CANON "800" mm

800 mm objektiv, bele ali črne barve, so gotovo sanje marsikaterega naravoslovnega fotografa. Cene tistih z zaslonko 5.6 se počasi gibljejo tja proti 20.000,00 €. Doma mi v omari sameva 400 mm objektiv, ki je luč sveta ugledal pred dobrimi 40. leti. Njegova sentimentalna vrednost je gotovo večja od dobrih 600,00 €, kolikor bi zanj mogoče še iztržil.

Canonov objektiv sam po sebi ni kompatibilen z opremo drugih znamk. Raaazen, če zanj dokupimo adapter. Potem se pozabljeni Canon EF 400 mm f 5.6 na Olympusovem ohišju prelevi v mogočnih "800" mm f 5.6. In ne samo to. Objektiv brez stabilizacije kar naenkrat s podporo sodobnega ohišja zmore tudi to.

Tako opremljen se odpravim v Vrbino, kjer ni hudič, da najdem kakšnega ne preveč živahnega ptiča in zadevo preizkusim. In glej zlomka. Na bregu gramoznice še počivata dva srpokljuna prodnika. Brez težav se jima približam. In ker sonce še vzšlo ni, je bila večja svetlobna moč objektiva še kako dobrodošla.

Ker sem imel s seboj na drugem ohišju svoj 100-400 mm objektiv, hitro ugotovim, da zoom objektiv na manjših razdaljah v resnici ne dosega goriščne razdalje 400 mm, ampak tam nekje okrog 370 mm. Kar sicer ni nenavadno. To je lastnost večine zoom teleobjektivov.

Tudi barvna reprodukcija tega objektiva je bila vedno njegova pozitivna lastnost. In o vinjetiranju ni nikdar bilo ne duha ne sluha, tudi pri povsem odprti zaslonki. Ok, zakaj potem objektiv ždi pozabljen v omari? Žal je komunikacija med objektivom in fotoaparatom zgolj pogojno uporabna. Avtomatsko ostrenje deluje. A precej bolj počasi in negotovo, sploh sledenje, ki je glede na današnje standarde praktično neuporabno. Kakšno kozico, ki takole počasi mašira, še zmore, kaj več pa žal ne.

Tudi najmanjša razdalja ostrenja ostaja 3.5 m, kar je pri fotografiranju ptic včasih malo preveč. In malenkost kromatske aberacije je prisotne pri zelo kontrastnih motivih. Kar se pa ostrine tiče, moramo vedeti, da je bil objektiv zasnovan v času, ko je bila digitalna fotografija še v povojih. Canon EF 400 mm f 5.6 konkretno, pa je bil namenjen še analognim zrcalnorefleksnim kameram. Njegova optika danes ne dosega ločljivosti, katero potrebujejo sodobni senzorji z velikim številom pikslov oz. v mojem primeru senzor z dobrimi 20 MP manjše velikosti.

Pet let nazaj sem v objavi CANON 7D Mark II pisal, da bo objektiv verjetno preživel še četrto ohišje zapored. Kot kaže temu ne bo tako in bo z njim odšel v zasluženi pokoj, čeprav lahko mirne duše rečem, da fotografijam v tej objavi prav nič ne manjka.

fotografija vir: https://global.canon/en/c-museum/

PRO CAPTURE MODE in SIVI MUHAR

Pri fotografski tehniki odkrivanja tople vode ni več veliko. Klasični zrcalnorefleksni fotoaparati so se umaknili pred brezzrcalnimi, ki pa sem ter tja presenetijo s kakšno novostjo, ki je v resnici uporabna. Ena izmed njih je gotovo PRO CAPTUR MODE. In če se ne motim, se je ta funkcija pojavila prvič v Olympusovih modelih  E-M1 serije.

Zakaj gre? Gre za funkcijo, ki je še posebej uporabna pri fotografiranju ptic. Pri fotografiranju take ali drugačne akcije, se nam pogosto zgodi, da zamudimo tisti pravi trenutek. Funkcija PRO CAPTURE nam je tu v veliko pomoč.

Primer: želimo ujeti ptico, ko pristaja na svoje priljubljeno mesto. Po klasični metodi bo naš reakcijski čas najverjetneje predolg in ko bo fotoaparat sprožil, bo ptica že sedela na vejici. Če uporabimo brezzrcalni fotoaparat s funkcijo PRO CAPTUR, bomo pravi trenutek ujeli brez težav.

