Z izleta v Kopački rit smo se domov vračali malo po ovinkih, pa ne prav dosti s poti, čez Lonjsko polje. Pogledat, če v znanem gnezdišču mogoče gnezdi kaj žličark. Kako dobra odločitev!
Južno od centra za obiskovalce v vasi Krapje se nahaja mrtvi rokav Save imenovan Krapje Dol, kjer je eno izmed dveh znanih gnezdišč žličark na Hrvaškem. Tam sta postavljeni dve udobni opazovalnici, do katerih najlažje dostopamo iz vasi Drenov Bok ali pa kar iz vasi Krapje, kjer bomo lažje pustili avto.
Vse kar se da videti, bomo videli iz opazovalnice. In to tudi toplo priporočam. Vsak drug poizkus približevanja bo moteč za gnezdeče ptice! Že ob pristopu do opazovalnice je slišati, da se za gostim grmičevjem kar dogaja.
Seveda je fino imeti s seboj vsaj daljnogled, spektiv pa nas bo približal direktno v "spalnice" gnezdečih ptic, kjer je v času gnezdenja res pestro.
Glavna atrakcija so seveda žličarke, ki so ob našem obisku, sredi marca, ravno znašale material za gnezda. Ob tej aktivnosti so žličarke prihajale po gradbeni material tudi bližje opazovalnici. Tako smo se jih lahko do sitega nagledali.
Da je tu toliko ptic, ni samoumevno. Bil sem že na tej lokaciji pred kar nekaj leti, pa nisem ime te sreče. Zato je bilo vredno nazdraviti : )
Za soliden posnetek je bilo potrebno kar nekaj potrpežljivosti. Čakaš, da kakšna ptica ob vračanju v gnezdišče ali na poti iz njega naredi ovinek kaj bližje opazovalnici.
Ko sem ujel tole, sem si rekel, zdaj lahko gremo. Tudi to vreme na meji dežja je bilo v bistvu kar v redu. Če bi sijalo sonce z napačne strani, bi bilo veliko slabše.
Nato je ena našla kup zanimivih vej, še malo bližje. In se kar naprej vračala na isto mesto.
Nova priložnost za drugačen posnetek, tokrat z zelenim ozadjem.
Gnezdišče je bila v bistvu mešana kolonija žličark, kvakačev, sivih in malih belih čapelj in še kaj bi se verjetno našlo. Med njimi se je vnel tudi kakšen medsoseski spor. A nič resnega. Ostale vrste so se držale bolj doma, kar pa me ni prav nič motilo. Važno, da so žličarke hodile na okrog.
Kljub temu, da smo se pri žličarkah zadržali kar dolgo, je ostalo še nekaj časa za obisk poplavnih ravnic Lonjskega polja. Da bi mogoče našli kakšno močvirsko uharico. Vsaj taka je bila ideja.
Žal račun brez krčmarja. Prijazna natakarica v gostilni nam je potem razložila, da s poplavljenostjo polja upravljajo s sistemom zapornic in da smo kakšen teden ali dva prezgodnji. Ko to storijo, voda relativno hitro odteče in na ravnico spustijo živino, konje, krave in turopoljske svinje, ki se tu prosto pasejo.
Ta ista natakarica je naredila še zadnjo gasilsko, pomazali smo krožnike in se počasi odpravili domov.
