S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

petek, 20. december 2013

NARAVNI REZERVAT VALLE CAVANATA

V času okrog novega leta poskušam obiskovati za ptice zanimiva območja Severnega Jadrana. Valle Cavanata je zahodni sosed izliva Soče in tudi tu je habitat nastal iz nekdanje ribogojnice. Poleg opuščenih bazenov vključuje tudi kanal Averto, nekaj močvirskih predelov, gozdove in travnike v okolici ter obmorski predel s peščeno obalo.


Opazovanje sončnega vzhoda na obali je bilo fascinantno. Oglašanje številnih ptic je obljubljalo lepo fotografsko izkušnjo.


Dan pa je razkril bolj kot ne pusto obalo. Glede na to, da jutro sovpada s plimo, se mi je zadeva zdela še kar logična. Kljub temu sem se odpravil na daljši sprehod ob obali, saj se rezervat odpira šele ob 10:30.


Spreminjanje barvne temperature iz minute v minuto s prostim očesom precej težko zaznamo. Fotografije pa razkrijejo neverjeten spekter barvnih kombinacij.


Kombinacija hladne in tople svetlobe je precejšen izziv za avtomatiko beline. Kljub temu, da fotografiram v RAW načinu, mi je nastavitev beline pri obdelavi zgornjega posnetka povzročala precej težav in z rezultatom nisem preveč zadovoljen.


Ptic res ni bilo veliko. Razen nekaj čapelj, galebov, oddaljenih srednjih žagarjev in enega velikega škurha. Tako sem imel precej časa za raziskovanje okolice. Območje Caneo ob samem izlivu Soče je delovalo precej zapuščeno in tudi hotel Carol je že doživel boljše čase.

Zemljevid območja - (klikni na zemljevid za povečavo)


Tudi v okolici so bile najpogostejše čaplje in galebi.


Ob 10:30 se le odpravim v sam rezervat, ki je obdan z visoko ograjo. To, da pred vrati ni čakala vojska do zob oboroženih fotografov, že ni bil dober znak. Pravzaprav sem bi edini obiskovalec. Iz prve opazovalnice pri centru za obiskovalce se da opazovati bazene bivše ribogojnice, kar pa lahko naredite tudi iz poti ob cesti ne da bi vstopili v rezervat. Iz druge opazovalnice pa se opazuje po trstičju, kjer pa razen ene taščice ni bilo nobene druge ptice. V bazenih je sicer veliko vrst vodnih ptic, a so za fotografiranje preveč oddaljene.

Prijazna gospa v centru za obiskovalce me je razveselila s tem, da vstopnine ni in mi še ponudila brezplačno izposojo kolesa. Povedala mi je tudi, da se popoldne ob oseki na obali zbere veliko število ptic.


Ponovno se odpravim proti obali. Tokrat se ustavim tudi ob kanalu Averto in opazujem vodne ptice malo bolj od blizu kot v bazenih rezervata. Na obali pa sem lahko opazoval pobrežnike le na informacijski tabli. Kljub oseki se niso prikazali.


Za tolažbo mi je lepo pozirala dolgorepka.

Ostalo mi je še nekaj območij v bližini, kjer bi mogoče lahko opazoval prezimujoče pobrežnike, a sem se raje odločil da obiščem še izliv Soče. V zadnji zimski svetlobi me je tam čakalo presenečenje za zaključek izleta. Več v naslednji objavi.


četrtek, 05. december 2013

VRANE DRUŽIJO SE RADE

Že deset let živim v bližini gozdiča, kjer očitno prenočujejo sive vrane. Zadeva ni prav posebej nenavadna, a me je njihovo število presenetilo. Zbiranje se začne kmalu po sončnem zahodu in ptice prihajajo z zahoda v valovih po od nekaj 10 do 200 ptic.


Nato se začnejo zbirati nad mestom prenočevanja in skupine se združujejo v eno veliko. Moja ocena je 1000+. Že same vragolije, ki jih zganjajo, so dovolj zanimive. Predstava je bila podobna tisti, ki jo odigrajo škorci.


Ko so bile zbrane vse ptice, je bilo svetlobe že zelo malo in fotografiranje je postalo težavno. Če bi bila luna polna, bi bila zadeva nekoliko enostavnejša.