Zadeva deluje tako, da fotoaparat fotografira neprekinjeno z veliko hitrostjo, medtem ko držimo sprožilec do polovice, a teh posnetkov ne shranjuje. Šele potem, ko pritisnemo sprožilec do konca shrani določeno število posnetkov, ki so se zgodili, preden smo sprožilec pritisnili do konca. Sama funkcija ima ogromno nastavitev. Hitrost zaporednih posnetkov, število posnetkov, ki se zapišejo ob proženju, način ostrenja itd. Pri tem pri najvišjih nastavitvah zaporedno avtomatsko ostrenje ne deluje, pri nekoliko nižjih pa.

Ima pa ta funkcija tudi nekaj stranskih učinkov. Je energijsko precej požrešna. In če bomo to funkcijo veliko uporabljali, se nam bo zelo hitro nabrala enormna količina posnetkov, saj pri najvišjih nastavitvah fotoaparat proži kar s 35 posnetki na sekundo.

No, čisto enostavno vse skupaj tudi ni. Še posebej pomembno je, kako bomo nastavili ostrino. Pri najvišji hitrosti bo fotoaparat izostril le prvi posnetek, pri nižjih pa lahko nastavimo, da sledi motivu. Prvi fotoaparati s to funkcijo pa imajo pri sledenju motiva kar nekaj težav, zato je bolje, da si točko ostrine prednastavimo in upamo, da se bo v ravnini fokusa kaj ujelo. Je pa tudi pri tej metodi potrebno kar nekaj vaje in sreče.

Brez funkcije PRO CAPTURE bi se moral zadovoljiti s povsem drugačnimi, bolj statičnimi posnetki, s katerimi pa tudi ni prav nič narobe. Ok, malo pretiravam. Seveda gre tudi brez te funkcije. Gotovo pa je izplen s funkcijo CAPTURE PRO veliko večji.

OLYMPUS OM-D E-M1 II in M.ZUIKO DIGITAL ED 100-400mm f/5.0-6.3 IS

Zamenjava fotografske opreme nikdar ni enostavna poteza in po navadi tudi ne prav poceni. Običajno se spremembe dogajajo v okviru znamke, kateri smo zvesti iz takih ali drugačnih razlogov. Zamenjava celotnega sistema pa zahteva dobršno mero korajže in precej tehtnih razlogov. Ideja je pri meni zorela dve leti. Oprema, namenjena fotografiranju ptic, je prišla na vrsto letos poleti.

OLYMPUS OM-D E-M1 II in M.ZUIKO DIGITAL ED 100-400mm f/5.0-6.3 IS (zgoraj)
CANON 7D Mark II in CANON EF 400mm f5,6 L (spodaj)

Če je bila odločitev dobra, bo pokazal čas in predvsem rezultati. Sistem z micro 4/3 senzorjem obljublja naravoslovnim fotografom predvsem prihranek pri velikosti, teži in ceni, sploh v primerjavi s sistemom polnega formata. Moji razlogi za spremembo pa so naslednji:

1. Glede na to, da sem prej fotografiral s sistemom APS-C (crop), prihranek pri velikosti ni tako drastičen, ohišje z objektivom pa je izgubilo dobrih 400 g. Pri tem naj omenim, da je bila moja bivša kombinacija med lažjimi možnimi nasploh v tem formatu.

2. Za ceno moje nove pridobitve (nov objektiv in novo ohišje cca 2000 €) bi lahko dobil zgolj solidno ohišje polnega formata.

3. Z objektivom sem pridobil 160 mm. 800 mm (400 x 2) namesto prejšnjih 640 mm (400 x 1.6). Kar se ne zdi veliko. V resnici pa ravno toliko, kolikor mi je pogosto manjkalo v bivši kombinaciji. Stabilizacija v objektivu in v ohišju daje nepredstavljive rezultate pri fotografiranju z roke (brez stojala). In sam zoom mi je prinesel veliko več možnosti, kot sem pričakoval.

4. Brezzrcalno ohišje ponuja kar nekaj prednosti. Izjemne hitrosti fotografiranja. Ker na blizu že slabše vidim, je predogled v iskalu zlata vreden. Izredno tiho ali celo neslišno fotografiranje - vrhunsko. Gibljiv zadnji zaslon - neprecenljivo.

1. Olympus OM-D E-M1 + 200-800 mm, 2. Canon Z6 100-500 mm, 3. Canon 7D + 160-640 mm, 4. Canon 7D + 240-960 mm, 5. Sony a7 + 200-600 mm, 6. Canon 1DX + 800 mm (vse goriščnice preračunane na goriščnice polnega formata)   vir: https://camerasize.com

Kljub temu da največ prednosti sistem ponuja prav naravoslovnim fotografom, ne poznam nikogar, ki bi ga pri nas za ta namen uporabljal. Spodobi se, da tovrstno objavo zaključim s prvo fotografijo, ki je nastala z novo pridobitvijo.

