S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

ponedeljek, 26. maj 2025

KOPAČKI RIT

Sam sem še tiste generacije, ki je v osemdesetih gledala barvni, dokumentarno-umetniški film Poslednja oaza, ki je prikazoval neokrnjeni del narave med Donavo in Dravo. Poplavno območje Kopački rit na skrajnem severovzhodu je najstarejši naravni park Hrvaške. Še vedno imam pred očmi velike trope jelenjadi in divjih prašičev ter velike jate ptic, a se ne spomnim katerih.


Ptičarski prijatelji smo se za rojstne dneve med seboj obdarili z izletom v te kraje. Moram priznati, da je bilo to eno izvirnejših daril v zadnjih nekaj letih. Nastanili smo se v vasici Kopačevo, v neposredni bližini vhoda v sam park, iz katerega lahko prideš peš skozi trstičje do same vstopne točke.

Ker prva noč ni bila prekratka, se še pred zajtrkom zapodim v trstičje, skozi katerega vodi urejeni "board walk". Bolj kot trstni cvrčalec me je mikala bobnarica, ki je prepevala nedoločeno daleč nekje v gošči. Ni mi bilo dano, da bi jo presenetil kje na odprtem.

Ko se je svetloba ravno naredila, je bilo treba na zajtrk, ob 9:00 pa smo bili zmenjeni z našim vodičem, ki naj bi nas popeljal tudi do bolj skritih kotičkov v parku. Vsaj tako smo se nadejali.

Za turistični ogled parka sta rezervirana dva mrtva rokava, po katerem se lahko odpeljemo z ladjico, čolnom ali s kanujem. V vsakem primeru v spremstvu osebja parka. Če si park ogledamo na tak način, lahko mirne duše rečem, da je glavna atrakcija gnezdišče kormoranov takoj v  samem pristanišču.

Pritegne gotovo hrup, ki ga zganjajo gnezdeče ptice in njihov naraščaj, ter poseben vonj, ki se širi okrog otoka, na katerem je glavnina gnezdeče kolonije.

V parku gnezdi največja populacija belorepcev celotnega porečja Donave in gotovo bomo, bolj kot ne v daljavi, uzrli vsaj nekaj osebkov. Sicer pa se, kar se ptic tiče, stvari v rokavu hitro umirijo in moram povedati, da tu za klene ptičarje ni prav posebej razburljivo.

Z nekaj sreče bomo doživeli kakšen zanimiv prelet, zato splošna pripravljenost ne bo odveč.

Po dveh urah vožnje po rokavu gor in dol se vrnemo v pristanišče. Ker smo bili s prijaznim vodičem na isti valovni dolžini, smo izvedeli marsikaj zanimivega in rekli tudi kakšno moško o tem in onem.

Čeprav nismo odkrili nobenih skritih kotičkov parka, smo s to kratko pustolovščino lahko kar zadovoljni. Mogoče so bila naša pričakovanja malo prevelika in razumemo, da na tak način najbolje ohranjajo neokrnjenost parka samega.

Popoldne smo raziskovali park v lastni režiji. Prosto gibanje po parku je omejeno na posamezne nasipe.

Nekateri nasipi so dostopni zgolj s kolesom, mi pa smo bili na žalost peš oz. z avtom.

Če bi bilo fotografiranje dvoživk moja prioriteta, bi imel tu veliko več dela.

Kljub vsem omejitvam je bilo pohajkovanje po teh krajih zelo prijetno in od vsega tega zelenja in svežine se je spočilo oko. Na koncu smo v svoje beležke zabeležili dobrih 100 različnih vrst ptic, kar tudi ni kar tako.

Ko so se nam želodčki že pošteno oglašali, je za mojo fotografsko poslastico poskrbela repaljščica, ki je lovila na robu suhega trstičja in se znova vračala na svojo suho vejo.

Na koncu še iz oči v oči. Gremo v gostilno, dovolj je bilo za danes.

Priporočilo našega vodiča, restoran Citadela, je bilo vzeto na znanje. Tu pa o razočaranju definitivno ni bilo ne duha ne sluha. Same domače dobrote, od podolskega goveda, divjačine do rib na različne načine. Njami : )

Prenočišče kormoranov in polna luna - popolna kombinacija za fotko ali dve ob koncu dneva.

Da slučajno ne bi bili prezgodaj doma, smo naredili še en krog po vasi. Mogoče pa najdemo kje še pegasto sovo. Pegaste sove nismo našli, odprto gostilno na koncu vasi pa ...