S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

ponedeljek, 27. avgust 2012

SIVI MUHAR Muscicapa striata

Med družinskim izletom v Mozirski gaj, konec junija, sem na prezračevalni odprtini podstrešja lesene hiške opazil gnezdo sivega muharja. Ni bilo potrebno čakati prav dolgo, da je eden izmed staršev prinesel bogat obrok lačnim mladičem.








Čeprav je bilo gnezdo praktično vsem na očeh, je bilo pravim plenilcem nedostopno. Kovana dekoracija na odprtini je služila kot pristajalna in vzletna ploščad. Sivi muhar je polduplar. Se pravi, da ne gnezdi samo v duplih ampak izkoristi tudi kake druge odprtine in kakšna stara gnezda drugih ptic.



Žuželke v letu lovi večinoma s kakšne preže, na katero se stalno vrača. Tu ga najlažje tudi fotografiramo. Običajno je to kak grm na jasah ali na robu gozda. Izbira gole veje, da ima boljši pogled na svoj plen.



sobota, 25. avgust 2012

ZADNJE PREDSTAVE

Sicer nisem privrženec fotografij sončnih zahodov, a če v njem nastopajo ptice, se ne morem upreti. Prizore fotografirane v Rovinju se da verjetno posneti v večini mest na Jadranu.



nedelja, 12. avgust 2012

NA DOPUSTU

Zgodilo se je, da smo letošnji morski dopust preživeli zopet v Rovinju. Uspel sem izpeljati krajši jutranji ptičarski izlet v Palud, ki pa je bil za ta mesec običajno prazen. Novost zame je bil le črni martinec Tringa erythropus.



Družbo sta mu delala dva močvirska martinca. Kljub temu da se sonce še ni prižgalo, sem naredil nekaj posnetkov za vsak slučaj.


Ko so posijali prvi sončni žarki, sem uspel narediti zadnji posnetek.



Kljub temu da v tem letnem času Palud ni najbolj obiskan s strani ptic, lahko v njem vedno posnamemo kakšno ptičjo zgodbo.

Moja jutra naj bi bila na dopustu rezervirana za opazovanje in fotografiranje ptic. Letos nisem bil prav priden, pa mi je vseeno uspelo fotografirati kmečko lastovko pri nabiranju gradbenega materiala.


Ob jutranji oseki so lastovke na obali našle vse gradivo za izdelavo ali popravilo gnezda. Najprej so pod borovci nabrale borove iglice, dodale nekaj blata in nato še malo peska.


Zdelo se je, kot da ima izkušena lastovka s seboj še vajenca ali pa nadzornika, ki je zviška opazoval njeno delo in jo nato pospremil nazaj na gnezdo.


Med fotografiranjem podvodnega sveta sem se cel teden trudil presenetiti kakšnega galeba, a niso bili ravno razpoloženi za take hece.


Najbolj sem se jim uspel približati ravno  na najbolj oblačen dan. Pa recimo, da ladjica v ozadju in črnobela izvedba popravi  mračno razpoloženje.


petek, 10. avgust 2012

KANJA Bute buteo

Kanja, "mišar", ali še bolj po domače "mršnk". Je ujeda, ki jo vidimo in slišimo res pogosto, saj je najštevilčnejša ujeda pri nas in v Evropi.


Največkrat jo opazimo, ko opreza za plenom s kakšne izpostavljene preže na robu gozda, na poljih in travnikih, kot tudi na cestnih ograjah in daljnovodih.




Kljub njenem pogostem pojavljanju ni fotografiranje te izredno previdne ptice nič bolj enostavno od fotografiranja drugih ujed. Še najbolj se obnese fotografiranje iz avtomobila, ali pa če jo uspemo skriti počakati kje blizu njene preže.


Ljudje ji na poljih še vedno nastavljajo kole, s katerih naj bi polovila čim več "škodljivcev". Tu nam bo uspelo narediti kakšen dober bližnji posnetek. Brez dobrega kritja vseeno ne bo šlo.



Ob tej priložnosti sem naredil še primerjavo velikosti s sivo vrano. (zlepljeni sta dve sliki)


Kanja je tudi kar dober jadralec. Z vzgonskim vetrom se lahko dvigne tudi zelo visoko in z višine opreza za plenom. Ko začenja z jadranjem, naredi najprej nekaj nizkih preletov, in takrat je priložnost za fotografiranje ptice v letu.



Slike ptic v letu od spodaj navadno niso najbolj posrečene, razen za razlikovanje silhuete - oblike kril. Navadno je potrebno narediti kar nekaj korekcije v kasnejšem postopku obdelave, da iz senčne strani dobimo nekaj detaljev.