800 mm, 1/320 s, f 6.3, ISO 3200, brez stojala 

Bolj ažurno objavljanje fotografij se dogaja na Facebooku in sicer na straneh:

Free birds - svobodne ptice

Ptice okrog nas

WILKDLIFE photography SLOVENIA

Nikon P900 - PTIČAR

Da ne bo pomote: govorimo o fotoaparatu in ne o znameniti, skrivnostni, dolgo pogrešani sliki Fortunata Berganta. Fotoaparat takih karakteristik se zelo pogosto znajde v rokah ljubiteljev narave, še posebej tistih, katerih prioriteta je opazovanje in fotografiranje ptic.

Nikon P900, 2015 / PTIČAR, avtor: Fortunat Bergant, 1761

Kaj naredi ta fotoaparat tako posebnega, primernega za ptičarje? Objektiv! S svojim 83-kratnim optičnim zoomom, 24-2000 mm, Nikon P900 sicer ni rekorder. Za dobrih 1000 mm ga prekaša Nikon P1000. In zakaj pišem o modelu, ki že ima svojega naslednika Nikon P950 in orjaškega sorodnika P1000? Preprosto zato, ker se cena aktualnih modelov giblje nekje med 800 in 1000 €, P900 pa se na rabljenem trgu dobi za sprejemljivih 300-400 €. In P950 ima enak objektiv, enak senzor, skoraj enako ohišje in nekaj izboljšav, ki lahko ali pa ne odtehtajo dvojne cene. Zelo pomembna novost je možnost fotografiranja v RAW načinu, večja slika v iskalu in ena izredno pomembna tipka - tipka za zaklepanje ostrine oz. osvetlitve, ki je P900 nima. S tem so odpravili vse večje hibe P900. Večja je tudi ločljivost videa in ločljivost LCD zaslona, kar pa zame ni pomembno.

VELIKOST IN KVALITETA IZDELAVE
Nikon P900 je bolj objektiv s fotoaparatom, kot fotoaparat z objektivom. Kljub svojim zajetnim dimenzijam s svojimi 980 g ni pretežak. Ohišje je narejeno iz trde škripajoče plastike. Ne ravno najboljši občutek popravi nekaj krpic gume, še najbolj tista na držalu. Za to ceno bi se verjetno našel kakšen boljši material.

UPRABA IN UPORABNOST
Moram priznati, da sam s tovrstnimi fotoaparati nimam prav veliko izkušenj in tudi ne z Nikonom na sploh. Zato je bilo sprva vse na napačnih mestih in marsikaj nelogično. Imam pa občutek, da je marsikakšna neumnost narejena namenoma, saj dvomim, da bi znamka s stoletno tradicijo pomotoma skonstruirala takšne rešitve. Prepričan sem, da bi bil lahko P900 pred petimi leti točno takšen, kot je P950 danes. Ko sem poskušal narediti prvih nekaj posnetkov, sem zaman iskal tipko za zaklepanje izmerjene osvetlitve. Nato sem iskal nastavitev, da bi to možnost shranil na edino za to namenjeno funkcijsko tipko (Fn). Ne, te funkcije v P900 preprosto ni! Nikonovi inženirji so v to vložili 5 let razvoja in ugotovili, da to funkcijo uporabljajo tudi uporabniki kompaktih fotoaparatov. Da ne govorim o tem, da je za spreminjanje ISO vrednosti treba tipkati in brskati po meniju. Kolešček za direktno nastavljanje korekcije osvetlitve -/+ je za tega Nikona znanstvena fantastika. Iskalo v tem aparatu je za današnje standarde res majhno in temačno, zadnji LCD zaslon je soliden. Odzivnost, čas od vklopa do pripravljenosti za uporabo je okrog 3 sekunde, da pa se se postavi v ptičarsko pozicijo (2000 mm) potrebuje kar 6 sekund. Seveda ni vse tako črno, kot se sliši. Aparat ponuja neštete možnosti za "kreativno" fotografiranje in prednastavljene programe, ki ji bo napreden uporabnik kljub vsemu bolj redko uporabljal, začetnik pa ji verjetno sploh nikdar ne bo našel.

Poskrbljeno je tudi za nas ptičarje. Scena (prednastavljeni program) Bird-watching je namenjen tako fotografiranju kot tudi opazovanju ptic. Zadeva sicer ne nadomesti klasičnega daljnogleda, si pa lahko s tem fotoaparatom dejansko pomagamo pri določanju vrst, kadar daljnogleda ni pri roki. Pri fotografiranju ptic program poskrbi za vse ključne nastavitve: nastavi na avtomatski ISO, možnost zaporednega ali posameznega fotografiranja, primerno zaslonko in čas osvetlitve in nas s klikom popelje takoj na 800 mm. Zelo uporabno, kadar ne želimo sami nastavljati vseh teh parametrov.

