S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

petek, 25. maj 2012

ŠENTJERNEJSKO POLJE

Šentjernejsko polje je s Krakovskim gozdom res prava oaza narave v dolini reke Krke in skupaj spadajo v ekološko omrežje NATURA 2000.



Obisk polja je še posebej čarobem ko ga obsijejo prvi in zapustijo zadnji sončni žarki. Vse vmes pa nam ponuja ogromno, v vseh letnih časih.



Med prvimi se na polje spustijo štorklje Ciconia ciconia.



Navadno sem po krtinah videval posedati večje število kanj, tokrat so me presenetili rjavi lunji Circus aeruginosus.


Navadna postovka Falco tinnunculus je imela uspešno leto. Med osmimi postovkami za svojim plenom opreza še nekdo?


Črni škarnik Milvus migrans! Še eno veliko presenečenje. Sicer zelo razširjena ujeda je pri nas dokaj redka.


Pastiric, prosnikov, škrjancev, strnadov in ostalih pevcev ne manjka.


Najbolj pa sem se na koncu razveselil para črnočelega srakoperja Lanius minor, ki bo očitno spet gnezdil v Hrvaškem Brodu.

sreda, 16. maj 2012

PRIBA - LETEČA HIJENA

Priba Vanellus vanellus je ptica, ki jo bomo na velikih obdelovalnih površini večkrat prej slišali kot opazili. Njeno oglašanje me še najbolj spominja na oglašanje hijen. Oddaja pa še en zanimiv zvok, in sicer z ploskanjem peruti med letom. Med vratolomnim letom samca med dvorjenjem nam lahko uspejo zanimivi posnetki.
Priba je bila tudi ena tistih ptic, ki mi je pri prvem srečanju delovala precej eksotično. K temu pripomorejo predvsem čopa na glavi in zelenkasti in vijolični lesk perja na zgornji strani.


Priba živi na zelenih površinah, poljih, barjih in podobni pokrajini, zato se ji bomo zelo težko približali. Še najlažje jo bomo fotografirali iz avtomobila z vožnjo po kolovozih med polji. Spomladi priletijo k nam v večjih jatah, nato se razselijo v manjših skupinah.




NASVET
Velikokrat jo srečamo tudi ob nizkih vodah, kjer se tudi prehranjuje. Vedno se vrača na ista mesta, kjer jo lahko v kritju počakamo in naredimo posnetke od blizu.

nedelja, 13. maj 2012

OBDELAVA FOTOGRAFIJ

Večkrat me kdo vpraša: So tvoje fotografije obdelane, uporabljaš photoshop, ali slikaš v RAWu ...? Zadeva je danes v digitalni fotografiji podobna, kot je bila v času analogne fotografije. Film si lahko odnesel v fotolaboratorij in so ti ga razvili ter izdelali fotografije. Eni bolje eni slabše. Lahko pa si film in fotografije razvijal sam. Večina nas je doma razvijalo le črnobele fotografije, ker je bil barvni in dia postopek prezahteven in predrag.

Danes ni nič drugače. Lahko fotografiraš v jpeg načinu in vse nastavitve (obdelave) prednastaviš že v fotoaparatu ali pa fotografiraš v RAW načinu in zadeve obdeluješ doma na računalniku. Možna je tudi vmesna varianta, tako da fotografije shranjene v jpeg-u kasneje še dodatno obdelaš. Kvaliteta končnega rezultata in predvsem število možnosti ni nikdar enaka kot pri obdelavi RAW datotek!

Možnosti in programov za obdelavo je ogromno. Predstavil bom svoj postopek, ki ga uporabljam pri večini fotografij.


Fotografije direktno iz digitalnega fotoaparata so navadno precej puste (če imamo vse prednastavitve nastavljene na 0, nevtral... seveda). So neostre, barvno nenasičene, svetlobno neuravnovešene, nekontrastne, z veliko šuma, itd. Ravno tako so lahko močno vidne napake objektiva, kot so kromatska aberacija, vinjetiranje na robovih in popačenja.

Sam vse fotografiram v RAW formatu; brez izjeme. Vredno je vsaj poskusiti! Zadeva ni tako zapletena kot se zdi. Navadno je pri nakupu fotoaparata, ki je zmožen delovati v RAW načinu, priložena vsaj osnovna programska oprema za obdelavo fotografij v RAW formatu. Na voljo je tudi veliko neodvisnih programov, ki to zadevo opravijo enako dobro ali celo bolje.

Preden se lotimo obdelave, naredimo izbor fotografij, ki se jih sploh splača obdelati. Najbolj pomembno pa je to, da bodo vsi originali (RAW, datoteke s končnico CR2 - pri canonu) ostale nedotaknjene. V njih bodo le zapisane vse nastavitve, ki smo jih izvedli pri obdelavi in jih lahko kadarkoli ponastavimo!


Sam označujem posnetke z 1 tiste, ki so res v redu, z 2 tiste, ki so primerni za manjše povečave, in s 3 pogojno uporabne. Vse ostale kmalu po tem izbrišem, ker jih navadno nikoli več niti ne pogledam.

Sam začnem z obdelavo s canonovim programom Digital Photo Professional, ki ga dobiš pri nakupu fotoaparata. Dobro je nadgrajevati program s posodobitvami, ker se konstantno izboljšuje in ponuja nove možnosti. (Ko pišem to objavo, obstaja že izboljšana različica. Dodanih je že kar nekaj izdelanih profilov za korekture objektivov in njihovo optimizacijo.) Kakšne posebno zahtevne situacije obdelam v Lihtroomou, ki ponuja več možnosti in lažje obdeluješ posamezne dele fotografije kar v DPP ni mogoče. Večina fotografij gre še skozi Photoshop, kar bom opisal kasneje.


1. Pred korekturo osvetlitve pogledam histogram (krivuljo na sredini) in tu naredim korekcije, če so le-te potrebne. Šele nato se popravlja osvetlitev posnetka, spet, če je ta potrebna.

Za lažje razumevanje histogram (toktat iz photoshopa):

 Preosvetljen posnetek, krivulja se konča pred skrajnim levim delom, kar pomeni, da na posnetku ni popolne črnine.
Podosvetljen posnetek, krivulja se konča pred skrajnim desnim delom, kar pomeni, da na posnetku ni popolne beline.
Korektno osvetljen posnetek. Lahko bi krivuljo na desnem delu še malo popravili, a ker vem,da je bil posnetek narejen
v oblačnem vremenu, je osvetlitev prava.

Histogram nam je vedno v veliko pomoč. Lahko ga pregledujemo že med samim fotografiranjem, na predogledu posnetka. Vseeno se ne smemo slepo ravnati le po krivulji histograma. Obstajajo svetlobne situacije, ko lahko histogram deluje precej čudno a je osvetlitev popolnoma pravilna:



2. Ko uravnam osvetlitev posnetka, se začnem ukvarjati z barvno teperaturo posnetka (White balance). Na fotoaparatu imam vedno nastavljeno AWB (Avto White Balance), tako da posnetek že na predogledu deluje približno v redu in ker pri fotografiranju ptic navadno ni časa za ugotavljanje prave barvne temperature.


Barvno temperaturo je najbolje nastaviti po občutku. Iz spomina prikličemo razmere in barve, ki smo jih gledali na terenu. Včasih že zelo dobro zadanejo prednastavljene možnosti (Daylight, Cloudy...) in včasih je že AWB (v mojem primeru Shot settings) opravil svoje. So pa primeri, ko nobena od teh možnosti ni prava. Takrat izberemo barvno temperaturo v K (kelvini) ročno, ali pa kliknemo na kakšen popolnoma bel del posnetka s pipeto (Click white balance). Izbrano barvno temperaturo lahko nato še fino nastavimo v možnosti Tune ...

3. Nato pridejo na vrsto Contrast, Highlite, Shadow in Color tone. Kontast se navadno poveča že pri uravnavanju histograma. Direktno povečevanje kontrasta ima dostikrat tudi druge negativne stranske učinke, zato ga uporabljam le v zelo redkih primerih. Temnjenje svetlih delov (Highlite) in svetljenje temnih delov (Shadow) uporabljamo zmerno. Maksimalno za 1 ali 2 stopnji, če je to res potrebno. Za konkretnejše korekture uporabim photoshop. Nastavitev Color tone ne uporabljam. Navadno uredim vse z ostalimi nastavitvami. Podobno je z ALO (Auto Light Optimizer), ki ga najdemo v tretjem zavihku, skupaj z NR (Noise reduction). Ukaz, katerega intenzivnost lahko kontroliramo v treh stopnjah. Ta poskuša namesto nas uskladiti vse zgoraj opisane parametre. V večini primerov deluje povsem solidno.

4. Barvna nasičenost (Color saturation) je nastavitev, kjer je pomembno obdržati mirno roko. Pretiravanje bo sicer iz dolgočasnih fotografij naredilo prave razglednice. Vendar ta všečnost deluje predvsem nenaravno in kičasto.

Sam nastavim drsnik za barvno nasičenost maksimalno na 2.
Pri uporabi ohišja 5D pa navadno zadostuje že nastavitev 1.
Pri nastavitvi 4 fotografija dobi še nekaj "uau" faktorja.
Za moj okus so barve že prenasičene.
Tu pa je namenoma pretirana nastavitev v photoshopu, kjer se pri
povečavi že vidijo negativni stranski učinki kot so: povečan šum,
"posterizacija"...

5. Ostrina (Sharpness). Ta je v osnovi odvisna od mnogih dejavnikov. Na prvem mestu je optika - objektiv. Brez objektiva, ki riše ostro sliko, se bomo veliko bolj trudili, da bo končni izdelek oster. Drugi pogoj za ostre slike je osvetlitev motiva in izrazitost detajlov. Motiv brez ostrih detajlov v difuzni svetlobi bo težko zelo oster, kar pa ne pomeni, da ne bo zanimiv.

Tako kot pri barvni nasičenosti, tudi pri ostritvi ne smemo pretiravati. Moje načelo je, da ostrim do te mere, dokler ostrenje ne začne povzročati prevelikih negativnih stranskih učinkov, kot so povečanje šuma, pojavljane raznih atefaktov (bele pikice in bele obrobe okrog temnih delov motiva, recimo), itd. Pretirano ostrenje že v osnovi mehkega motiva ali posnetka nima smisla.

Neostren izrez spodnje fotografije.

Z ostrenjem (Sharpness) začnem z osnovnim programom, maksimalno do stopnje 5, v redkih primerih do 6. V primeru, da posnetek ni najbolj oster, je odvisno, koliko ga bomo lahko izostrili tudi od tega, kako velik posnetek potrebujemo. Za objavo na spletu v velikosti 900 x 600 slikovnih pik lahko pripravimo posnetek, ki mu manjka kar nekaj ostrine. Obdelamo ga običajno in nato ostrimo dodatno, ko je že pomanjšan. Sam to počnem ločeno v photoshopu z dodatno "recepturo" za ostrenje, ki ostri le ostre in delno ostre robove in se neostrine ne dotika. S tem ne se ne povečuje šum v neostrini.
OmniEdgeSharpen, recept za dodatno ostritev. Tak kot je, deluje le na fotografijah v manjši ločljivosti. Za večje bi bilo verjetno potrebno povečati nekatere parametre.
Možnosti in programov za ostrenje fotografij je veliko. Uporabljajmo jih z občutkom!

6. Korekcija šuma (Noise reduction). Tu se bijejo velike bitke med fotografi, oz. bolj med ljubitelji fotografske tehnike.  Dejstvo je, da ga določeni fotoaparati kontrolirajo bolje drugi slabše. Tako kot lahko mi to počnemo v kasnejši obdelavi, le da bomo pri fotografijah z več šuma imeli več dela. Fotograf, ki obvlada odstranjevanje šuma v obdelavi, bo gotovo imel boljše rezultate s slabim ali povprečnim fotoaparatom kot pa fotograf z najsodobnejšo tehniko, ki se mu ne da (ali ne zna) obdelovati fotografij!

Tu je obdelava istega posnetka, narejenega pri ISO 3200 do različnega nivoja, z različnimi programi.
ISO 3200 in več za fotoaparate polnega formata danes ne predstavlja več večjega napora, medtem ko se nekatera ohišja z APS-C senzorjem pri tem še precej namučijo in rezultati "direktno iz aparata" še niso najboljši.