Veliko bolje je, če se pokrijeta nizki let, nizko sonce in temnejše ali oblačno ozadje. Pri kompoziciji je bolje pustiti malo več prostora v smeri leta, pred ptico.


Tale pa me je presenetila, ko sem čakal jato srak na grmu sredi polja. Kljub temu da je večina ptice v senci, je vzhajajoče sonce naredilo lep kontrast.

sreda, 08. avgust 2012

DALJNOGLED Izbira in nakup

Večkrat omenjam, da je pri fotografiranju ptic opazovanje njihovega vedenja zelo pomembno. Tako je daljnogled oz. dvogled poleg fotografske opreme vedno pri roki. Izbira primernega daljnogleda je lahko zelo enostavna ali pa nikdar končana zgodba. Odvisno kako se zadeve lotimo ter koliko in kako resno bomo daljnogled uporabljali.

1) Prva možnost je, da se o zadevi najprej dodobra poučimo in nato izberemo primernega. O daljnogledih in njihovi uporabi se da na spletu precej prebrati, a se navadno zatakne pri tem, ko se je potrebno odločiti koliko denarja bomo porabili oz. koliko denarja je potrebno odšteti, da bo zadeva dolgo služila svojemu namenu.

2) Zato predlagam drugo pot. Ravno tako se o stvari poučimo in naredimo ožji izbor. Nato poskušamo zadevo pred nakupom preizkusiti in ugotoviti, kakšen daljnogled se bo najbolj približal našim potrebam in za kakšen denar. Tu se zatakne drugič. Če bo naš izbor preširok enostavno ne bomo našli trgovine, ki bi imela na zalogi vse modele, ki nas zanimajo. Po mojih izkušnjah je edini naslov za nakup daljnogleda pri nas trgovina OPTIK-TRADE. Poleg največjega izbora nudijo tudi zelo strokovne nasvete in pomoč pri nakupu. Možen pa je tudi preizkus velikega dela njihove res velike ponudbe. Sam sem žal prepozno ugotovil, da OPTIK-TRADE ni le spletna trgovina. Lahko nam pomaga tudi prijatelj, ki se na zadevo spozna. A zavedajte se, da prijatelj, ki je kupoval daljnogled pred nekaj leti, nima najboljšega vpogleda v novosti na področju športne optike. Za res dober daljnogled ni več potrebno odšteti 1000 € in več!

3) Tretja možnost pa je upoštevati rek: "Več denarja, več muzike." Res da danes dobimo za 200 € že kar soliden daljnogled, za 500 € pa že odličnega. Če pa denar ni ovira, izbirajmo med sveto trojico: LEICA, SWAROVSKI in ZEISS.


Poleg svete trojice naj naštejem še nekaj znamk, kjer boste gotovo našli optiko za svoje potrebe: KOWA, STEINER, MINOX, ALPEN, OPTICRON, HAWKE, VORTEX, LEUPOLD, DOCTER, KAHLES ... Med proizvajalci fotografske opreme, ki imajo v svoji ponudbi tudi športno optiko, bi izpostavil NIKON in PENTAX, ki imata zelo široko ponudbo; tudi cenovno. CANON je specialist za daljnoglede s stabilizacijo, OLYMPUS pa ponuja dobre daljnoglede za sprejemljive cene.

SKORAJ VSE O DALJNOGLEDU - IZBIRA
Za vse tiste, ki se z nakupom daljnogleda spopadate prvič, bom povzel splošne stvari in dodal svoje izkušnje v tem boju.

Daljnogled je relativno enostavna naprava, brez vsake elektronike (če ni stabilizacije, seveda), a jo definira kopica podatkov, ki so navadno zapisani približno takole:

Kljub tako natančnem opisu vseh parametrov, ne moremo ugotoviti, kako kvaliteten je daljnogled. Predvsem pa moramo vedeti, kaj vsi ti podatki sploh pomenijo. Včasih se izkaže, da daljnogled z idealnimi tehničnimi podatki in zelo zanimivo ceno ne ponudi tistega, kar potrebujemo. So pa tehnični podatki vsekakor vodilo pri izboru modelov za preizkus.













Osnovne karakteristike daljnogleda so prvi filter pri izbiri. Te karakteristike so navadno zapisane že na daljnogledu, na samem ohišju ali na gumbu za ostrenje.


POVEČAVA
Povečava - prva številka (8X, 10X, 12X ...) je s številko predstavljeno razmerje med dejanskimi merami opazovanega predmeta in njegovo povečavo, ki jo vidimo skozi daljnogled. Če gledamo predmet na razdalji 800 m, z daljnogledom ki ima 8X povečavo, ga vidimo, kot bi ga gledali z razdalje 100 m. Povečavo daljnogleda določa optika okularja (glej risbo v nadaljevanju).