Moje pisanje ima mogoče malo negativen prizvok, predvsem zaradi tega, ker sem navajen drugačne opreme, a naj že sedaj povem, da se bo objava končala s pozitivno oceno. Da bi bil ta test bolj objektiven, sam na preizkus povabil svojega 10-letnega sina, ki počasi kaže nekaj zanimanja tudi za fotografijo.

Nikon P900 je prav zaradi svojega objektiva, ki seže tja do 2000 mm, izredno zahteven fotoaparat za začetnika. Nekje do 600 mm je upravljanje s tem fotoaparatom relativno enostavno, nato pa procent uspelih fotografij upada sorazmerno s povečevanjem goriščnice. Rezultati na začetku niso bili najboljši. Potem pa je očka povedal, kako se zadevi streže in uspeh je bil zagotovljen.

Nikon P900, 1600 mm, f 6.3, 1/250 s, ISO 200, foto: Dan Bernard

Podoben preizkus sva delala kakšen teden prej, z malo drugačno kombinacijo. Preizkušala sva Olympusa OM-D E-M 10 II z objektivom 75-300 mm (kar v številkah polnega formata pomeni 150-600 mm).

Olympus OM-D E-M 10 II, 600 mm, f 6.7, 1/800 s, ISO 200, foto: Dan Bernard

Kljub veliko večjemu senzorju sistema mikro 4/3, ki je dopuščal tudi nekaj izreza, se rezultatom z Nikonom P900 niti približno nisva približala.

2000 MM
Na trgu je veliko takoimenovanih superzoom kompaktnih fotoaparatov, katerih objektivi sežejo do 1000, 1200 ali 1400 mm. In drži se jih mnenje, da pri teh povečavah niso najbolj uporabni, ali pa da pri maksimalnih povečavah objektivi niso ostri. Nekaj resnice je v tem, je pa tudi jasno, da je pri največji povečavi težje narediti dober posnetek. Običajno res drži, da je fotoaparat oz. objektiv z maksimalno goriščnico 1200 mm mnogo boljši pri goriščnici recimo 1000 mm. In Nikon P900 tu ni izjema. Pri maksimalni goriščnici (2000 mm) se mora za dober posnetek poklopiti kar nekaj stvari:
1. Kljub temu da je objektiv opremljen s stabilizacijo, bo naš uspeh brez stojala - iz roke - odvisen tudi od sreče. Časi zaklopa pri fotografiranju iz roke ne smejo pasti pod 1/250 s, kar je sicer za to goriščnico super rezultat. Seveda nam bodo občasno uspeli tudi posnetki s časi 1/125, z res veliko sreče tudi manj. Seveda se ptica pri tem ne sme premikati. Stabilizator pri tej goriščnici ima tudi eno večjo hibo. Rado se zgodi, da se slika toliko zamakne, da na posnetku na koncu ne bo vsega, kar smo želeli.
2. Potrebovali bomo veliko svetlobe. Maksimalno odprta zaslonka pri 2000 mm je f 6.5. Majhen senzor pa je uporaben tja do ISO 400, pogojno 800, če ne bomo delali izrezov.
3. Avtomatsko ostrenje pri maksimalni goriščnici ima precej dela. Ostrenje je počasno in pogosto se zgodi, da motiva sploh ne izostri.
4. Ker vse zgoraj našteto traja precej časa, vključno s tem, da se objektiv pripravi v svoj delovni položaj, bomo pogosto ostali brez posnetka, ker nas ptica enostavno ne bo čakala toliko časa.
Sedaj pa tisti, najbolj zanimivi del. Ali se z 2000 mm sploh da narediti uporaben posnetek? Absolutno! Je pa res, da za to potrebujemo veliko fotografskih izkušenj, tako v fazi fotografiranja kot tudi pri obdelavi narejenih posnetkov. Posnetki direktno s kartice skoraj gotovo ne bodo taki, kot bodo prikazani v nadaljevanju.

Primer številka 1. Ob posedanju v parku, zaslišim znan napev. Nekje v bližini poje grilček. Ozrem se na okoli in ga zagledan na vrhu bližnjega drevesa.

S svojo klasično opremo (Canon 7D in objektiv s 400 (640) mm) ne bi bilo vredno niti poizkusiti.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/320 s, ISO 100

Kljub oblačnemu vremenu se je zaradi ISO 100 dalo narediti še kar nekaj dodatnega izreza.

