S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

četrtek, 29. december 2011

TATARSKA ŽVIŽGAVKA Netta rufina

Zboljsko jezero je pozimi pravi kraj za opazovanje ptic. Še posebej, kadar ga poleg običajnih vrst kot so labodi, mlakarice, liske, čopaste črnice, sivke ... obiščejo še kakšni posebni zimski gostje. Letos je jezero obiskala tatarska žvižgavka, ki je kljub velikemu številu ptic niti ni tako težko najti, saj njena goreče oranžna "čelada" lepo izstopa med pretežno temnimi glavami.
Prepričan sem bil, da jo bom našel v množiči ptic pri gostišču, a je tam ni bilo. Odločil sem se, da jo mahnem še malo nizvodno, kjer sem v daljavi še videl posamezne skupine mlakaric in čopastih črnic.


Že ob prvem pogledu skozi spektiv sem ugotovil, da se v manjši skupini mlakaric skriva samec tatarske žvižgavke. Plavale so nekje na sredini jezera, daleč predaleč za fotografiranje.


Mlakarice sem poskusil privabiti s koščki suhega kruha in upal, da jim bo moj maneken lepo sledil. Točno to se je tudi zgodilo.


Seveda so priplavali tudi labodi. Fortografiranje je postalo relativno enostavno.


Edini problem je bil ta, da je sonce vzhajalo nad nasprotnim bregom poraslim z drevesi, nad gladino pa so se še podile jutranje meglice. Samo stojišče na mojem bregu je bilo precej visoko in neprijeten odsev neba v vodi je bil na začetku precej moteč. Splačalo se je počakati, da se je nebo vsaj malo obarvalo v modre in oranžne odtenke.


Kasneje sem uporabil še eno izmed pravil pri slikanju ptic na vodni gladini: Spustiti se čim nižje!


Medtem ko je raca plavala okrog mene, so se odsevi na vodni gladini menjavali kot kulisa v studiu. Čeprav sonce še ni pogledalo izza dreves in je bila cela scena v senci, je barvita ptica lepo izstopala iz mrtvega ozadja.

NASVET
Kot sem že omenil, je vredno tvegati kak zdrs v vodo, da se približamo gladini in naredimo zanimivejši posnetek. Košček suhega kruha lahko v podobni situaciji reši našo foto seanso.

TEHNIKA
Crop ohišje na stojalu (v vodi, ker je bil breg precej strm) in 400 mm objektiv. Na začetku, ko je kazalo da s svetlobo ne bo nič, sem razliko med odsevom na gladini in temno silhueto ptice poskušal ublažiti z uporabo bliskavice (spodaj).

torek, 13. december 2011

ZIMSKO BRANJE

V dolgih zimskih večerih se navadno najde nekaj več časa za brskanje po taki in drugačni literaturi. Priporočil bi tri knjige:

CREATIVE BIRD PHOTOGRAPHY, Bill Coster.  Knjiga je primerna tako za začetnika, kot tudi za že izkušenega fotografa. Knjiga je razdeljena na posamezna poglavja vse od osnov fotografije, fotografske opreme do nasvetov pri fotografiranju ptic in njihovega vedenja v naravnem okolju. Ob odličnih fotografijah se nahajajo poleg tehničnih podatkov in opreme, ki je bila uporabljena, tudi opisi, kako in v kakšnem okolju je fotografija nastala. Knjiga je še relativno nova (2009), tako da v njej opisana tehnika še ni zastarela.






BIRDS   MAGIC MOMENTS, Markus Varesvuo.   Letos izdana knjiga priznanega profesionalnega naravoslovnega fotografa, ki velik del svojega dela posveča fotografiranju ptic. Knjiga je zasnovana bolj kot foto album s kratkimi opisi ob vsaki fotografiji, ki v glavnem opisujejo, kako in v kakšnem okolju je fotografija nastala. Fotografska oprema je za vsako fotografijo posebej navedena na koncu knjige.









Nekaj fotografij iz knjige:




Ko prebiramo takšne knjige, pač pogledamo, s kakšno opremo so bile fotografije narejene, in kaj kmalu ugotovimo, da si take opreme seveda ne moremo privoščiti. Ko zadevo pogledamo malo bolj podrobno pa ugotovimo, da bi z opremo, ki jo imamo doma, z lahkoto naredili zelo podobne, če ne že enake posnetke. Poglejmo spodnjo analizo.


