S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 14. december 2025

300 plamencev

Plamenec je bil na naši obali do nedavnega redek zimski gost. Če smo se jih ljubitelji ptic želeli nagledati, smo se morali odpeljati k našim sosedom, kjer se je dalo v mokriščih severnega Jadrana opazovati večje število teh eksotičnih ptic na prezimovanju. Letos pa se že tretje leto zapored tudi pri nas v Sečoveljskih solinah zadržuje večja skupina.

Za razliko od preostalega dela Slovenije je bilo za nedeljo na Primorskem napovedano lepo sončno vreme. Idealna priložnost za enodnevni izlet v teh prednovoletnih dneh. Po urniku naj bi se soline odprle ob 8:00, zato je štart ob 6:00.

Ko prispem, so se soline že kopale v prvih sončnih žarkih in obetal se je res lep dan. Vidljivost je bila odlična. Pogled je segal vse do italijanskih alp.

Če se v solinah držiš za obiskovalce predvidene poti, je možnosti za fotografiranje ptic relativno malo, saj se vse dogaja zelo daleč. V daljavi sem takoj zagledal večjo skupino pobrežnikov, mešanico 17 črnih prosenk in kakih 50 manjših ptic, predvidevam da spremenljivih prodnikov.

Kaj bližje lahko pride kakšna čaplja, lahko pa presenetimo tudi vodomca, malega martinca in druge manjše ptice, ki se spreletavajo po solinah. Tudi različne vrste rac in duplinske kozarke so bile precej daleč.

Z nekaj sreče ujamemo kaj v mimoletu.


Kmalu ugotovim, da so tudi plamenci predaleč, za kakršnokoli fotografsko akcijo. Počivali so v največji vodni površini za muzejem solinarstva, kakih 500 m stran. Preštel sem 220 osebkov. Kasneje je iz smeri Lere priletela še manjša skupina, cca 30 ptic. Vse kar lahko storiš, je igra čakanja in upanja, da se premaknejo kam bližje.


Časa sem imel na pretek, zato se zamaskiram pri zadnji hiški in čakam, če se bo zgodilo kaj zanimivega. Ko so začeli prihajati ostali obiskovalci solin, je postalo moje početje brezpredmetno. In kmalu mi je postalo tudi jasno, zakaj so plamenci tako daleč.


Ker je bil res lep dan, je bilo tudi obiskovalcev zelo veliko. Mnogi izmed njih so za plamence izvedeli iz različnih medijev, na socialnih omrežjih in tudi glas se zelo hitro širi od ust do ust. Kar sicer ne bi bilo problematično, če se posamezniki ne bi lotili lova na plamence s svojimi telefoni izven poti, ki so namenjene za obiskovalce. Tako pticam ne ostane drugega, kot da se umaknejo.


Dan je bilo potrebno izkoristiti do konca, zato se odpravim naprej, do izliva Dragonje, kjer preverim kaj se dogaja na morju. Najprej srečam čopaste ponirke.


Takoj za tem črnovrate ponirke in nekaj srednjih žagarjev.


Daleč pri školjčišču so v soncu uživali polarni slapniki, na bojah so se sušili vranjeki.


Popoldne, okrog druge ure, se je sonce skrilo za oblake in plamenci so postali nekoliko bolj glasni in živahni. Dvignili so vratove in se začeli premikati sem ter tja.


Nato so v manjših skupinah poleteli proti plitkejšim solinarskim bazenom med Dragonjo in muzejem. Zasedli so zadnja dva bazena in obiskovalci, ki smo vztrajali in tisti, ki so prišli šele popoldan, smo si ptice lahko ogledali še nekoliko bolj od blizu.


Čeprav je svetloba že počasi ugašala, se je dalo narediti še nekaj solidnih posnetkov.


Mlajše ptice so skoraj popolnoma črno bele, le v letu se jim že vidijo rožnati nastavki pod perutmi.


Zanimivo je tudi, vsaj tako je videti, da v skupini deluje nekakšna starostna hirarhija. Mlajše ptice se držijo bolj zase, ločene od zrelejših rožnatih osebkov.


Dobil sem tudi občutek, da se v plitvejši vodi lažje prehranjuje, kot v vodi, ki jim sega skoraj do riti. Mogoče so se ravno zaradi tega prestavili iz prejšnjega bazena.


Plamence je zanimivo opazovati tudi zaradi tega, ker se stalno nekaj dogaja. Sicer ne veš ali gre za ljubezensko razmerje ali za spor med dvema tekmecema istega spola.


Sedaj je bilo sonce tudi že za obzorjem in dan se je počasi poslavljal. Plamenci so v slabih dveh urah napolnili svoje želodčke in se začeli pripravljati na nočni počitek.


Plamenci, tako kot vse ostale ptice, potrebujejo v prezimovališčih svoj mir. Zato bi bilo fino, če bi tudi to omenili v medijih in opozorili obiskovalce, naj se pri obisku solin držijo za to namenjenih poti. Ubežna razdalja teh ptic je cca 100 m in nobenega smisla jih nima zalezovati s telefoni in jih vznemirjati po nepotrebnem.

Ni komentarjev:

Objavite komentar