Prva zmotna misel je: večja povečava mi bo omogočila, da bom zadeve videl bolje. Priznam, težko se je odločiti za nakup daljnogleda, ki ima "samo" 8X povečavo ali celo manj. Zakon fizike in optike pa je sledeč: večja povečava poveča tresljaje našega dihanja in tresoče se roke, večja povečava pomeni manjši kot gledanja in posledično manjše vidno polje, daljnogled z večjo povečavo ima manjšo globinsko ostrino in jo je zato potrebno večkrat ponastavljati, daljnogled z večjo povečavo ni tako svetel, kot tisti z manjšo (pri enaki velikosti objektiva), sestav optike v takem daljnogledu je zahtevnejši, zato je daljnogled dražji ... Velja pravilo, da se za udobno opazovanje z roke uporablja daljnogled z maksimalno 10X povečavo. Z dobrim daljnogledom z 8X povečavo bomo najverjetneje videli več podrobnosti, kot s povprečnim 10X daljnogledom!

Za opazovanje ptic se navadno priporoča 8X povečava, čeprav nekateri izkušeni "ptičarji" prisegajo na 10X povečavo, katera se priporoča tudi za opazovanje na odprti pokrajini in na večjih vodnih površinah ter tudi za opazovanje počasnejših ptic (ujede, ostale večje ptice ...) v zraku. Sam priporočam tudi uporabo večje povečave (12X), kadar opazujemo iz opazovalnic, ko se lahko prislonimo na opazovalne line, vendar ne kot edini daljnogled za opazovanje ptic.

VIDNO POLJE
Pri povečavi se je pojavilo kup novih pojmov, sam pa vidno polje postavljam na drugo mesto, pred velikostjo objektiva. Vidno polje je zapisano z realnim kotom gledanja (lahko tudi z dejanskim kotom gledanja) ali z velikostjo predmeta, ki ga zajame pogled z razdalje 1000 m, kar je prikazano v spodnjih risbah.



Dejstvo je, da imajo daljnogledi z manjšo povečavo, večje vidno polje, kar nam omogoča lažje pregledovanje širšega območja, lažje najdemo ptico, ki smo jo pred tem opazili s prostim očesom, samo opazovanje je "udobnejše", kot temu tudi rečemo.

Vidno polje je resnično kvaliteta daljnogleda, kateri sam posvečam veliko pozornosti. Saj imajo daljnogledi z enako povečavo lahko različno veliko vidno polje. Spodaj so prikazani štirje daljnogledi z 8X povečavo, njihova vidna polja pa so zelo različna.


Na velikost zornega polja vpliva poleg povečava še kar nekaj faktorjev. Sama konstrukcija daljnogleda. Daljnogledi s porro prizmami in manjšo povečavo lažje dosežejo širše vidno polje kot tisti z roof prizmami (opišem kasneje). Tudi daljnogledi z manjšim objektivom, pravzaprav srednji, imajo navadno širše vidno polje. Vrstni red je navadno (od največjega zornega polja proti manjšem): 32 mm > 42 mm > 50 mm > 25 mm ... Tu ni pravega pravila.

Ima pa široko vidno polje tudi slabe lastnosti, ki pa me pri mojem načinu opazovanja ne motijo preveč. Navadno taki daljnogledi ne nudijo enake ostrine po celotnem polju gledanja. Ostrine je na robovih nekaj manj kot na sredini. Kje se to upadanje ostrine začne, je zopet odvisno od same kvalitete in izračuna leč, premazov in zaščitnih slojev na lečah in prizmah. Druga slaba lastnost je večje popačenje in upadanje svetlobe na robovih, kar pri opazovanju narave ne moti, če le to ni preveč izrazito. Zato najboljši daljnogledi niti ne nudijo največjega možnega vidnega polja, v zameno pa nam dajo maksimalno kvaliteto slike od roba do roba.

Daljnoglede s širokim zornim poljem, večjim od cca 140 m, imenujemo tudi širokokotni. Včasih je to na njih posebej označeno in poudarjeno, medtem ko je pri tistih z manjšim zornim poljem ta podatek bolj prikrit.

