S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

ponedeljek, 06. julij 2015

ČEBELARJI IN ČIGRE V OPOLDANSKEM SONCU

Zlato fotografsko pravilo zlate ure (golden hour) je ključ do barvno všečnih in toplih fotografij brez prevelikih kontrastov in prežganih belin. To so trenutki takoj po sončnem vzhodu in pred sončnim zahodom. Včasih tudi tik pred vzhodom in po zahodu. Pravilo se s pridom uporablja tudi pri fotografiranju ptic.


Ne moremo pa si vedno privoščiti, da bi bili na želeni lokaciji tako zgodaj in smo primorani fotografirati v svetlobi, ki nam je na razpolago. V primeru, ko nam pozirajo tako barviti ptiči, kot so čebelarji, se da narediti solidne posnetke tudi v opoldanskem soncu.


Na zgornji fotografiji je bilo potrebno narediti korekcijo predvsem na veji, ki je bila na neobdelani fotografiji "prežgana", kot rečemo preosvetljenim delom na fotografiji. Drugače pa je potrebno izbrati primeren kot fotografiranja, tako da je na fotografiji čim manj podosvetljenih senc. Če so tla dovolj svetla in ptica ni previsoko, bo nekaj odbite svetlobe osvetlilo tudi spodnje dele, ki so v senci. Trebuh čebelarja na zgornji sliki bi bil povsem temen, če ne bi bil osvetljen z odbito svetlobo od tal.


Povsem drugi svetlobni pogoji pa so bili v neposredni bližini, za Savo, kjer so čigre lovile svoj plen. Fotografiral sem povsem v nasprotno smer, proti soncu (obrnjen za 180 stopinj).


Olajševalna okoliščina je bila le to, da sem fotografiral iz popolne sence. Vse ostalo pa je tvorilo nemogoče fotografske pogoje. Bleščanje na vodni gladini, moteča drevesa v ozadju in sonce v objektiv.


Če vsemu skupaj dodamo hitre in nepredvidljive manevre navadne čigre, potem sem lahko z nastalimi fotografijami povsem zadovoljen.


Po nekajminutni predstavi so čigre s svojim plenom izginile, predvidevam, nahranit svoje mladiče.

petek, 03. julij 2015

POGLED BELE ŠTORKLJE

Imeti gnezdo bele štorklje v svoji bližini bi moral vsekakor biti privilegij. Če imamo srečo, da živimo na območju, ki je štorkljam zanimivo, jih lahko privabimo v svojo bližino s tem, da jim na predvidoma primerno mesto pripravimo primeren podstavek, kjer bi štorklje lažje začele z gradnjo gnezda.


Kljub temu, da ima štorkljo na svojem dimniku naš sosed, ni nujno, da bo štorkljam všeč tudi lokacija za gnezdo, ki smo jo pripravili sami. A na srečo se da z denarjem kupiti prav vse. Dobijo se čudoviti plastični primerki in potrebujemo le nekaj domišljije in spretnosti, da zgradimo gnezdo. Štorklja pa nam bo krasila dvorišče tudi pozimi, ko bo sosedova odletela v tople kraje : )


Žal pa obstajajo tudi ljudje, ki jim poletni gostje niso všeč. Prav neverjetno je, česa je sposoben sodoben človek. Ko se štorklja enkrat odloči, kje bo gradila gnezdo, jo zelo težko prepričamo, da bi šla drugam. Kar predstavljam si, koliko truda je vložila uboga ptica in koliko energije je porabila, ko je poskušala gnezditi na drogu, obdanim z navzgor obrnjenimi jeklenimi palicami, ki jih je montiral lastnik sosednje hiše (fotografija zgoraj).


Na srečo pa je večina ljudi ponosnih na "svoje" štorklje. Ob pregledu gnezd in obročkanju mladičev največkrat poslušamo zanimive zgodbe o dogodkih na gnezdu.  In nedvomno marsikoga zanima, kako se imajo štorklje tam zgoraj.


Pogled s ptičje perspektive je seveda zelo zanimiv. Pričakoval bi, da bo gnezdo podobno ostalim, z vdolbino v sredini. Ko pa se dvignemo v višino gnezda, kaj kmalu ugotovimo, da je gnezdo relativno ploščato. Kljub temu so mladiči v njem povsem varni.


Na letošnjem obročkanju smo naleteli na kar nekaj praznih gnezd, kjer so bili na začetku sezone gnezdenja že opazovani mladiči. Očitno so močna neurja in obilne padavine ter mraz pobrala svoj davek.


Pod gnezdi se poleg bogato pognojene zemlje in bujnega rastja najdejo tudi ostanki plena, ki je uspel pobegniti. Tu so tudi kadavri poginulih mladičev in različen gradbeni material za gnezda.


Večina gnezd na Dolenjskem je na električnih in telegrafskih drogovih. V več strani potekajo kabli bolj primeren je drog za štorkljino gnezdo. Človek bi pomislil, da vzdrževalci in upravljalci električnih in telekomunikacijskih vodov niso prav posebej navdušeni nad štorkljami. A se moram ob tej priliki prav posebej zahvaliti Elektru Ljubljana in Elektru Celje, ki sta pri obročkanju na Dolenjskem sodelovala z dvema svojima voziloma. Sodelujejo tudi pri postavljanju nadomestnih podstavkov in ostalih intervencijah povezanih s štorkljinimi gnezdi.


Gnezda se z leti dograjujejo in s časom postajajo prevelika in pretežka in ogrožajo varnost drogov. Takrat se gnezda po gnezdenju odstrani in pripravi primerne podstavke.


Samo obročkanje je s pomočjo tehnike relativno enostavno.


Mladiči so navadno povsem mirni in se jim brez večjih težav nadane aluminijaste ali v zadnjem času plastične obročke. Štorklja navadno prav kmalu prileti nazaj v gnezdo in nadaljuje s svojimi obveznostmi.


Na območju med Kostanjevico na Krki in Brežicami smo obiskali 11 gnezd. Od teh je bilo 5 gnezd brez mladičev, v ostalih 6 gnezdih pa je bil eden do štirje mladiči.


Skupaj smo obročkali 16 mladičev, do dveh pa s tovornjakom nismo mogli. Število mladičev je sicer nekoliko pod povprečjem, število gnezd pa se povečuje.