S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

petek, 21. december 2012

VRBINA IZGINJA

Vrbina, poplavno območje, ki se razteza na bregovih Save med Krškim in Brežicami. Prvič sem te kraje obiskal natančno pred tremi leti. Bilo je po močnejšem sneženju, podobno kot letos v sredini decembra. Kraj je bil tih, skoraj brez življenja, vodne površine zamrznjene, a vseeno čaroben.


Vsak naslednji obisk je počasi razkrival koliko živih bitij naseljuje to območje. V gramoznicah in okrog njih sem fotografiral več različnih ptičjih vrst, kot kjerkoli drugje. Po podatkih iz knjige Živi svet Vrbine, avtorja Branka Brečka, naseljuje jezera gramoznic in njihovo neposredno bližino vsaj 38 ptičjih vrst, topolove nasade in gozdove pa 52 vrst.




V zadnjem času poteka v Vrbini obsežna sečnja topolovih nasadov in kraj zopet dobiva novo, tokrat bolj klavrno podobo. Vse skupaj je verjetno posledica načrtovanja zajezitve in potopitve območja.

Topolov v neposredni bližini zadnje, četrte gramoznice ni več. Videli bomo, kako bodo reagirali čebelarji, ko bodo maja zopet prišli v naše kraje.


 
 
Razočaran detel se je spreletaval med izruvanimi panji in trkal po koreninah. Vse skupaj mi je delovalo kot konec nekega, za življenje v Vrbini, uspešnega obdobja.

četrtek, 13. december 2012

TUDI ZA SNEGOM POSIJE SONCE


Ko zapade veliko snega, ostane veliko hrane skrite pod snežno odejo. Mali glodavci, hrana ujed, se slej kot prej pokažejo na planem in takrat so dobesedno postreženi na belem krožniku. Zdi se, kot bi se tega toliko bolj zavedali in so zato še bolj previdni na sprehodu po snegu.

 
 
Površine, ki so prav kmalu zopet kopne, pa so ceste. Postanejo prave ptičje krmilnice in so obiskane z vsemi vrstami ptic, ki se sicer prehranjujejo na poljih in travnikih.
 
 
Priložnosti za fotografiranje ptic je zato precej. Sedeča kanja, ki opreza z obcestnega količka, se zdi enostaven motiv. A dejstvo je, da se kanji lahko približamo le, če se mimo peljemo z običajno hitrostjo. Ko upočasnimo, kaj šele da ustavimo, bo kanja odletela.
 
 
Fotografije, ki nam jih uspe narediti, so si med seboj podobne. Kanja se od nas oddaljuje in če bomo imeli srečo, nam uspe skupaj spraviti kakšno zanimivo kompozicijo, kjer vključimo tudi ozadje. Obvezno se mora videti glava in oko, sicer zadeva ne funkcionira.
 
 
Na obcestnem grmičevju in ostalih rastlinah posedajo manjše ptice, ki so malenkost bolj zaupljive in mirno čakajo, da se zopet zapodijo nazaj na cesto.
 
 
Kanja na obcestnem količku še vedno ostaja velik izziv. Če bi mi kdo rekel, da se bo lotil kanje s "počasnim" ohišjem polnega formata in 100 mm objektivom, bi precej dvomil v njegov uspeh.  Po mnogih neuspelih poskusih z večjimi teleobjektivi in hitrim ohišjem (Canon 7D) , se odločim še za prav to nemogočo kombinacijo (Canon 5D + 100 mm). Načrt je bil; peljati se mimo kanje in na slepo narediti nekaj posnetkov.
 
 
Uspelo mi je narediti dva posnetka in oba sta zadela v polno. Zadeva se je obnesla, ker se je vse skupaj zgodilo na makadamski cesti, kjer se v vsakem primeru voziš z manjšo hitrostjo in so ptice te hitrosti vajene. Kljub temu je bilo odprto okno in fotoaparat v roki preveč sumljiv, zato je kanja vseeno odletela.
 
 
Druga tehnika, ki je dosti bolj enostavna in zanesljiva, pa je sledeča: pelješ se normalno mimo portretiranca in nato počasi ustaviš, seveda dovolj daleč in še dovolj blizu za fotografiranje. Veliko večja možnost je, da ptica že odpiše morebitno nevarnost in mirno sedi naprej, na svoji preži.
 
 
 
Samec navadne postovke se sploh ni zmenil za mojo prisotnost.
 
 
  
Fotografiranje na zasneženi pokrajini, ko posije sonce, je poseben izziv. Pravilo zlate ure se nekoliko spremeni. Topla mehka svetloba vzhajajočega sonca se pomeša s hladno modro svetlobo, odbito od modrega neba. Nastavitev beline je skoraj nemogoče. Sence so zaradi nizkega sonca precej močne in neizogibno modro obarvane (fotografija mišje sledi na začetku objave). Lažje je fotografirati, če je sonce že nekoliko višje ter v oblačnem vremenu.