VELIKOST OBJEKTIVA, LEČE OKULARJA in SVETLOST DALJNOGLEDA
Druga številka v glavni oznaki (X25, X30, X40, X50...) nam pove, kakšen je premer zunanje leče objektiva. Le ta določa količino svetlobe, ki bo padla v naše oko, na zenico. Druga zmotna misel je, da nam bo daljnogled z večjim objektivom omogočil boljše opazovanje. To drži le v določenem primeru, takrat, ko je svetlobe res malo in je naše oko še dovolj prožno. Se pravi, da nam bo daljnogled z velikostjo leče objektiva večjo kot 40/42 mm, prišel prav le, če bomo veliko opazovali v slabih svetlobnih pogojih (lov...) in nas velikost in teža ne bosta ovirali. Ne pozabimo pa, da v starosti naše oko - zenica ne bo več sposobna sprejeti vse svetlobe, ki jo bo tak daljnogled nudil (za razlago beri dalje).

Velikost - premer leče objektiva je povezana s premerom leče okularja, skupaj pa določata svetlost daljnogleda. Premer leče okularja, ki ji lahko rečemo tudi izhodna zenica, enostavno izračunamo tako, da premer leče objektiva delimo s povečavo daljnogleda (npr. daljnogled 8x40 ima premer izhodne zenice 5 mm, 40/8=5). Ne moremo pa se 100% zanašati na ta podatek, ker je svetlost odvisna še od kvalitete leč, prizm in premazov le teh.


Ko je svetlobe veliko, je zenica očesa bolj zaprta. Zato v primeru uporabe daljnogleda z večjim premerom leče objektiva in posledično izhodne zenice, na naše oko pade več svetlobe, kot jo lahko zaznamo. Zato bo teoretično slika daljnogleda z manjšim premerom leče objektiva enako svetla.

Ko je svetlobe malo, je zenica očesa bolj odprta. Zato bo v primeru uporabe daljnogleda z manjšim premerom leče objektiva in posledično izhodne zenice, na naše oko padlo manj svetlobe, kot jo potrebujemo in bo slika temnejša. Prožnost našega očesa se z leti manjša in se v starosti ne odpre več toliko kot v mladosti. Zato uporaba daljnogledov z večjo lečo objektiva teoretično ni več smiselna.

Omenil sem že, da imajo daljnogledi z večjim premerom leče objektiva navadno večje vidno polje od tistih z res majhno lečo objektiva, kar pa nam bo prišlo prav, kljub temu, da naša zenica ni več prožna, mi pa že v letih.


Druga plat medalje pa je, da so daljnogledi z večjim premerom leče objektiva večji, težji in seveda dražji. Daljnogledi so po velikosti leče objektiva in posledično po velikosti in teži razdeljeni v velikostne razrede: premer leče 40/42 mm tja do 60 mm + so daljnogledi polne velikosti (full size) , 30 - 40 mm so srednje velikosti (mid size) in manj kot 30 mm so kompaktni (compact), res majhne, navadno med 20 in 25 mm imenujemo tudi žepni (pocket).

Na koncu pa naj omenim še najpomembnejšo lastnost daljnogledov polne velikosti (full size) z lečami 40 mm in več. Ti daljnogledi nam omogočajo bolj udobno opazovanje, saj pravilen položaj očesa ni tako kritičen. Kar pomeni, da bomo videli dobro sliko, tudi če naše oko ni popolnoma poravnano z optično osjo daljnogleda. To je posledica večje izhodne zenice daljnogleda od zenice našega očesa.

VELIKOST IN TEŽA
Kadar imamo daljnogled s seboj poleg vse ostale fotografske opreme, je velikost in teža kar pomemben faktor. A z minimalizacijo ne pretiravamo. Kompaktni/žepni daljnogledi so rešitev v sili oz. bolje kot nič. Razlika med daljnogledom 8x25 in 8x30 je velikanska, v prid 8x30. Sploh pa pri manjših daljnogledih ne razmišljamo o povečavi večji od 8X, eventuelno 9X (obstaja nekaj modelov). Vsekakor se izogibajmo cenenim kompaktnim modelom. Moja izkušnja je, da tudi 200 € ni dovolj. Če bomo za 8x20 odšteli 500 € pa je druga zgodba in tudi ta nam ne bo omogočal prav posebej udobnega opazovanja. Za 120 -150 € dobimo res soliden 8x32 daljnogled, ki je sicer enkrat težji, po velikosti pa ni bistvene razlike.


Kadar si lahko privoščimo ali zmoremo, priporočam, da na fotografsko potepanje kljub vsemu vzamemo daljnogled polne velikosti. Boljši modeli iz lažjih materialov danes ne presegajo 700 g, so pa velikosti zelo različne. Velikosti okrog 140 mm delujejo še dovolj kompaktno, medtem ko so večji, 150 mm + za moj "okus" že preglomazni, pa čeprav je razlika le dober centimeter. Daljnogledi 8X in 10X z enakim premerom objektiva so navadno enake velikosti, vgrajeni v enaka ohišja, različna je le optika okularja. 8X pa so včasih celo nekoliko težji.