Množica ptic je bila tako velika, da je v celoti sploh nisem mogel fotografirati, zato sem se odločil, da naredim izjemo in vse skupaj posnamem:


sobota, 30. november 2013

POZDRAV SONCU IN JATA REPNIKOV


Temperature so se prvič spustile pod ničlo in čopasti škrjanci so se v Vrbini nastavljali prvim sončnim žarkom. Tudi kormorani so imeli enako idejo.


Poleg ostalega ptičjega življa v Vrbini so me najbolj navdušile akrobatske predstave jate repnikov. Šele na posnetkih lahko vidiš, kako se med letom občasno zaprejo v obliko kapljice. Za ohranjanje smeri pa si pomagajo le z razprtimi repnimi peresi.



petek, 29. november 2013

Canon 7D, AI SERVO in ptice v letu

Večkrat berem in poslušam o težavah z avtomatskim ostrenjem, predvsem v servo načinu, v načinu, ko avtomatsko ostrenje spremlja premikajoči se motiv. Sodobni fotoaparati imajo navadno precej dodatnih nastavitev za posamezne načine in potrebno je kar nekaj preizkušanja, da ugotovimo, kaj našemu načinu fotografiranja najbolj ustreza.


Pri fotografiranju ptic v letu ima avtomatsko ostrenje navadno največ težav, če se motiv premika direktno proti nam in ima za povrhu še moteče - pisano ozadje, ki še dodatno moti AF senzor. V tem primeru je hitrost spreminjanja razdalje veliko večja, kot če se motiv giblje mimo nas.


Če je v ozadju nebo, je situacija že veliko boljša, saj je edina oprijemljiva površina za AF senzor le naš motiv. Če je ptič še velik in počasen po vrhu, težav ne bi smelo več biti.

Sam uporabljam Canon 7D, ki me v teh situacijah vedno znova preseneča. Nastavitve, ki se pri mojem načinu fotografiranja ptic v letu najbolj obnesejo, so:

1. Ker nas ptice v letu velikokrat presenetijo, navadno ni dovolj časa, da si ponastavimo vse nastavitve, ki so za tak način fotografiranja potrebne. Zato predlagam, da si vse skupaj sprogramiramo (register) in shranimo na enega izmed mest C1 -C3 na glavnem kolescu za nastavitve. Sam imam shranjeno na C3, ker je to zadnja možna nastavitev na kolescu in enostavno obrnem kolesce do konca, ko te nastavitve potrebujem. Katere nastavitve so shranjene v nadaljevanju:

2. AV Na kolescu izberem prioriteto zaslonke AV z nastavljeno zaslonko na 8.0, ker nam bo nekaj več globinske ostrine prav prišlo v primeru AF odstopanja in napake.

3. ISO Da bodo časi čim krajši, uporabim vsaj ISO 400. Ker ptice navadno letajo po nebu, bo to dovolj za čase večje od 1/1600 s.

4. AF DRIVE nastavim na AI SERVO in H (high speed).

5. Izberem standardno ocenjevalno meritev osvetlitve.

6. +/- Dodam doosvetltev vsaj + 1/3, ker nam bo sicer svetloba neba podosvetlila naš motiv. Sicer pa korekcijo prilagodim trenutnim razmeram. Pri oblačnem vremenu s svetlimi oblaki gre korekcija tudi do + 1 1/3 in več pri temnih pticah.

7. Izbira AF območja Uporabim razširitev AF točke s štirimi pomožnimi AF točkami. Ta način moramo imeti predhodno registriran v C.Fn III: Autofocus/Drive pod številko 6.

8. C.Fn III: Autococus/Drive V osebnih nastavitvah za avtomatsko ostrenje in pogon bom naštel le nastavitve, ki nam pridejo prav pri tej vrsti fotografije:
   1 AI Servo tracking sensitivity = Fast
   2 AI Servo 1st/2nd img priority = 0:AF priority/Tracking priority
   3 AI Servo AF tracking method = 1:Continuous AF track priority
   4 Lens drive when AF impossible = 0: Focus search on

Vse te nastavitve imam shranjene na mestu C3 in so v trenutku aktivirane, ko obrnem glavno kolesce (regulator načinov) na C3. Za boljše razumevanje priporočam ponovno prebiranje navodil za uporabo fotoaparata.





ponedeljek, 25. november 2013

VODOMEC B41

Vodomec se navadno ne pusti fotografirati ravno tako, mimo grede. Se pa zgodi. Lovil je na poplavljenem travniku, zelo blizu kolovozne poti.