Večina posnetkov je narejena s profesionalnimi ohišji s senzorjem velikosti APS-H, kar pomeni, da so goriščne razdalje objektivov pomnožene s faktorjem 1.3X (1.3X 500 = 650 mm). Potem ugotovimo, da je največ posnetkov narejenih s 500 mm objektivom. Uporabljeni 500 mm objektiv ima sicer največjo zaslonko f 4.0, vendar je večina fotografij v knjigi narejena pri bolj zaprtih zaslonkah tja do f 11.0. In večina posnetkov je narejenih z občutljivostjo 400-1600 ISO. Sedaj pa poglejmo svojo opremo. Moj 400 mm objektiv z zaslonko f 5.6 na ohišju APS-C (1.6X) = 640 mm! In ISO 1600 se še da nekako urediti v kasnejši obdelavi. To je pač matematika in 500ka je še vedno moja skrita želja : )

Sam sem se večkrat vprašal, kako lahko ti "profesionalni" fotografi zaslužijo s fotografiranjem ptic. Koliko potem stane objava enega posnetka, za katerega je fotograf tri tedne zmrzoval v kakšni zasneženi preži nekje na daljnem severu. Zadeva je preprosta. Ti fotografi so v večini bili svoj čas uspešni poslovneži, se ukvarjali s stvarmi, ki so prinašale dovolj denarja, da sedaj lahko uživajo v svojem "hobiju". Sem ter tja objavijo kakšno fotografijo in izdajo kakšno knjigo, da jo mi lahko prebiramo ob dolgih zimskih večerih.

Če vam bo slučajno zmanjkalo idej za potovanja, kjer bi želeli opazovati tudi ptice, si lahko pogledate tudi tole knjigo:

TOP BIRDING SITES of Europe, Dominic Couzens.   Knjiga s 30 izbranimi destinacijami in priloženim CD-jem s 60 posnetki ptičjega oglašanja. Knjiga je seveda opremljena z odličnimi fotografijami.

NASVET
Če knjig slučajno ne boste našli na policah naših knjigarn ali knjižnic, vam priporočam nakup prek angleške spletne trgovine bookdepository, kjer so cene res ugodne, pošiljanje pa je brezplačno.

torek, 29. november 2011

FOTOGRAFIRANJE PTIC v "digitalni dobi"

Kot fotograf, ki se s fotografijo ukvarja že precej časa, sem kmalu po nastopu digitalne fotografije ugotovil, da je le ta precej hitro začela zasvajati ljudi, ki se s fotografijo poprej sploh niso ukvarjali in jih ni niti prav posebej zanimala. In tudi zelo veliko "navadnih" fotografov se je začelo precej več posvečati naravoslovni fotografiji, predvsem fotografiranju živali.


Moje fotografiranje ptic v tistih analognih časih je bilo omejeno na posamezne bolj "umetniške" črno bele posnetke.

Canon T90, Tamron SP 500 mm, f8.0 (zrcalni objektiv), stojalo, dia film 200 ISO

Prvič sem se s ptičjo fotografijo srečal tam nekje proti koncu analogne dobe, ko sem fotografiral jato malih belih čapelj, ki so se prehranjevale pod jezom na Otočcu. Poslikal sem dva DIA filma, kar je bilo skupaj z razvijanjem kar velik strošek.

Danes je fotografiranje ptic mnogo bolj enostavno in predvsem cenejše:
- že malo bolj zmogljivi kompaktni fotoaparati so opremljeni z dolgimi teleobjektivi,
- crop ohišja nam podaljšajo naše teleobjektive za 1.6X,
- tipala z veliko ločljivosti omogočajo večje izreze,
- barvni filmi z ISO vrednostjo nad 400 so bili včasih že prava eksotika,
- predvsem pa samo fotografiranje in pregledovanje fotografij na zaslonih, monitorjih, ... nič ne stane!


NASVET
Zato nikdar ne bodite zadovoljni že pri prvem ostrem posnetku. Posnemite večje serije in se doma odločite za zmagovalno fotografijo. Vedno imejte s seboj kakšno spominsko kartico v rezervi.