Na zgornji fotografiji sem namenoma umestil še daljnogled podobnega premera leče objektiva s porro prizmami (8x40). Ti so dane že nekoliko pozabljeni, a jih sam ne bi popolnoma izločil iz ožjega izbora.

PORRO ALI ROOF PRIZMA
Daljnogledi z roof ali strešnimi prizmami so se pojavile že konec devetnajstega stoletja, a se je njihova množična izdelava pričela šele z razvojem tehnologije proizvodnje optičnih naprav.


Danes na terenu med "resnimi ptičarji" daljnogleda s porro prizmami skoraj ne srečamo več. Zakaj? Daljnogledi z roof prizmami so postali cenovno dostopni in kvalitetni že tudi pri nižjih cenah, samo ohišje pa je precej ožje in udobnejše za uporabo. Tako kot vsaka noviteta, so bili tudi razlog za nakup novega daljnogleda. Daljnogledi z roof prizmami so zaradi svoje konstrukcije in umestitve prizme tudi manj občutljivi za poškodbe in lažje se zagotovi vodotesnost. Danes je večina daljnogledov z roof prizmami vodotesna in polnjena z dušikom, kar preprečuje rosenje.

Sedaj pa še druga plat. Ker so daljnogledi z roof prizmami še vedno zahtevnejši za izdelavo, je potrebno zanj odšteti približno 2 kratno ceno daljnogleda s porro prizmami za enako kvaliteto slike. Z lahkoto bi komu priporočil soliden daljnogled s porro prizmami (zmerne povečave in velikosti premera leče objektiva, 8x30/40) za 100 €, medtem ko tega za daljnogled z roof prizmami ne bi mogel. Če daljnogleda res ne uporabljamo v ekstremnih razmerah in smo denarno omejeni, potem se definitivno odločimo za daljnogled s porro prizmami. Tudi vodotesni modeli niso več tako dragi.

Poleg tega da so daljnogledi s porro prizmami cenovno ugodnejši, imajo še druge prednosti. Pri enaki povečavi in premeru leče objektiva imajo praviloma svetlejšo sliko. Seveda, če primerjamo cenovno primerljiva modela. Vidno polje je navadno tudi večje, sploh pri modelih z manjšim premerom leče objektiva. Na primer Nikonov 8x30 E II ima vidno polje široko zavidljivih 154 m!

Zgoraj Remington 6x30 iz druge svetovne vojne.
Spodaj klasika današnjega časa Nikon 8x30 E II.

Zaradi širše postavitve objektivov in porro prizem imajo navadno boljšo "3D" sliko, kar se sicer zelo težko opiše. Če boste preizkusili Nikonovega 8x30 E II, se pripravite, da boste za podoben daljnogled z roof prizmami odšteli veliiiiko denarja!

Je pa res, da je na trgu zelo veliko cenenih daljnogledov s porro prizmami! Naj vas to ne zavede. Preizkusite daljnogled priznane znamke in cene okrog 100 € +.

OČESNA RAZDALJA
Očesna razdalja je podatek, ki nam pove, kakšna je največja  oddaljenost našega očesa od zadnje leče okularja in da pri tem vidimo celotno sliko.


Ta podatek je še posebej pomemben za ljudi, ki nosijo očala, saj ta narekujejo večjo oddaljenost očesa od okularja. Ta razdalja naj za ljudi, ki nosijo očala, znaša vsaj 16 mm. Danes je večina okularjev narejena tako, da se da to razdalj regulirati, tako da lahko daljnogled uporabljajo osebe z in brez očal. Nastavitev ima več stopenj, navadno tri, lahko pa tudi več. Enostavno odvijemo zunanji del okularja v željen položaj.



Starejša zasnova je v obliki gumijaste obrobe, ki jo zavihamo če nosimo očala.

MEDZENIČNA RAZDALJA
je osna razdalja med obema okularjema. Navadno je označena najmanjša in največja. Če imamo sami veliko ali majhno razdaljo med očesnima zenicama, moramo biti na to posebej pozorni.


Pri sodobnih daljnogledih z roof prizmami teh oznak na samem daljnogledu ni več. Klasični daljnogledi s porro prizmami pa ji navadno še imajo.

