SVETLOBA ZA BOGOVE II

Brez svetlobe ni fotografije. Pri naravoslovni fotografiji smo večinoma odvisni le od naravne svetlobe, na katero pa praktično ne moremo vplivati. Lahko se le odločimo, ali nam je všeč in gremo na teren ali pa ostanemo doma. Na srečo narava občasno poskrbi za izjemne predstave in takrat je potrebno reagirati. In to hitro.

Bila je kisla poletna nedelja, bolj kot ne neobičajna za ta letni čas. A pozno popoldan je kazalo, da bi se na vzhodu lahko začeli oblaki trgati in bo mogoče celo posijalo sonce. Ura je bila že čez šesto. Iti ali ne iti?

Kam in kako daleč proti vzhodu? Ko ne vem kam, se lahko spomnim svojega lastnega reka, da Vrbina nikoli ne razočara. No, Vrbina v podobi kot je danes, seveda zlahka razočara. So pa tam ptice v vseh letnih časih in gotovo bomo domov prinesli vsaj nekaj zanimivih posnetkov.

Glede na dano situacijo se odločim, da bodo moj glavni motiv čigre, ki so bile ravno pri večerji. Ker sem se spakiral kar se da hitro, nisem bil najbolje pripravljen. Zato sem se preprosto usedel na breg, kot ribič, in čakal, kaj se bo ujelo.

Ker je bila moja preža precej visoko, sem fotografiral večinoma od zgoraj. Kar ni idealno, a v danih svetlobnih pogojih sploh ne napačno.

Želel sem uloviti čigro, ko čofne v vodo in ulovi ribo. A pri tem niti jaz niti čigre nismo bili preveč uspešni. Kljub temu sem vztrajal in upal, da kakšna čigra prileti kaj bliže v moji višini.

Tam nekje proti osmi so na vzhodu temni težki oblaki začeli zapirati nebo, sonce pa je na zahodu še kukalo čez majhno odprtino in osvetljevalo Vrbino z božansko svetlobo.

Čaplje so se v posameznih valovih odpravljale nekam na prenočišče. In na moje veselje ravno v pravo smer, kjer sem jih z lahkoto polovil.

Nato je iz črnega oblaka začelo še deževati. In bognedaj odnehati, ker nikoli ne veš, kaj lahko še pride.

V najlepši svetlobi ni prišlo nič posebnega. Se mi je pa nabralo zelo veliko posnetkov, med katerimi težko izbiram. V resnici niso nič posebnega, ampak barva neba je bila pa tako posebna, da jo težko opišem. In male bele čaplje so bile vse drugo kot bele.

Ko se je malo pred deveto sonce le skrilo, je prišlo do kontra efekta. Kot da bi v kinu prižgal luč. Vedel sem, da svetlobe, ne dobre ne slabe, ni več in začel počasi pospravljati stvari. In je le prišlo še nekaj zanimivega. Čopasta čaplja je enkrat zakrožila pred menoj in se nato odpravila v smeri ostalih prijateljic.

VEDNO ČUDOVITI VODOMCI

Kot kaže, tudi letošnje poletje ne bo dovolj vroče in suho, da bi izsušilo naš bajer, kjer smo se pred leti domači fotografi družili v pisani druščini najrazličnejših ptic. To pa ne pomeni, da se obisk tega mokrišča ne splača.

Ko je v bajerju voda in v njej vsaj nekaj živeža, takrat so tam tudi vodomci, ki pridno pobirajo manjše ribice, paglavce in razne ličinke.

Z malo potrpežljivosti in nekaj maskirne opreme - ali pa tudi ne - bomo zlahka prišli do vsaj solidnega portreta te čudovite barvite ptice.

Po dobrem ulovu se vodomec umakne v zavetje obvodne vegetacije, kjer se uredi in ves čas opreza za morebitnimi plenilci.

Naslednja naloga je ujeti vodomca v kakšni zanimivi pozi. Kar tudi ni prav posebej težko, saj so to ptice, ki so zelo aktivne, še posebej, ko lovijo svoj plen.

Ker pospravi kar nekaj obrokov zapovrstjo, bomo hitro imeli tudi fotografijo z malico v kljunu.

Včasih traja kar nekaj časa, preden nabodeno žrtev spravi v pravilen položaj, da jo lahko pogoltne.

Ker je priložnosti veliko, lahko poskusimo še s kakšno drugačno kompozicijo.

Vodomec za vsak obrok poskrbi, da ne miga več, predno ga zaužije. Se mi pa je ob pregledu fotografij porodila še ena teorija, zakaj to počne. Namreč iz vseh ribic in paglavcev so leteli iztrebki na vse strani. In ti drekci gotovo niso najbolj okusni?

In na koncu še najtežja naloga - ujeti to barvito puščico v letu. No, to pa več ni tako enostavno. Brez muje se še čevelj ne obuje. Za to si moramo vzeti malo več časa in potrpljenja.

Vsekakor nam bo v pomoč malo bolj sodobna fotografska tehnika, ki je v zadnjem času najbolj napredovala ravno za tovrstno fotografiranje.

Na koncu sem doma ugotovil, da je eden od vodomcev, ki so to poletje obiskovali "naš" bajer, nosil obroček, katerega pa mi žal ne uspe prebrati. Prav zanimivo bi bilo ugotoviti, kje in kdaj je ta obroček dobil.

LONJSKO POLJE

Z izleta v Kopački rit smo se domov vračali malo po ovinkih, pa ne prav dosti s poti, čez Lonjsko polje. Pogledat, če v znanem gnezdišču mogoče gnezdi kaj žličark. Kako dobra odločitev!

Južno od centra za obiskovalce v vasi Krapje se nahaja mrtvi rokav Save imenovan Krapje Dol, kjer je eno izmed dveh znanih gnezdišč žličark na Hrvaškem. Tam sta postavljeni dve udobni opazovalnici, do katerih najlažje dostopamo iz vasi Drenov Bok ali pa kar iz vasi Krapje, kjer bomo lažje pustili avto.

Vse kar se da videti, bomo videli iz opazovalnice. In to tudi toplo priporočam. Vsak drug poizkus približevanja bo moteč za gnezdeče ptice! Že ob pristopu do opazovalnice je slišati, da se za gostim grmičevjem kar dogaja.

Seveda je fino imeti s seboj vsaj daljnogled, spektiv pa nas bo približal direktno v "spalnice" gnezdečih ptic, kjer je v času gnezdenja res pestro.

Glavna atrakcija so seveda žličarke, ki so ob našem obisku, sredi marca, ravno znašale material za gnezda. Ob tej aktivnosti so žličarke prihajale po gradbeni material tudi bližje opazovalnici. Tako smo se jih lahko do sitega nagledali.

Da je tu toliko ptic, ni samoumevno. Bil sem že na tej lokaciji pred kar nekaj leti, pa nisem ime te sreče. Zato je bilo vredno nazdraviti : )

Za soliden posnetek je bilo potrebno kar nekaj potrpežljivosti. Čakaš, da kakšna ptica ob vračanju v gnezdišče ali na poti iz njega naredi ovinek kaj bližje opazovalnici.

Ko sem ujel tole, sem si rekel, zdaj lahko gremo. Tudi to vreme na meji dežja je bilo v bistvu kar v redu. Če bi sijalo sonce z napačne strani, bi bilo veliko slabše.

Nato je ena našla kup zanimivih vej, še malo bližje. In se kar naprej vračala na isto mesto.

Nova priložnost za drugačen posnetek, tokrat z zelenim ozadjem.

Gnezdišče je bila v bistvu mešana kolonija žličark, kvakačev, sivih in malih belih čapelj in še kaj bi se verjetno našlo. Med njimi se je vnel tudi kakšen medsoseski spor. A nič  resnega. Ostale vrste so se držale bolj doma, kar pa me ni prav nič motilo. Važno, da so žličarke hodile na okrog.

Kljub temu, da smo se pri žličarkah zadržali kar dolgo, je ostalo še nekaj časa za obisk poplavnih ravnic Lonjskega polja. Da bi mogoče našli kakšno močvirsko uharico. Vsaj taka je bila ideja.

Žal račun brez krčmarja. Prijazna natakarica v gostilni nam je potem razložila, da s poplavljenostjo polja upravljajo s sistemom zapornic in da smo kakšen teden ali dva prezgodnji. Ko to storijo, voda relativno hitro odteče in na ravnico spustijo živino, konje, krave in turopoljske svinje, ki se tu prosto pasejo.

Ta ista natakarica je naredila še zadnjo gasilsko, pomazali smo krožnike in se počasi odpravili domov.

KOPAČKI RIT

Sam sem še tiste generacije, ki je v osemdesetih gledala barvni, dokumentarno-umetniški film Poslednja oaza, ki je prikazoval neokrnjeni del narave med Donavo in Dravo. Poplavno območje Kopački rit na skrajnem severovzhodu je najstarejši naravni park Hrvaške. Še vedno imam pred očmi velike trope jelenjadi in divjih prašičev ter velike jate ptic, a se ne spomnim katerih.

Ptičarski prijatelji smo se za rojstne dneve med seboj obdarili z izletom v te kraje. Moram priznati, da je bilo to eno izvirnejših daril v zadnjih nekaj letih. Nastanili smo se v vasici Kopačevo, v neposredni bližini vhoda v sam park, iz katerega lahko prideš peš skozi trstičje do same vstopne točke.

Ker prva noč ni bila prekratka, se še pred zajtrkom zapodim v trstičje, skozi katerega vodi urejeni "board walk". Bolj kot trstni cvrčalec me je mikala bobnarica, ki je prepevala nedoločeno daleč nekje v gošči. Ni mi bilo dano, da bi jo presenetil kje na odprtem.

Ko se je svetloba ravno naredila, je bilo treba na zajtrk, ob 9:00 pa smo bili zmenjeni z našim vodičem, ki naj bi nas popeljal tudi do bolj skritih kotičkov v parku. Vsaj tako smo se nadejali.

Za turistični ogled parka sta rezervirana dva mrtva rokava, po katerem se lahko odpeljemo z ladjico, čolnom ali s kanujem. V vsakem primeru v spremstvu osebja parka. Če si park ogledamo na tak način, lahko mirne duše rečem, da je glavna atrakcija gnezdišče kormoranov takoj v  samem pristanišču.

Pritegne gotovo hrup, ki ga zganjajo gnezdeče ptice in njihov naraščaj, ter poseben vonj, ki se širi okrog otoka, na katerem je glavnina gnezdeče kolonije.

V parku gnezdi največja populacija belorepcev celotnega porečja Donave in gotovo bomo, bolj kot ne v daljavi, uzrli vsaj nekaj osebkov. Sicer pa se, kar se ptic tiče, stvari v rokavu hitro umirijo in moram povedati, da tu za klene ptičarje ni prav posebej razburljivo.

Z nekaj sreče bomo doživeli kakšen zanimiv prelet, zato splošna pripravljenost ne bo odveč.

Po dveh urah vožnje po rokavu gor in dol se vrnemo v pristanišče. Ker smo bili s prijaznim vodičem na isti valovni dolžini, smo izvedeli marsikaj zanimivega in rekli tudi kakšno moško o tem in onem.

Čeprav nismo odkrili nobenih skritih kotičkov parka, smo s to kratko pustolovščino lahko kar zadovoljni. Mogoče so bila naša pričakovanja malo prevelika in razumemo, da na tak način najbolje ohranjajo neokrnjenost parka samega.

Popoldne smo raziskovali park v lastni režiji. Prosto gibanje po parku je omejeno na posamezne nasipe.

Nekateri nasipi so dostopni zgolj s kolesom, mi pa smo bili na žalost peš oz. z avtom.

Če bi bilo fotografiranje dvoživk moja prioriteta, bi imel tu veliko več dela.

Kljub vsem omejitvam je bilo pohajkovanje po teh krajih zelo prijetno in od vsega tega zelenja in svežine se je spočilo oko. Na koncu smo v svoje beležke zabeležili dobrih 100 različnih vrst ptic, kar tudi ni kar tako.

Ko so se nam želodčki že pošteno oglašali, je za mojo fotografsko poslastico poskrbela repaljščica, ki je lovila na robu suhega trstičja in se znova vračala na svojo suho vejo.

Na koncu še iz oči v oči. Gremo v gostilno, dovolj je bilo za danes.

Priporočilo našega vodiča, restoran Citadela, je bilo vzeto na znanje. Tu pa o razočaranju definitivno ni bilo ne duha ne sluha. Same domače dobrote, od podolskega goveda, divjačine do rib na različne načine. Njami : )

Prenočišče kormoranov in polna luna - popolna kombinacija za fotko ali dve ob koncu dneva.

Da slučajno ne bi bili prezgodaj doma, smo naredili še en krog po vasi. Mogoče pa najdemo kje še pegasto sovo. Pegaste sove nismo našli, odprto gostilno na koncu vasi pa ...