NASVET
Zgoraj opisane tehnike niso primerne na prometnih cestah, kjer bi lahko ogrožali svojo varnost in varnost drugih. Sploh pa je zaželena velika zmernost glede vznemirjanja ptic!

NOVA VRSTA

V naravnih rezervatih in na ostalih za ptice pomembnih območjih ornitologi in ostali ljubitelji ptic redno opazujejo in preštevajo ptice. Vsake nove vrste so izredno veseli, pa četudi je osebek opazovan samo enkrat. Moj košček narave, domači vrt, je stisnjen med prometno cesto in stanovanjsko hišo. Moja letošnja nova vrsta je veliki detel. Kot kaže, je mraz in debela snežna odeja tudi njega prisilila, da za hrano stika po malo širšem območju kot običajno.


Semen sončnic se loti tako, da jih zatika v špranje stebra krmilnice. Nato jih stre z nekaj udarci.
 
 
Redni celoletni obiskovalci mojega vrta so najštevilčnejši domači in poljski vrabci, velike sinice in plavčki, ščinkavci ter taščica in brglez. Med bolj redke zimske obiskovalce pa štejem meniščka, liščka, dleska in čopasto sinico.
 
 

nedelja, 25. november 2012

POPIS VELIKEGA SRAKOPERJA

Letošnji popis velikega srakoperja Lanius excubitor na Ljubljanskem barju je potekal v soboto, 24. novembra, in je že 5. zapovrstjo. Udeležba s strani popisovalcev je bila velika, s strani srakoperjev pa tudi. Prvi neuradni podatki s strani organizatorja so razveseljujoči. Morda pade celo rekord?

Ljubljansko barje je za namen popisa razdeljeno na 20 popisnih ploskev. Vsako popisno ploskev dobi skupina popisovalcev. Dodeljena mi je bila popisna ploskev številka 16, na JV delu barja južno od vasi Brest. S soimenjakom Gregorjem Mahničem sva se odpravila na teren.

Ljubljansko barje

Popis ni zahteven, saj se veliki srakoper zadržuje na izpostavljenih prežah, kot so osamela grmovja, mejice, drevesa in daljnovodi. Sam srakoper je precej večji od ostalih ptic vrabčje velikosti in njegov bel trebuh je viden že od daleč, sploh ko posije sonce.



Jutranja megla se je ob 10h, ko smo začeli s popisom, že počasi dvigovala in vidljivost je bila vedno boljša. Nekaj pred enajsto najdeva prvega, na "žalost" tudi edinega velikega srakoperja (rdeča elipsa desno - na spodnjem satelitskem posnetku). Na nekaterih ploskvah so jih stari (beri izkušeni) mački prešteli 10+. Pa ne gre za to, da jih ne bi uspela najti več, ampak je habitat na drugih ploskvah toliko primernejši za velikega srakoperja.

Opazovanje srakoperja na popisu.

Že na pregledu samega satelitskega posnetka sem opazil, da ima ploskev številka 16 relativno malo obdelovalnih površin ločenih z mejicami in malo otokov s posameznimi grmi in drevesi. Če bi naštetemu dodali še daljnovod, bi bili pogoji za srakoperja idealni. Naš edini srakoper je imel prav tako okolje. Posedal je na grmu in drevesu, se spreletaval po daljnovodu in lovil z višine med 3 in 6-7 m.


Ko sva okrog 13:00 zagledala drugega srakoperja, se je po natančnejšem opazovanju in pregledu zemljevida izkazalo, da gre za isti osebek (rdeča elipsa levo - na zgornjem satelitskem posnetku).


Iz mesta kjer sva opazovala, bi s spektivom lahko opazila oba, a je žal bil samo eden. Zanimivo se mi je zdelo, da se je z relativno visoke preže spuščal na tla in očitno lovil.


Nadaljevanje popisa je bilo zelo pestro, kljub temu, da nisva popisala nobenega srakoperja več. Na začetku sva popisovala še ujede, a je bilo kanj in postovk enostavno preveč. Letale so iz vseh koncev in krajev in ker nisva bila skoncentrirana samo na ujede, sva s štetjem prenehala.



Ko sva drugič opazovala srakoperja, naju je v nizkem letu obletaval samec pepelnatega lunja. Kasneje sva opazovala še dve samici. Lunji, sicer ne prav posebna redkost, so dodali piko na i čudovitemu dnevu na Ljubljanskem barju.



nedelja, 18. november 2012

MENIŠČEK Parus ater

Letos ko krmilnice velike sinice obiskujejo v velikem številu, so tudi meniščki bolj pogosti gostje. Za razliko od vrabcev in velikih sinic, je menišček na moji krmilnici nekoliko manj domač. Iz varnega zavetja smreke hitro zleti po hrano in takoj nazaj, kjer v miru pospravi svoj obrok.

