S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sreda, 27. junij 2012

RUMENOGLAVI KRALJIČEK Regulus regulus

Rumenoglavi kraljiček je najmanjša in najlažja evropska ptica. A nam njegova velikost pri fotografiranju ne povzroča največ težav. Ptiček je izredno živahen in stalno skače med vejami in išče hrano.


Živi v iglastih gozdovih, zato ga pogosto srečamo tudi v višje ležečih gozdovih. Sam sem ga fotografiral na Golteh, na višini 1400 mnv. V iglastih gozdovih nam pogosto primanjkuje svetlobe, zato ga poiščemo na gozdni meji, kjer bo svetlobe več.


Zaradi njegove živahnosti nam lahko nehote uspejo zanimivi posnetki. Tudi če nam ne uspe zamrzniti gibanja v celoti, so posnetki lahko zanimivi, če ne še boljši.





Pri takih posnetkih je mogoče dovolj, če je oster le del ptice. Še najbolje, če je to oko. Strogega pravila tu ni. Včasih zanimivo delujejo tudi popolnoma zabrisani posnetki.



Zaradi slabe svetlobe smo primorani poseči po najbolj odprtih zaslonkah in po visokih ISO vrednostih, da ohranimo čas zaklopa, ki bo še primeren za oster posnetek. Posledično imamo tako zelo malo globinske ostrine. Ker je ptič res majhen, se mu moramo zato še toliko bolj približati in globinske ostrine je potem res malo. Če hočemo ptiča predstaviti celega, je najbolje, da ga ulovimo vzporedno z ravnino fokusa.


Na zgornjem posnetku se vidi, kako malo globinske ostrine imamo. Fotografirano s 400 mm objektivom na crop ohišju, pri zaslonki f/5.6, čas zaklopa 1/500 s pri ISO 800. Globinske ostrine je le za slabih 15 mm. Obstajajo take in drugačne aplikacije, ki nam omogočajo izračun globinske ostrine: DOFmaster na primer. Teh na terenu seveda nimamo, imamo pa možnost predogleda globinske ostrine v iskalu. Če fotografiramo s polno odprto zaslonko, je potem že slika, ki jo vidimo, naš končni rezultat. Drugače pa imamo za to poseben gumb, ki zapre zaslonko na izbrano vrednost. Takrat se slika zatemni in pri bolj zaprtih zaslonkah težko ocenimo koliko globinske ostrine imamo. Najbolje je narediti različne fotografije z različnimi zaslonkami in jih nato pregledati na zaslonu. Vsa ta teorija je pri fotografiranju hitrih kraljičkov neuporabna, zato se bomo morali opreti na svoje iskušnje in v vsakem primeru narediti ogromno posnetkov za tistih nekaj, ki bodo uspeli.



Veliko število uspelih fotografij bi lahko pomenilo, da je bilo fotografiranje enostavno. Daleč od tega. Imel sem pač veliko časa in sem izkoristil njegovo radovednost.


TEHNIKA
Vsi posnetki so narejeni s 400 mm objektivom, crop ohišje, stojalo, maskirno pregrinjalo. Vsi posnetki z maksimalno odprto zaslonko tega objektiva f/5.6 in ISO 800, časi zaklopa pa so se gibali med 1/100 s in 1/500 s. Oddaljenost med 3.5 in 4.5 m.

sreda, 20. junij 2012

KVAKAČ Nycticorax nycticorax


Prizor izpred let, ki ga ne bom pozabil. Takrat sem se odločil, da ptico poiščem v naravi.





Kako leto za tem mi je uspelo fotografirati prvega, v Vrbini. Sonce še ni vzšlo in meglice se še niso dvignile. Kljub veliki oddaljenosti sem bi s posnetkom več kot zadovoljen.






Kot sem napovedal v prejšnji objavi, objavljam izbor fotografij kvakača, ki so nastale v Carski bari. Redko se zgodi da iz enega samega foto-potepa domov prineseš toliko dobrih fotografij ene vrste, sploh, če ta ni prav pogosta. No, v Carski bari kvakač res ni kakšna posebna redkost, pri nas pa ga ne vidiš prav vsak dan.


Moj zmagovalec je tale, pa čeprav samo čepi in opreza za zajtrkom. Kvakač sam je v senci drevesnih krošenj, a ga odboj nizkega jutranjega sonca od vodne gladine in drugega zelenja lepo difuzno osvetli. Nekoliko "nervozno" s soncem obsijano ozadje niti ne moti preveč.