Primer številka 2. Pozno popoldanski sprehod po nasipu brežiške akumulacije. Odrasli pribi sta preganjali nedolžno kanjo in jo uspešno odgnali.Slišal pa sem tudi oglašanje mlade pribe, ki še ni imela povsem prave štime. Kmalu jo najdem na drugi strani vodne površine.

Najprej naredim kar konkreten izrez posnetka.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/200 s, ISO 200

Sprehajala se je po produ pod nasipom, ravno na meji med soncem in senco, nato pa je zletela na nasip in se nastavljala zadnjim sončnim žarkom.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/200 s, ISO 200

Pri drugem posnetku sem v kompozicijo vključil še suhe veje in naredil malo manjši izrez.

Primer številka 3. Večkrat se sprehajam okrog tega trstičja, kjer poje nekaj rakarjev. Ker so v glavnem predaleč, z običajno opremo ne bi naredil nič koristnega. Ker se je tokrat rakar kar precej spreletaval in bolj kot ne skrival, tudi tokrat nisem računal na uspelo fotografijo.

Ni bilo enostavno. Naredil sem kar nekaj posnetkov, od katerih je bilo uporabnih le 23%. Veliko je bilo neostrih zaradi zgrešenega fokusa, veliko je bilo neostrih zaradi tega, ker se je rakar stalno spreletaval sem ter tja. Veliko je bilo tudi zamujenih posnetkov.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/125 s, ISO 200

Nikon P900, 1400 mm, f 6.3, 1/125 s, ISO 200

Na koncu je še najbolje izpadel  malo bolj razmršen rakar, narejen s 1400 mm in malo več izreza.

Če potegnemo črto, lahko mirno rečemo, da so posnetki narejeni z maksimalno goriščnico 2000 mm, uporabni. Vsaj za objavo na spletu gotovo. Za objavo velikih povečav v tiskovinah, ki se tiskajo v visoki ločljivosti, pa bo kvaliteta žal preslaba.

TEŽAVE

O nekaterih nevšečnostih pri uporabi Nikona P900 sem že pisal zgoraj. Zame je ena večjih težav tega fotoaparata njegovo podajanje barv. Dejstvo, da vsaka znamka podaja barve na svojevrsten način, ni iz trte zvito. Kot uporabnik Canona, lahko povem, da je Canon nagnjen k poudarjanju magenta tonov, kar je bilo posebej izrazito pri stari sedmici in ostalih starejših APS-C modelih, ki sem jih imel. Nikon P900 pa posebej pretirava s poudarjanjem zeleno rumenih tonov. Še posebej izrazito je to v popoldanskem barvnem spektru.

Levo originalni jpeg, desno poskus korekcije.

Ker Nikon P900 fotografira le v JPEG formatu in ne v RAWu, je korekcija barvne temperature toliko težja. Pri večini posnetkov v tej objavi je bila narejena korekcija zelenega barvnega kanala. Tudi na spletu vidim precej fotografij narejenih z Nikonom P900, ki so sicer čisto korektne, barvno pa povsem zgrešene. In to ni težava samo tega modela. To je pač karakteristika vsakega senzorja v kombinaciji z nastavljenimi algoritmi, ki skrbijo za določanje barvne temperature posnetka.

Tovrstni fotoaparati se pri fotografiranju motivov, ki se premikajo, običajno ne izkažejo prav posebno dobro. Do sedaj sem mislil, da je fotografiranje ptic v letu dokaj enostavno. Z Nikonom P900 pa je to dobesedno igra na srečo. Sem mislil, da izostriti edino oprijemljivo točko v iskalu ni prav posebej težavno. Pa sem se motil.

Nikon P900, 950 mm, f 6.3, 1/640 s, ISO 200

Z maksimalno goriščnico 2000 mm je iskanje ptice po nebu praktično nemogoče, ostrenje pa še toliko manj. Zato priporočam goriščnice pod 1000 mm. Dodatno nagaja še stabilizacija, ki premika sliko v vse smeri.

Tu pa se pripombe tudi končajo. Moramo se zavedati, da je v Nikonu P900 senzor velikosti 6.16 x 4.62 mm, z vsega 16 megapixli.

IN NA KONCU POHVALA

Največja pohvala gre objektivu. Za neuspele posnetke bo treba iskati vzrok povsod drugje, samo v objektivu ne. Ko se enkrat navadimo na vse omejitve in nerodnosti pri rokovanju, nam bo uspelo narediti povsem solidne posnetke tudi v bolj zahtevnih razmerah.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/100 s, ISO 200

Kljub temu da Nikon P900 ne ponuja fotografiranja v RAW načinu, bomo lahko pri obdelavi JPEG posnetkov iz njih potegnili marsikaj, kar pri tej ločljivosti in velikosti senzorja ne bi pričakovali.

