S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 25. november 2012

POPIS VELIKEGA SRAKOPERJA

Letošnji popis velikega srakoperja Lanius excubitor na Ljubljanskem barju je potekal v soboto, 24. novembra, in je že 5. zapovrstjo. Udeležba s strani popisovalcev je bila velika, s strani srakoperjev pa tudi. Prvi neuradni podatki s strani organizatorja so razveseljujoči. Morda pade celo rekord?

Ljubljansko barje je za namen popisa razdeljeno na 20 popisnih ploskev. Vsako popisno ploskev dobi skupina popisovalcev. Dodeljena mi je bila popisna ploskev številka 16, na JV delu barja južno od vasi Brest. S soimenjakom Gregorjem Mahničem sva se odpravila na teren.

Ljubljansko barje

Popis ni zahteven, saj se veliki srakoper zadržuje na izpostavljenih prežah, kot so osamela grmovja, mejice, drevesa in daljnovodi. Sam srakoper je precej večji od ostalih ptic vrabčje velikosti in njegov bel trebuh je viden že od daleč, sploh ko posije sonce.



Jutranja megla se je ob 10h, ko smo začeli s popisom, že počasi dvigovala in vidljivost je bila vedno boljša. Nekaj pred enajsto najdeva prvega, na "žalost" tudi edinega velikega srakoperja (rdeča elipsa desno - na spodnjem satelitskem posnetku). Na nekaterih ploskvah so jih stari (beri izkušeni) mački prešteli 10+. Pa ne gre za to, da jih ne bi uspela najti več, ampak je habitat na drugih ploskvah toliko primernejši za velikega srakoperja.

Opazovanje srakoperja na popisu.

Že na pregledu samega satelitskega posnetka sem opazil, da ima ploskev številka 16 relativno malo obdelovalnih površin ločenih z mejicami in malo otokov s posameznimi grmi in drevesi. Če bi naštetemu dodali še daljnovod, bi bili pogoji za srakoperja idealni. Naš edini srakoper je imel prav tako okolje. Posedal je na grmu in drevesu, se spreletaval po daljnovodu in lovil z višine med 3 in 6-7 m.


Ko sva okrog 13:00 zagledala drugega srakoperja, se je po natančnejšem opazovanju in pregledu zemljevida izkazalo, da gre za isti osebek (rdeča elipsa levo - na zgornjem satelitskem posnetku).


Iz mesta kjer sva opazovala, bi s spektivom lahko opazila oba, a je žal bil samo eden. Zanimivo se mi je zdelo, da se je z relativno visoke preže spuščal na tla in očitno lovil.


Nadaljevanje popisa je bilo zelo pestro, kljub temu, da nisva popisala nobenega srakoperja več. Na začetku sva popisovala še ujede, a je bilo kanj in postovk enostavno preveč. Letale so iz vseh koncev in krajev in ker nisva bila skoncentrirana samo na ujede, sva s štetjem prenehala.



Ko sva drugič opazovala srakoperja, naju je v nizkem letu obletaval samec pepelnatega lunja. Kasneje sva opazovala še dve samici. Lunji, sicer ne prav posebna redkost, so dodali piko na i čudovitemu dnevu na Ljubljanskem barju.



nedelja, 18. november 2012

MENIŠČEK Parus ater

Letos ko krmilnice velike sinice obiskujejo v velikem številu, so tudi meniščki bolj pogosti gostje. Za razliko od vrabcev in velikih sinic, je menišček na moji krmilnici nekoliko manj domač. Iz varnega zavetja smreke hitro zleti po hrano in takoj nazaj, kjer v miru pospravi svoj obrok.

 
 
Opazoval sem ga kar lep čas in ugotovil, da bo fotografiranje precej težavno. Menišček je dosti manjši od velikih sinic in vrabcev ter dosti bolj nemiren. Skriva se v zavetju iglavcev in se na odprtem zadržuje le kratek čas. Gneča okrog krmilnice mu sploh ne odgovarja. Na koncu je le za trenutek posedel na veji pred magnolijo, ki je bila lepo jesensko obarvana.

sobota, 10. november 2012

POPLAVE

Noč ni obetala nič dobrega. Jutro je osvetlilo neprepoznavno pokrajino. Dolenjska jo je tokrat odnesla nekoliko bolje kot ostala območja po Sloveniji.
 