Tako sem mnogo let po mojem prvem srečanju s fotografiranjem ptic, na istem mestu fotografiral kosa. Naredil sem serijo 53 fotografij. Kosa sem fotografiral že zelo veliko krat, a mi je ta najljubša.

sobota, 19. november 2011

TELEKONVERTER Kenko 1.4X

O uporabi telekonverterja sem na splošno pisal že v objavi o dodatni opremi. Sam pred nakupom teleknverterja nisem pričakoval preveč, a se je izkazalo, da je telekonverter eden izmed cenejših, če ne že najcenejši del opreme, ki nas lahko reši v določenih situacijah. Odločil sem se za cenejšo različico, Kenko 1.4X TELEPLUS 300 DG.

Optično je Kenko 1.4X primerljiv s precej dražjim originalnim modelom. Edino kar razočara, je natančnost izdelave obeh "bajonetov". Tako stik z objektivom in ohišjem ni dovolj tesen in občutek v roki ni ravno najboljši. Kljub vsemu so lahko rezultati zelo dobri in uporabni.








Največja težava pri uporabi telekonverterja je nastavitev ostrine. Ne pozabimo, da se goriščnica poveča s faktorjem (1,4X ali celo 2X) in da je pri tem možnost, da stresemo posnetek, toliko večja. Sam priporočam ostrenje prek funkcije live view in zamik proženja vsaj 2s (ker AF ne bo deloval, ročno ostrenje prek iskala pa je sploh pri oddaljenih motivih precej nezanesljivo). Uporaba live view funkcije in zakasnitve proženja je seveda možno le, če se naš motiv ne bo prav dosti premikal.


Canon 50D, 400 mm + 1.4X, f9.0, 1/320s, ISO 400, live view, stojalo

Primer uporabe 1.4X telekonverterja (zgoraj): prvi posnetek je narejen z 50 mm objektivom na ohišju polnega formata, kar pomeni, da naj motiv ne bi bil ne oddaljen niti približan, drugi pa je narejen z istega mesta s 400 mm na crop ohišju 15MP, dodanim 1,4X telekonverterjem in nekaj izreza pri končni obdelavi. (izračun: 400 mm X 1.6 crop format X 1,4 telekonverter = cca 900 mm + izrez in lahko rečemo, da je fotografija narejena z objektivom cca 1000 mm).


Canon 50D, 400 mm + 1.4X, f11.0, 1/100s, ISO 200, live view, stojalo

Tu pa je primer uporabe objektiva 400 mm brez telekonverterja (zgoraj) in z 1.4X na istem objektivu, nekaj izreza in pri lepši svetlobi (spodaj).

Nekaj primerov, kjer mi je z uporabo telekonverterja uspelo narediti kvalitetne posnetke tudi za večje povečave:

Canon 50D, 400 mm + 1.4X, f9.0, 1/400s, ISO 400, ročno ostrenje, brez stojala iz avtomobila


Canon 50D, 400 mm + 1.4X, f9.0, 1/1250s, ISO 800, ročno ostrenje, stojalo
V obeh zgornjih primerih so bile fortografirane ptice na gnezdu. Uporaba telekonverterja nam omogoča, da fotografiramo iz varne razdalje in ne motimo ptic.

Canon 50D, 400 mm + 1.4X, 1/800s, ISO 400, ročno ostrenje, stojalo

Canon 50D, 400 mm + 1.4X, f8.0, 1/1600s, ISO 400, ročno ostrenje, brez stojala

Canon 1D mark IV, 400 mm + 1.4X, f9.0, 1/400s, ISO 800, AF, brez stojala

Canon 50D, 70-200 mm (200 mm) + 1.4X, f6.3, 1/2500s, ISO 400, AF, brez stojala

Avtomatsko ostrenje deluje brez problema na objektivih z manjšo največjo zaslonko (vsaj 4.0) in na ohišjih serije 1. Hitrost ostrenja je za odtenek manjša. Možno je sicer prelisičiti ohišje, da poskuša avtomatsko ostriti tudi pri objektivih z zaslonko 5,6, tako da prelepimo prve tri kontakte na telekonverterju, a zadeva deluje pogojno le ob zares dobrih svetlobnih pogojih.

nedelja, 13. november 2011

MOJA PRVA KOTORNA Alectoris graeca

Se zgodi, da srečaš kakšno ptico ki jo želiš fotografirati takrat, ko nisi ravno najbolje pripravljen, niti opremljen. Kotorne je v Paklenici sicer za pričakovati. Ta nacionalni park redno obiskujem in jih do sedaj še nisem srečal.