MRAČNI FAKTOR
Še en podatek iz tehnične specifikacije je enota, ki jo izračunamo s formulo. Povečavo zmnožimo s premerom leče objektiva in rezultat korenimo. Večja kot je številka, bolje naj bi videli v slabih svetlobnih razmerah. Danes vemo, da na svetlost slike vplivajo tudi kvaliteta in količina premazov na lečah in prizmah, zato naj nam ta podatek služi le kot vodilo pri izbiri. Dejansko svetlost ugotovimo s preizkusom daljnogleda.

OSTRINA
Še ena stvar, ki pa jo ne najdemo med podatki, ker se je ne da enostavno ovrednotiti. Svetlejši daljnogledi prikažejo več detajlev in slika deluje ostrejša. Daljnogledi s širšim zornim poljem imajo navadno večjo izgubo ostrine na robovih. Daljnogledi z ED lečami imajo praviloma tudi ostrejšo sliko, ker ED stekla zmanjšajo razpršenost barvnega spektra.

Ne pozabimo, da nam bo daljnogled z manjšo povečavo najverjetneje prikazal ostrejšo sliko, ker so le ti ostrejši zaradi enostavnejše zgradbe leč okularja in zato, ker bo manjša povečava manj vplivala na tresljaje, ki jih povzročamo (dihanje, tresoče roke ...).

NOTRANJI ODSEVI
Tudi notranjih odsevov se ne da opisati numerično. Notranji odsevi in neenakomerna porazdelitev svetlobe po sliki nastane zaradi več razlogov. Ločimo odseve, ki nastanejo zaradi slabe kvalitete optike in njihove formule postavitve leč v tubusu. Zaradi slabih protirefleksijskih premazov. Včasih so ti le na zunanjih površinah leč, kar ni dovolj. Druga vrsta odsevov pa nastane zaradi slabe zatemnitve notranjosti daljnogleda in odboja svetlobe od konstrukcijskih delov tubusa.

Simuliran prikaz dobre, povprečne in slabe slike.

Kvalitetni in navadno tudi dragi daljnogledi nam nudijo čisto in ostro sliko vse do roba, prehod med sliko in črnino je oster, v črnini ni nobenih odsevov (zgoraj levo). Pri cenejših modelih je slika na sredini navadno še vedno dobra, a se proti robu izgublja, v črnini se pojavljajo različni odsevi, kar je včasih zelo moteče. Prehod v črnino ni oster (zgoraj v sredini). Cenenim daljnogledom se prej naštetim težavam pridruži se manjša ostrina in izrazito vidni odsevi, sploh pri močni proti svetlobi, ali takrat ko opazujemo svetle predmete (zgoraj desno).


OSTALE LASTNOSTI OHIŠJA DALJNOGLEDA IN PRIBORA:

GUMB ZA NASTAVITEV OSTRINE
Gladko delovanje gumba je za udobno uporabo daljnogleda ena bistvenih lastnosti. Ravno tako ne sme biti vrtenje prelahko niti ne pretrdo. Če gumb teče preveč lahko, se nam bo nastavljena ostrina pomotoma prestavljala, če pa je gumb pretrd, bomo težko hitro reagirali. Gumb mora biti oblikovan tako, da nam prst na njem ne zdrsuje in da z njim lahko upravljamo tudi z rokavicami.


Pri kompaktnih daljnogledih so gumbi dostikrat premajhni (zgoraj levo). Idealen je razmeroma širok gumb, z ostrejšimi deli za boljše trenje (zgoraj na sredini). Klasični daljnogledi imajo ponavadi precej tenak gumb, kar pa ni težava če je dovolj velik in teče gladko (zgoraj desno).

Pri daljnogledih z večjo povečavo je potrebno več ostriti, ker je globinske ostrine manj in bolj prav pride, če se gumb vrti bolj na rahlo. Pri daljnogledih z manjšo povečavo pa je zadeva ravno obratna. Kako hitro bomo lahko ostrili je odvisno tudi od tega, koliko obratatov je potrebno od ene skrajne točke do druge - od najbližje razdalje pa do neskončnosti. Večkrat ko je potrebno gumb obrniti, počasneje bomo predmet izostrili.

NASTAVITEV DIOPTRIJE
Pogosto se zgodi, da nimamo enake dioptrije na obeh očesih. Ravno tako je ta pri različnih uporabnikih različna. Daljnogled je navadno narejen tako, da ima en tubus fiksno dioptrijo, na drugem pa se jo da nastaviti. To naredimo tako, da najprej izostrimo z očesom na fiksnem tubusu, nato pa jo nastavimo še na drugem. Vsa ta navodila dobimo pri vsakem daljnogledu v navodilih za uporabo.


