S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sreda, 20. november 2019

FLAMINGO NA DOLENJSKEM !

Flamingo, po slovensko plamenec, po latinsko Phoenicopterus ruber, je ptica, ki jo poznamo iz poljudno znanstvenih dokumentarcev in jo v naših krajih res ne pričakujemo. Zadnja leta večja jata prezimuje pri naših italijanskih sosedih, posamezne osebke tako občasno zanese tudi na našo obalo. Opazovanja te "eksotične" ptice na celini pa so izjemno redka.


V začetku novembra nas je na Dolenjskem razveselila že velika jata žerjavov, ki nas ni le preletela, temveč tudi prenočila na travniku ob Temenici. Jata je štela okrog 400 glasnih ptic - prizor, ki te ne pusti ravnodušnega.


Sam sem ta prizor zamudil. Sem pa na istem kraju opazoval prelet manjše jate, ki je štela 91 osebkov. Zanimivo je bilo, da se je nato jata razdelila na dva dela. Eden je nadaljeval pot v smeri jugo-zahod, drugi pa povsem na jug.


Težko bi se odločil, kateri obisk je name naredil večji vtis, a je bila fotografska izkušnja s plamenci neprimerljivo večja. V nedeljo zjutraj je zazvonil ornitološki alarm, ki bi bil zelo primeren za prvoaprilsko šalo. V dobrih petnajstih minutah smo bili že na poti do lokacije, kjer so bile ptice opažene.


Seveda ni bilo nobenega zagotovila, da nas bosta plamenca tam tudi počakala. Na srečo sta imela dosti dela s prehranjevanjem in videti je bilo, da se jima nikamor ne mudi.


Ko smo že mislili, da razen sprehajanja po travniku in pomakanja glave v vodo poplavljenega travnika ne bosta uprizorila nič posebnega, je v vasi nekaj počilo. Elegantni in hkrati štorasti ptici sta se pognali v beg.


Nekajkrat sta plamenca zaokrožila nad nami in se očitno odločila, da je bil preplah lažen.


Pristala sta nazaj, tokrat na sredino poplave, na naše veselje še bližje kot prej.


Posijalo je tudi sonce in odrasla ptica je zasijala v vsej svoji lepoti. Po tednu deževja je bil to pravi balzam za oči. In prav to slabo vreme minulih dni je ti dve ptici prizemljilo v naših krajih.


Odrasli barviti plamenec in mladič sta se na tem poplavljenem travniku ob Temenici zadrževala nekaj dni. Mi smo ju zapustili po dvajsetih minutah nepozabnega druženja.


ponedeljek, 4. november 2019

VELIČASTNI JASTREBI II.

Prvo nepozabno srečanje s temi pticami sem opisal že pred tremi leti v eni izmed objav in do letošnjega poletja se z njimi nisem več srečal. Letos se mi je na letnem dopustu na otoku Rabu od daleč pokazal en osebek in nato še tri ptice na preletu preko kobariškega Stola. A za fotografiranje ni bilo prave priložnosti. "Letos je sreča na moji strani," si rečem in za krompirjeve počitnice splaniram otok Cres, kjer bi se moja želja lahko uresničila.


V kraju Beli, na severnem delu otoka Cres, se nahaja ekološko-raziskovalni center za zaščito narave, ki se ukvarja tudi z zaščito te zelo ogrožene vrste in nudi zavetje in oskrbo pomoči potrebnim pticam. Na vzhodni obali otoka sta na pobudo centra nastala tudi dva ornitološka rezervata, namenjena predvsem beloglavim jastrebom.

Pogoji za uspešno fotografiranje bi bili blizu idealnih, če mi ne bi zagodlo muhasto vreme. Bil sem zelo presenečen, da so se v tako turobnem in vetrovnem dnevu jastrebi sploh pojavili na nebu. Fotografiranje iz obupa se je prvi dan končalo zelo hitro. Rezultat pa je bil nekaj črnih silhuet, kjer o barvah ni bilo ne duha ne sluha.


Nekaj mi je govorilo, naj pustim gumb za brisanje posnetkov pri miru. Mogoče se bo dalo doma vseeno kaj narediti iz tega materiala. Edina rešitev, ki je delovala, je bila res močna obdelava in črno bela tehnika.


Konec koncev sem z rezultatom prav zadovoljen : )


Naslednjega dne so "vremena Kranjcem se zjasnila" in jastrebi so to hitro izkoristili. Kaj pa zdaj? Ptice so bile že visoko na nebu in očitno niso imele prav nobenega razloga, da se spustijo nazaj dol.