Tokrat sem ji srečal v Velikem Rujnu, na višini 900 mnv. Bilo jih je nekje med 7 in 9 v skupini.


Veliko Rujno meji na nacionalni park Paklenica na zahodni strani. Tipično življensko okolje kotorne.


Pogled na Veliko Rujno iz Goliča v nacionalnem parku Paklenica.

TEHNIKA
V hribe navadno ne nosim svoje težke artilerije, a kot kaže ne bi bilo slabo. Namesto treh pirov, ki sem jih imel s seboj bi lahko vzel svojo 400-tko. Tako pa je slika narejena z zoom objektivom 70-200  mm na ohišju polnega formata in precej povečana.

torek, 1. november 2011

DUPLINSKA KOZARKA Todorna todorna in jezero ŽOVNEK

Akumulcijsko jezero Žovnek je zanimivo zaradi posekanih dreves na južnem bregu, katerih panji kot večnoge prikazni štrlijo iz vode. Na tem delu se navadno zadržuje veliko število čapelj, na drevesnih ostankih pa si kormorani sušijo svoje perje.



Megleno jutro in vremenska napoved ni obetala prav dobrih fotografskih razmer. A ravno ti neidealni pogoji navadno ustvarijo prav posebno atmosfero.


Kmalu po 7. uri je sonce za trenutek predrlo meglo in z difuzno svetlobo obsijalo jezero. Imel sem občutek, kot da je jezero oživelo. Silhuete na vodni gladini so začele dobivati svojo obliko.


Za fotografiranje ptic je bilo megle še vedno preveč in svetlobe premalo. A na Žovneku je v vsakih svetlobnih razmerah motivov dovolj.


V tem času se jezero že počasi prazni in fotografiranje ptic na obrežju je težavno, ker nimaš pravega zaklona in voda je daleč stran. Ko je jezero polno, lahko fotografiraš praktično iz gozda.


Ko se je megla le dvignila, se je naredil prelep jesenski dan in okolica jezera je že lepo obarvana. Vsake toliko časa je kak sprehajlec s svojim psom dvignil v zrak veliko jato kormoranov in ostalih ptic. Vsebina jezera je preveč mikavna, da se ptice ne bi vrnile nazaj na pojedino. Sploh sedaj ko je vode vedno manj.



Zanimivo je, kako si kormoran pri hitrih manevrih v zraku pomaga tudi s svojimi "plavutkami".


V prvem letu starosti imajo veliki kormorani svetel oz. bel trebuh, kasneje, v svatovskem perju, pa le belo liso nad nogo.


Nato v zraku zagledam raco, ki ni ne mlakarica ne liska in ne sivka. Priletele so tri duplinske kozarke.


Pristale so na sredino jezera, kjer se je voda že umaknila, in se začele intenzivno prehranjevati. Kako se jim približati, pa je bilo drugo vprašanje. Če bi se maskiral v drevesni panj, bi bilo verjetno enostavno?



Duplinske kozrke veliko časa brodijo po mulju, kot kakšni sesalci, in težko je narediti dobro fotografijo. In zelo redko jo kam mahnejo v pravilni formaciji.


Ker se jim nisem uspel dovolj približati, (bil sem brez kritja in lahko bi obtičal v blatu) sta zanimivo okolje in svetloba s prave strani popestrila posnetek.

Samička na levi in samček na desni.


Jezero Žovnek in ribiči, ki pridno vsako leto vanj vlagajo ribje mladice, nudijo pticam od pomladi do pozne jeseni idealno življensko okolje. Po moji oceni je bilo na jezeru okrog 200 velikih kormoranov, veliko mlakaric, čopastih ponirkov, sivk, lisk, rečnih galebov, ogromno čapelj in kanje so se neprestano prerekale s sivimi vranami.

NASVET
Pri fotografiranju na tako temni podlagi kot je mulj ne pozabimo na svetlobno korekcijo (npr. -2/3), sicer bodo fotografije preveč osvetljene.

