VODOMEC Alcedo atthis

Pred skoraj dvema letoma sem "lovil" vodomca na bližnjem potoku. Njegova pojava, barva perja, način leta in lova so me popolnoma prevzeli. Ure in ure sem ždel v bližini njegovega lovišča in poskušal fotografirati to prelepo ptico. Na koncu mi je uspelo narediti posnetek v polmraku, s katerim nisem ravno zadovoljen. Primoran sem bil uporabiti bliskavico, zato so barve perja nekoliko nenaravne. Ugotovil sem, da potrebujem boljšo lokacijo.

Našel sem jo, ko sem na Krki blizu Otočca oprezal za čapljami, katerih je v tem delu leta, ko je voda nizka, v izobilju.

Podrto drevo v bližini obrežja, s suhimi vejami nad plitvo vodo je delovalo kot idealno lovišče za vodomca. Veja z oguljenim lubjem in iztrebkom je domnevo samo še potrdila. Da bi vodomec kar priletel in počakal, da ga fotografiram, je bilo sicer težko pričakovati. Usedel sem se na deblo podrtega drevesa in pokril z maskirnim pregrinjalom, da bi se ptič, če slučajno pride, novega "grma" najprej navadil. Za vsak slučaj sem pripravil še fotoaparat. Zaradi malo nerodnega položaja tokrat brez stojala.

Na moje presenečenje je vodomec z ribo v kljunu priletel že po nekaj minutah. Točno tam, kjer sem ga pričakoval! A že prej sem vedel, da svetloba ne pada ravno z idealne strani. Ob pregledu posnetka ugotovim, da bo potrebno seanso ponoviti v zgodnjih jutranjih urah.

Naslednji dan še pred sončnim vzhodom sem si uredil prežo, tako s stolčkom in stojalom, prepričan, da bom fotografiral vodomca kot vrabce na vrtu. Ker je ponoči deževalo, se meglice nad reko nikakor niso hotele dvigniti in sončni žarki niso prodrli do reke.

Kljub slabim pogojem za fotografiranje, se je v okolici dogajalo precej zanimivega. Čaplje, kormorani, mlakarice in ponirki so bili že pri zajtrku. Obletavale so me sive pastirice, šoje in kosi. Visoko v zraku je bilo slišati kanjo. Na nasprotnem bregu se je spreletavala jata devetih malih martincev.

Čez dobro uro je priletel. Tokrat samček. Samec ima daljši in popolnoma črn kljun, samica pa ima del kljuna oranžnordeče barve. Zaradi majhne razdalje megla niti ni bila tako moteča. Nikakor ni hotel na konec veje. Sedel je na debelejšem delu, kjer pa ozadje ni bilo idealno.

Ko se je megla le razkadila in je posijalo sonce, vodomec ni hotel več na moje drevo. Letal je mimo mene, včasih le slab meter stran in nato mimo drevesa. Večkrat sem ga nato videl leteti ob nasprotnem bregu, ki je bil ves dopoldan v senci. Kot kaže raje lovi v senčnem delu obrežja.

Jutro tretjega dne je bilo brez meglic in sonce je sijalo. Vodomec se ni ustavljal na podrtem drevesu. Ugotovil sem, da je fotografiranje vodomca kar zahtevna zadeva. Sploh tam, kjer ima v svojem teritoriju veliko možnosti za lov. 

NASVET

Za dva solidna posnetka sem v treh dneh porabil dobrih 7 ur. Seveda ob vsakem podobnem fotografiranju nastane več posnetkov. Sam se izogibam objavljanju več med seboj podobnih posnetkov, razen če ti ne prikažejo kakšne posebne zgodbe.

TEHNIKA

Crop ohišje in 400 mm objektiv na stojalo oz. iz roke na posnetku vodomca z ribo, maskirno pregrinjalo.