Tako lepo vreme smo nameravali izkoristiti za pohajkovanje po čarobnem severnem delu otoka imenovanem Tramontana. Do Belija, kjer je izhodišče za večino poti, vodi ozka zavita cesta prav nad severnim ornitološkim rezervatom. Nekje na polovici poti med vožnjo moj sin Dan reče: "Oči, so to tudi jastrebi?"


V našo smer, v višini ceste so jadrali trije, od blizu še toliko mogočnejši. Svetloba tudi tokrat ni padala iz idealne smeri, jastrebi pa so bili čedalje bližje in kmalu za tem celo preblizu.


Za trenutek sem dobil občutek, da jim je malo mar za človečka s fotoaparatom.


Tudi tokrat je bilo zaradi slabih svetlobnih pogojev kar nekaj čaranja pri obdelavi fotografij. Barve so daleč od idealnih, saj je bilo potrebno za osvetlitev senčnih delov precej korekcij. 


Medtem ko smo raziskovali pravljično Tramontano, njene pastirske poti, kamnite labirinte in zapuščene vasi, so nas visoko na nebu spremljali jastrebi. Včasih posamezna ptica, včasih skupine tja do dvajset osebkov. Obisk zavetišča in mesta Beli je bil planiran za zadnji dan, pa vreme zopet ni sodelovalo. Zato se vrnemo ob prvi priložnosti.

Beli, Cres


sobota, 7. september 2019

ČAPLJICA ali MALA BOBNARICA

Tam nekje v začetku avgusta so se na spletnih galerijah z naravoslovno tematiko začele pojavljati čapljice, naše najmanjše čaplje. Ko sem dobil obvestilo še z domačega terena, je bil čas za akcijo.


Dostop do "našega" bajerja je sredi poletja precej otežen; če prištejem še vse krvosese in popolno kontra svetlobo, so kvalitetne fotografije misija nemogoče.


Kljub vsemu se zamaskiram in čakam na kakšno priložnost, vsaj za dokumentarni posnetek.


V dobre pol ure so mi pred objektiv prišle najmanj tri različne čapljice.


Verjetno gre za seleče se osebke, saj čapljice v gnezditvenem času v bajerju nismo videvali.


Spreletavale so se sem ter tja po bajerju, se skrivale v rogozu in spet lovile na suhem potopljenem grmičevju. Ko sem zaključil s seanso, se je izkazalo, da čapljice niso niti približno tako plašne in previdne kot njihove večje sorodnice.


Redni obiskovalec na bajerju je tudi vodomec, gnezdile pa so tukalice, mali ponirek, labod, verjetno tudi kakšen mokož in ostale manjše ptice v rogozu, kot npr. močvirska trstnica in rakar.


Kljub zelo slabim robnim pogojem sem z rezultatom lahko povsem zadovoljen. Seveda je bilo potrebno kar nekaj potrpljenja pri obdelavi fotografij. Nauk zgodbe: ne obupaj pri še tako slabih svetlobnih pogojih. Enako velja tudi za vreme.

ponedeljek, 5. avgust 2019

SAFARI V PICERIJI

Kjer se prehranjujemo ljudje, gotovo za nami ostane kaj za pod zob tudi za živali. Ptice to še posebej spretno izkoriščajo. Najpogosteje so to vrabci, včasih tudi kakšne bolj pisane sorte.


Scena je običajno nekaj takega:


Brez kakšnega posebnega truda lahko fotografiramo našega pernatega gosta že s telefonom ali fotoaparatom, ki ima vsaj nekaj zooma. Nastala fotografija pa tudi ne bo kaj prav posebnega.


Za bolj zanimiv posnetek se bo spet potrebno spustiti na nivo obiskovalca. Da nam ne bo treba v gostilni ležati na tleh, bo zelo prav prišel vrtljivi LCD zaslon.


TEHNIKA
Rubrike tehnika v mojih objavah že dolgo časa ni preprosto zato, ker že 10 let fotografiram z isto opremo: objektiv Canon 400 mm, f 5.6 L in zadnjih 8 let ohišje Canon 7D. To opremo uporabljam izključno za fotografiranje ptic. Na potovanjih in družinskih izletih pa me spremlja manjši fotoaparat mikro 4/3 sistema, ki sem ga že opisal v eni izmed objav. Za fotografije ščinkavca sem uporabil objektiv 40-150 mm, f 4.0-5.6 (80-300 mm), kar je bilo na tako majhni razdalji že dovolj za lepo neostrino ozadja. Vrtljivi LCD zaslon je zadevo še dodatno olajšal.


sobota, 15. junij 2019

ZLATA VRANA - ZLATOVRANKA

Zlata, zelena, plava in še marsikakšna vrana, danes poimenovana zlatovranka Coracias garrulus. Kakorkoli že poimenovana, pri nas v zadnjih letih izredno redka. Posamezni pari sicer občasno gnezdijo na severo vzhodu Slovenije. Druga možnost za opazovanje pa je naključno srečanje te čudovite ptice na selitvi čez naše kraje.