Na začetku je kazalo, da bodo kvakači jutro preživeli bolj v senci. ISO 800, maksimalno odprta zaslonka in objektiv s stabilizacijo (70-200 mm f4.0 + 1.4X konverter) je bila moja edina možnost.


Čez čas so se kvakači malo razživeli in začeli posedati tudi na sončnem bregu.



Možnosti za fotografiranje ptice v letu je bilo sicer veliko, a se je osvetljena podoba prav hitro spremenila v silhueto. Tako si imel na razpolago le sekundo ali dve za uspešen posnetek.


Za zaključek še portret z naglavnim okrasjem.

ponedeljek, 18. junij 2012

CARSKA BARA

Stari Begej -Carska bara se nahaja 17 km južno od mesta Zrenjanin v Vojvodini. Sam ribnik Carska bara se nahaja med vasjo  Belo blato in starim Begejem, ki je od novega Begeja (reka, ki se izliva v Tiso) ločen z nasipom. Sam naravni rezervat obsega še ribnike Ečka (severno in zahodno od vasi Belo blato), ki so največji v Srbiji in poplavne ravnice okrog ribnikov.


Za opazovanje ptic sta najbolj zanimiva prav Carska bara in Stari Begej, čeprav ptic ne manjka na celotnem območju parka. A bodite previdni. Fotografiranje na območju ribnikov ni zaželjeno.


Takoj ko pripeljemo v širše območje Carske bare, se nam bodo ponudile neštete priložnosti za fotografiranje ptic. Tudi iz avtomobila se da narediti kakšen posnetek.



Do Carske bare se lahko popeljemo z ladijco, ki pa med tednom nima prav zanesljivega urnika vožnje. Če imamo srečo, se lahko priključimo kakšni skupini. Izposoja čolna in raziskovanje v lastni režiji je boljša izbira in niti ne draga. Najbolje da se za čoln dogovorimo že dan prej in odrinemo naslednji dan zgodaj zjutraj.


Že po nekaj minutah veslanja so se na obeh bregovih začele pojavljati ptice, kot lučke na novoletni jelki. Tako hitro kot so se prikazovale, tako hitro so tudi izginjale izven dosega objektiva. Za spodbudo sta naju preletela še dva odrasla belorepca in izginila za krošnjami. Čez čas se je situacija izboljšala in fotografiranje je postalo zabavno. Najbolje so pozirali kvakači, kar me je zelo veselilo. (Ostali, ta boljši posnetki kvakača se bodo pojavili v objavi o kvakaču.)




Stari Begej je povezan z ribnikom Carska bara s kanalom. Vožnja po njem je spominjala na raziskovanje Amazonke.



Kasneje so se začele pojavljati pri nas redke in bolj skrivnostne rjave čaplje.




Sama opazovalnica na Carsko baro v tem letnem času ni ponudila parav dosti, nekaj labodov in čopastih ponirkov, ter živ žav v trstičju.


Na poti nazaj sem se posvetil še fotografiranju ptic v letu.






Tik pred odhodom na zasluženo večerjo nas preleti še črna štorklja.


V lokalu s pomenljivim imenom "Trofeja" se je dobro jedlo in pilo! Lokal se nahaja ob samem vstopu v območje Carske bare.


NASVET
Strogo se držite omejitev hitrosti in ostalih cestno prometnih predpisov, saj vas lahko ustavijo tam, kjer boste najmanj pričakovali. Pravočasno se oskrbite z gorivom, ker se lahko zgodi, da bo ravno vašega goriva na črpalki zmanjkalo. Fotografiranje v bližini ribnikov je bolj sumljivo kot ribarjenje! V poletnem času bo repelent proti komarjem dobrodošel.

TEHNIKA
Na celotnem obisku Carske bare nisem naredil niti enega posnetka s stojalom. Svetlobe je bilo dovolj, na čolnu pa je bilo stojalo neuporabno. Zato sem bil primoran večino posnetkov narediti z objektivom 70-200 mm f4.0 L IS (stabilizator) + 1.4X telekonverter. Kljub temu ne puščajte stojala doma!

nedelja, 17. junij 2012

SOKOL SELEC Falco peregrinus

V naravi živeči sokol selec je bil v Evropi že na robu izumrtja. Zaradi določenih varovalnih ukrepov pa so si gnezdeče populacije opomogle. Kljub temu ga bomo pri nas redko srečali. Še največja verjetnost, da ptico vidimo v njeni "veličastni" predstavi, je ogled prikaza sokolarskih veščin.


