BELOVRATI MUHAR

Belovrati muhar je pri nas dokaj razširjena bolj ali manj nižinska vrsta. Eno izmed gnezdišč, kjer muhar gnezdi tudi nad 1000 mnv, so Gorjanci, kjer zadnja leta redno gnezdi. V naravnem gozdu gnezdi relativno visoko, oziroma tam, kjer najde duplo, zato je fotografiranje te vrste kar težavno.

Ker naravnih dupel ni v izobilju, bo rade volje izkoristil še nezasedene gnezdilnice. Imel sem priložnost opazovati in fotografirati dva para, ki gnezdita v starih gnezdilnicah, katere je nekoč nekdo postavil v visokodebelnem sadovnjaku na Miklavžu pod Trdinovem vrhom.

Kljub temu da je svetlobe v sadovnjaku dovolj, je potrebno kar nekaj potrpežljivosti, da ulovimo muharja na primerno osvetljenem delu.

Muharja bomo najlažje našli na podlagi njegovega značilnega oglašanja. Samček je s svojo črno-belo podobo nezamenljiv, samička je dosti manj vpadljiva.

Mladiče intenzivno hranita oba starša.

Samec tudi v času gnezdenja prepeva svojo pesem, samica pa svoj prihod z obrokom naznani z značilnim piskanjem. In ja, poleg ostalega mrčesa muhar lovi tudi muhe.

Starejša in propadajoča drevesa se na žalost nemudoma pospravi. S postavljanjem gnezdilnic, kjer muhar že gnezdi, bi vrsti pomagali pri ohranjanju svojih populacij.

1.4X SIVA ČAPLJA

Sam telekonverterja zadnja leta nisem kaj dosti uporabljal - verjetno zato, ker na mojih prejšnjih fotoaparatih z njim avtomatsko ostrenje ni delovalo. Razen v live view funkciji, kar pa je precej nerodna reč. Sedaj na novi sedmici to deluje. Kako? Tako kot mora, če je na razpolago dovolj svetlobe, seveda.

Tokrat mi je šlo delno oblačno vreme lepo na roke. Če bi posijalo sonce, bi bil kontrast gotovo prevelik in peneča se voda bi bila "prežgana". Svetlobe je bilo še vedno dovolj za rahlo zaprto zaslonko f9.0, čas zaklopa 1/2500s in še zmeren ISO 800. Objektiv z goriščnico 400 mm + telekonverter 1.4X na ohišju s senzorjem aps-c je bil zlahka kos tej ne preveč zahtevni fotografski nalogi.

ŽIVLJENJE NA SMETIŠČU Pikasti martinec

Manjša skupina pikastih martincev je letos in verjetno tudi že leta poprej prezimila na območju Temenice. Prehranjevali so se na odvodnih jarkih poplavnega območja in tudi na plitvih vodnih površinah zapuščenega obrata bivše opekarne. Lepa priložnost za revanš izpred dveh let.

Prve fotografije so nastale v precej ubogih svetlobnih pogojih. Je bilo vajo potrebno ponoviti.

Odprt raven teren je bil idealen za nizko prežo in vodna površina ravno pravšnje velikosti, da ptice niso bile nikdar predaleč. Vseeno je bilo potrebno kar nekaj potrpljenja in solidna maskirna oprava.

Martinci so se večinoma prehranjevali v plitki vodi, ki jim je segala maksimalno do "pasu".

Zdelo se je, da se na kopnem ne počutijo najbolj varno. Tu so hrano iskali dosti bolj nervozno. Tekali so sem ter tja in se kmalu vrnili nazaj v vodo, kjer so so si občasno privoščili tudi kratek dremež.

Pri fotografiranju ptic se ne zgodi prav pogosto, da ustreliš na polno. Se pravi, da si pticam tako blizu, da pri obdelavi ni potrebnih nobenih dodatnih izrezov. To se brez maskirne oprave lahko zgodi le, kadar so ptice navajene ljudi ali pa človeka sploh ne prepoznajo kot potencialno nevarnost.

Sicer pa je to ena najlepših nagrad za potrpežljivost in potrditev, da je bila kamuflaža res učinkovita. S takim načinom fotografiranja tudi nismo vznemirjali ptic, kar je tudi zelo pomembno.

Pri tako imenovanih posnetkih na polno ostane še precej manevrskega prostora za izrez.

Pikasti martinci so se do konca aprila odpravili nazaj na sever v svoja gnezdišča. Upam, da jih naši kraji gostijo tudi prihodnjo zimo. Če bo zima mila, pridejo in tudi ostanejo. Zagotovo.