TEHNIKA
Na začetku sem duplinske kozarke fotografural z 1.4X telekonverterjem in 400 mm objektivom na stojalu. Kasneje pa sem se uspel počasi približati in skriti za večji drevesni panj. Čez čas so se duplinske kozarke približale meni in fotografiral sem jih lahko brez konverterja.

nedelja, 16. oktober 2011

VELIKI SRAKOPER Lanius excubitor


Moje fotografiranje velikega srakoperja se je začelo še pred sončnim vzhodom, da slučajno ne bi zamudil njegovega lova za zajtrk. Po neuspelem poskusu iz prejšnjega dne, sem odločen, da ga počakam na preži, kjer sem ga včeraj največkrat videval. Za razliko od včeraj, sonce nikakor ni hotelo pokukati izza oblakov. Slabo je kazalo, srakoperja ni bilo. Takoj ko se je zdanilo, se je okrog mene začelo dogajati: vrabci, sinice, liščki, ščinkavci, vrane, srake, šoje, kanje, postovka in tudi srnjak z družino mi je namenil nekaj pozornosti.



Območje, ki si ga je to zimo srakoper prisvojil, je bilo tako kot mora biti. Njive s pospravljenim pridelkom, mejice, daljnovod in osamljena drevesa.


Ugotovil sem, da srakoper najverjetneje prenočuje v pasu grmičevja na severnem delu svojega območja. Od tod se brez kakšnega posebnega reda odpravlja na lov na tri preže: 1. preža na mejici, grmičevje ob suhi strugi Sušice, od koder se spušča na pokošen travnik , 2. osamljeno drevo na južnem delu in 3. daljnovod, ki poteka preko njiv nazaj do njegovega prenočišča.

Včeraj je največ lovil s preže na mejici in tu sem ga čakal od trde teme do vzhoda in še naprej. Po dveh urah le ugotovim, da moj maneken čepi na osamljenem drevesu povsem na drugi strani.


Seveda je odletel takoj, ko sem prišel tja. Uspelo mi je narediti dokumentarni posnetek, za vsak slučaj. Posnel sem še lokacijo, da bom imel kaj objaviti. Zaradi slabe (nasprotne) svetlobe sem se poigral s HDR tehniko (združevanje več različno osvetljenih posnetkov). O tej tehniki mogoče več kdaj drugič. Sama tehnika za fotografiranje ptic samih ne pride v poštev.

Ptič je z osamljenega drevesa poleg kapelice odletel na svojo največjo prežo - daljnovod. Razmišljal sem, da fotografiranje opustim, a me je srakoper pustil še kar blizu, tako da sem z dodanim telekonverterjem uspel narediti tudi nekaj solidnih posnetkov.
Nato je končno odletel na mejico, kjer sem ga hotel fotografirati že na začetku današnje seanse. Čeprav so srakoperji daljnovode že davno vzeli za svoje, jih veliko raje fotografiram na grmovju.


Moj srakoper mi ni deloval prav posebej družaben. Ko je kak ptič hotel posedeti v njegovi bližini, ga je hitro posvaril z značilnim opozorilnim glasom in razprtimi repnimi perutmi.


Velikega srakoperja v naravi zelo lahko opazimo. Je večji od ostalih srakoperjev in v slabem jesensko zimskem vremenu kot kakšna snežna kepa visi na suhih vejah ali daljnovodih.


Kljub izredno slabi svetlobi sem bil na koncu kar zadovoljen z rezultatom. Srakoper je zelo hitro ugotovil, da nisem nevaren, in me je pustil fotografirati brez vsake maskirne opreme. Vseeno sem moral vse posnetke narediti s telekonverterjem.


Na koncu je posijalo še sonce in srakoper je odletel nazaj oz. naprej na osamljeno drevo. Tudi sam sem jo mahnil na toplo.

TEHNIKA
Ker z mojo maskirano prežo ni bilo kruha, sem se odločil, da se mu približam kar peš prek njiv, kar bo pa bo. Kot sem že omenil, sem bil tako primoran uporabiti svoj 400mm objektiv s 1.4X telekonverterjem, na stojalu, seveda. Najprej sem poskušal z ročnim ostrenjem (avtomatsko pri tej kombinaciji objektiv-konverter ne deluje), a zaradi oddaljenosti nisem dobil dobrih rezultatov. Edino kar je funkcioniralo, je bilo avtomatsko ostrenje preko live view funcije in z zamikom proženja 2s. Kdor ni zadovoljen s svojim telekonverterjem, naj poskusi to tehniko, ki pa nam prav pride le pri ne preveč živahnih motivih.

Ker ptič le ni pustil prav zelo blizu, je bilo  na fotografijah potrebno narediti kar precej izreza. Za primer je tu ena originalna zgoraj objavljena fotografija: