IWC 2017

Minuli konec tedna je na področju cele Slovenije kot tudi po večjem delu Evrope potekalo zimsko štetje vodnih ptic (IWC). V takem obsegu se IWC v Sloveniji izvaja že od leta 1997. Več o tem dogodku si lahko preberete na spletnih straneh DOPPS.

Letošnji popis zadnjih treh odsekov reke Krke se je začel precej megleno. Vidljivost je bila še komaj zadovoljiva. Razmere so se počasi izboljševale.

Na poti nas vedno pričakajo kakšna presenečanja. Seveda pa nas bolj zanima kakšno pernato presenečenje. Letos se je to pojavilo v obliki majhne skupinice tujerodnih račk. Tri nevestice (samček in dve samički) in en samček mandarinke.

Risba: COLLINS BIRD GUIDE

Na vodnih površinah v bližini naselij lahko naletimo tudi na domače osebke - gosi ali race, ki so po videzu precej podobni prostoživečim sorodnikom.

Siva različica domače gosi (zgoraj) je precej podobna divjim sivim gosem. Domače gosi so dosti bolj tolste, predvsem v zadnjico, in se z letanjem po zraku več ne ukvarjajo.

Domače "sive" gosi se pogosto družijo z belimi domačimi goskami, kar nas lahko opozori na dodatno pozornost pri določanju. Družba teh gosi si je med seboj izkazovala neverjetno naklonjenost. Beli gosak je izvajal nekakšne poskuse parjenja s sivo prijateljico.

Za primerjavo dodajam še nekaj pravih sivih gosk iz novonastale akumulacije v Vrbini pri Brežicah.

Potem pa je tu še beločela gos, ki je s svojim belim čelom težko zamenljiva. Prvoletne pa so še brez belega čela in zopet je potrebno biti malo bolj pozoren. O tem sem pisal lani.

PRVI LETOŠNJI TERENI

Prve letošnje terene je pri nas na Dolenjskem spremljala megla, mraz, ivje in sneg ter občasno tudi veter. Sicer nič kaj preveč nenavadne reči za zimo, vsekakor pa neprijetne, če ne že moteče pri fotografiranju ptic v naravi.

Ko sem bil že prepričan, da s fotografiranjem ne bo nič, se je megla le nekoliko razkadila. Če so ptice pustile dovolj blizu, se je dalo narediti celo nekaj uporabnih fotografij.

Zdi se mi, da rahla meglica fotografiji doda prav posebno zimsko vzdušje.

Malo slabša vidljivost in mraz pa takih lovcev, kot sta veliki srakoper in sokol selec, očitno nista motila.

Pod zapuščenim odprtim lesenim objektom me je presenetilo nepoznano cingljanje. Kot bi nekdo na keramične ploščice spuščal frnikole.

Pričakoval sem, da bom zagledal otroke, ki se igrajo tam spodaj. Bolj sem se bližal objektu, bolj mi je bilo jasno, da ni nikjer žive duše. Cingljanje pa ni prenehalo.

Nato pa na tleh le zagledam avtorja nepoznanih zvokov. Cikovt je na stari razbiti ploščici razbijal polžje hiške. To početje sem že od nekdaj želel opazovati v naravi.

Ko se je vidljivost še nekoliko izboljšala, so kanje zavzele svoje strateške pozicije na obcestnih količkih in ostalih izpostavljenih prežah ter oprezale za plenom.

To tehniko so v tej vidljivosti uporabljale tudi postovke.

Ko pa je sonce pregnalo meglo, so oživele tudi manjše ptice, ki so se kar na enkrat od nekod pojavile in se začele intenzivno prehranjevati na različnih plodovih, ki so še na razpolago.

Čižki in ostali ščinkavci so navalili v velikih skupinah.

Kosovka se je natančno lotila glogovih jagod.

POZABLJENI PROSNIK

Prosnik Saxicola torquata je, medtem ko pri nas pritiska mraz, že nekje na toplem. Med pregledovanjem letošnjega fotografskega arhiva sem odkril pozabljenega prosnika, ki si zasluži objave na mojih straneh.

V maju je par gnezdil ob "našem" bajerju z rogozom in trstičjem. Na tem območju so prosniki prisotni tudi na pomladni in jesenski selitvi. Pri nas ostanejo precej dolgo, tja do oktobra. V toplejših krajih lahko menda celo prezimijo.

Hrano je iskal tudi v trstičju in rogozu nad vodno površino, običajno s preže na izpostavljeni bilki.

Samica je dosti manj barvita in kontrastna.