Nekega majskega popoldneva, natančneje 23. maja, so me pritegnili prvič pokošeni travniki, na katerih se je prehranjevalo veliko ptic.


Poleg ptic je bilo na travniku tudi nekaj zajcev in zvedavi srnjak, ki jo je hitro ucvrl na varno.


Potem se je po krošnjah spreletela ptica, ki je tu definitivno nisem pričakoval. Na srečo je bil fotoaparat že pripravljen in dokumentarni posnetek hitro narejen.


Ptica je lovila na pokošenem travniku, potem pa odletela čez travnik in njivo, na posušeno drevo. Doma sem na posnetkih ugotovil, da je s seboj nesla tudi ulovljeni plen in zadeva je postala še toliko bolj zanimiva.


Gnezdenje zlatovranke v naših koncih bi bila za nas, ptičarje, prava mala senzacija.


Območje smo obiskovali še nekaj dni za tem a ptice ni bilo več na spregled.

torek, 21. maj 2019

OBOŽUJEM PRODNIKE

Pred leti sem preležal ure in ure v nemogočem položaju, preden sem ugotovil, da so prodniki povsem neplašni - idealni za fotografiranje brez maskirne oprave. Takrat so mi jo zagodli spremenljivi prodniki.


Tokrat sem na pomladanski selitvi zalotil res majhnega pobrežnika, ki je stopicljal po obrežju v vrbinski akumulaciji. Sprva sem poskušal narediti dokumentarni posnetek, da ugotovim za katerega ptiča sploh gre.


Kmalu sem ugotovil, da gre za malega prodnika Calidris minuta in da se prav dosti ne zmeni za mojo prisotnost. To sicer ne pomeni, da bi lahko brezglavo letal za njim. Počasi in z občutkom se mu je dalo lepo približati.


Mali prodnik ni nič večji od domačega vrabca, zato je za dober posnetek potrebno priti res blizu. Tam nekje pri petih metrih mi je naklonil celo malo pozornosti.


Od tu naprej je bilo potrebno na vse štiri in na kocu na trebuh v blato in mulj. Prodniki so pač prodniki. V veselje mi je "delati" z njimi : )


nedelja, 5. maj 2019

PAG - PRVOMAJSKA PTIČARSKA MEKA

Otok Pag je ljudem poznan predvsem kot poletna počitniška destinacija. Če pa že še po čem, potem je tu verjetno na prvem mestu znameniti paški sir, ki ga izdelujejo iz ovčjega mleka. V času spomladanske in jesenske selitve pa Pag privablja tudi ptičarje in fotografe, ki so specializiarni za fotografiranje ptic.


Letos se nam je uspelo uskladiti in kar številčna dolenjska odprava se je zbrala na obljubljeni ptičarski destinaciji. Tudi po večkrat smo obiskali zanimive lokacije, kjer se v tem času res da kaj videti. Da smo ob pravem času na pravem mestu, so nam povedali tudi ostali ornitologi, ki smo jih srečevali.


V torek, ko nas je bila večina že zbranih, smo pred večerjo naredili krog za ogrevanje. Dinjiške soline so bile poplavljene in večjih posebnosti nismo opazili. Blizu ceste se je dalo lepo opazovati nekaj polojnikov, zelenonogega martinca in par duplinske kozarke. Mahnili smo jo naprej čez hrib, proti Velikem Blatu.


Veter je občasno razgrnil oblake in popoldansko sonce je lepo obsijalo ornitološki rezervat Veliko Blato. Nad mokriščem so se spreletavale bele, rjave in tudi čopate čaplje. Z vetrom so se borili lunji in številčni galebi.


Na koncu smo obkljukali vse ptice z informacijske table, razen plevice.


Kjerkoli smo se ustavili, je bilo slišati oglašanje kotorne. Sem ter tja se je dalo kakšno tudi videti.


Iz Velikega Blata smo domov zakrožili mimo Malega Blata, kjer med drugim gnezdi tudi ogrožen močvirski lunj. Z opazovalnice ob cesti je opazovanje lunjev pravo doživetje.


Vrhunec tega dne je bila vsekakor večerja, ki smo jo vsak po svojih močeh pripravljali s pomočjo odličnega kuharskega mojstra, šefa Petra. Za začetek hobotnica s fižolom in šparglji. Sledile so testenine s školjkami, nato črna sipina rižota. Glavna jed so bile ribe in lignji na žaru. Na koncu še flambirani škampi. Rdeča nit gostije pa seveda dobra kapljica.