Habitat se za vse živali nenadoma spremeni in te se začnejo obnašati nekoliko drugače. Določena hrana je pticam postrežena dobesedno na pladnju. Visoke "stoletne" vode za seboj pustijo tudi veliko takih in drugačnih naplavin. Tu je nakopičena velika količina insektov in raznega semenja, s čimer si ptice rade postrežejo.


Na enem izmed takih krajev sem opazil izredno veliko število ptic pevk, v večini šmarnic Phoenicurus ochruros. V slabi uri zadnje svetlobe, vse do mraka, sem naredil kar lepo število posnetkov.

Šmarnice Phoenicurus ochruros

 
Sonce je zahajalo popolnoma z desne strani, zato je bilo treba loviti portrete, ko šamrnica gleda proti zahodu. Na srečo samčki izgledajo, kot bi bili nekoliko osiveli, kar naredi lep kontrast v tej svetlobi.
 
 
Če so oblaki delno zakrili zahajajoče sonce, so ustvarili lepo toplo difuzno svetlobo.
 
 
Pri direktni svetlobi se ni dalo izogniti presvetljenim ("prežganim") delom.
 
 
Pojedini se je pridružil še prosnik Saxicola torquata.
 
 
 
Bele pastirice Motacilla alba seveda tudi niso manjkale.
 
 
Severni kovaček Phylloscopus trochilus je bil v tej svetlovi bolj podoben kanarčku.
 
 
Svetloba se je spreminjala iz minute v minuto. Ko je sonce zašlo, je ostal samo še rožnato rdeč spekter. Ko sem že pospravil kamuflažo, sem še zabrodil v naplavine do kolen in naredil še nekaj posnetkov v mejnih pogojih.
 
NASVET
Pri fotografiranju v takih razmerah priporočam rezervna oblačila, predvsem hlače in obutev. Visoki ribiški škornji so še boljša rešitev.

torek, 06. november 2012

CERKNIŠKO JEZERO

Pred dobrima dvema tednoma sva s prijateljem obiskala Cerkniško jezero in ga lep del preveslala s kajakom. Sam nisem imel še nobenih izkušenj s kajakom, zato sem za vsak slučaj s seboj vzel rezervno fotografsko opremo, ki bi jo v primeru nesreče lažje pogrešal. Cerkniško jezero ni ravno kakšna zahrbtna brzica, a se nerodnemu človeku lahko zgodi marsikaj : )

Jezero je bilo neverjetno mirno tudi kar se življenja na njem tiče. Na prvi pogled ptic ni bilo nikjer. Niti ene same race ne. Ko sva priveslala do poplavljenega trstičja pa sva le zagledala jato plašic, ki so se prehranjevale na posušenih rastlinah. Obiskovalcev ravno niso pričakovale, zato se jim je dalo kar dobro približati. V tistem trenutku so se od nikjer pojavili valovi in veter je začel majati trstičje skupaj s pticami. Rezultat so bili tako le dokumentarni posnetki.

 
 
Sam jezera še nisem doživel s te perspektive, zato je bilo doživetje toliko večje.
 
 
 
 
Včasih je bilo zelo težko najti skrite prehode med trstičjem.
 


Izlet je pokvarila le predstava šolanja delovnega lovskega psa, kot so to poimenovali njegovi lastniki. Ko sva priveslala do mostu, ki ob visoki vodi povezuje vas Otok, sva zagledala raco mlakarico, ki je malo čudno čofotala pred nama. Takoj zatem je po mostu prihitel v zeleno oblečen možak, ki je uspel proti raci vreči še kamen ali dva, preden naju je zagledal. Nato je prišlo še nekaj podobno opravljenih in eden je nagovarjal psa, naj išče. Ko je zmeden pes le ubral smer proti raci, je bil deležen vseh pohval. Ko so naju strici zagledali, so nama zavpili, da pod mostom ni prehoda in da motiva psa pri delu. Še ena izkušnja z "varuhi narave", ki je skazila sicer prečudovit izlet.

nedelja, 04. november 2012

ISO 3200, ti vrabca!