Nikon P900, 2000 mm, f 6.5, 1/200 s, ISO 100

Velika prednost tega fotoaparata je tudi v tem, da ga imamo lahko vedno s seboj, saj njegova velikost in teža ne predstavljata nobene  težave pri gibanju na terenu. Fotografiramo in opazujemo lahko ptice z velike oddaljenosti, ne da bi jih pri tem vznemirjali.

Nikon P900, 1600 mm, f 7.1, 1/400 s, ISO 200

Z Nikonom P900 se da narediti tudi povsem korektne makro posnetke in tudi snemanje videa je povsem zadovoljivo. Če ne bomo pričakovali preveč, bomo s tem fotoapratom gotovo zadovoljni. Vredno je vložiti tudi nekaj truda, da se naučimo osnovne obdelave fotografij in rezultati bodo še toliko boljši. Če pa denar ni ovira, potem je njegov naslednik Nikon P950 gotovo boljša izbira.

CANON 7D Mark II leta 2020, 1. del

Letošnji dobri možje so me zelo lepo presenetili in mi pod smrekico pusti čisto novo sedmico. Ok, kje je smisel leta 2020 kupovati dobrih pet let staro tehniko? Preprosto v tem, da za 850 € trenutno na trgu ni boljšega Canon orodja za naravoslovnega fotografa, čeprav se klasično zrcalnorefleksno ohišje počasi umika brezzrcalnemu čudežu.

Priznam, da sploh še nisem razmišljal o zamenjavi, a se nisem mogel upreti tako mikavni ponudbi. Prepričan sem bil, da bom staro sedmico uporabljal do njenega bridkega konca, saj je cena korektne sodobne nadgradnje še precej velika. APS-C Canon 7D razen 7D Mark II nima dostojnega naslednika. Naravoslovna fotografija s senzorjem polnega formata pa je finančni samomor za ljubiteljskega fotografa. Brezzrcalna kot tudi zrcalnorefleksna ohišja, ki bi bila hitra in bi znala ob tem tudi ostriti, so v veliko višjem cenovnem razredu.

Canon EF 400mm 1:5.6 L

Tako bo verjetno moj teleobjektiv preživel že četrto ohišje zapovrstjo. Ne prav dolgo je služboval na mojem prvem digitalnem fotoaparatu Canon 350D, nato je nadaljeval z resnim delom na ohišju 50D in bi verjetno končal na stari sedmici, če ga ne bi presenetil z nakupom nove.

Sony a7 II + 200-600 mm   Vir; sony.com

Opažam, da so brezzrcalni fotoaparati obnoreli fotografe, tudi naravoslovne. Kar pa je dobro za tiste, ki želijo kupiti kvalitetno opremo za malo denarja. Vrhunska, še neodslužena zrcalnorefleksna ohišja se namreč prodajajo za smešen denar. Tukaj sem se tudi sam "zakalkuliral". Ugotovil sem, da za staro sedmico ne bi dobil niti 300 €.

Od leve proti desni: 1) Olympus OM-D E-M10III + 75-300 (150-600) mm, 2) Olympus OM-D E-M1II + 100-400 (200-800) mm, 3) Canon 7D MarkII + 100-400 (160-640) mm, 4) Nikon D7500 + 150-600 (225-900) mm, 5) Sony a7 III + 200-600 mm   Vir: CameraSize.com

Velikokrat me kdo vpraša, kakšno opremo kupiti za fotografiranje ptic. Moja objava izpred let odgovori na večino vprašanj, le imena modelov bi bilo potrebno malo osvežiti. Preden na kratko opišem mojo izkušnjo z novim starim Canonom 7D Mark II, naj ga postavim ob bok današnji ponudbi.

1) Za tiste, ki bi radi naredili korak naprej od kompaktnega superzoom fotoaparata, bi lahko zadostoval že osnovni model brezzrcalnega fotoaparata s senzorjem micro 4/3, ki je 2x manjši od senzorja polnega formata, a še vedno veliko večji od senzorja v kompaktnem fotoaparatu.
Primer: OLYMPUS OM-D E-M10II + objektiv Olympus 75-300 (preračunano 150-600) mm f4.8-6.7

PREDNOSTI:
- cena cca 780,00 €,
- teža 850 g,
- velikost,
- stabilizacija v ohišju,
- izjemna kvaliteta posnetkov statičnih objektov (ptic) ob solidnih svetlobnih pogojih.

