Ko v deželo pride jesen, z njo nastopi tudi obdobje meglenih juter. Ker se na ptičarski fotojagi največ stvari zgodi ravno zjutraj, gre lahko veliko prostih dni popolnoma v nič.
Sam zaenkrat še ne znam povsem natančno ugotoviti, ali bo naslednje jutro megleno in koliko časa bo trajalo, da se megla dvigne oz. če se sploh bo. Pogosto, verjetno povsem napačno, razmišljam, da če je danes megla, bo jutri verjetno tudi.
Kljub veliki verjetnosti, da bom obtičal zavit v meglo se odpravim na teren, v Vrbino. Ni hujšega kot to, da so že vsi zbrani, megla pa se noče in noče razkaditi.
Bili so dnevi, ko so na Savi spuščali višino vodne gladine v energetskih akumulacijah, verjetno v povezavi z remontom na jedrski elektrarni. Termin je še sovpadal z delom jesenske selitve, zato bi lahko razgaljene brežine privabile kakšne pobrežnike, kjer bi se lahko okrepčali za nadaljevanje poti.
Procedura ni pokazala le obilico mulja, temveč tudi veliko število različnih vrst školjk, ki so so ostale na suhem. Žalosten pogled. Med školjkami je po mojih pričakovanjih tekalo nekaj pobrežnikov in hitelo nabirati potrebne kalorije.
Kozice so bile izven mojega dometa. Spremenljiva prodnika sta bila, kot običajno, bolj pogumna in sta se mi lepo približala. Zaradi megle, ki je kar vztrajala, so za pogojno zanimive posnetke prišle le ptice, ki so bile zelo blizu.
Sedaj, ko z manjšim časovnim zamikom gledam te posnetke, se mi sploh ne zdijo slabi. So malo bolj romantični in skrivnostni, dosti bolj intimni od tistih barvitih v idealni jutranji svetlobi.
Po treh urah poležavanja v blatu, se je ob 10:00 megla le odločila, da se odlepi od tal. Značilno oglašanje je naznanilo, da prihaja tudi pikasti martinec. Vedel sem, da moram tokrat ostati negiben, drugače ne bo prikorakal dovolj blizu.
V zadnjem času se trudim postavljati kompozicije tudi v pokončnem formatu, v razmerju 3:4, če se slučajno kje ponudi priložnost za kakšno naslovnico : ) Sicer sem bolj pristaš ležečega formata 3:2. Stara šola pač.
Tako kot sem se razveselil tega, da se je megla dvignila, tako sem vedel, da bo foto seanse kmalu konec, ker bo že dokaj nizko sonce na napačni strani. Poskusil sem narediti še nekaj fotk s super nizkega položaja.
Zoprno kontra svetlobo je ublažila jesenska kulisa nekje daleč v ozadju, ki se je zrcalila na gladini. Ob 11:00 zaprem štacuno in jo mahnem domov. Naslednjič lovim jesenske barve.