Gumb za nastavitev se lahko nahaja na samem okularju, kjer se dioptrija nastavlja (zgoraj desno) ali pa se dioptrija nastavlja centralno poleg gumba za ostrenje (zgoraj levo). Pri takem načinu obstaja možnost, da dioptrijo med ostrenjem pomotoma premaknemo, če se le-ta ne da zakleniti. Po drugi strani pa imamo stalno nadzor nad tem, če je dioptrija pravilno nastavljena. To tudi začutimo, brez da bi gledali na skalo. Lahko pa se nastavlja tudi z gumbom za ostrenje, tako da se ga za nastavitev dioptrije izvleče v drug položaj. Ko se gumb vrne v prvotni položaj, dioptrije ne moremo več pomotoma prestavljati.

POKROVČKI
Kadar daljnogleda ne uporabljamo, je dobro, da so zunanje leče objektiva in okularja zaščitene. Sploh v dežju in kadar hodimo skozi mokro grmovje. Saj ne, da bi voda škodovala daljnogledu, sploh če je ta vodotesen. Težava je v tem, da kapljica na okularju zelo poslabša sliko. Kapljica na leči objektiva je sicer manj moteča, lahko pa zelo hitro poškodujemo zunanje premaze na leči objektiva. S pogostim brisanjem se premazi ravno tako poškodujejo.


Na objektivu so najboljši pokrovčki tisti, ki so na tak ali drugačen način pritrjeni na sam daljnogled in se dajo po potrebi tudi popolnoma sneti. Nekateri so pritrjeni z gumasto objemko (zgoraj levo), drugi se pritrjujejo prek klik zatičev. Drugi pokrovčki objektiva imajo pripravljene zareze za pritrditev na trak za nošenje daljnogleda (zgoraj na sredini). Zadeva ne funkcionira najbolje. Pokrovček, ki nam ostane v roki, je izgubljen pokrovček! (zgoraj desno) Zato nekateri proizvajalci teh pokrovčkov sploh ne prilagajo.

Pokrovčki okularjev so navadno narejeno tako, da so na eni strani pritrjeni na pašček daljnogleda (spodaj levo). Zadeva deluje.


Nekateri klasični porro daljnogledi imajo skupni pokrovček za oba okularja, ki sta pritrjena na eni strani ali na obeh (zgoraj desno). Zadeva je malo nerodna, a deluje.

TRAK ZA NOŠENJE
Vsak daljnogled ima priložen pašček, kvaliteta pa je največkrat odvisna od cene daljnogleda. Se pa zgodijo presenečenja v pozitivno in negativno smer.


Trakovi so navadno tekstilni, neoprenski, usnjeni, ali pa kombinacija dveh ali celo treh materialov. Dobro je, da so na strani, ki se dotika telesa, gumirani za boljši oprijem. Popolnoma neoprenski trakovi so zelo udobni, njihova prednost je, da so prožni in s tem še dodatno ublažijo težo daljnogleda. Imajo pa malo manjši oprijem in so primerni za težje daljnoglede, sicer nam ta zdrsne, če ga nosimo na rami. Če ga nosimo okoli vratu teh težav ni. Na zgornji sliki bi pohvalil zgornji desni trak, ki je na notranji strani gumiran, na zunanji neoprenski, robovi pa so tekstilni. Podoben je spodnji levi trak, le, da je namesto neoprena brušeno usnje. Nekateri boljši trakovi so oblikovani tako, da se bolje prilegajo pri nošenju okrog vratu in imajo zatiče na klik, za hitro odpenjanje.

TORBICA
Podobna zgodba kot pri trakovih je tudi pri torbicah. Zgodi se pa, da tudi priznani proizvajalci priložijo torbice enake velikosti za kompaktne in daljnoglede srednjih velikosti (spodaj levo). Taka, še tako kvalitetna torbica, je neuporabna, saj smo kompakten model kupili ravno zaradi njegove velikosti.


Meni se zdijo najbolj praktične mehke torbice, ki so glede na velikost daljnogleda ravno prav velike in se zapenjajo na klik, za nošenje pa služi pašček daljnogleda (zgoraj na sredini). Taka torbica ni prevelika, ker vanjo ni potrebno spravljati še traku za nošenje (trakovi se ne podvajajo), možnosti, da bi se po nesreči odprla pa praktično ni (kar ne velja za torbice, ki se zapirajo na ježka ali na magnet). Mora pa biti dobro podložena, da nudi zaščito daljnogleda. Trde torbice se navadno zapirajo na zadrgo. Nerodno pa je pospravljanje traku v torbico in še torbica je zaradi tega večja (zgoraj desno). Trakovi se podvajajo. Nudijo pa dobro zaščito daljnogledu.