SLABOSTI:
- avtomatsko ostrenje pri fotografiranju objektov, ki se premikajo, povsem odpove,
- ravno tako fotografiranje v slabih svetlobnih pogojih, kjer je potrebno poseči po ISO večjem kot 1600,
- majhna svetlobna jakost objektiva,
- senzor ima "samo" 16 megapikslov, kar nam ne dovoljuje večjih izrezov posnetkov,
- format senzorja 4:3 marsikomu ni pri srcu.

2) Za tiste, katerim je majhna velikost in teža prioriteta in želijo primerljivo kvaliteto z opremo sistema APS-C in polnega formata. Zmogljivejša brezzrcalna micro 4/3 kombinacija.
Primer: OLYMPUS OM-D E-M1II + objektiv Panasonic Leica 100-400 (preračunano 200-800) mm f4.0-6.3

PREDNOSTI:
- teža 1560 g, kar je dober kilogram manj od primerljive APS-C in full frame (polni format) konkurence,
- velikost,
- stabilizacija v ohišju, v kombinaciji s stabiliziranim originalnim objektivom dvojna stabilizacija,
- izjemna kvaliteta posnetkov statičnih in tudi že premikajočih se objektov.

SLABOSTI:
- cena cca 2680,00 €,
- za maksimalen izkoristek ohišja in delo v slabših svetlobnih pogojih bi potrebovali Olympusov 300 mm f4.0 objektiv, ki pa je v višjem cenovnem rangu - nad 2000,00 €. Skupaj z ohišjem cca 3700,00 €,
- zmogljivost tipala v slabših svetlobnih pogojih še vedno ne dosega zmogljivosti večjih tipal, sploh tipal polnega formata,
- format senzorja 4:3, že izrez na format 3:2 požre kar nekaj dragocenih pixlov.

3) Po mojem mnenju zelo uravnotežena kombinacija med ceno in zmogljivostjo, primerna za malo bolj izkušenega naravoslovnega fotografa, ki obvlada delo s fiksnim objektivom brez stabilizacije.
CANON 7D Mark II + objektiv Canon 400 (preračunano 640) mm f5.6

PREDNOSTI:
- cena cca 1950,00 €,
- teža 2270 g,
- kljub starosti še vedno zelo hitro ohišje, ki tudi pri večji hitrosti dovolj dobro sledi in ostri,
- še vedno izjemne optične lastnosti objektiva, ki pa je za začetnike nekoliko bolj zahteven (objektiv ima fiksno goriščnico in nima stabilizacije) in izjemna hitrost ostrenja,
- v kombinaciji z neoriginalnim, recimo Tamron objektivom 150-600 (preračunano 240-960) mm f5.0-6.3, še malenkost ugodnejša kombinacija - cca 1790,00 €, primernejša za začetnika.

SLABOSTI:
- ohišju za ceno 850,00 € ne moremo ničesar očitati,
- fiksen 400 mm objektiv nima stabilizacije (Canon EF 100-400 mm f4.5-5.6 L IS II USM je že bistveno dražji, skupaj z ohišjem 2680,00 €),
- sam sem preizkusil že kar nekaj neoriginalnih super zoom teleobjektivov, pa me pri maksimalnih goriščnicah še nobeden ni prepričal in tako ostajam pri fiksnem 400 mm objektivu.

4) Najpogostejša kombinacija za hobi naravoslovnega fotografa - ohišje APS-C formata z neoriginalnim super zoom teleobjektivom razpona nekje med 100 in 600 mm.
Primer: NIKON D7500 + objektiv Tamron 150-600 (preračunano 225-900) mm f5.0-6.3

PREDNOSTI:
- cena cca 1850,00 €,
- relativno sodobno ohišje z zelo dobrim senzorjem,
- univerzalnost zoom objektiva z velikim razponom in veliko maksimalno goriščnico,
- tudi v kombinaciji z odličnim originalnim objektivom Nikkor 200-500 (preračunano 300-750) mm f5.6 še vedno cenovno zelo sprejemljiva kombinacija - cca 2120,00 €.

SLABOSTI:
- slabša optična kvalitea objektiva ravno tam, kjer ga nabolj potrebujemo - pri največji goriščnici.

5) Kombinacija za tiste, ki prisegajo na najsodobnejšo opremo in so za najvišjo kvaliteto pripravljeni tudi plačati višjo ceno.
Primer: SONY a7 III + objektiv Sony 200-600 mm f5.6-6.3

PREDNOSTI:
- zmogljivost ohišja in kvaliteta objektiva - visoka kvaliteta posnetkov,
- nekatera najnovejša brezzrcalna ohišja že ponujajo avtomatsko ostrenje, primerljivo z zrcalnorefleksnimi ohišji in ponujajo nove možnosti, ki jih DSLRji ne omogočajo.

