FLAMINGO NA DOLENJSKEM !

Flamingo, po slovensko plamenec, po latinsko Phoenicopterus ruber, je ptica, ki jo poznamo iz poljudno znanstvenih dokumentarcev in jo v naših krajih res ne pričakujemo. Zadnja leta večja jata prezimuje pri naših italijanskih sosedih, posamezne osebke tako občasno zanese tudi na našo obalo. Opazovanja te "eksotične" ptice na celini pa so izjemno redka.

V začetku novembra nas je na Dolenjskem razveselila že velika jata žerjavov, ki nas ni le preletela, temveč tudi prenočila na travniku ob Temenici. Jata je štela okrog 400 glasnih ptic - prizor, ki te ne pusti ravnodušnega.

Sam sem ta prizor zamudil. Sem pa na istem kraju opazoval prelet manjše jate, ki je štela 91 osebkov. Zanimivo je bilo, da se je nato jata razdelila na dva dela. Eden je nadaljeval pot v smeri jugo-zahod, drugi pa povsem na jug.

Težko bi se odločil, kateri obisk je name naredil večji vtis, a je bila fotografska izkušnja s plamenci neprimerljivo večja. V nedeljo zjutraj je zazvonil ornitološki alarm, ki bi bil zelo primeren za prvoaprilsko šalo. V dobrih petnajstih minutah smo bili že na poti do lokacije, kjer so bile ptice opažene.

Seveda ni bilo nobenega zagotovila, da nas bosta plamenca tam tudi počakala. Na srečo sta imela dosti dela s prehranjevanjem in videti je bilo, da se jima nikamor ne mudi.

Ko smo že mislili, da razen sprehajanja po travniku in pomakanja glave v vodo poplavljenega travnika ne bosta uprizorila nič posebnega, je v vasi nekaj počilo. Elegantni in hkrati štorasti ptici sta se pognali v beg.

Nekajkrat sta plamenca zaokrožila nad nami in se očitno odločila, da je bil preplah lažen.

Pristala sta nazaj, tokrat na sredino poplave, na naše veselje še bližje kot prej.

Posijalo je tudi sonce in odrasla ptica je zasijala v vsej svoji lepoti. Po tednu deževja je bil to pravi balzam za oči. In prav to slabo vreme minulih dni je ti dve ptici prizemljilo v naših krajih.

Odrasli barviti plamenec in mladič sta se na tem poplavljenem travniku ob Temenici zadrževala nekaj dni. Mi smo ju zapustili po dvajsetih minutah nepozabnega druženja.

VELIČASTNI JASTREBI II.

Prvo nepozabno srečanje s temi pticami sem opisal že pred tremi leti v eni izmed objav in do letošnjega poletja se z njimi nisem več srečal. Letos se mi je na letnem dopustu na otoku Rabu od daleč pokazal en osebek in nato še tri ptice na preletu preko kobariškega Stola. A za fotografiranje ni bilo prave priložnosti. "Letos je sreča na moji strani," si rečem in za krompirjeve počitnice splaniram otok Cres, kjer bi se moja želja lahko uresničila.

V kraju Beli, na severnem delu otoka Cres, se nahaja ekološko-raziskovalni center za zaščito narave, ki se ukvarja tudi z zaščito te zelo ogrožene vrste in nudi zavetje in oskrbo pomoči potrebnim pticam. Na vzhodni obali otoka sta na pobudo centra nastala tudi dva ornitološka rezervata, namenjena predvsem beloglavim jastrebom.

Pogoji za uspešno fotografiranje bi bili blizu idealnih, če mi ne bi zagodlo muhasto vreme. Bil sem zelo presenečen, da so se v tako turobnem in vetrovnem dnevu jastrebi sploh pojavili na nebu. Fotografiranje iz obupa se je prvi dan končalo zelo hitro. Rezultat pa je bil nekaj črnih silhuet, kjer o barvah ni bilo ne duha ne sluha.

Nekaj mi je govorilo, naj pustim gumb za brisanje posnetkov pri miru. Mogoče se bo dalo doma vseeno kaj narediti iz tega materiala. Edina rešitev, ki je delovala, je bila res močna obdelava in črno bela tehnika.

Konec koncev sem z rezultatom prav zadovoljen : )

Naslednjega dne so "vremena Kranjcem se zjasnila" in jastrebi so to hitro izkoristili. Kaj pa zdaj? Ptice so bile že visoko na nebu in očitno niso imele prav nobenega razloga, da se spustijo nazaj dol.

Tako lepo vreme smo nameravali izkoristiti za pohajkovanje po čarobnem severnem delu otoka imenovanem Tramontana. Do Belija, kjer je izhodišče za večino poti, vodi ozka zavita cesta prav nad severnim ornitološkim rezervatom. Nekje na polovici poti med vožnjo moj sin Dan reče: "Oči, so to tudi jastrebi?"

V našo smer, v višini ceste so jadrali trije, od blizu še toliko mogočnejši. Svetloba tudi tokrat ni padala iz idealne smeri, jastrebi pa so bili čedalje bližje in kmalu za tem celo preblizu.

Za trenutek sem dobil občutek, da jim je malo mar za človečka s fotoaparatom.

Tudi tokrat je bilo zaradi slabih svetlobnih pogojev kar nekaj čaranja pri obdelavi fotografij. Barve so daleč od idealnih, saj je bilo potrebno za osvetlitev senčnih delov precej korekcij. 

Medtem ko smo raziskovali pravljično Tramontano, njene pastirske poti, kamnite labirinte in zapuščene vasi, so nas visoko na nebu spremljali jastrebi. Včasih posamezna ptica, včasih skupine tja do dvajset osebkov. Obisk zavetišča in mesta Beli je bil planiran za zadnji dan, pa vreme zopet ni sodelovalo. Zato se vrnemo ob prvi priložnosti.

Beli, Cres