 
 
Opazoval sem ga kar lep čas in ugotovil, da bo fotografiranje precej težavno. Menišček je dosti manjši od velikih sinic in vrabcev ter dosti bolj nemiren. Skriva se v zavetju iglavcev in se na odprtem zadržuje le kratek čas. Gneča okrog krmilnice mu sploh ne odgovarja. Na koncu je le za trenutek posedel na veji pred magnolijo, ki je bila lepo jesensko obarvana.

sobota, 10. november 2012

POPLAVE

Noč ni obetala nič dobrega. Jutro je osvetlilo neprepoznavno pokrajino. Dolenjska jo je tokrat odnesla nekoliko bolje kot ostala območja po Sloveniji.
 

Habitat se za vse živali nenadoma spremeni in te se začnejo obnašati nekoliko drugače. Določena hrana je pticam postrežena dobesedno na pladnju. Visoke "stoletne" vode za seboj pustijo tudi veliko takih in drugačnih naplavin. Tu je nakopičena velika količina insektov in raznega semenja, s čimer si ptice rade postrežejo.


Na enem izmed takih krajev sem opazil izredno veliko število ptic pevk, v večini šmarnic Phoenicurus ochruros. V slabi uri zadnje svetlobe, vse do mraka, sem naredil kar lepo število posnetkov.

Šmarnice Phoenicurus ochruros

 
Sonce je zahajalo popolnoma z desne strani, zato je bilo treba loviti portrete, ko šamrnica gleda proti zahodu. Na srečo samčki izgledajo, kot bi bili nekoliko osiveli, kar naredi lep kontrast v tej svetlobi.
 
 
Če so oblaki delno zakrili zahajajoče sonce, so ustvarili lepo toplo difuzno svetlobo.
 
 
Pri direktni svetlobi se ni dalo izogniti presvetljenim ("prežganim") delom.
 
 
Pojedini se je pridružil še prosnik Saxicola torquata.
 
 
 
Bele pastirice Motacilla alba seveda tudi niso manjkale.
 
 
Severni kovaček Phylloscopus trochilus je bil v tej svetlovi bolj podoben kanarčku.
 
 
Svetloba se je spreminjala iz minute v minuto. Ko je sonce zašlo, je ostal samo še rožnato rdeč spekter. Ko sem že pospravil kamuflažo, sem še zabrodil v naplavine do kolen in naredil še nekaj posnetkov v mejnih pogojih.
 
NASVET
Pri fotografiranju v takih razmerah priporočam rezervna oblačila, predvsem hlače in obutev. Visoki ribiški škornji so še boljša rešitev.

torek, 06. november 2012

CERKNIŠKO JEZERO

Pred dobrima dvema tednoma sva s prijateljem obiskala Cerkniško jezero in ga lep del preveslala s kajakom. Sam nisem imel še nobenih izkušenj s kajakom, zato sem za vsak slučaj s seboj vzel rezervno fotografsko opremo, ki bi jo v primeru nesreče lažje pogrešal. Cerkniško jezero ni ravno kakšna zahrbtna brzica, a se nerodnemu človeku lahko zgodi marsikaj : )

Jezero je bilo neverjetno mirno tudi kar se življenja na njem tiče. Na prvi pogled ptic ni bilo nikjer. Niti ene same race ne. Ko sva priveslala do poplavljenega trstičja pa sva le zagledala jato plašic, ki so se prehranjevale na posušenih rastlinah. Obiskovalcev ravno niso pričakovale, zato se jim je dalo kar dobro približati. V tistem trenutku so se od nikjer pojavili valovi in veter je začel majati trstičje skupaj s pticami. Rezultat so bili tako le dokumentarni posnetki.

 
 
Sam jezera še nisem doživel s te perspektive, zato je bilo doživetje toliko večje.
 
 
 
 
Včasih je bilo zelo težko najti skrite prehode med trstičjem.
 


Izlet je pokvarila le predstava šolanja delovnega lovskega psa, kot so to poimenovali njegovi lastniki. Ko sva priveslala do mostu, ki ob visoki vodi povezuje vas Otok, sva zagledala raco mlakarico, ki je malo čudno čofotala pred nama. Takoj zatem je po mostu prihitel v zeleno oblečen možak, ki je uspel proti raci vreči še kamen ali dva, preden naju je zagledal. Nato je prišlo še nekaj podobno opravljenih in eden je nagovarjal psa, naj išče. Ko je zmeden pes le ubral smer proti raci, je bil deležen vseh pohval. Ko so naju strici zagledali, so nama zavpili, da pod mostom ni prehoda in da motiva psa pri delu. Še ena izkušnja z "varuhi narave", ki je skazila sicer prečudovit izlet.