Torbice imajo navadno tudi možnost pritrjevanja za pas. Zadeva se ne obnese! Zanke se hitro potrgajo, sploh pri daljnogledih srednje in polne velikosti. Konec koncev so torbice bolj namenjene shranjevanju daljnogledov med transportom, ali takrat, ko ga ne potrebujemo, kot pa prenašanju po terenu. Sam imam daljnogled največkrat okrog vratu, na rami, ali pa v nahrbtniku brez torbice. Nekateri manjši modeli grejo lepo tudi v torbice za objektive ali pa v torbico za dokumente, ki se opasa okrog pasu.

KVALITETA IZDELAVE
Kvaliteta same optike in izdelave je navadno premosorazmerna s ceno izdelka. Včasih je veljalo, da je prava optika doma v Nemčiji, z redkimi izjemami, ki prihajajo iz Japonske. Danes tudi nemški velikani izdelujejo velik del svoje ponudbe na Kitajskem in drugod, razen izbranih prestižnih modelov.  Veliko proizvajalcev se tudi združuje in enako optiko vgrajujejo v različna, med seboj sicer zelo podobna ohišja. Tržijo jih pod različnimi imeni in tudi cene so lahko različen. S tem pa ni nič narobe. Saj lahko za dosti manjši denar dobimo zelo kvaliteten izdelek, ki pa mogoče ne bo zapakiran v  masivni leseni škatli, obloženi s svilo in z vgravirano serijsko številko.

Večina nemških proizvajalcev se trudi svojo ceno opravičiti že z embalažo. Moram priznati, da določene znamke res domiselno in elegantno zapakirajo svoje izdelke.



Ko se nagledamo embalaže, se zgodba nadaljuje. V primeru mojega kompaktnega Steinerja, se jim zadeva sicer ni najbolj posrečila. Izredno elegantna, kvalitetna in na otip prijetna gumirana torbica je mnogo prevelika za daljnogled kompaktne velikosti. Zelo lična neoprenska srajčka za zaščito okularjev namesto pokrovčkov je izredno nerodna za uporabo. Sam daljnogled je narejen res vrhunsko, trak najvišje možne kvalitete, kombinacija gume, neoprena in tekstila s svojevrstnim klik sistemom za odpenjanje, krpica za čiščenje je odlična ... Vendar, nikjer ne zasledimo napisa Made in Germany! Kjer koli je že izdelano, vse te podrobnosti tudi nekaj stanejo in prispevajo k večji končni ceni izdelka. Pogled skozi daljnogled - razočaranje! Res je tudi, da sem preveč pričakoval od kompaktnega daljnogleda. (zgoraj)


Na drugi strani iz nič kaj zanimive embalaže, iz tankega kartona potegnemo mnogo premehko torbico. Sam daljnogled pa deluje zelo kompaktno, vse, kar se samega daljnogleda tiče, deluje odlično. Trak je sicer neoprenski, a mnogo preširok za samo velikost in težo daljnogleda. Tako da se ga niti ne čuti, ko ga nosimo in sploh ne opazimo, kdaj nam zdrsne z rame. Pokrovčki okularjev se ne prilegajo dovolj tesno, pokrovčki objektivov nam ostanejo v roki. Potem pa še pogled skozi daljnogled - presenečenje! Slika več kot dobra. (zgoraj)

NAKUP
- Nakupa naj bo vedno posledica temeljitega razmisleka in preizkusa vsaj nekaj modelov, ki so se uvrstili v ožji izbor.
- Preizkušanje v trgovini navadno ni najboljše, saj so pogoji v trgovini daleč od tistih, s katerimi se bomo srečali v naravi. Če je možno, preizkusimo daljnogled v naravi. Določene trgovine imajo občasne predstavitve svojih izdelkov na prostem oz. se da dogovoriti za preizkus določenih izdelkov. Npr.: OPTIK-TRADE.
- Nakup naredimo v trgovini, ki bo poskrbela za morebitno pošiljanje daljnogleda na servis, brez dodatnih stroškov, če je izdelek še v garanciji. Ker ti servisi navadno trajajo kar nekaj časa, je dobro, če lahko za ta čas dobimo nadomestni daljnogled.
- Pri nakupu prek spletne trgovine bodimo pozorni na stroške pošiljanja, saj so lahko zelo različni. Navadno ima navidez najcenejša ponudba najdražjo poštnino.
- Daljnogled je izdelek, ki mu lahko pošiljanje po pošti zelo škodi.
- Kupovanje rabljenih daljnogledov, ne da bi jih prej temeljito preizkusili in pregledali, odsvetujem.
- Ne preizkušajmo daljnogleda, ki si ga ne moremo privoščiti :-) .