Naslednji dan - ptičarjenje na kolesu. Prva specialiteta nas je čakala med pašniki nekje med Malim in Velikim Blatom. S kamnitega zidu se je spreletel ptič, ki je bil preveč moder za goloba, premalo pisan za čebelarja in prevelik za puščavca.


Zlatovranka! Pri roki seveda ni bilo nobene konkretne fotografske opreme. Dokumentarni posnetek je bilo potrebno narediti s kompaktnim fotoaparatom skozi daljnogled. Zlatovranka je zasenčila vsa ostala dopoldanska opazovanja. Čuk, smrdokavre in rjavoglavi srakoperji pač niso prišli do izraza. Na poti do Velikega Blata in na Velikem Blatu smo opazovali tudi črnega martinca, srpokljunega, temminckovega in malega prodnika ter ostale pobrežnike. Skoraj sem pozabil na rdečegrlo cipo, ki se je nastavljala prav od blizu.


Popoldan so prispele še zadnje okrepitve in skupaj smo se odpravili na hrib ki se vzpenja nad samim mestom Pag. Med zanimivejšimi pticami smo srečali sredozemske kupčarje, kratkoperutega vrtnika, žametno penico in puščavca.


V četrtek je bila budilka nastavljena na 5.00. Jutranja naloga - fotografiranje pobrežnikov, ki sem jih opazoval prejšnji dan. Bil sem neuspešen, blaten in hkrati razočaran. Odločil sem se, da se potolažim in na JZ strani Velikega Blata poiščem kakšno prlivko.


Lov na moj naslednji "lajfer" ni trajal prav dolgo. Takoj ko sem stopil iz avta, sem zaslišal njihovo oglašanje, ki je nekoliko podobno oglašanju velikega škurha. Kmalu za tem se je par dvignil v zrak in poletel v smeri Malega Blata. Čudovita in hkrati precej posebna ptica!


Dopoldan smo, kot se za hribovski narod spodobi, zavzeli najvišji vrh Paga - Sveti Vid. Na vzponu med zanimivejšimi: grmovščica, taščična penica in črnoglavi muhar ter na Pagu zelo pogost travniški vrabec. Popoldan je bil ptičarjenja prost. Nismo zdržali prav dolgo. Proti večeru smo se bolj zagnani odpravili na prlivke, ki so bile zvečer še toliko bolj glasne in aktivne.


Med potepanjem po Pagu smo našli štiri čuke. Jutro pred odhodom je bila zadnja priložnost, da enega ulovim v objektiv. Čuki so čez dan v glavnem posedali na pastirskih stajah ali v njihovi bližini. Problem je bil v tem, da zgodaj zjutraj pastirji svoje ovce z glasnim klicanjem zganjajo v staje, kjer jih pomolzejo. Fotografiranje na teh točkah je odpadlo. Imel sem na razpolago še rezervno lokacijo, nekakšno separacijo kamenja, ki na srečo ob šestih zjutraj še ni obratovala. Srečanje je bilo kratko a nepozabno : )


Na poti domov smo se ustavili v Paški sirarni, ki je ravno v petek imela dan odprtih vrat. Potem pa po ovinkih mimo Velikega Blata počasi proti domu.


Tokrat smo bili na Velikem Blatu že petič, z željo, da mogoče najdemo še kaj zanimivega. Prva zanimivost so bili gotovo navadni kupčarji (30+), ki so kot okovani stali vsi obrnjeni v isto smer. Potem pa se je v daljavi pojavilo dobesedno veliko presenečenje. Dva prvoletna planinska orla sta krožila na obzorju in čez nekaj časa v mimoletu nadaljevala proti severu.


Ptice nam tudi med kosilom niso dale miru. Okrog gostilne se je spreletaval in pel puščavec.


Na koncu smo poskušali oceniti številko opazovanih vrst med 29. 4. in 3. 5. na otoku Pagu. Nihče se ni niti približal končnemu seštevku 94 vrst. Sam osebno sem prvič v življenju opazoval prlivko, zlatovranko, sredozemskega kupčarja, žametno penico, rdečegrlo cipo in tudi travniškega vrabca. Zavidljivi številki lahko dodamo še tri zanimive ptice; rjavoperuto komatno tekico, citronasto pastirico in rjavo cipo, o kateri so poročali kolegi ornitologi, ki smo jih srečali na terenu. Njihovo podrobno poročilo si lahko preberete na blogu v objavi Heavenly Pag.