SLABOSTI:
- cena cca 3680,00 €, v kombinaciji s hitrejšimi ohišji ali ohišji s tipali z višjo ločljivostjo alfa serije je cena še veliko večja, npr. kombinacija z a9 II stane cca 7250,00 €,
- slabša kompatibilnost z neoriginalnimi objektivi,
- teža 2765 g,
- velikost,
- ergonomiji ohišja in upravljanju se je potrebno privaditi.
- (Avtomatsko ostrenje in tipala alfa serije I in II niso primerljiva z novejšimi serijami. Ta ohišja niso primerna za fotografiranje stvari, ki se premikajo naokrog, sploh če se to dogaja v slabših svetlobnih pogojih ne!)

EPILOG: Za resno fotografiranje ptic bo potrebno na kupček našteti vsaj 2000,00 €. In to opremo ne bomo mogli kriviti za neuspele posnetke. Če si lahko privoščimo več, toliko bolje. Zadnjih osem let sem fotografiral z opremo, ki je danes vredna slabih 1000,00 € in ji  še vedno nič ne manjka.

Novemu vajencu gre kar dobro. Vse, kar je znal njegov predhodnik, naredi on še malenkost bolje. Več o tem pa na kratko v objavi - Canon 7D Mark II leta 2020, 2. del.

1120 mm

Letošnje poletje je padla odločitev, da bom svoj zvesti zrcalnorefleksni sistem polnega formata poskušal nadomestiti z nečim manjšim, predvsem lažjim. Prva logična rešitev, kjer se velikost in teža že konkretno pozna, je brezzrcalni micro 4/3 sistem, ki uporablja senzorje polovico manjše od tistih, v fotoaparatih polnega formata.

OLYMPUS OM-D E-M10 II z objektivom 18-36* mm (*preračunano) in CANON 5D z objektivom 17-40 mm

Kako se je zadeva obnesla v praksi, sicer ni tema mojega bloga, na kratko pa lahko rečem le - FANTASTIČNO. Namesto slabih 4 kg težke torbe z enim fotoaparatom in dvema objektivoma (17-40 in 70-200 mm ter bliskavico, sem prenašal torbico težko dobra 2 kg z dvema fotoaparatoma, z vgrajeno in ločeno bliskavico in štirimi objektivi (18-36, 28-84, 80-300 in fiksni 28 mm večje svetlobne jakosti, vse preračunano v goriščnice na fotoaparatu polnega formata).

Ker pa sta sistema pogojno kompatibilna, me je najbolj zanimalo to, kaj se zgodi, če mojo ptičarsko opremo nataknem na novo pridobitev. Seveda sem najprej preiskusil najbolj ekstremno možnost.

CANON 400 mm f 5.6 L + 1.4X konverter + EOS - M4/3 adapter + OLYMPUS PEN E-PL5 = 1120 mm

Ker nisem pričakoval čudežev, sem si privoščil najcenejši adapter (14 €), ki ne podpira avtomatskega ostrenja. Taki, ki menda resnično delujejo, stanejo 300 € in več. Zadeva z ročnim ostrenjem dejansko deluje : )

V slabih svetlobnih pogojih sem poiskal nekaj ptic, ki so bile bolj ali manj pri miru, in naredil nekaj dokumentarnih posnetkov.

Rezultati so povsem OK. Stabilizacija v ohišju fotoaparata je pri tej goriščnici dodaten plus, čeprav je bilo vse skupaj na stojalu. Na posnetkih sem si lahko privoščil celo nekaj dodatnega izreza.

Eksperiment je dokazal, da mikro 4/3 sistem ponuja zanimive možnosti. Ponovno pa se je potrdila kvaliteta canonove štiristotke. Seveda ročno ostrenje in goriščnica 1120 mm pri resnem fotografiranju ptic ne pride v poštev.

https://admiringlight.com/blog/review-panasonic-leica-100-400mm-f4-6-3-dg-vario-elmar-ois/

Ni mi dalo miru, moral sem preizkusiti povsem drugo zverinico - Panasonic LEICA 100-400 mm, f 4-6.3 DG VARIO ELMAR OIS. Preračunano je to 200-800 mm v izredno kompaktnem formatu. Žal v bližini prodajalne ni bilo nobene ptice. Vseeno lahko potrdim vse dobro, kar sem do sedaj prebral na spletu.

OLYMPUS OM-D E-M10 II + Panasonic LEICA 100-400 mm, f 4-6.3 DG VARIO ELMAR OIS 

Kaj pa zdaj? Že pišem Božičku in Dedku mrazu : )