Sam pustim, da originalni program nastavi svoje parametre, kot so tovarniško nastavljeni za določeno očutljivost določenega fotoaparata in po potrebi šum odpravljam ločeno z dodatnim programom. Obstajajo samostojni programi za odpravljanje šuma kot tudi vtičniki za photoshop in druge programe.

Uporabljam vtičnik Dfine programa Nik Software za photoshop.

7. Potreba po odpravljanju napak objektiva je seveda odvisna od kvalitete objektiva samega in odmotiva, ki te napake povdarja. Pri naravoslovni fotografiji popačenje, ki ga povzroča objektiv niso tako izrazite, oz. zanemarljive. Pri arhitekturni fotografiji pa je to večji problem. Največja težava pri fotografiranju ptic je kromatska aberacija in vinjetiranje (temnenje robov). Obe težavi sta še posebej izraziti pri maksimalno odprtih zaslonkah.

Te težave bomo odpravili v zavihku NR/Lens/ALO (Lens pri novejši različici).

Kadar je motiv tak, da kromatske aberacije ne vidimo takoj (ni ostrih temnih robov pred svetlimi), le ta gotovo obstaja, če ima objektiv to napako izrazito. To je vredno pregledati, saj bomo z odpravo izboljšali posnetek. Temnjenje robov pa bo predvsem moteče pri fotografiranju ptic v letu.

8. Izrez fotografije je pri naravoslovni fotografiji pogost; predvsem takrat, ko naš objektiv ne seže dovolj daleč. Kolikšen izrez si lahko privoščimo, je odvisno od maksimalne ločljivosti našega fotoaparata, kvalitete objektiva, kvalitete posnetka in ločljivosti, ki jo pri končnem posnetku potrebujemo. Manjša kot je potrebna ločljivost, večji izrez lahko naredimo.

Najprej po končni obdelavi, ali pa že prej, naredim izrez za večje
povečave in pretvorim RAW datoteko v JPEG.
Izrez za objavo na spletu shranim in obdelam ločeno.

9. "Photoshop" ali odstranjevanje nezaželenih delov fotografije. Še zadnja tabu tema. To početje je pri "tekmovalni" (natečaji) fotografiji prepovedano, zato se dostikrat prilagajo tudi RAW datoteke oz. ima organizator/žirija pravico do vpogleda v originalne RAW datoteke. Bral sem že članke priznanih naravoslovnih fotografov, ki razlagajo, da je "photoshoping" ključ do popolne fotografije. In ravno ta možnost je dvignila digitalno fotografijo nad analogno. Mnenje o tem naj si ustvari vsak sam. Pri svoji obdelavi to možnost uporabim zelo zelo redko. Se pa zgodi, ko kakšna malenkost, ki mi ne vzame preveč časa, čudežno izgine iz posnetka.



NASVET
Vse vrhunske fotografije na spletu, v kakovostnih publikacijah in tiskovinah so med drugim posledica fotografovega odličnega poznavanja tehnike obdelave fotografij. S fotografsko opremo, ki jo imamo, se jim bomo lažje približali s tem, ko bomo obvladali vsaj del te veščine.

četrtek, 10. maj 2012

VELIKI SKOVIK Otus scops

Tole seveda ni veliki skovik. Je pa pogost dnevni obiskovalec avtokampov, ko postopa okrog prikolic in opreza za kakšen poceni obrok. Razdelijo si območja in kljub obilici hrane, jo neradi delijo s kolegi. Rumenonogi galeb Pepe nas je spremljal vse tri dni in potrpežljivo čakal na svojo priložnost.

















Po našem kosilu je njegova potrpežljivost popustila. V ozadju levo tekmec spoštuje gospodarja tega območja in pridno čaka na ostanke, a na koncu ni izbral poguma, da bi se nam približal.


Ponoči pa se začnejo oglašati drugi prebivalci avtokampa. Veliki skovik je tista sova, ki ni čuk, in ga pogosto slišimo na obali, ko se znoči in se vrvež v kampu pomiri. O tem, da bi ga fotografiral, sploh nisem razmišljal. Želel sem si le, da bi ga opazil kje v krošnji. Z baterijo v roki se po deseti odpravim na sprehod po kampu. Skovikov v kampu je veliko in najtežje je ugotoviti iz katere smeri sploh prihaja njegovo oglašanje. Ko si prepričan, da si prispel na lokacijo kjer se je oglašal minuto pred tem, ugotoviš, da zdaj zvok prihaja iz povsem druge smeri. Nad svojim početjem kmalu obupam.

