S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sreda, 30. maj 2018

LOV NA ŽLICO

Posamezni primerki žličarke Platalea leucorodia se pri nas pojavljajo na preletu. V Vrbini je bila opažena že večkrat, a je srečanje z njo kljub temu lepo presenečenje.


Njen v letu značilno stegnjen vrat in stegnjene noge so njen prepoznavni znak in hitro ugotovimo, da ne gre za katero izmed belih čapelj. Svetloba pred sončnim vzhodom še ni bila najbolj primerna. Vseeno sem upal da pristane kje v bližini.


Pristala je v plitki gramoznici in se začela vneto prehranjevati.


Ko jo opazuješ in vidiš kako spretna je s to svojo navidez nerodno žlico, se ti porodi še kup drugih vprašanj. Kako ta ptica spi? Ali si tudi ona zarije kljun v perje. In kako si perje sploh lahko ureja s to svojo žlico.


Na ta vprašanja sem dobil odgovor kmalu po tem, ko se je, očitno do sitega, najedla. Odletela je na mirnejši in bolj oddaljen del gramoznice. S "kljunom" si je uredila perje, kot to počnejo vse ostale ptice, nato pa ga zarila v perje na hrbtu in malo zadremala.


Dokumentarna fotografija speče žličarke je narejena skozi spektiv s telefonom na razdalji 250 m.

ponedeljek, 21. maj 2018

ČRNI ŠKARNIK Milvus migrans

Moja srečanja s črnim škarnikom lahko preštejem na prste ene roke. Zato je bilo tokratno bližnje srečanje dveh ptic še toliko bolj zanimivo. Ne izključujem možnosti, da bi ptici lahko bili par v gnezditvi, saj je črni škarnik na Medvedcah že gnezdil.


Črnega škarnika sem najprej opazoval visoko na nebu in bil že s tem več kot zadovoljen. Nato sem ga opazil še med vožnjo na poti domov. Preden sem kolikor toliko varno ustavil in se dokopal do fotoaparata v prtljažniku, sta ptici že izginili za gozdom.


Potuhnil sem se v podrast na robu gozda in upal, da se bosta ptici vrnili. Že po nekaj minutah sem v daljavi videl dve ujedi, ki sta se otepali nadležnih vran. Bila sta škarnika, ki sta se mi počasi približevala.


Opoldanska svetloba mi ni služila najbolje. Ker pa sta letela relativno nizko, jima je svetloba odbita od tal dosvetlila spodnji del. Ker sta letela nad suho njivo, je bila odbita svetloba še kar uporabne barve. Če bi letela nad travnikom, bi se pod krila prikradel zelenkast ton. To se lepo vidi na lunju v tej objavi: PROSNIK IN LUNJ.


Črni škarnik od blizu izgleda vse prej kot črn : )

sobota, 5. maj 2018

PRVOMAJSKO POTEPANJE

Prvomajske počitnice. Destinacija; Prekmurje. Asociacija; bela štorklja. Presenečenje; neverjetno veliko število praznih gnezd. Evropska vas štorkelj, Mala in Velika Polana sta bila na praznični dan povsem prazni. Ravno tako je samevalo večina štorkljinih gnezd.


Kljub temu pa taki in drugačni kipci štorkelj krasijo vrtove hiš in ostalih poslopij. Polne so jih vse trgovine s spominki in lokalnimi dobrotami. Mislim, da prvi dan obiska žive štorklje sploh nisem srečal.


Zato sploh nisem bil toliko presenečen, ko sem na hodnikih velike gostilne v centru Beltincev videl poslikavo sten s plamenci : )


Pozitivno presenečenje pa so bile kavke. Mestni park v Murski Soboti jih je bil poln, ravno tako park med gradom in cerkvijo v Beltincih. Med sivimi in poljskimi vranami v grajskem parku v Rakičanih je bilo tudi pomešanih nekaj kavk.


Ptica, katero bi po številčnosti lahko označil za ptico prvomajskega potepanja, je gotovo belovrati muhar. Njegovo petje je bilo slišati skoraj v vsakem malo večjem gozdnem sestoju ali parku.


Spali smo v Dvorcu Rakičan, kjer je bilo v grajskem parku poleg vran in kavk, tudi sicer precej živahno. Z vranami se je že na vse zgodaj prerekal par postovk. Poleg že omenjenih muharjev so v parku peli tudi pogorelček in slavec ter vse vrste ščinkavcev in liščki. Po grajskem poslopju so se spreletavale šmarnice, grilčki, turške grlice in grivarji.


Kmečka lastovka nam je gnezdila praktično nad vrati.


Prvo večje presenečenje nas je čakalo v Soboški Kamenšnici.


Na večernem obisku nisem opazil nič posebnega. V trstičju so peli rakarji. Sem ter tja se je oglasila kakšna zelenonoga tukalica. Vodno gladino so preletavali rečni in rumenonogi galebi. Nekje na sredini sta se "zaljubljeno" obnašala dva čopasta ponirka. Zdelo se mi je, da se nekje zadaj potaplja še tretji.


Naslednji dan se je izkazalo, da je bil tretji ponirek v resnici rdečegrli slapnik. Njegov obisk v naših krajih se mi je zdel že kar malo pozen. A literatura pravi, da njegova selitev na daljni sever poteka med aprilom in junijem.


Na vzhodnem bregu gramoznice gnezdi kolonija naših najmanjših lastovk - breguljk.


Fotografiranje teh hitrih ptic v letu je svojevrsten izziv za fotografa in fotografsko tehniko. Oba morata biti 100% usklajena. Za uporaben rezultat pa mora biti prisotna še potrpežljivost in sreča.


Prekmurje je ravno kot palačinka. Idealno za družinsko kolesarjenje. Kljub temu moja fotografska oprema ni primerna za tovrstna prevažanja. Kot kaže, si bom moral za kolesarske ture omisliti kakšno lažjo in manjšo fotografsko aparaturo. Če ne drugega, bi lahko tokrat vsaj dokumentarno ovekovečil kar nekaj zanimivih vrst, kot so na primer: jerebica, slavček, rečni cvrčalec, itd. Na tridnevnem izletu, kjer ni bila prioriteta opazovanje ptic, se je v beležnici nabralo 70 vrst.