parku, s terenskim vozilom odpeljal v osrčje parka - do podzemne opazovalnice, namenjene predvsem opazovanju in fotografiranju orla belorepca. Vstop v opazovalnico je možen le v popolni temi.
 
 
Kmalu potem ko se je zdanilo, so v naše vidno polje začeli pristajati belorepci z vseh strani. 6 različnih osebkov je obljubljalo nepozabno doživetje. Naše navdušenje se je kmalu umirilo, saj orli niso kazali nobenih znakov, da se nam bi kaj bolj približali. Spreletavali so se na oddaljenosti kakih 100 metrov in očitno našli tam tudi nekaj hrane.
 
Nato pa se je le zgodilo. Eden se je opogumil in zajadral naravnost proti opazovalnici. Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund.
 
 
 
 
Imel sem srečo, da sem imel ravno v tem trenutku na hitrem crop ohišju objektiv 70-200 mm in na ohišju polnega formata objektiv s 400 mm. Ko mi je ravno zmanjkalo "rafala", sem zamudil nerodni pristanek na ledu, nato pa mi je uspelo narediti še nekaj portretov z drugim ohišjem in 400 mm objektivom. S tem je bila predstava končana.
 
 
 Čez nekaj časa je skozi oblake prodrlo tudi sonce, belorepci pa so vztrajali na svojih položajih.
 
 
 
Kljub temu da smo bila ena manj srečnih ekip, saj se nam je približal “le” en belorepec, je bil dogodek svojevrstna izkušnja. Kaj smo počeli preostanek dneva, pa v naslednji objavi.
 
NASVET
Agencija, ki izposoja opazovalnice, izposoja tudi težjo artiljerijo (beri 500 mm objektive) ter ostalo opremo in druge objektive. V torbi naj bo obvezno še krajši teleobjektiv, še bolje zoom, saj se ptice lahko res zelo približajo.
 
TEHNIKA
Sam sem uporabljal svojo opremo; crop ohišje in ohišje polnega formata, 70-200 mm, 400 mm in 1.4X konverter ter stojalo. Ohišja in objektive sem menjaval v različne kombinacije.