Naslednjo noč se zazdi, da skovik poje povsem blizu naše prikolice. Po pozornem poslušanju ugotovimo, da zvok prihaja iz najbližjega drevesa. Zvok deluje, kot bi prihajal od daleč, nato pa ugotoviš, da je v bistvu povsem blizu.



TEHNIKA
Pri fotografiranju skoraj nujno potrebuješ pomočnika, da ti pomaga poiskati in osvetliti skovika. Ker s seboj nisem imel dodatne bliskavice, so posnetki narejeni samo z bliskavico na aparatu. Pri fotografiranju v popolni temi z bliskavico, stojala ne potrebujemo. Pri vseh posnetkih pa bo verjetno potrebno popraviti rdeče oči. Oba posnetka sta narejena s 400 mm objektivom.

Galeb pepe še ni bil toliko pogumen, da bi jedel z roke. Zato je pri posnetku od blizu uporabljeno daljinsko prožilo, fotoaparat na stojalu in širokokotni objektiv 10 mm na crop ohišju.

nedelja, 06. maj 2012

ŽIVLJENJE OB LUŽI

V sušnih obdobjih in tam, kjer ni drugih tekočih ali stoječih voda, so take in drugačne luže bogat vir hrane in osvežitve za ptice. To pomeni, da bomo z nekaj potrpljenja na enem samem kraju lahko fotografirali različne vrste. Najdete ptico na tej fotografiji?








Če stoji luža na poljski poti, bomo najlažje fotografirali kar iz avtomobila. Ptice so vožnje vozil po poti vajene, stoječi avto pa jih sploh ne bo motil. Bilo bi bolje, če bi fotografirali nekoliko nižje, a vsega pač ne moremo imeti.


Že po nekaj minutah so obiskovalci začeli prihajati. Čopasti škrjanec Galerida cristata je prikorakal kar po poti. Prva letošnja vročina mu najbolj ne odgovarja, zato hodi kar z odprtim kljunom.


Kjer je voda, bele pastirice Motocilla alba niso prav daleč.


Zvezda dneva pa je bilo pišče malega deževnika Charadrius dubius. Kjer so tako majhni mladiči, starši navadno niso daleč. Posnetek starševske ljubezni se je že narisal v moji domišljiji.


Starši majhnega malega deževnika nikdar dolgo ne pustijo samega. Ko se je približeval drug avto, je eden izmed staršev nemudoma od nekje priletel in začel s klici za nevarnost vabiti malčka s poti na polje. Mladiču se nikdar povsem ne približa. Verjetno zaradi tega, da ga ne izda morebitnemu plenilcu. Tako z mojim skupnim posnetkom ni bilo nič. Fotografiral sem pač vsakega posebej.




To je bila ena redkih priložnosti za fotografiranje "na polno". Se pravi, da pri obdelavi ni bilo potrebno delati skoraj nobenih izrezov. Ko so bili klasični potreti pod streho, sem poskušal ujeti še kaj posebnega. Prav posebne sreče ni bilo, pa vendar za konec še dve malo bolj zanimivi:

 Presenečen pogled na svoj plen, ki je odletel s "krožnika".

Blatna kopel

NASVET
Pri fotografiranju tako od blizu se izogibajmo najbolj odprtim zaslonkam, razen, če ne želimo poudariti kakšnih podrobnosti. Hitro nam lahko pomembne stvari, kot so oči, padejo iz fokusa. Že pri zasloki 8.0 recimo, se bo ozadje izgubilo v neostrini, globinske ostrine pa bo ravno dovolj za manjše ptice. Ko sem pregledoval knjigo znanega naravoslovnega fotografa Markusa Varesvuoa, sem opazil, da pri fotografiranju na blizu z objektivom 500 mm ali 800 mm velikokrat uporablja zaslonke 11.0 -16.0 in tudi več.