S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

četrtek, 23. maj 2013

Singing in The Rain

Rakar Acrocephalus arundinaceus

Še enkrat znova se je pokazalo, da za fotografiranje skoraj da ni slabe svetlobe. Rakarji že kar nekaj časa krakajo na vse grlo. In tudi njih rahel dež prav niče ne moti. Redko se zgodi, da narediš točno tak posnetek, kot si ga pred tem zamisliš. Bil sem že zadovoljen s spodnjim posnetkom, a se je vztrajanje v dežju obrestovalo z zgornjo fotko.


Moj prvotni scenarij je bil rakar na vrhu trsa in da se dere na vse grlo. Če bi bil rakar na drugi strani trsa, bi bila odločitev nekoliko težja.


Peli so tudi mali slavci. A so bili pretrd oreh za fotografiranje.

nedelja, 19. maj 2013

1. MAJ na Sečoveljskih solinah

Tudi letošnje prvomajske počitnice smo preživeli na Slovenski obali. Poleg kresovanja je bil obvezni del programa tudi obisk Sečoveljskih solin.











Obiskali smo novejši del solin in jo mahnili skozi glavni vhod proti multimedijskemu centru na drugi strani Lere. Na tem delu nisem pričakoval prav veliko ptic, a sem bil prijetno presenečen.


Takoj za tem, ko smo za družinsko vstopnico odšteli 10 €, so nas pozdravili prvi polojniki. Kot se za tako vstopnino tudi spodobi. Navadno se jih je dalo opazovati v starejšem delu solin, na Fontaniggah, vhod za mejnim prehodom. Večje število ptic na Leri je posledica praznih bazenov v Fontaniggah. Opazovati se je dalo tudi sabljarke, duplinske kozarke in druge zanimive vrste.


Malo bolj oddaljeni so bili zelenonogi martinci, močvirski martinec pa je kar korajžno stikal za hrano v bližini vhoda.


Mestne lastovke so nabirale gradivo za gnezda.

Kmečka lastovka


Polojniki so se kar dobro privadili na obiskovalce in fotografiranje ni prav zahtevno.


Glavna letošnja pridobitev Sečoveljskih solin pa je gotovo spa center Lepa Vida, kjer bomo lahko med razvajanjem iz udobnega ležalnika opazovali pisan ptičji svet : )

ponedeljek, 06. maj 2013

POVODNI KOS Cinclus cinclus

Povodni kos je tudi eden tistih ptičev, ki ga ne srečamo prav vsak dan. Naseljuje predvsem manjše, hitro tekoče potoke, najdemo pa ga tudi na večjih rekah. Na rekah se zadržuje pogosto v bližini kombinacije jezu in mostu, kjer je dosti iz vode štrlečih kamnov, okrog katerih se prehranjuje.


Najpogosteje ga opazimo, ko se spreleti vzdolž potoka, podobno kot vodomec, le da v letu oddaja namesto piska bolj rezek, hripajoč zvok. Območje enega para je lahko dolgo tudi več kot kilometer. Za uspešno fotografiranje je potrebno najprej dodobra spoznati njegove navade. Za to potrebujemo precej potrpljenja in časa.

Na potoku Ribnik

Na reki Krki


Gnezdi navadno v neposredni bližini vode, še raje pa nad vodo samo. Pri tem izkorišča predvsem mostove. Zanimivo je opazovati, kako par sodeluje pri gradnji ali obnovi gnezda. Samec je bolj v vlogi nadzornika, samica pa v vlogi fizičnega delavca.

Priprave na gnezdenje se pričnejo že sredi zime.


Najbolj zanimivo pri povodnem kosu pa je seveda njegovo prehranjevanje. Njegovo tunkanje in potapljanje je prav neverjetno. Včasih potaplja samo glavo, včasih pa se dobesedno sprehodi po dnu brzic kjer stika za hrano.


To opravilo mu prav gotovo pobere precej energije. Če temu prištejemo še letanje za samico gor in dol ob potoku, so krajši počitki povsem razumljivi.

Ko počiva, se napihne kot žogica. Verjetno se pri tem posuši in pogreje hkrati.

1/160, f 5.6, ISO 3200

TEHNIKA
Ko narava ozeleni, je ob majhnih bistrih potočkih precej temačno. Primorani smo uporabiti visoke ISO vrednosti. Povodni kos je precej živahen ptič. Stalno poskakuje iz skale v vodo in na višje preže nad vodo. Na srečo občasno tudi postane, da si ogleda okolico, in takrat je trenutek, ko bomo tudi z nekoliko daljšimi časi osvetlitve naredili oster posnetek. Stojalo je seveda obvezno.

sobota, 04. maj 2013

ČRNOGLAVKA Sylvia atricapilla


Ob pregledu arhiva sem ugotovil, da imam samo eno fotografijo črnoglavke (zgoraj), pri nas sicer kar pogoste poletne vrste. Ko črnoglavke priletijo iz južnih krajev in narava še ne ozeleni, je čas, ko je fotografiranje relativno enostavno.




Kljub temu, da sem odšel na fotolov dovolj zgodaj, sem prvega črnoglavca, ki je bil pripravljen pozirati, našel šele okrog poldneva. Svetlobni pogoji daleč od idealnih in rezultat temu primeren.