S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sreda, 27. december 2017

ŽAREČI BOŽIČ

Tam nekje med božičem in novim leto se tradicionalno odpravim na celodnevni teren, običajno v severo-vzhodni del Slovenije. Letošnji plan je bil preprost. Božični sončni vzhod pričakam na Ormoškem jezeru, sončni zahod pa na Medvedcah.


Da bo vreme sodelovalo, mi je bilo jasno že na avtocesti, ko je začelo počasi žareti na hrvaški strani.


Svetloba je bila kakih petnajst pred osmo že pogojno uporabna za fotografiranje. Istočasno so se začeli prvi preleti nad jezerom. Kormorani, čaplje in race vseh vrst so se spreletavali v vse smeri.


Takoj, ko je velika žareča krogla pokukala na obzorju, je svetloba postala ubijalska. Saturacije dovolj za še tako velike ljubitelje nasičenih barv in "kičastih" posnetkov.


Kmalu po osmi so se svetlobne razmere začele počasi umirjati. Vse, kar se je zgodilo po pol deveti, ni bilo več tako žareče in sodi v svojo objavo.


Na Medvedcah se je podobna svetlobna predstava začela okrog četrte, le v obratnem vrstnem redu. Več tisočglavo ptičjo družbo, ki se je že spravljala k počitku, je še zadnjič zmotil belorepec. Samo gosi je bilo zbranih več kot tisoč. Večji del sivih, manjši beločelih gosi.


Ob 16.20 me je preletelo deset žerjavov in se po dobrih dvajsetih minutah spustilo zahodno od zadrževalnika. Prav zanimivo jih je opazovati, ko iščejo primerno mesto za prenočevanje ali mogoče le za krajši počitek?


Ko je že kazalo, da je vsega konec, so se začele dvigovati race, v večini verjetno mlakarice in odletele proti severo-vzhodu. Vse skupaj je trajalo dobrih pet minut.


Gagajoče skupine prikazni so bile čedalje manjše.


Zadnje so se odpravile tja do 17.00, ostalo je le še oglašanje v temi.


SREČNO 2018



nedelja, 03. december 2017

"DOLGOVRATI" PONIREK

Pri nas lahko opazujemo pet vrst ponirkov. Največji čopasti in najmanjši mali ponirek sta precej pogosta in ju ni težko določiti. Črnovrati in zlatouhi sta si bolj podobna in redkejša, sploh zlatouhi, ki se pojavlja v manjšem številu. Rjavovrati pa je tudi precej redek. Po velikosti in po videzu je nekje med manjšim in čopastim ponirkom. Včeraj sva se z rjavovratim srečala na Krki, kjer sicer prezimuje veliko število malih ponirkov.


V daljavi se rjavovrati ponirek zdi kot nekam čudno velik mali ponirek ali kot nekam majhen čopasti ponirek, brez značilnih čopkov ali grebenčka na temenu. Ko smo malo bolj pozorni, ugotovimo, da je kljun predolg za malega ponirka in da je sam definitivno prevelik.

Velenjsko jezero, december 2010.

Sam sem ga do sedaj opazoval le enkrat - na Velenjskem jezeru, kjer se mi je zdel v primerjavi z včerajšnjim opazovanjem precej siv. Včeraj pa je verjetno tudi pozna svetloba prispevala k bolj rjavkasto obarvani podobi. Tudi s korekcijo barvne temperature velenjskega primerka nisem uspel obarvati tako rjavo.


Tudi v ne preveč atraktivnem zimskem perju ima rjavovrati ponirek vrat spredaj temen v primerjavi s čopastim, ki ima spredaj vrat bel. Čeprav ima velenjski primerek vrat spredaj precej svetel.


Ko sem se ponirku hotel približati, je postal bolj pozoren in se spremenil v "dolgovratega".