S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

ponedeljek, 30. november 2020

KOZAČE V MEGLI

To soboto sem ponovno poskušal uresničiti plan izpred meseca dni, ko sem poskušal fotografirati kozače v prelepi jesenski kulisi. Razmere za to so bile ta vikend povsem drugačne. Listje je v večini že odpadlo, zato sem računal na ivje in predvsem na kakšen sončen žarek.

Kar se ivja tiče, je kazalo kar v redu, a o soncu ni bilo ne duha ne sluha. Dan je bil turoben kot že dolgo ne. Še najbolj pa so me skrbele meglice, ki so se plazile po pobočju Gorjancev.

Ko z glavne ceste na višini 600 mnv zavijem na gozdno pot proti Trdinovem vrhu, so se moje zle slutnje uresničile. Zato se odločim, da fotografski potep spremenim v popis številčnosti naše druge največje sove, kozače. Uspeh je bil neverjeten. Že prve tri popisne točke so bile pozitivne. Ampak tretja silhueta sove se mi je zdela še bolj črna od prvih dveh.

Tako lepo ob cesti, praktično iz oči v oči mi ni pozirala še nobena sova, kaj šele melanistični osebek kozače. Škoda. Mogoče se srečava, ko se vračam domov in bodo razmere kaj boljše.

Ko sem pridobival na višini, se je vidljivost počasi izboljševala.

Tudi lovec, ki sem ga srečal ob poti, je vedel povedati, da je sov, tistih ta velikih, zadnje čase veliko.

In res, število me je zelo razveselilo. Na 11 km dolgem transektu sem zabeležil 11 kozač, od tega 7 posameznih osebkov in 2 para. Ura se je počasi nagibala proti nedeljskemu kosilu, zato se je bilo treba obrniti in spustiti nazaj v dolino.

Ko pridem do teritorija temnega samca, ugotovim, da ni sam. Na sosednjem drevesu je čepela "normalno" obarvana samica. Megla se je zopet začela zaganjati v pobočje, zato je bilo možnosti za fotografiranje čedalje manj.

Prednost strmine je v tem, da lažje prideš na nivo portretiranca. Možnosti za čisti "strel" pa so običajno vedno omejene. Sem pa lepo ujel ivje, ki sem si ga tako želel : )

Samica je našla nekoliko boljše mesto za poziranje.

Na koncu se je prestavil še temni samec in dan je bil popoln.

Srečanje s kozačami je bila dosti manj barvita izkušnja kot fotografiranje kraljičkov v prejšnji objavi. A sove so le sove. Vsako opazovanje sredi belega dne, čeprav mrzlega in meglenega, je nekaj posebnega in nepozabnega.

nedelja, 1. november 2020

KRALJIČKI NAMESTO KOZAČE

Ko jesen obarva gozdove, je najboljše, kar lahko narediš zase to, da lepe proste dneve preživiš v naravi. Letos zaradi koronaukrepov žal ne moremo prav daleč. A se v vsaki občini najde kak gozdič ali park, kjer tudi ptic prav gotovo ne manjka.

Plan za današnji foto potep je bila kozača z žarečim ozadjem. Mogoče se komu moj načrt ne zdi ravno skromen. Sam sem bil v uspeh prepričan, kot že dolgo ne. Mahnem jo na Gorjance, kjer so kozače doma.

Pa seveda ni šlo vse po planu. Načrt so mi prekrižali rumenoglavi kraljički, ki so se prehranjevali neverjetno nizko, na bukvi v najlepših barvah. Kako bi se lahko uprl taki priložnosti!

Kraljički so hitri in nemirni ptički, zato je potrebno kar nekaj potrpežljivosti.


Sploh ne vem, kdaj sta minili skoraj dve uri. Ker je dan že kar kratek, je bil moj osnovni plan kmalu  pod vprašajem. Zato vztrajam pri kraljičkih in upam še na kakšno drugo vrsto.


Lepo presenečenje se je pojavilo visoko na nebu. Med fotografiranjem kraljičkov sem z delčkom očesa zaznal silhueto, ki definitivno ni mogla biti kanja. In vse kar ni kanja, je vredno večje pozornosti. Masiven svetel, grahast trup, ki se je dobesedno svetil v popoldanskem soncu, je že od daleč izdal meni ljubega kragulja, vsaj tako sem mislil. Pa so me popravili (Jure Novak), da gre za samico skobca.


Na koncu sem naredil tako veliko posnetkov rumenoglavih kraljičkov, da ji sproti nisem uspel niti pregledati. A občutek je bil dober. Grem naprej, da mogoče še najdem kakšno kozačo.


 Že sam sprehod po gozdu je bil tako lep, da se v naslednji uri nisem premaknil prav nikamor.


Gibal sem se po slemenu Gorjancev proti vzhodu in pri odcepu za Laško pot zavil v dolino, po poti, ki se spušča zahodno od soteske Kobile. Poleg kozače sem potihoma upal tudi na kakšnega belohrbtega detla.


Sonce je šlo za goro in potrebno se je bilo vrniti nazaj na vrh Gorjancev, kjer sem pustil avto. Čeprav ni bilo ne kozače niti belohrbtega detla, je bil spust in vzpon po Laški poti lep zaključek dneva.


Ko sem prisopihal nazaj na vrh, me je na robu jase pričakala tudi kozača. Čeprav v zadnji svetlobi dneva, sem je bil vesel, kot bi mi pozirala vsa ožarjena z zlato rumenim ozadjem : ).