MODRA TAŠČiCA, DRUGIČ

Do nedavnega sem modro taščico videval le na kakšnem obročkovalskem dogodku. Prvo srečanje na štiri oči pa je bilo lansko leto, na ne preveč romantični lokaciji. Toda letos mi je na našem malem bajerčku resnično padla sekira v med. Med mnogimi zanimivimi obiskovalci se je nekaj dni dalo opazovati tudi modro taščico.

Kar nekaj časa sem jo opazoval, kako se je smukala na robu rogoza in nikakor ni hotela na plano. Nato je le ugotovila, da je ob mali lužici, ki je še ostala na sredini bajerja, več hrane. In tam sem tudi jaz zamaskiran čakal, da po svoj obrok pride kakšen pobrežnik ali vodomec.

Taščica je bila mnogo bolj previdna. Do lužice se je prikradla od strani, v zavetju posušenega grmičevja in nato zelo na hitro odskakljala do lužice, kjer je mrgolelo mrčesa in ribic, katere je z najmanjšo lahkoto pobiral vodomec.

Najprej je seveda iskala hrano na drugi strani lužice. Nato pa je zagledala očitno nekaj bolj zanimivega, direktno pred mano. V trenutku se je pojavila prav pred mojim objektivom. Še eden izmed prizorov tega poletja, ki ga ne bom nikoli pozabil.

KOZICA PAČ NI PUJS

Nazaj k zgodbi letošnjega poletja. Kozica, ta nam ne bo pustila blizu. Nimamo niti najmanjše možnosti, da bi se ji približali na primerno razdaljo za fotografiranje. Potrebno je najti način, da se bo ona približala nam.

Kjer bo našla dovolj hrane in bo imela mir za prehranjevanje, tja se bo vračala znova in znova. Vendar ne računajmo na to, da se bo kmalu vrnila, če jo z našo nerodnostjo zmotimo in splašimo. Minile bodo ure preden se vrne. Lahko da šele naslednji dan.

Našel sem perfektno mesto, kjer bi mi lahko prišla blizu, mogoče celo preblizu. Po preizkušenem receptu se priplazim na položaj še pred prvo svetlobo dneva. Nato sledi malo dolgočasno poležavanje, dokler se ne prižgejo "luči".

Prva ptica, ki se mi je kot privid prikazala v iskalu, je bila prav kozica. Prva svetloba dneva je tako mehka, da je tudi fotografiranje v senci prava milina. Mešanje toplih in hladnih barv je odlična kombinacija.

Naslednji dan ista lokacija, a povsem drugačne svetlobne razmere. Sonce je vzhajalo dosti bolj sramežljivo med oblaki, ne tako direktno v jasno nebo, kot dan poprej. A so se oblaki kmalu razblinili in izsuševanje bajerja, ki je bil že bolj podoben luži, se je nadaljevalo.

Vse dogajanje je bilo iz dneva v dan čedalje bolj oddaljeno, ker je bila voda in nekaj blata le še povsem na sredini. Kozica potrebuje za zapikovanje svojega ne tako trdega kljuna predvsem mehka tla. Vsemu lepemu vedno enkrat pride konec.

Ker kozica pač ni pujs, se po kosilu lepo očedi. In to je čas, da se ujame še kakšno zanimivo pozo.

In teh na moje veselje ni bilo malo : )

Bajer se je šele v teh dneh zopet napolnil z vodo do vrha in pričakuje ptice, ki bi tu lahko prezimovale. Martinci so že zdavnaj nadaljevali svojo pot, kozice pa še ostajajo na območju poplavnih travnikov ob reki Temenici.

VRANJEK - REDKA MORSKA PTICA

Mi s celine smo vajeni velikih jat kormoranov; predvsem v zimskem času. A se tudi sredozemski vranjeki v pognezditvenem obdobju pri nas zbirajo v večje jate, v glavnem na treh skupnih prenočiščih.

Čez dan se razkropijo in lovijo na odprtem morju. Kljub temu lahko posamezne osebke srečamo tudi ob obali. Na morju si svoja lovišča delijo s kormorani, medtem ko vranjekov na celinskih vodah ne srečujemo.

Priznam, da sta si kormoran in vranjek precej podobna, tako po videzu kot tudi po vedenju. Vranjeka najlažje prepoznamo po izraslem čelu, tanjšem kljunu in po očesu, ki je pri vranjeku obraslo s perjem.

Spodnja fotografija ni ravno najboljša za primerjavo, se pa lepo vidi, da pri kormoranu oko ni obraščeno s perjem. Čelo se bolj položno dviguje proti temenu in tudi kljun ni videti tako tanek kot pri vranjeku.

Veliki kormoran

Skupino vranjekov najlažje fotografiramo zgodaj zjutraj, predno se odpravijo na lov.

Njihovo priljubljeno prenočišče so boje nasadov školjk. Tokrat so očitno prenočevali na nasipu Sečoveljskih solin in jutranje razgibavanje opravili dokaj blizu obale. Odlična priložnost za družinske fotografije.