Uspela je fotografija z malo bolj "zimsko" svetlobo in ozadjem.


nedelja, 17. november 2013

ZADRŽEVALNIK MEDVEDCE

Na zadrževalniku v začetku novembra, kot običajno, veliko število ptic. Poleg številnih lisk se je število velikih belih čapelj približalo že številki 300.


Liske so se zjutraj držale še v strnjeni skupini in precej blizu nasipa. Zanimiva formacija za dober posnetek. Žal so me prehiteli prvi rekreativci in dober posnetek je splaval/zletel po vodi.



Edino črnovrati ponirek se ni kaj dosti zmenil za "jogerje".


Zvečer je bila slika na zadrževalniku podobna le svetloba nekoliko drugačna. Zanimivo se mi je zdelo zadnje preletavanje rečnih galebov v nasprotni svetlobi zahajajočega sonca.


Avtomatsko ostrenje zaradi ozadja, hitrega motiva in "slabe" svetlobe ni bilo možno. Na srečo so galebi delali nekakšne kroge in se vedno znova pojavljali na primernem mestu. Tam sem nastavil ostrino in naredil veliiiiiko posnetkov.

sobota, 02. november 2013

ŽERJAVI - Medvedce

Kljub temu, da preko Slovenije poteka del selitvene poti sivih žerjavov, je njihovo opazovanje redko in posebno doživetje. Letos sem imel to priložnost dva dni zapored na dveh različnih koncih Slovenije. Včeraj, 1.11., sem opazoval enourno predstavo nad zadrževalnikom Medvedce.



Ob 15:42 je jata 72 ptic precej nizko priletela iz smeri Maribora in najprej zakrožila nad zadrževalnikom in nato nadaljevala proti zahodu; vsaj tako se je zdelo.



Čez dobrih 20 minut se je jata vrnila, preletela Medvedce in nadaljevala v smeri Maribora. Kmalu so se vrnili in nato kake pol ure krožili v velikih krogih.


Ob 16:50 so se združili z drugo jato in skupaj odleteli proti zahodu. Velikosti druge jate lahko le ocenim na cca 50-60 ptic. Ptice so se združile v bližini Boča, predaleč, da bi jih lahko preštel.

četrtek, 31. oktober 2013

ŽERJAVI na Dolenjskem

Danes sem med zajtrkom skozi okno zagledal jato 75 žerjavov, ki so krožili in sestavljali formacijo. Ob 8:20 so izginili v smeri jugo-zahod. Možno da so prenočili kje v bližini Novega mesta.


četrtek, 10. oktober 2013

EVROPSKI DAN OPAZOVANJA PTIC 2013

Tudi letos je pod okriljem BirdLife International potekal, letos že 20., Evropski dan opazovanja ptic. DOPPS je v nedeljo, 6. oktobra organiziral 6 opazovalnih točk in sicer v Parku Tivoli, v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok, v Mariborskem mestnem parku, na ribniku Vrbje, v Zdravcih in na bajerju v Šobcu. Sam sem obiskal meni najbližjo lokacijo, Zdravce pri Šmarjeti.




Izlet je vodil skoraj domačin Jani Vidmar. Iz Zbur nas je popeljal prek travnikov, ob Radulji do mrež, kjer je Marjan Gobec obročkal predvsem letošnje selivke kot so bičja in srpična trstnica, kovački, sive pevke in ostale bolj domače ptice.




Razlaga je bila zanimiva tudi najmlajšim. Še posebej pa spuščanje ptic nazaj v svobodo.



Zvezda in presenečenje dneva je bil pravgotovo vodomec, ki se je ujel v zgodnih jutranjih urah.