ISO 3200 je bil do nedavnega nekakšen mejnik tako pri občutljivostih črnobelih negativ filmov, kot tudi tipal v digitalnih fotoaparatih. V časih analogne fotografije se je dalo določene črnobele filme (npr.: ILFORD HP5 400 ASA) s podaljšanim razvijanjem razviti kot film z občutljivostjo 3200 ASA =  ISO. Rezultati so bili uporabni. Zrnatost (danes šum) je dajala posnetkom poseben čar. Moj prvi digitalni fotoaparat je zmogel zavidljivih 1600 ISO, naslednji že 3200. Danes kvaliteto posnetkov narejenih pri visokih občutljivostih narekujejo predvsem vedno boljši programi za odpravljanje šuma, ki na posnetkih vedno obstaja.

Letošnje krompirjeve počitnice so minile predvsem v znamenju dežja in slabe svetlobe. ISO 3200 je bila spodnja meja za fotografiranje ptic na mojem vrtu. Poslikal sem nekaj obiskovalcev krmilnice, ki je bila kljub dežju dobro obiskana.




Canon 7D, 400 mm f5.6 L, 1/200s, f6.3, ISO 3200
Posnetki so bili idealni za vajo odpravljanja šuma. Svetlobe je bilo res malo, ozadje temno, pogoji, kjer šum pride najbolj do izraza. Spodaj je primerjava "surovega" RAW posnetka in postopek odpravljanja šuma (za povečavo klikni na sliko).


1. Na posnetku brez vseh posegov glede odpravljanja šuma, je šuma precej.

2. RAW datoteka pretvorjena v JPEG datoteko s programom DPP (Digital Photo Professional), ki ga dobimo poleg fotoaparata. Šum je odpravljen s tovarniškimi nastavitvami za ISO 3200: Luminance NR 5 in Chrominance NR 12. Opaznih je kar nekaj artifaktov - belih pik. Šuma še nekaj ostane. Vrednosti sicer lahko še povečamo, a bo izguba ostrine prevelika.

3. Pretvorjena datoteka 2, še dodatno obdelana s programom Nik Software Dfine 2.0, ki deluje v PS5 (Photoshop). Šum je še dodatno zmanjšan, bele pike ostanejo.

4. Neobdelana RAW datoteka 1 obdelana samo z Nik Software Dfine 2.0, ki deluje v PS5 (Photoshop). Belih pik ni. Šum je sicer še viden, a je zelo droben in pri normalni povečavi ni moteč.

5. RAW datoteka obdelana v programu Lightroom z nastavitvijo Luminance NR 30 in Color NR 25, ohranjanje detajlov v obeh primerih je 50 in kontrast 0. Šuma je še nekoliko manj kot v primeru 4, pri tem pa žrtvujemo nekaj več ostrine.

Zgornji trije posnetki vrabcev so obdelani po postopku 5 in dodatno izostreni v PS5 (Photoshop) po posebni recepturi, ki je primerna za fotografije v manjši ločljivosti:


Dejstvo je, da kvalitetni posnetki narejeni z ločljivostjo ISO 3200 in več v slabih svetlobnih pogojih navadno niso najboljši direktno iz fotoaparata in zahtevajo nekaj dodatne obdelave, ki pa nam ne vzame prav veliko časa. Zadeve se lahko lotimo na več načinov in z različnimi orodji, ki so nam na razpolago. Sliko lahko obdelujemo tudi ločeno, tako da odstranjujemo šum samo tam, kjer je ta najbolj moteč - v neostrem ozadju. Posnetki pri dobrih svetlobnih pogojih, kjer uporabimo večje ISO vrednosti za doseganje krajših časov osvetlitve pa so povsem druga zgodba. Ti lahko izpadejo že zelo dobri z osnovno obdelavo odpravljanja šuma.

četrtek, 01. november 2012

SAMO GALEBI

Kar nekaj "navadnih" ptic je pri naravoslovni fotografiji precej zapostavljenih. Kakšen vrabec, golob, galeb in še kakšna druga vrsta nekako ne veljajo za prave fototrofeje. Verjetno zato ker jih je veliko, živijo blizu človeka in so zaradi tega precej lažja tarča. Škoda, saj lahko ravno zaradi vsega naštetega ravno pri teh vrstah naredimo veliko odličnih fotografij.

Tokrat v seriji, ki se bo dotaknila še kakšne druge vrste, predstavljam galeba (več vrst):