Zmotno je mišljenje, da je za sokolarjenje potrebno uriti ptice že od malega. Dejstvo je, da bo sestradana odrasla ptica za slasten obrok naredila vse in se bo hitro navadila na lagodno življenje s človekom.

Pri nas v naravi živeče ptice največkrat gnezdijo v strmih skalnih stenah. Te pa so pogosto obiskane tudi s strani prostih plezalcev. Letos sem spremljal gnezdenje sokola prav v takih pogojih. Sokoli se žal niso izvalili.


Spodaj je pogled na steno, v kateri sta sokola gnezdila, z označenim gnezdom, markirano pešpotjo, plezalnimi smermi, mesti, kjer sta se sokola parila, izmenjevala plen in posedala med gnezdenjem (rdeč S v kvadratku) ter moja maskirana mesta opazovanja (moder F v trikotniku). Vse skupaj bom podrobneje opisal, ker taki objavi navadno sledijo očitki glede nadlegovanja ptic na gnezdu.


Naj povem, da sta se ptici ob moji prisotnosti, ki je najbližje gnezdu (v koprivah na polici desno od gnezda, cca 20 m), nemotento izmenjavali pri valjenju. To prežo sem uporabil samo enkrat.  Medtem ko se ptici med plezanjem plezalcev po najbližjih smereh nista menjavali. Ko sem plezalce opozoril, da gnezdi redka vrsta v "njihovi" steni, so nekateri povedali, da vejo in da ne plezajo v najbližjih smereh, drugi pač niso pokazali pretiranega razumevanja ... Povedali so tudi, da vsako leto gnezdita na drugem mestu in da sta letos presenetljivo nizko.


Vsa ostala opazovanja sem opravi s skrajno desne preže, na drugi strani doline prek spektiva in daljnogleda. Tudi fotografija ptice na gnezdu je narejena z istega mesta.


Če odštejemo možnost prostega plezanja, sokol selec gnezdi na resnično nedostopnih mestih. So pa izjeme, ko gnezdi tudi na drevesih, v mestih na visokih stavbah in tudi na zvonikih.


Še ena lokacija, kjer se turizem sicer razvija, a športno plezanje za enkrat gnezda še ne ogroža.


Samico in samca težko ločimo, razen če stojita blizu skupaj, kjer opazimo, da je samica občutno večja in močnejša. To se izven obdobja parjenja zgodi zelo redko.  Pred parjenjem in v obdobju parjenja samec prinaša samici plen kot darilo. Nemalokrat ji ga preda kar v zraku. To obdobje je potekalo v mojem primeru konec februarja in začetek marca.


Ko samica dobi svoje darilo, ga odnese v svojo "jedilnico", kjer ga nemoteno pospravi. Samec se umakne na primerno razdaljo in opazuje, če je žena zadovoljna s kosilom.


Konec marca je samica izlegla jajca. Ko je samica obračala jajca, sem uspel prešteti tri opečno rdeča jajca.


Sokol posebej ne pripravlja gnezda. Jajca izvali v primerno kotanjo na skalni polici. Samica opravi večji del. Samec ji ne prinaša več hrane, ampak jo za krajši čas nadomesti pri valjenju. Ko je samica lačna, pokliče samca in ta se navadno prav kmalu prikaže. Prav previdno prileti v gnezdo, ob strani počaka, da se samica odpravi, in nato hitro steče na jajca.


Če samca ni od nikoder, samica zapusti gnezdo za minuto ali dve in zakroži nad steno. Sokol leti s hitrimi zamahi in ne jadra prav veliko. Vse je posledica oblike njegovih kril, ki so oblikovana predvsem za hitre napade v letu in doseganje velikih hitrosti. Največjo hitrost doseže v spustu na žrtev. Podatki o hitrosti so zelo različni.


V sredini aprila, sredi nenavadno hladnega in deževnega dne, me pretrese spoznanje, da na gnezdu ni ptice, ki je tri tedne kjub vsem motnjam pridno valila.


Ptici sem v naslednjih dneh še videval na območju, gnezdo je ostalo prazno.

TEHNIKA
Večina fotografij je narejenih s 400 mm objektivom in dodanim 1.4X konverterjem na crop ohišju in stojalu. Na vseh fotografijah je narejenega precej izreza.