Vreme je zdržalo, dogodek pa bomo drugo leto ponovili.

sreda, 09. oktober 2013

NA ŠENTJERNEJSKEM POLJU VEDNO KAJ ZANIMIVEGA

Konec avgusta (30.8.) sem na Šentjernejskem polju oprezal za črnočelim srakoperjem, na lokaciji, kjer je bil že opažen. V daljavi pa sem zagledal drugo presenečenje srakoperske sorte. Kostanjevo-rjava barva temena je že od daleč razkrila rjavoglavega srakoperja Lanius senator.

rjavoglavi srakoper

Odkritje mladičev bi bila že kar prava senzacija, zato sem kraj obiskal še naslednjega dne. Mladiči srakoperja so se pokazali prav kmalu, a žal ne pravi. Tega na terenu še nisem vedel.

mladič rjavega srakoperja

Sam še nisem vešč razlikovanja srakoperjevih mladičev, zato sem za pomoč prosil Jurija Hanžla, ki je potrdil, da sem opazoval mladiče rjavega srakoperja, žal. Kakorkoli, rjavoglavega srakoperja sem pri nas opazoval prvič. Opazovanje pa se je obravnavalo kot opazovanje redkosti.

petek, 13. september 2013

BOJ

Ne vem zakaj sta si mali beli čaplji skočili v lase? Se je pa zopet potrdila teorija o tem, da je vredno vztrajati, ko imamo že narejenih nekaj dobrih posnetkov. 


Več kot pol ure sem v miru fotografiral tri čaplje, ki so se prehranjevale v plitvini. Zgodilo se je nenadoma in trajalo le nekaj sekund. Nato so nadaljevale s kosilom, kot da se ni nič zgodilo.


četrtek, 29. avgust 2013

ČRNA PROSENKA IN PRIJATELJI

Na južnem delu ornitološkega rezervata Kolansko Blato na otoku Pagu se pod šopom dreves stiska manjši kamp, pred njim pa se morje steka v blatno plitvino. Tu sem preživel jutra letošnjega dopusta in fotografiral ptice, predvsem goste s severa.







Prva ptica, ki sem jo zaradi njene velikosti zagledal že od daleč, je bila črna prosenka Pluvialis squatarola. Prehranjevala se je tako v plitvi vodi kot v blatu.


Za boljši posnetek je bilo potrebno vstati pred sončnim vzhodom. S kamuflažo  se je bilo potrebno zliti s terenom, saj v bližini ni bilo nobenega kritja, vsaj na pravi strani ne. Prvi posnetki so nastali še pred vzhodom sonca.


Prosenki (desno) je prvi delal družbo srpokljuni prodnik Calidris ferruginea (levo).


Ko je sonce pogledalo izza Velebita, sem ugotovil, da je prodnikov več, vsaj 7. Od tega 6 spremenljivih Calidris alpina in eden srpokljuni Calidris ferruginea. Barvna temperatura se je spreminjala iz minute v minuto in ob 6:30 je že vse sijalo zlato rumeno.


Črna prosenka je postala zlata prosenka.


Črna prosenka je vsaj na videz skoraj enkrat večja od prodnikov in zato se je bilo potrebno prodnikom toliko bolj približati. Sam pa v svojem položaju nisem bil prav posebej mobilen. Pravzaprav sem ležal v blatu kot klada, komolci so me že pošteno boleli in temperatura se je pod kamuflažo hitro dvigala.


Prodniki nikakor niso hoteli bliže in začel sem pospravljati svojo opremo. Prepričan sem bil, da bodo prodniki takoj zleteli na drugo stran vodne površine, v senčno zavetje. Na moje presenečenje so nadaljevali s hranjenjem, kot da Guliverja ni v bližini.  Fotografiranje je postalo skoraj preveč enostavno, če odmislim eno težavo. Prodniki so se večino časa prehranjevali in zabadali kljun v blato.


V enem trenutku so se martinci, ki so se prehranjevali v bližini, hkrati oglasili s svarilnim klicem in vsi prodniki so se pritajili na vodno površino.


Znak za alarm je bila kanja, ki je preletela plitvino.


Naslednje jutro sem poskrbel za malo več udobja. Prinesel sem si blazino! Zapomnil sem si, kje so se prehranjevali močvirski martinci Tringa glareola, in zalegel v bližini. Ko se je zdanilo, so prišli.


Mislim, da so opazili čudno izboklino na blatu, a jih to ni preveč vznemirjalo.


Za konec sem obiskal še prodnike. Brez težav sem se jim približal na slabe 4 metre.


Prodniki niso počeli kaj prav posebej zanimivega, dokler se eden izmed njih ni začel urejati in tunkati. Ko je končal z opravilom, je nekajkrat poskočil obrnjen proti rahli burji in se posušil.


Prodniki so počasi pospali po napornem prehranjevanju in tudi sam sem se odpravil na zajtrk.